»Sebe (Jezus) primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove«, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij, »le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase«. Sv. Avguštin pa glede ljubezni do lastnega življenja pravi: »V človeku je namreč ljubezen do lastne duše, ki pa jo pogublja in sovraštvo, ki jo rešuje. Če si torej pretirano ljubil, si namreč sovražil, če pa si sovražil pretiranost, si ljubil.«

Sveti Janez v današnjem evangeljskem odlomku poroča o dogodku, ki se je zgodil med zadnjim obdobjem Kristusovega javnega življenja, tik pred judovsko veliko nočjo, ki pa bo tudi velika noč njegove smrti in vstajenja. Medtem ko je bil v Jeruzalemu, so se nekateri Grki, privrženci judovstva, pri katerih je s tem, kar je storil, prebudil pozornost in zanimanje, približali Filipu, enemu od dvanajsterih, ki je imel grško ime, saj je bil iz Galileje. 'Gospod, radi bi videli Jezusa' (Jn 12,21). Filip je šel povedat Andreju, enemu od prvih apostolov, ki so bili bolj blizu Gospodu, tudi njegovo ime je namreč grško, oba'pa sta šla in povedala Jezusu' (prim. Jn 12,20-21).

V prošnji teh neznanih Grkov lahko opazimo žejo, ki je v srcu vsakega človeka, da bi videl in spoznal Kristusa. Jezusov odgovor pa nas usmeri na skrivnost velike noči, ko se bo veličastno razkrilo njegovo zveličavno poslanstvo. Pravi:'Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča' (Jn 12,23). Da! Prišla je ura poveličanja Sina človekovega, toda do nje se pride skozi boleč prehod trpljenja in smrti na križu. Samo tako se bo pravzaprav za vse uresničil zveličavni božanski načrt, tako za jude kakor za pogane. Vsi so namreč poklicani pridružiti se edinemu ljudstvu nove in dokončne zaveze. Ob tem nam postane jasna slovesna izjava, s katero se zaključi ta evangeljski odlomek: 'In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi' (Jn 12,32), kakor tudi evangelistova razlaga: 'To pa je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl' (Jn 12,33). Križ je veličina ljubezni, je Jezusova veličina in k tej veličini nas vse želi pritegniti.

Gospod sam nam razloži, v čem je naša pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: 'Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil. Za izpolnitev božanskega načrta vesoljnega zveličanja, je bilo potrebno, da je bil umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.

Vendar pa je človek Jezus, ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog, je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega v človeštvu, saj si je moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.

Dragi bratje in sestre, to je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat je namreč rekel: 'Če kdo meni služi, naj hodi za menoj' (Jn 12,26). Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: 'Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje' (Jn 12, 25). 'Sovražiti' svoje življenje je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega, ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje, da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo okušali veselje in rodovitnost Ljubezni, kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja.

nedelja, 22. marec 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo

evangelist Janez pritegne našo pozornost z zanimivo podrobnostjo: nekateri

'grki', torej judovske vere, ki so prišli v Jeruzalem za praznik velike noči,

se obrnejo na apostola Filipa in mu rečejo: »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21).

V svetem mestu, kamor je Jezus zadnjič prišel, je veliko ljudi. Tu so majhni in

preprosti, ki so slovesno sprejeli preroka iz Nazareta, ker so v njem

prepoznali Poslanega od Boga. Tu so veliki duhovniki in voditelji ljudstva, ki

bi se ga radi znebili, saj ga imajo za heretika in za nevarnega. So pa tudi

taki, kot ti 'grki', ki bi ga iz radovednosti radi videli in vedeli več o njem,

o dejanjih, ki jih je opravil, saj je zadnje, to je obuditev Lazarja, napravilo

veliko trušča.

»Radi bi videli Jezusa.« Te besede, kakor tudi mnoge druge v

evangelijih, so onkraj kakšnega posebnega dogodka in izražajo nekaj splošnega.

Razodevajo željo, ki se vleče skozi čase in kulture, željo, ki je navzoča v

srcu mnogih ljudi, ki so slišali govoriti o Jezusu, a ga še niso srečali. Želim

videti Jezusa. Tako v srcu čutijo ti ljudje.

Ko Jezus posredno, na preroški način odgovori na to prošnjo,

da bi ga videli, izreče prerokbo, ki razkrije njegovo identiteto in nakaže pot,

kako ga resnično spoznati: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (Jn

12,23). To je ura križa! To je ura Satanovega poraza, kneza zla ter dokončno

zmagoslavje usmiljene Božje ljubezni. Kristus napove, da bo »povzdignjen z

zemlje« (v. 32). Ta izraz ima dvojen pomen in sicer 'povzdignjen', ker križan

in 'povzdignjen', ker od Očeta povišan v vstajenju, da bi pritegnil vse k sebi

in spravil ljudi z Bogom in med seboj. Ura križa, najtemnejša v zgodovini, je

tudi vir zveličanja za vse, ki verujejo Vanj.

V nadaljevanju prerokbe o svoji bližajoči se veliki noči

Jezus uporabi preprosto in močno prispodobo, tisto o 'pšeničnem zrnu', ki ko

pade v zemljo, umrje, da obrodi sad (prim. v.24). V tej prispodobi najdemo še

drugi vidik Kristusovega križa, torej rodovitnost. Jezusov križ je rodoviten.

Jezusova smrt je namreč neusahljivi vir novega življenja, saj ima v sebi

prenoviteljsko moč Božje ljubezni. Potopljeni s krstom v to ljubezen, kristjani

lahko postanejo 'pšenična zrna' in obrodijo veliko sadov, če kakor Jezus

»izgubijo svoje življenje« iz ljubezni do Boga in bratov ter sester (prim.

v.25).

Zaradi tega lahko tistim, ki tudi danes 'želijo videti

Jezusa, vsem, ki iščejo Božje obličje, tistim, ki so kot otroci imeli verouk, a

vere niso poglobili, vsem tistim, ki še niso osebno srečali Jezusa..., vsem tem

lahko ponudimo tri stvari: evangelij, križec in pričevanje naše vere, sicer

revne, a iskrene. Evangelij, ker

lahko tam srečamo Jezusa, mu prisluhnemo, ga spoznamo. Križec kot znamenje Jezusove ljubezni, saj je dal za nas samega

sebe. In zatem vera, ki se izrazi s preprostimi dejanji bratske ljubezni,

predvsem pa v skladnosti življenja med tem kar rečemo in živimo. Evangelij,

križec in pričevanje. Naj nam Marija, naša Mati pomaga hoditi za Jezusom po

poti križa in vstajenja.

Angel Gospodov,

nedelja, 18. marec 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim.

Jn 12,20-33) pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil med zadnjimi dnevi

Jezusovega življenja. Prizor se odvija v Jeruzalemu, kjer se je On nahajal za

praznik judovske velike noči.

Na to obredno praznovanje so prišli tudi nekateri Grki. Gre

za ljudi, ki jih je vodilo versko občutje, privlačila jih je namreč vera

judovskega ljudstva. Ker so slišali govoriti o tem velikem preroku, so se

približali Filipu, enemu dvanajstih apostolov in so mu rekli: »Radi bi videli

Jezusa« (v. 21). Janez poudari ta stavek, osredotočen na glagol videti, ki v

evangelistovem besednjaku pomeni iti onkraj navideznega, da se zazna skrivnost

neke osebe. Glagol, ki ga uporablja Janez, torej »videti«, pomeni priti vse do

srca, priti z življenjem, z razumevanjem vse do notranjosti osebe, v osebo.

Presenetljiv je Jezusov odziv. On ne odgovori niti z »da«,

niti z »ne«, temveč pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v.

23). Te besede, iz katerih se na prvi pogled zdi, da se ne menijo za vprašanje

Grkov, v resnici dajejo pravi odgovor, saj kdor hoče poznati Jezusa, mora

gledati križ od znotraj, kjer se razodeva njegova slava. Gledati notri, v križ.

Današnji evangelij nas torej vabi, da usmerimo svoj pogled na razpelo, ki ni

okrasni predmet ali manj pomemben del oblačenja – včasih zlorabljen – temveč

versko znamenje, ki ga je potrebno zreti in razumeti. V podobi križanega Jezusa

se razkriva skrivnost smrti Božjega Sina kot najvišje dejanje ljubezni, vir

življenja in zveličanja za človeštvo vseh časov. Po njegovih ranah smo bili

ozdravljeni. Lahko pomislim, kako jaz gledam razpelo? Kot umetniško delo, kot

lepo ali ne lepo? Ali gledam od znotraj, vstopim v Jezusove rane, vse do

njegovega srca? Gledam skrivnost izničenega Boga vse do smrti kot sužnja,

kriminalca? Ne pozabiti na to. Gledati križanega, gledati ga od znotraj.

Obstaja lepa pobožnost molitve enega Očenaša za vsako od petih ran. Ko molimo

ta Očenaš, skušajmo vstopiti preko Kristusovih ran notri, notri vse do

njegovega srca. Tu se bomo naučili veliko modrost Kristusove skrivnosti, veliko

skrivnost križa.

Da bi razložil pomen svoje smrti in vstajenja, se Jezus

poslužuje podobe in reče: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane

sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (v. 24). Želi razložiti, da je njegov

skrajni dogodek, torej križ, smrt in vstajenje, rodovitno dejanje. Njegove rane

so nas ozdravile. Rodovitnost, ki bo za mnoge prineslo sadove. Samega sebe

primerja s pšeničnim zrnom, ki ko gnije v zemlji, rodi novo življenje. Jezus je

z učlovečenjem prišel na svet, vendar to ne zadostuje. On mora tudi umreti, da

bi odkupil ljudi iz suženjstva greha ter jim podaril novo v ljubezni spravljeno

življenje. Rekel sem za odkupitev ljudi, odkupitev, mene, tebe, vseh nas… On je

plačal to ceno. To je Kristusova skrivnost. Pojdi v njegove rane, vstopi. Glej

Jezusa, a od znotraj.

Ta dinamika pšeničnega zrna, ki se je zgodila v Jezusu, se

more udejanjiti tudi v nas, njegovih učencih. Poklicani smo prisvojiti si

velikonočno zakonitost, da izgubimo življenje ter tako prejmemo novo in večno.

Kaj pomeni izgubiti življenje, kaj pomeni biti pšenično zrno? Pomeni, manj

misliti nase ter na osebne interese in znati »videti« ter iti naproti potrebam

naših bližnjih, še posebej zadnjim. Z veseljem opravljati dela dejavne ljubezni

tistim, ki trpijo tako na telesu kot na duhu ter tako na bolj pristen način

živeti evangelij, kot nujen temelj, da bodo lahko naše skupnosti rastle v

bratstvu ter medsebojnem sprejemanju. Hočem videti Jezusa, toda videti ga od

znotraj. Vstopi v njegove rane in zri ljubezen njegovega srca do tebe, tebe,

mene, do vseh.

Devica Marija, katere pogled srca je bil vedno osredotočen

na njenega Sina, od jaslic v Betlehemu pa vse do križa na Kalvariji, naj nam

pomaga srečati ga ter poznati ga tako, kot On hoče, da bomo lahko živeli od

njega razsvetljeni ter prinašali v svet sadove pravičnosti in miru.

Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje oznanja evangelij,

v katerem sv. Janez navaja dogodek, ki se je zgodil zadnje dni Kristusovega

življenja, malo pred njegovim trpljenjem (prim. Jn 12,20-33). Medtem ko se je

Jezus nahajal v Jeruzalemu za praznik velike noči, nekateri Grki, radovedni,

odkar je začel delovati, izrazijo željo, da bi ga videli. Približajo se

apostolu Filipu in mu pravijo: »Radi bi videli Jezusa.« Filip o tem pove

Andreju in nato oba skupaj to povesta Učitelju. V prošnji tistih Grkov lahko

zaznamo prošnjo, ki ga mnogi moški in ženske, vsakega kraja in vsakega časa,

namenjajo Cerkvi in tudi vsem nam: »Radi bi videli Jezusa«.

Jezus na to prošnjo odgovori »na način, ki daje misliti«.

Takole pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.

Dragi bratje in sestre! Naša pozornost je danes namenjena sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Njegovo življenje nam kaže preplet dveh razsežnosti: po eni strani pastoralne skrbi in po drugi vpletenost – proti njegov volji – v razvnete spore, ki so tedaj pretresali vzhodno Cerkev. Ciril se je rodil okrog leta 313 v Jeruzalemu ali okolici in prejel kar najboljšo književno izobrazbo; ta je bila temelj njegove cerkvene kulture, ki je bila osredinjena okrog študija Svetega pisma. V duhovnika ga je posvetil škof Maksim; ko je ta umrl ali bil odstavljen, ga je leta 348 v škofa posvetil Akacij, vplivni metropolit Palestinske Cezareje, naklonjen arianizmu, v prepričanju, da bo v njem imel zaveznika. Zato so Cirila sumili, da je dosegel škofovsko imenovanje s popuščanjem arijanstvu.

V resnici pa je Ciril hitro prišel v spor z Akacijem ne le na področju nauka, ampak tudi zakonodaje, ker je Ciril zahteval avtonomijo lastnega sedeža v odnosu do metropolitanskega v Cezareji. V teku dvajsetih let je Ciril kar trikrat doživel izgnanstvo: prvo leta 357 po predhodni odstavitvi na jeruzalemski sinodi, sledilo mu je drugo leta 360 zaradi Akacija in končno tretje, najdaljše – trajalo je enajst let – leta 367 na pobudo arijancem naklonjenega cesarja Valensa. Šele leta 378, po cesarjevi smrti, je lahko Ciril dokončno spet prevzel v posest svoj sedež in med vernike prinesel nazaj edinost in mir.

V prid njegovi pravovernosti, ki so jo postavili pod vprašaj nekateri sočasni viri, govorijo drugi, prav tako starodavni viri. Med njimi je najzanesljivejše pismo s sinode leta 382 po drugem ekumenskem koncilu, ki je bil v Carigadu (381), kjer je Ciril odločno sodeloval. V tem pismu, poslanem papežu, vzhodni škofje uradno priznavajo Cirilu najbolj absolutno pravovernost, legitimnost njegovega škofovskega posvečenja in zasluge njegove pastirske službe, ki jo je kasneje sklenila smrt leta 387.

Ohranjeno je 24 njegovih slavnih katehez, ki jih je imel kot škof okrog leta 350. Uvaja jih Predkateheza za sprejem, sledi 18 katehez, namenjenih katehumenom oziroma tistim, ki bodo razsvetljeni (photizomenoi). Povedal jih je v baziliki Božjega groba. Prvih pet (1–5) obravnava po vrsti pripravo na krst, spreobrnjenje od poganskih navad, zakrament krsta, deset dogmatičnih resnic v veroizpovedi ali símbolu vere. Naslednje (6–18) so “nadaljevalna kateheza” o jeruzalemskem símbolu v protiarijanskem ključu. Od zadnjih petih (19–23), ki so poimenovane “mistagoške”, pa prvi dve razvijata razlago krstnih obredov, zadnje tri pa se sučejo okrog birme, o Kristusovem telesu in krvi in o evharističnem bogoslužju. Vstavljena je tudi razlaga očenaša: ta utemelji pot uvajanja v molitev, ki se razvija vzporedno z uvajanjem v zakramente krsta, birme in evharistije.

Temeljno poučevanje o krščanski veri je bilo namenjeno tudi polemiki proti poganom, judovskim kristjanom in manihejcem. Argumentiranje je bilo utemeljeno na starozaveznih obljubah, v jeziku, bogatem s podobami. Kateheza je bila pomemben trenutek, vpet v širši kontekst celotnega življenja krščanske skupnosti, še posebej liturgičnega, saj je prav v materinskem naročju te skupnosti tekla nosečnost bodočega vernika ob molitvenem spremljanju in pričevanju bratov. V svoji celovitosti predstavljajo Cirilove homilije sistematično katehezo o prerajanju kristjana prek krsta. Katehumenu govori: “Padel si v mreže Cerkve (prim. Mt 13,47). Pusti se ujeti živ; ne beži, saj te je ujel Jezus na svoj trnek, ne da bi ti zadal smrt, ampak vstajenje po smrti. Moraš namreč umreti in potem vstati (prim. Rim 6,11.14) … Umri grehu in živi za pravičnost že od danes naprej” (Predkateheza 5).

S stališča nauka Ciril razlaga jeruzalemski símbol in se pri tem sklicuje na svetopisemsko predpodobo v “sozvočju” med dvema zavezama in pristane pri Kristusu, središču vesoljstva. To predpodobo je kasneje dokončno izpisal Avguštin Hiponski: “Stara zaveza je zagrinjalo za Novo; in v Novi zavezi se razodeva Stara” (O poučevanju neukih 4,8). Kar pa zadeva moralno katehezo, je zasidrana v globoki edinosti s katehezo o nauku: dogma se postopno spušča v duše, ki jih tako vabi k preobrazbi poganskega vedenja zaradi novega življenja v Kristusu, ki je dar krsta. “Mistagoška” kateheza slednjič označuje vrh poučevanja, ki ga je Ciril delil ne več katehumenom, ampak novokrščenim ali neofitom v velikonočnem tednu. Ta jih je uvajala v odkrivanje skrivnosti, skritih v krstnih obredih velikonočne vigilije, ki jim dotlej še niso bile razkrite. Razsvetljeni z lučjo poglobljene vere v moči krsta so jih bili novokrščenci zdaj končno sposobni bolje razmeti, ko so že enkrat obhajali te obrede.

Ciril se je še posebej z novokrščenci grškega porekla opiral na njim prirojeno sposobnost opazovanja. Šlo je za prehod od obreda k skrivnosti, ki je ovrednotil psihološki učinek presenečenja in izkustva, doživetega v velikonočni noči. Tu je besedilo, ki razlaga skrivnost krsta: “Trikrat ste bili potopljeni v vodo in vseh trikrat ste se dvignili iz nje, da ste v podobi izrazili tri dneve Kristusovega pokopa in tako s tem obredom posnemali našega Odrešenika, ki je prebil tri dni in tri noči v objemu zemlje (prim. Mt 12,40). S prvim dvigom iz vode ste obhajali spomin na prvi dan, ki ga je Kristus prebil v grobu, kakor ste s prvo potopitvijo vanjo priznali prvo noč, ki jo je prebil v grobu; kakor tisti, ki je v noči, ne vidi, kdor pa je v dnevu, uživa luč, tako tudi vi. Medtem ko ste bili prej potopljeni v noč in niste ničesar videli, pa ste se, ko ste se dvignili, znašli sredi belega dne. To je skrivnost smrti in rojstva: ta rešilna voda je bila za vas grob in mati … Za vas … se je čas smrti pokrival s časom rojstva; eden in isti čas je udejanjil oba dogodka” (Mistagoška kateheza 2,4).

Skrivnost, ki jo je treba dojeti, je Božji načrt, ki se uresničuje po odrešenjskih dejanjih Kristusa v Cerkvi. Mistagoško razsežnost pa spremlja razsežnost simbolov: ti spremljajo duhovno življenje, ki ga tako rekoč privedejo do izbruha. Tako se Cirilova kateheza na osnovi treh opisanih sestavin – nauka, morale in slednjič mistagogije –, pokaže kot vseobsežna kateheza v Duhu. Mistagoška razsežnost izvaja sintezo prvih dveh in ju usmerja k obhajanju zakramenta, v katerem se uresničuje odrešenje vsega človeka. V bistvu gre za celovito katehezo, ki zajema telo, dušo in duha in ostaja emblematična tudi za katehetsko formacijo kristjanov danes.