Na začetku Pavel hvali Očetov načrt, da si je zamislil pot zveličanja po Jezusovem trpljenju in vstajenju. Efežane vabi, naj se pridružijo njegovemu sinovskemu odnosu do Očeta in se v njem odprejo do ljudi ter stvarstva. Zahvaljeval se bom Gospodu, da sem po njem pritegnjen v načrt zveličanja. Gospod, hvala, ker je tvoja sveta kri izmila moje grehe in mi prinesla novo življenje.

V razgretem pogovoru Jezus razkriva laž in hinavščino pri učiteljih postave. Pove jim, da so bili predniki dvolični do prerokov in taki so oni do njega. S tem ne vodijo ljudi v Božje kraljestvo, ampak pripravljajo križ njemu. Trudil se bom biti z Jezusom, da ne bi zakril prave podobe Boga. Gospod, naj v tvojem srcu vedno znova odkrivam Božjo usmiljeno ljubezen.

V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev,