Božji načrt ima za cilj razodetje Kristusove slave v svetu. Naslovljenci so ga deležni po poslušanju Besede, ki razodeva Kristusa kot Božjo resnico, po pripadnosti temu oznanilu v veri in pečatu Svetega Duha v krstu. Veselim se, da je Kristus prva resnica mojega življenja. Gospod, hvala, ker si mi podaril moč Duha, da ti v skupnosti resnično pripadam in sprejemam tvoje darove.

Jezus svari učence pred farizejsko hinavščino in jih vabi k zaupanju. Tudi v hudem preganjanju ne bo izostala Božja pomoč. Poslušam Jezusa, ki mi pravi, da se ne smem bati v nobeni okoliščini in moram ohraniti zaupanje vere. Gospod, večkrat si mi pokazal, kako drži ta obljuba, da me še tako velika hudobija in nasilje ne moreta ločiti od tvoje ljubezni.

V ciklusu katehez, ki smo ga začeli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajoče se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji škof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mučeniške smrti. V tistem času so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom ponašali še Aleksandrija in Antiohija. Sv. Ignacij, je bil škof v Antiohiji, ki leži danes v Turčiji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cvetoča krščanska skupnost. Njen prvi škof je bil apostol Peter – tako nam pravi izročilo – in tam »so prvič učence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posveča 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu življenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako piše, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pričevanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stražarjev,