Abraham ni poznal postave, ampak je imel vero in jo uresničil. Postava je prišla več stoletij kasneje. Resnični potomci Abrahama sprejemajo dar vere in obljube ter ga polno živijo. Ne bom se zanašal na postavo in svoje moči, ampak na vero in Božji dar. Gospod, hvala za tvoje obljube in svobodo, da ti morem zaupati in se uresničiti, kakor ti zahtevaš, takrat, ko je lepo in ko je težko.

Jezus vidi prihodnje trpljenje učencev, zato jih spodbuja k iskrenemu zaupanju in pričevanju. Obljublja jim podporo Svetega Duha, ki pa ne bo učinkovita, če se bodo zaprli pred njegovim delovanjem. Kljub slabostim se bom trudil oznanjati Kristusa pred svetom, ki mu je nasproten. Gospod, daj mi moči Duha, da bom premagal strah in z življenjem pričal zate.

V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev,