Pavel spominja kristjane v Efezu, da so bili pred spreobrnjenjem h Kristusu mrtvi, v oblasti greha in strasteh. Po usmiljeni ljubezni pa jih je Bog vzljubil in oživil s Kristusovim Duhom. V hvaležnosti za Božji dar se bom trudil za življenje osvobojenega človeka. Gospod, hvala, ker mi daješ moč svojega Duha, da se ne vračam v staro življenje in morem vsak dan opravljati dobra dela.

Jezus noče stopati v spore med ljudmi. S priliko o bogatem človeku, ki ga preseneti smrt, pokaže kratkotrajno vrednost zemeljskega bogastva. Skromno in odgovorno bom uporabljal gmotne dobrine in bom solidaren z ubogimi. Gospod, naj ne bom odvisen od stvari, ki jih imam. Osvobodi me navezanosti na vse, kar nima trajne vrednosti.

V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev,