Ta evangeljski odlomek podrobno razlaga Neznani pisec: »Farizeji so se umaknili, da bi se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi med njihovimi pogovori z njim. Vsakič ko se skuša zavirati prehod vodnega toka, ta pod pritiskom popusti in voda si utre novo pot. Isto se je zgodilo z zlobnimi načrti teh ljudi. Ko so videli pot zaprto, so preprosto poiskali novo pot do njega. Cesarjev kovanec je zlat, Božji pa je narejen iz človeštva. Cesar je viden na svojem denarju, Bog pa v človeških bitjih. Zato, daj cesarju tvoje materialno bogastvo, ohrani pa za Boga nedolžnost tvoje vesti, v kateri je Bog vedno navzoč in viden.« Sever Antiohijski k temu dodaja: »S prilizovanjem skuša strast hinavstva prikriti sovraštvo, saj plačevanje davka cesarju ne preprečuje nikomur, da bi služil Bogu.

Homilija papeža Frančiška med beatifikacijo Pavla VI.

Pravkar smo slišali enega izmed najbolj znanih evangeljskih stavkov: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). Na provokacijo farizejev, ki so, če tako rečemo, hoteli z njim opraviti izpit iz verouka in ga zavesti v zmoto, je Jezus odgovoril s tem ironičnim in genialnim stavkom. To je učinkovit Gospodov odgovor vsem tistim, ki imajo težave z vestjo še posebej tedaj, ko gre za njihove koristi, njihovo bogastvo, ugled, njihovo moč in njihov sloves. To pa se od nekdaj dogaja v vsakem času.

Jezusov poudarek je prav gotovo v drugem delu stavka: »In (dajte) Bogu, kar je Božjega.« To seveda pomeni priznati in izpovedati pred katero koli vrsto oblasti, da je samo Bog človekov Gospod in ni drugega. To večno novost moramo vsak dan na novo odkriti in s tem premagati strah, ki ga pogosto okušamo pred Božjimi presenečenji.

On se ne boji novosti! Zaradi tega nas nenehno preseneča, nam odpira nepredvidene poti in nas vodi po njih. On nas prenavlja, torej nas nenehno dela 'nove'. Kristjan, ki živi evangelij je 'Božja novost' v Cerkvi in v svetu. Bog ima zelo rad to 'novost'. »In dati Bogu, kar je Božjega« pomeni, odpreti se za Njegovo voljo, posvetiti njemu svoje življenje in sodelovati za Njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru.

V tem je naša resnična moč, kvas, ki povzroča vzhajanje in sol, ki daje okus vsakemu človeškemu prizadevanju proti prekladajočemu pesimizmu, ki ga vsiljuje svet. V tem je naše upanje, saj upanje v Boga ni beg od resničnosti, ni alibi, temveč je dejavno vračanje Bogu tisto, kar mu pripada. Kristjan zaradi tega gleda na prihodno resničnosti, tisto Božjo, da bi v polnosti živel z nogami trdno na zemlji ter pogumno odgovoril na brezštevilne nove izzive.

Angel Gospodov, nedelja, 22. oktober 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (Mt 22,15-21) nam predstavi novo Jezusovo soočenje iz oči v oči z njegovimi nasprotniki. Tema za soočenje je bil davek cesarju, torej kočljivo vprašanje glede dovoljenosti ali ne dovoljenosti plačevati davek rimskemu cesarju, pod katerim je bila v Jezusovem času Palestina. Stališča so bila različna. Zaradi tega je njemu namenjeno vprašanje farizejev: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« past za Učitelja, saj bi glede na to, kako bi odgovoril, bil obtožen, da je za ali proti Rimu.

Jezus tudi v tem primeru odgovori z vso mirnostjo in izkoristi zlobno vprašanje za pomemben nauk, ki ga povzdigne nad polemiko in odločitvijo za koga si. Farizejem je rekel: »Pokažite mi davčni novec!« Prinesli so mu denarij.« Jezus pa je potem, ko si je ogledal denarij, dejal: »Čigava sta ta podoba in napis?« Farizeji niso mogli ne odgovoriti: »Cesarjeva.« Tedaj je Jezus zaključil: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (prim. vv. 19-21). Po eni strani je z zahtevo, da se vrne cesarju, kar mu pripada, izjavil, da plačevanje davkov ni malikovanje, temveč dolžno dejanje do zemeljske oblasti. Po drugi strani pa, in tu je Jezusov nov zagon, se sklicuje na Božji primat, saj zahteva to, kar mu pripada kot Gospodu človekovega življenja in zgodovine.

Sklicevanje na cesarjevo podobo vtisnjeno v denar pomeni, da je prav čutiti se popolnoma, torej s pravicami in dolžnosti prebivalci države. Simbolično pa da misliti na drugo podobo vtisnjeno v vsakega človeka, to je Božjo podobo. On je Gospod vsega, in mi, ki smo bili ustvarjeni po njegovi podobi pripadamo predvsem Njemu. Jezus je iz vprašanja, ki so mu ga zastavili farizeji, potegnil še bolj radikalno in življenjsko vprašanje za vsakega od nas: 'Komu pripadam?' Družini, mestu, prijateljem, šoli, delu, politiki, državi? Da, seveda. Vendar pa predvsem, nas spominja Jezus, pripadaš Bogu. To je temeljna pripadnost. On ti je dal to, kar si in kar imaš. Svoje življenje torej lahko in moramo dan za dnem živeti v tem priznanju naše temeljne pripadnosti in v hvaležnosti srca do našega Očeta, ki ustvarja posebej in neponovljivo vsakega od nas, vendar vedno po podobi svojega ljubljenega Sina Jezusa. To je čudovita skrivnost.

Kristjan je poklican konkretno prizadevati si za človeške in družbene stvarnosti, ne da bi postavljal 'Boga' nasproti 'cesarju', postavljati Boga nasproti cesarju je fundamentalistična drža, temveč da bi razsvetljeval zemeljske stvarnosti z lučjo, ki prihaja od Boga. Prvenstvena izročitev Bogu ter upanje Vanj nista beg iz resničnosti, temveč je dejavno dajanje Bogu tisto, kar mu pripada. Zaradi tega verujoči gleda prihodnjo resničnost, tisto Božjo, da bi v polnosti živel to zemeljsko in s pogumom odgovoril na izzive.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno živeli v skladu s Božjo podobo, ki jo nosimo v sebi in dali tudi svoj prispevek pri izgradnji zemeljskega mesta.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 22,15-21) nam predstavlja Jezusa, ko se ukvarja z hinavščino svojih nasprotnikov. Oni ga najprej hvalijo, zelo ga hvalijo, potem pa mu zastavijo zahrbtno vprašanje, da bi ga spravili v težave in mu pri ljudstvu vzeli ugled.

Vprašali so ga: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« (v. 17), torej plačati davek cesarju? V tistem času v Palestini niso tolerirali nadvlade rimskega cesarstva, to se razume, saj so bili okupatorji, tudi iz verskih motivov. Za ljudi je bil kult cesarja, ki ga je poudarjala tudi njegova podoba na denarju, žalitev Izraelovega Boga. Jezusovi sogovorniki so bili prepričani, da ni nobene druge možnosti njihovemu vprašanju kot »da« ali »ne«. Čakali so torej, saj so bili s tem vprašanjem prepričani, da so Jezusa stisnili v kot in da se bo ujel v past. Toda On, Jezus je poznal njihovo hudobijo in se je rešil pasti. Rekel jim je, naj pokažejo davčni denar, ki ga je vzel v roko in jih vprašal, čigava podoba je vtisnjena. Odgovorili so mu, da cesarjeva, torej vladarjeva. Tedaj jim je Jezus rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (v. 21).

S tem odgovorom se je Jezus postavil nad polemiko, Jezus je vedno nad vsem. Po eni strani prizna, da je potrebno cesarju plačati davek, tudi nam vsem, da je davek potrebno plačati, saj je njegova podoba na denarju, predvsem pa spomni, da vsaka oseba nosi v sebi vtisnjeno drugo podobo, v srcu, v duši, tisto od Boga in za to je Njemu in samo Njemu vsakdo dolžnik za svoje bivanje, za svoje življenje.

V tem Jezusovem stavku ni samo kriterij za razloček med politično in versko sfero, ampak pridejo na dan jasne smernice za poslanstvo vernikov vseh časov, tudi za nas danes. Plačevanje davkov je dolžnost državljanov, kakor tudi spoštovanje pravičnih zakonov države. Istočasno pa je potrebno potrditi primat Boga v človeškem življenju in v zgodovini ter spoštovanje Božje pravice do tega, kar mu pripada.

Od tod izhaja poslanstvo Cerkve in kristjanov, da je potrebno govoriti o Bogu in pričevati zanj moškim in ženskam svojega časa. Vsakdo od nas je po krstu poklican biti živa navzočnost v družbi tako, da jo poživlja z evangelijem ter vitalno limfo Svetega Duha. Gre zato, da se s ponižnostjo in istočasno s pogumom zavzamemo ter tako prinašamo svoj prispevek pri izgradnji civilizacije ljubezni, v kateri kraljujeta pravičnost in bratstvo.

Sveta Marija, pomagaj vsem, da bodo bežali pred vsako hinavščino in bodo pošteni ter konstruktivni državljani. Podpiraj tudi nas Kristusove učence v poslanstvu pričevanja, da je Bog središče in smisel življenja.

Origen pravi: »Sveti Duh je dal Cerkvi en sam evangelij v štirih knjigah.« Sv. Ambrož nadaljuje Origenovo misel: »Evangelist Luka nam ni dal nepristranske in nevtralne pripovedi, temveč opis, ki ima namen prepričati ter spreobrniti, bogat s kristološko vsebino.« Sv. Atanazij pravi: »Luka se opira na pričevanja tistih, ki so videli in poslušali Jezusa in mu tako posredovali izročilo o zakramentih in o Kristusu. Origen dodaja: »Namen Lukovega evangelija je vera, ki je v polnosti poučena, trdna in ki bo ohranjena vse do končnega zveličanja. Do takšne vere pridemo preko branja evangelija, torej s katehetskim branjem, da bi tako bili skrbno in v vsem postopoma poučeni o dogodkih, ki jih evangelij pripoveduje.«

Sv. Ambrož pravi: »Jezus je dvainsedemdesetere poslal kakor jagnjeta med volkove in s tem izpolnil Izaijevo prerokbo, da bodo ob koncu časov volkovi in jagnjeta živeli v miru skupaj in majhen otrok jih bo vodil.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Sposobni bodo preživeti kot ovce med volkovi zato, ker je Jezus njihov pastir in jih bo varoval pred volkovi tudi sredi preganjanj. Učenci so poslani, ne da bi imeli kaj s seboj, saj morajo biti popolnoma odvisni od Gospoda žetve.« Sv. Efrem Sirski dodaja: »Saj so oznanjevalci in ne trgovci.« Sv. Efrem Sirski še pravi: »Ko učence zavrnejo, morajo ti otresti prah s svojih nog, saj je prah pravičnega kot znamenje maščevanja nad tistimi, ki se ne spokorijo in bodo bolj kaznovani, kot je bila Sodoma.«

O Pavlu nimamo le Lukovega poročila v Apostolskih delih, marveč tudi vrsto pisem, ki izvirajo naravnost iz njegove roke in nam neposredno razkrivajo njegovo osebnost in njegovo mišljenje. Luka nam pove, da je bilo njegovo prvotno ime »Savel« (prim. Apd 9,4.17; 22,7.13; 26,14), kakor kralj Savel (prim. Apd 13,21), in da je bil Jud iz diaspore, ker je bilo mesto Tarz na meji med Anatolijo in Sirijo.

Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega ('isópsychon'), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).