Pavel kaže na razliko med življenjem v mesu in Duhu. Meso je razpuščen in vase zaverovan človek, ki je suženj svojih strasti. Postava se je proti temu borila s prepovedmi, Sveti Duh pa daje moč za dela ljubezni, da se življenje odpira v darovanje. Trudil se bom živeti po pobudi Duha in odpravljati vsako sebično hudobijo. Gospod, podpiraj moj trud za življenje v tvojem Duhu.

Gledam vernike, ki se imajo za pravične. Postavljajo se nad druge, pa imajo v sebi slabe misli in ne delajo, kar govorijo. Zunanja popolnost pogosto uspava in vodi k napuhu ter hinavščini. Trudil se bom živeti ponižno in si prizadeval za resnico. Gospod, pomagaj mi sprejemati križ resnice, da bom iskreno posnemal tebe, ki nisi imel dveh obrazov in zunanje vzvišenosti.

V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev,