Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: »Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom«.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoliški Cerkvi je bila dogma razglašena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine že v prvih stoletjih življenja Cerkve.

Današnja Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno: »In to je veselje današnjega dne!«

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.

Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«

Angel Gospodov, ponedeljek, 15. avgust 2016
V tistih dneh je Marija hitela naproti majhnemu mestu v bližini Jeruzalema, da bi srečala Elizabeto. Danes pa jo, nasprotno, kontempliramo na njeni poti naproti nebeškemu Jeruzalemu, da bi končno srečala obličje Očeta in ponovno videla obličje svojega Sina Jezusa. Mnogokrat v svojem zemeljskem življenju je prehodila hribovita področja, vse do zadnje, boleče postaje na Kalvariji, ki je združena s skrivnostjo Kristusovega trpljenja. Danes jo vidimo, kako prihaja na Božjo goro, »ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1) – kakor pravi knjiga Razodetja – in vidimo jo, kako prestopa prag nebeške domovine.

Bila je prva, ki je verjela v Božjega Sina, in je prva med nami, ki je vzeta v nebo z dušo in telesom. Prva je sprejela in vzela v naročje Jezusa, ko je bil še otrok, in je prva, ki so jo sprejele njegove roke, da bi jo vpeljale v Očetovo večno kraljestvo: »Mariji, ponižnemu in preprostemu dekletu iz odročne vasi na periferiji Rimskega cesarstva, prav zato, ker je sprejela in živela evangelij, Bog dovoli, da je v večnosti poleg Sinovega prestola.« Tako Gospod mogočne vrže s prestolov in poviša nizke (glej Lk 1,52).

Marijino vnebovzetje je velika skrivnost, ki zadeva vsakogar med nami, zadeva našo prihodnost. Marija namreč hodi pred nami po poti, po kateri so namenjeni tisti, ki so preko krsta svoje življenje povezali z Jezusom, kakor je Marija svoje življenje povezala z Njim. Današnji praznik nas vabi, da bi gledali v nebo, naznanja »nova nebesa in novo zemljo«, z zmago vstalega Kristusa nad smrtjo in dokončnim porazom zla. Zato radost ponižnega dekleta iz Galileje, izražena v Magnifikatu, postane hvalnica celotnega človeštva, ki se veseli, ko vidi Gospoda, kako se sklanja k vsem moškim in vsem ženskam, preprostim bitjem, da bi jih vzel s seboj v nebo.

Gospod se sklanja k ponižnim, da bi jih dvignil, kakor smo slišali v Magnifikatu, Marijini hvalnici. Le-ta nas navaja, da se spomnimo tudi na mnoge aktualne boleče situacije, posebej na tiste, v katerih so se znašle ženske, ki sta jih premagala teža življenja in drama nasilja, ženske, ki so sužnje objestnosti mogočnih, deklice, prisiljene v nečloveška dela, ženske, ki so s telesom in duhom prisiljene vdati se poželjivosti moških: »Da bi se zanje čim prej začelo življenje miru, pravičnosti, ljubezni, v pričakovanju dneva, ko bodo končno čutile, da jih oklepajo roke, ki jih ne ponižujejo, temveč jih z nežnostjo dvigujejo in vodijo po poti življenja, vse do neba.« Marija, ženska, dekle, ki je v svojem življenju veliko trpela, nas spominja na te ženske, ki prav tako veliko trpijo. Prosimo Gospoda, da bi jih On sam nesel v rokah po poti življenja in jih osvobodil tega suženjstva.

Obrnimo se z zaupanjem na Marijo, milo Kraljico nebes, in jo prosimo: »Podari nam dneve miru, bedi nad našo potjo, daj, da bomo videli tvojega Sina, polni nebeškega veselja.«

Angel Gospodov, četrtek, 15. avgust 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, sveta Devica moli z besedami: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« (Lk 1,46-47) Poglejmo glagola v tej molitvi: poveličuje in se raduje. Raduje se takrat, ko se zgodi tako lepa stvar, da ni dovolj, da se veseli znotraj, v duhu, ampak se želi izraziti srečo z vsem telesom: tedaj se raduje. Razlog za Marijino radost je Bog. Kdove, če se je tudi nam kdaj zgodilo, da smo se radovali zaradi Gospoda: radujemo se zaradi uspeha, ki smo ga dosegli, zaradi lepe novice, ki smo jo izvedeli, vendar pa nas danes Marija uči, naj se radujemo v Bogu, ker on, Bog, dela »velike reči« (prim. v. 49).

Na velike reči spominja drugi glagol: poveličevati. Poveličevati namreč pomeni poviševati določeno stvarnost zaradi njene veličine, zaradi njene lepote … Marija povišuje Gospodovo veličino, slavi ga tako, da pove, da je On resnično velik. V življenju je pomembno iskati velike reči, sicer se izgubljamo zaradi mnogih malenkosti. Marija nam kaže, da moramo, če želimo, da bi bilo naše življenje srečno, na prvo mesto postaviti Boga, saj je le On velik. Kolikokrat pa namesto tega živimo tako, da se poganjamo za nekoristnimi stvarmi: predsodki, zamere, rivalstvo, zavist, utvare, nepotrebne materialne dobrine … Koliko omejenosti duha v življenju! Marija nas danes vabi, naj povzdignemo pogled k »velikim rečem«, ki jih je Gospod storil v njej. Tudi v nas, v vsakem izmed nas, Gospod dela velike reči. Potrebno jih je prepoznati, se radovati in poveličevati Boga za te velike reči.

Danes praznujemo »velike reči«. Marija je vzeta v nebo: majhna in ponižna, prva prejme najvišjo slavo. Ona, ki je stvaritev, ena izmed nas, pride v večnost z dušo in telesom. In tam nas čaka, kakor mati čaka, da se otroci vrnejo domov. Božje ljudstvo ji vzklika: »vrata nebeška«. Mi smo na poti, romarji proti domu tam zgoraj. Danes gledamo Marijo in vidimo cilj. Vidimo, da je bila stvaritev vzeta v slavo vstalega Jezusa Kristusa, in ta stvaritev ni mogla biti druga kot ona, Odrešenikova Mati. Vidimo, da je v raju skupaj s Kristusom, novim Adamom, tudi ona, Marija, nova Eva, in to nas tolaži in nam daje upanje na našem zemeljskem romanju.

Praznik Marijinega vnebovzetja je povabilo za vse nas, posebej za tiste, ki jih pestijo dvomi in žalost ter živijo s pogledom, uprtim v tla, ki ne zmorejo dvigniti pogleda. Glejmo v višave, nebo je odprto; ne vliva strahu, ni več oddaljeno, saj nas na nebeškem pragu čaka Mati. Ona je naša mati. Ljubi nas, se nam smehlja in nam hitro pride na pomoč. Kakor vsaka mati, želi najboljše za svoje otroke in nam pravi: »Dragoceni ste v Božjih očeh; niste ustvarjeni za majhna zadovoljstva sveta, ampak za veliko veselje v nebesih.« Da, saj je Bog veselje, ne čemernost. Bog je veselje. Dopustimo, da nas Marija prime za roko. Vsakič, ko vzamemo v roke rožni venec in jo molimo, storimo korak naprej proti velikemu cilju življenja.

Dopustimo, da nas pritegne resnična lepota, ne dovolimo, da bi nas posrkale malenkosti življenja, ampak izberimo veličino nebes. Sveta Devica, Vrata nebeška, naj nam pomaga gledati na vsak dan z zaupanjem in veseljem tja, kjer je naš pravi dom; kjer je Ona, ki nas čaka kot mati.

Angel Gospodov, sobota, 15. avgust 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Ko je človek stopil na luno, je bil izrečen stavek, ki je postal slaven: 'To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo'. Dejansko je človeštvo doseglo zgodovinski cilj. Toda danes na Vnebovzetje Marije, obhajamo veliko večjo osvojitev.

Marija je stopila v raj. Tja ni šla samo v duhu temveč s telesom, ona vsa. Ta majhen korak neznatne nazareške Device je bil velik skok človeštva naprej. Malo nam koristi iti na luno, če ne živimo kot bratje in sestre na zemlji. Toda da ena izmed nas živi v nebesih s telesom nam daje upanje. Razumemo namreč, da smo dragoceni in namenjeni vstajenju. Bog ne bo pustil, da naše telo izgine v nič. Z Bogom se ne bo nič izgubilo! Marija je dosegla cilj in mi imamo pred očmi razlog zaradi katerega hodimo naprej, in sicer ne zato, da bi si pridobivali tukajšnje stvari, ki izginejo, ampak dosežemo domovino tam zgoraj, ki je za večno. In Marija je zvezda, ki nas usmerja. Ona je šla prva. Ona, kakor nas uči koncil »sveti kot znamenje gotovega upanja in tolažbe za potujoče Božje ljudstvo« (Lumen gentium, 68).

Kaj nam svetuje Naša mati? Danes v evangeliju je prvo, kar reče: »Moja duša poveličuje Gospoda« (Lk 1,46). Ker smo navajeni slišati te besede, morda več ne zaznamo njihovega pomena. Poveličevati dobesedno pomeni »delati veliko«, povečati. Marija »poveča Gospoda«, torej ne problemov, ki jih v tistem trenutku prav gotovo ni manjkalo, ampak Gospoda. Kolikokrat se mi pustimo podvreči težavam in požreti strahovom. Marija pa ne, ker je Boga postavila za prvo veličino življenja. Iz tega izhaja Magnifikat, od tu se poraja veselje, nikakor ne iz odsotnosti težav, ki slej ko prej pridejo, temveč iz prisotnosti Boga, ki nam pomaga, ki nam je blizu. Kajti Bog je velik. Predvsem pa se Bog ozira na majhne. Mi smo njegova slabost ljubezni, saj Bog gleda na majhne in jih ima rad.

Marija se namreč ima za majhno in poveličuje »velike reči« (v. 49), ki ji jih je Gospod storil. Katere? Predvsem nepričakovani dar življenja. Marija je deviška, a je noseča. Pa tudi Elizabeta, ki je ostarela, pričakuje sina. Gospod počne čudovite reči z majhnimi, s tistimi, ki se nimajo za velike, ampak dajo v svojem življenju velik prostor Bogu. On razširja svoje usmiljenje na tistega, ki Vanj zaupa in poviša ponižne. Marija ravno za to hvali Boga.

In mi se lahko vprašamo: se spomnimo hvaliti Boga? Se mu zahvalimo za velike stvari, ki nam jih je storil? Za vsak dan, ki nam ga podarja, ker nas ljubi in nam zaradi svoje nežnosti vedno odpušča? In še, ker nam je dal svojo Mater, za brate in sestre, ki nam jih postavlja na pot in ker nam je odprl nebo? Se mu zahvalimo Bogu, hvalimo Boga za te stvari? Če bomo pozabili na vse to dobro, se bo srce pomanjšalo. Toda če se kot Marija spominjamo velikih reči, ki jih Gospod dela, če ga vsaj enkrat na dan poveličujemo, tedaj delamo velik korak naprej. Enkrat na dan reci: »Hvalim Gospoda«, reci: »Hvaljen bodi Gospod«, ki je majhna hvalilna molitev. S to majhno molitvijo se srce razširi in veselje se poveča.

Prosimo Marijo, Vrata nebeška, za milost, da bi začeli vsak dan povzdigovati pogled proti nebu, proti Bogu in mu reči: »Hvala!«, kakor rečejo majhni velikim.

Angel Gospodov, nedelja, 15. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik! Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslužju v središču Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Božje Matere. Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga očara ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni »zemlja«. Sicer je protislovno, da je za priti v višine, v nebo, potrebno ostati »nizki« kakor zemlja. To nas poučuje Jezus: »kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov »dekla«, služiti: »Gospodova dekla« (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, ne išče drugega zase kot da je Gospodova dekla.

Danes se torej lahko vprašamo, vsakdo od nas v svojem srcu: kako je z mojo ponižnostjo? Iščem, da me drugi priznajo, se uveljavljam, da bom hvaljen ali pa mislim na služenje? Znam prisluhniti kakor Marija, ali pa hočem samo govoriti in pritegniti pozornost? Znam biti tiho kot Marija, ali pa vedno klepetam? Znam stopiti korak nazaj, umiriti prepire in razprave ali pa samo iščem, da sem prvi? Vsak od nas naj premisli ta vprašanja. Kako sem s ponižnostjo?

Marija je v svoji majhnosti prva osvojila nebo. Skrivnost njenega uspeha je ravno v tem, da se ima za majhno, pomoči potrebno. Pri Bogu samo tisti, ki se ima za nič je sposoben sprejeti vse. Samo tistega, ki se izprazni sebe, ga On napolni. Marija je »milosti polna« (v. 28) ravno zaradi svoje ponižnosti. Tudi za nas je ponižnost vedno izhodišče, je začetek naše vere. Temeljnega pomena je, da smo ubogi v duhu, potrebni Božje pomoči. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Večkrat smo polni samih sebe. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Kdor pa ostaja ponižen, omogoči Bogu, da dela velike stvari (prim. v. 49).

Pesnik Dante označi Devico Marijo kot »ponižno in vzvišeno bolj kot stvaritev« (Raj XXXIII, 2). Lepo je pomisliti, da je najbolj ponižna in najbolj vzvišena stvaritev v zgodovini, ki je prva osvojila nebesa, ona vsa v celoti z dušo in telesom, preživela življenje v vsakdanjosti med domačimi zidovi. Življenje je preživela v vsakdanjosti, v ponižnosti. Dnevi Milosti polne niso imeli nič izstopajočega. Pogosto so bili enaki, v tišini. Na zunaj ni bilo nič neobičajnega. Toda Božji pogled je vedno ostal na njej, očaran nad njeno ponižnostjo, razpoložljivostjo, lepoto njenega srca, ki ni nikoli ovenela zaradi greha.

To je veliko sporočilo upanja za nas, zate, ki živiš ponavljajoče, utrujajoče in pogosto težke dneve. Marija te danes spominja, da Bog tudi tebe kliče k tej slavi. To niso le lepe besede, je resnica. To ni srečen konec, ki ga je ustvarila umetnost, to ni pobožna utvara ali lažna tolažba. Ne, to je čista stvarnost, živa in resnična kakor Marija vzeta v nebo. Praznujmo jo danes z otroško ljubeznijo. Praznujmo jo danes veseli, a ponižni, gnani z upanjem, da bomo nekega dne z njo v nebesih.

Sedaj jo prosimo, da nas spremlja na poti, ki vodi iz zemlje v nebesa. Spominja naj nas, da je skrivnost poti skrita v besedi ponižnost. Ne pozabite te besede, ki naj nas Marija vedno spominja ter da sta majhnost in služenje skrivnosti za dosego cilja, za dosego nebes.

Angel Gospodov, ponedeljek, 15. avgust 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan in lep praznik! Danes nam na slovesni praznik Vnebovzetja Blažene Device Marije evangelij predlaga pogovor med njo in njeno sestrično Elizabeto. Ko Marija vstopi v hišo in pozdravi Elizabeto, ji ta pravi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede, polne vere, veselja in začudenja so postale del »Zdravamarije«. Vsakič ko molimo to tako lepo in domačo molitev, storimo isto kot Elizabeta. Pozdravljamo Marijo in jo blagoslavljamo, ker nam prinaša Jezusa.

Marija sprejme Elizabetin blagoslov in odgovori s pesmijo, ki je dar za nas, za vso zgodovino, Magnifikat, ki je pesem hvaljenja, za katero bi lahko rekli, da je »pesem upanja«. Gre za himno hvaljenja in veselja nad velikimi stvarmi, ki jih je Gospod storil njej. Marija pa gre še naprej. Zre namreč Božje delovanje v vsej zgodovini njenega ljudstva. Pravi na primer, da je Gospod »mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (vv. 52-53). Ko poslušamo te besede, bi se lahko vprašali: Devica morda ne pretirava, ko opisuje svet, ki ga ni? Kajti to kar pravi, se zdi, da ni v skladu z resničnostjo. Medtem ko ona govori, mogočni tistega časa niso bili vrženi s prestolov. Strašni Herod na primer je trdno na svojem prestolu. Tudi reveži in lačni ostajajo takšni, medtem ko bogati še naprej uspevajo.

Kaj pomeni Marijina pesem in kakšen je njen smisel? Noče delati kronike tistega časa, saj ni novinarka, ampak nam hoče reči nekaj veliko bolj pomembnega in to je, da je Bog preko nje začel zgodovinski obrat in je dokončno vzpostavil nov red stvari. Ona, majhna in ponižna, je povišana in – to praznujemo danes – prenesena v slavo nebes, medtem ko je mogočnikom sveta namenjeno, da ostanejo praznih rok. Pomislimo na priliko o tistem bogatem človeku, ki je imel pred vrati berača Lazarja. Kakšen je bil njegov konec? Ostal je praznih rok.

Marija, če rečemo drugače, naznanja korenito spremembo, prevrnitev vrednot. Medtem ko govori z Elizabeto, nesoč v sebi Jezusa, v naprej izreka tisto, kar bo njen Sin rekel, ko bo razglasil za blažene reveže in ponižne ter posvaril bogate in tiste, ki si postavljajo temelj na lastni samozadostnosti. Devica torej s to pesmijo, to molitvijo prerokuje. Prerokuje, da kar je v ospredju, niso moč, uspeh in denar, temveč služenje, ponižnost in ljubezen. Ko njo gledamo v slavi, razumemo, da je resnična oblast služenje, ne pozabimo tega, resnična oblast je služenje in da kraljevati pomeni ljubiti. In to je pot v nebo.

Poglejmo zdaj sebe in se lahko vprašamo, se ta preroška prevrnitev, ki jo je oznanila Marija, dotika mojega življenja? Verjamem, da je služenje kraljevanje in je ljubiti vladati? Cilj mojega življenja je nebo, raj ali imeti se dobro tukaj? Ali pa skrbim samo za zemeljske, materialne stvari? In še, ko gledamo dogajanje na svetu, se pustim ujeti v pesimizem ali pa kot Devica, znam opaziti delovanje Boga, ki po krotkosti in majhnosti dela velike stvari?

Bratje in sestre, Marija danes poje o upanju in ponovno prižge v nas upanje, saj v njej vidimo cilj na naši poti. Ona je namreč prva stvaritev, ki vsa z dušo in telesom, zmagoslavno doseže cilj nebes. Kaže nam, da je nebo na dosegu roke. Kako to? Da, nebo je na dosegu roke, če ne popustimo grehu, če v ponižnosti hvalimo Boga in drugim z velikodušnostjo služimo. Ne popustiti grehu! Kdo bi lahko rekel: »Toda oče, slaboten sem!« »Gospod ti je vedno blizu, saj je usmiljen.« Ne pozabite na ta Božji slog, ki je bližina, sočutje in nežnost. Njegov slog je biti vedno nam blizu.

Naša Mati nas drži za roko, nas spremlja v slavo, nas vabi, da se veselimo, ko mislimo na raj. S svojo molitvijo blagoslavljajmo Marijo in jo prosimo za pogled, ki je sposoben na zemlji zaslutiti nebo.

Angel Gospodov, torek, 15. avgust 2023
Danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, motrimo njo, ki je z dušo in telesom bila vzeta v nebeško slavo. Tudi današnji evangelij nam jo prikazuje, kako se vzpenja v gričevje (Lk 1,39), da bi pomagala sorodnici Elizabeti, in tam izreče veselo pesem Magnificat. Marija se vzpenja in Božja beseda nam razkriva, kaj je zanjo značilno, ko se vzpenja vedno višje: služenje bližnjemu in hvaljenje Boga. Dve stvari: Marija je žena služenja bližnjemu in Marija je žena, ki hvali Boga. Evangelist Luka pripoveduje o Kristusovem življenju kot o vzponu navzgor, proti Jeruzalemu, kraju, kjer je na križu daroval samega sebe, in podobno opisuje tudi Marijino pot. Skratka, Jezus in Marija hodita po isti poti: dve življenji, ki se vzpenjata navzgor, slavita Boga in služita bratom in sestram. Jezus kot Odrešenik, človek, ki da življenje za nas, za naše upravičenje; Marija kot služabnica, ki služi. Dve življenji, ki premagata smrt in ponovno vstaneta; dve življenji, katerih skrivnost sta služenje in hvaljenje. Ustavimo se pri teh dveh vidikih.

Služenje. Ko se sklonimo, da bi služili svojim bratom in sestram, hodimo navzgor: ljubezen je tista, ki dviguje življenje. Toda služenje ni lahko: Devica Marija, ki je ravnokar spočela, prepotuje skoraj 150 kilometrov, da bi iz Nazareta prišla do Elizabetine hiše. Pomoč stane! To vedno doživljamo v utrujenosti, potrpežljivosti in skrbeh, ki jih prinaša skrb za druge. Pomislimo na primer na kilometre, ki jih mnogi ljudje vsak dan prepotujejo, da gredo v službo in iz nje ter opravijo številna opravila v korist bližnjega; pomislimo na žrtvovanje časa in spanja za nego dojenčka ali starejšo osebo; in na prizadevanje pri služenju tistim, ki nimajo ničesar, da bi vrnili, tako v Cerkvi kot pri prostovoljnem delu. To je naporno, vendar pomeni vzpenjati se navzgor in zaslužiti si nebesa! To je resnično služenje.

Toda služenje brez hvaljenja Boga je lahko nerodovitno. Ko Marija vstopi v hišo svoje sorodnice, hvali Gospoda. Ne govori o svoji utrujenosti od poti, ampak iz njenega srca zadoni pesem veselja. Kdor namreč ljubi Boga, pozna hvalnico. In današnji evangelij nam pokaže »slap hvaljenja«: otrok je od veselja poskočil v telesu Elizabete (prim. Lk 1,44), ki izreče besede blagoslova in »prvega med blagri«: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45); vse skupaj pa doseže vrhunec v Mariji, ki izreče Magnificat (prim. Lk 1,46-55). Hvalnica povečuje veselje. Hvalnica je kot lestev: dviguje srca. Hvalnica dvigne duha in premaga skušnjavo, da bi omagali. Ste videli, da dolgočasni ljudje, tisti, ki živijo od obrekovanja, niso sposobni hvaljenja? Vprašajte se: ali sem sposoben hvaljenja? Kako dobro je vsak dan hvaliti Boga in tudi druge! Kako dobro je živeti v hvaležnosti in blagoslovu namesto v obžalovanju in pritoževanju, pogled usmeriti navzgor namesto kuhati mulo! Pritoževanje: nekateri ljudje se pritožujejo vsak dan. Toda glej, Bog ti je blizu, ustvaril te je, poglej, kaj vse ti je dal. Hvali, hvali! In to je duhovno zdravje.

Služenje in hvalnica. Vprašajmo se: ali živim svoje delo in vsakodnevna opravila v duhu služenja ali z egoizmom? Ali se komu posvečam zastonj, ne da bi iskal takojšnjo korist? Skratka, ali je služenje »odskočna deska« mojega življenja? In če pomislim na hvalnico: ali se tako kot Marija veselim Boga (prim. Lk 1,47)? Ali molim in blagoslavljam Gospoda? In ali po tem, ko sem ga hvalil, širim njegovo veselje med ljudi, ki jih srečujem? Vsak naj poskuša odgovoriti na ta vprašanja.

Naj nam naša Mati, v nebo vzeta, pomaga, da se bomo s služenjem in hvaljenjem vsak dan dvigali vedno višje.

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom  v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoliški Cerkvi je bila dogma razglašena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine že v prvih stoletjih življenja Cerkve.

Današnja Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno: »In to je veselje današnjega dne!«

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.

Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem  življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«

Pridiga, Castel Gandofo, 15. avgust 2011
V kontemplaciji Device Marije nam je podeljena posebna milost. Božja Mati osvetljuje našo vsakdanjost z vsemi težavami in upanjem, zato nam pomaga videti tudi globine našega življenja. Njena duhovna pot in njen cilj lahko in celo morata postati tudi naša pot in naš cilj. O tem nas uči tudi današnja Božja beseda. Najprej je tu podoba skrinje. Skrinja v Stari zavezi predstavlja simbol Božje prisotnosti sredi njegovega ljudstva. Ta simbol je nato odstopil mesto resničnosti. Nova zaveza pravi, da je resnična skrinja zaveze živa oseba: Devica Marija. Marija, ki je pod srcem nosila učlovečenega Božjega Sina, Jezusa, našega Gospoda in Odrešenika. V starozavezni skrinji sta bili hranjeni dve kamniti plošči s postavo in zapovedmi, ki ju je Bog dal Mojzesu. Izražali sta voljo Boga, da ohrani zavezo s svojim ljudstvom. Marija je skrinja zaveze, ker je vase sprejela Jezusa; vase je sprejela živo Besedo, celotno vsebino Božje volje, Božje resnice; vase je sprejela Njega, ki je nova in večna zaveza.

Marija, živa skrinja zaveze, je torej tako povezana s Sinom, da si z njim v polnosti deli tudi nebeško slavo. V današnjem prvem berilu smo brali: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Cerkev danes obhaja praznik, ki priča o neizmerni Božji ljubezni. Bog je Marijo izbral za resnično skrinjo zaveze, kot tisto, ki je človeštvu podarila Odrešenika. Sedaj nas vabi, da tudi mi na svoj skromen način postanemo skrinja, v kateri je prisotna Božja Beseda, ki je preoblikovana in poživljena z Njegovo prisotnostjo. Tako bi vsakdo v sočloveku lahko prepoznal Božjo bližino in ljudje bi živeli v občestvu z Bogom.

V današnjem evangeliju vidimo Marijo, ki je zapustila svoj dom v Nazaretu in se v naglici odpravila k Elizabeti, v mesto na Judovem. Pomembne se mi zdijo besede 'v naglici'. Božje zadeve si zaslužijo naglico. Pravzaprav so edine zadeve na svetu, ki si zaslužijo naglico, prav Božje zadeve, ki so resnično nujne za naše življenje. Marija v Zaharijevo hišo k Elizabeti ne pride sama, ampak pod srcem nosi Boga. Njena sorodnica jo je pričakovala, vendar evangelist nakaže tudi Izraelovo pričakovanje na prihod Odrešenika. Elizabeti je Sveti Duh odprl oči, da je v tistem trenutku v Mariji prepoznala resnično skrinjo zaveze in Božjo Mater. Prav tako je bil Sveti Duh tisti, ki je odprl srce Janeza Krstnika. Evangelist Luka na tem mestu uporabi besedo »skirtan«. Isto besedo je v enem izmed grških prevodov mogoče najti tudi pri opisu plesa kralja Davida pred skrinjo zaveze. Janez Krstnik pod srcem svoje matere tako kot David pleše pred Skrinjo zaveze, Marijo. Marija Božje prisotnosti ni obdržala le zase, ampak jo je ponudila tudi drugim. Zato se srce Janeza Krstnika lahko radosti. Marija pa tako postane resnično povod našega veselja.

Govorimo o Mariji, toda na neki način govorimo tudi o nas samih, o vsakem izmed nas: tudi nam je namenjena tista neizmerna ljubezen, ki jo je Bog na popolnoma edinstven in neponovljiv način pridržal za Marijo. Ko na današnji praznik gledamo Marijo, nas ona odpira za upanje in za veselja polno prihodnost. Marija nam kaže tudi pot: njenega Sina sprejmimo v veri; nikoli ne izgubimo prijateljstva z Njim, ampak se pustimo razsvetljevati in voditi Njegovi besedi; hodimo za Njim vsak dan, tudi v trenutkih, ko naši križi postanejo težki.

Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa»Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo. Ko postavlja v ospredje paradoksalni značaj te hrane, si sveti učitelj predstavlja, da sliši besede: »Kruh vélikih sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil váte kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spreménil váme!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas sebi upodobi: »znotraj nas je«.
Avguštin nas v tej zvezi spominja, da je »daritev kristjanov v tem, da smo mnogi, vendar eno samo telo v Kristusu. Cerkev obnavlja to daritev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se jasno kaže, da je v tem, kar daruje, ona sama darovana«.

Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija zakrament ljubezni
V tretjem poglavju z naslovom Evharistija kot skrivnost, ki jo živimo, je zapisano: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni« (Jn 6,57)  Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). To »večno življenje« se pričenja v nas že v tem času po spremembi, ki jo evharistični dar rodi v nas: »Kdor mene uživa, bo živel po meni« (Jn 6,57). Jezusove besede nam omogočajo razumeti, da skrivnost, ki jo »verujemo« in »obhajamo«, vsebuje moč, ki je počelo novega življenja v nas in podoba krščanskega življenja.
Ko prejemamo Kristusovo telo in kri, dejansko postajamo deležni Božjega življenja na vedno zrelejši in bolj zavesten način. Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo. Ko postavlja v ospredje paradoksalni značaj te hrane, si sveti učitelj predstavlja, da sliši besede: »Kruh vélikih sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil váte kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spreménil váme!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas sebi upodobi: »znotraj nas je«.
Evharistično slavje se kaže v vsej svoji moči kot izvor in vrhunec kristjanovega eklezialnega bivanja, kolikor hkrati izraža tako začetek kot dovršitev novega in dokončnega bogoslužja, logiké latréia. S temi besedami apostol Pavel v Pismu Rimljanom najbolj sintetično izraža, kako evharistija preoblikuje vse naše življenje v duhovno, Bogu prijetno daritev: »Rotim vas, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev! Tako bo vaše bogoslužje duhovno« (12,1). V tej spodbudi je izražena podoba novega bogoslužja kot popolne daritve lastne osebe v občestvu z vso Cerkvijo. Ko apostol vztraja, da darujemo svoja telesa, poudarja konkretno človeškost daritve, ne pa nekaj onstran človeškosti. Sv. Avguštin nas v tej zvezi spominja, da je »daritev kristjanov v tem, da smo mnogi, vendar eno samo telo v Kristusu. Cerkev obnavlja to daritev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se jasno kaže, da je v tem, kar daruje, ona sama darovana«. Katoliški nauk uči, da je evharistija kot Kristusova daritev tudi daritev Cerkve, torej daritev vernikov.  Beseda daritev – (latinsko sacri-ficium /sacrum facere/, narediti nekaj sveto) – izraža vso globino bivanja, ki jo vsebuje preoblikovanje naše človeške stvarnosti, ki jo je osvojil Kristus (prim. Flp 3,12).
Kakor evharistija po eni strani pričuje, da sta Kristusovo trpljenje in smrt preobražena v ljubezen, tako bolniško maziljenje po drugi stani pridružuje trpečega daritvi, ki jo je Kristus v darovanju samega sebe opravil za odrešenje vseh ljudi, da bi mogel tudi trpeči biti deležen odrešenja sveta v skrivnosti občestva svetih. Odnos med tema dvema zakramentoma se poleg tega kaže tedaj, ko bolezen napreduje: »Tistim, ki so na tem, da zapustijo to življenje, daje Cerkev poleg bolniškega maziljenja evharistijo kot popotnico.« V prehodu k Očetu se občestvo s Kristusovim telesom in krvjo kaže kot seme večnega življenja in moč vstajenja: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Ker sveta popotnica odpira bolnemu polnost velikonočne skrivnosti, je treba zagotoviti njen prejem. Pozornost in pastoralna skrb za tiste, ki so bolni, se za gotovo obrne v duhovno korist vsega občestva, ki se zaveda, da to, kar storimo najmanjšemu, storimo Jezusu samemu (prim. Mt 25,40).

Nagovor pred opoldansko molitvijo
Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Jn 6,51-58), je zaključni del in višek Jezusovega govora v shodnici v Kafarnamumu, potem ko je dan prej dal jesti več tisoč osebam od samo petih hlebov in dveh rib. Jezus z govorom razkriva pomen tega čudeža in sicer, da se je čas obljub dopolnil. Bog Oče, ki je z mano nahranil Izraelce v puščavi, je sedaj poslal Njega, Sina, kot resnični Kruh večnega življenja in ta kruh je njegovo meso, njegovo življenje, ki se v žrtvi  daruje za nas. Potrebno ga je torej sprejeti z vero in se ne pohujševati nad njegovo človeškostjo. Potrebno je 'jesti njegovo meso in piti njegovo kri' (prim. Jn 6,54)., da bi imeli v sebi polnost življenja. Zelo jasno je, da si s takšnim govorom, ne more pridobiti odobravanja. Jezus to ve in ga namenoma pove. Dejansko je to bil kritični trenutek, obrat v njegovem javnem poslanstvu. Ljudstvo in tudi apostoli so bili navdušeni nad Njim, ko je delal čudežna znamenja. Tudi pomnožitev kruha in rib je bilo jasno razodetje, da je Mesija, saj so ga takoj zatem hoteli slaviti in postaviti za Izraelskega kralja. Seveda pa se to ni ujemalo z Jezusovo voljo, saj je ravno s tem dolgim govorom ugasnil navdušenje in prebudil nestrinjanja. On je namreč s tem, ko je razložil podobo kruha, potrdil, da je bil poslan zato, da daruje svoje življenje in kdor hoče hoditi za njim, se mu mora pridružiti  na oseben in temeljit način ter biti deležen njegovega žrtvovanja ljubezni. Jezus bo pri zadnji večerji ustanovil zakrament evharistije zato, da bodo lahko njegovi učenci imeli v sebi njegovo ljubezen in to je odločilno ter kot eno telo združeno z Njim, nadaljevali v svetu njegovo zveličavno skrivnost.
Ko so ljudje poslušali ta govor, so razumeli, da Jezus ni takšen Mesija, ki bi hrepenel po zemeljskem prestolu. Ni iskal somišljenikov, da bi osvojil Jeruzalem, nasprotno, v sveto mesto je želel iti, da bi ga doletela usoda prerokov: dati življenje za Boga in za ljudstvo. Tisti hlebi, razlomljeni za tisoče oseb, niso hoteli povzročiti zmagoslavni pohod, temveč naznaniti žrtev križa, v kateri je Jezus postal telo in kri, darovano v odkupnino za življenje sveta. Jezus je torej imel ta govor, da bi razočaral množice, predvsem pa, da bi pri učencih spodbudil odločitev. Številni od njih od takrat naprej, niso več hodili za njim.
Dragi prijatelji, dopustimo, da nas ponovno osupnejo Kristusove besede. On, pšenično zrno vrženo v brazde zgodovine, je prvina novega človeštva, osvobojenega razpadljivosti zaradi greha in smrti. Tako bomo ponovno odkrili lepoto zakramenta evharistije, ki izraža vso ponižnost in svetost Boga, to, da je postal majhen, delček vesolja, da bi ga z ljubeznijo spravil v celoti. Naj nas Devica Marija, ki je dala svetu Kruh življenja, uči živeti v  nenehni, globoki povezanosti z Njim.

Angel Gospodov, nedelja, 19. avgust 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan. Evangelij današnje nedelje (prim. Jn 6,51-58), nam približa drugi del Jezusovega govora v shodnici v Kafarnáumu, po tistem, ko je s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil veliko množico ljudi. Jezus se je predstavil kot »živi kruh, ki je prišel iz nebes« (glej Jn 6,58), kot kruh, ki daje večno življenje. In dodal: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). Ta prehod je odločilen, saj pri poslušalcih zbudi reakcijo. Med seboj začnejo razpravljati: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« (Jn 6,52). Ko znamenje razdeljenega kruha pride do svojega resničnega pomena, torej do darovanja sebe vse do žrtve, se pojavi nerazumevanje, pojavi se celo zavrnitev Njega, ki se ga je le malo prej hotelo nositi na ramenih. Spomnimo se, da se je Jezus moral skriti, kajti iz njega so hoteli narediti kralja.

Jezus nadaljuje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). Tukaj se poleg mesa pojavi tudi kri. Meso in kri v svetopisemskem jeziku izražata konkretno človeštvo. Ljudje in tudi sami učence slutijo, da jih Jezus vabi, naj vstopijo v občestvo z Njim, naj »ga jedo«, njegovo človeškost, da bi z njim delili dar življenja za svet. To je vse kaj drugega kot zmage in slepila uspehov.

Ta kruh življenja, zakrament Kristusovega telesa in krvi, nam je zastonj podarjen pri evharistični gostiji. Ob oltarju najdemo to, kar nas duhovno nasiti in nas odžeja danes in za večnost. Vsakokrat ko se udeležimo svete maše, smo v določenem smislu v naprej deležni nebes na zemlji, kajti iz evharistične hrane, Jezusovega telesa in krvi, se učimo, kaj je večno življenje. Je živeti za Gospoda. 'Tisti, ki mene jé, bo živel po meni,' pravi Gospod (prim. Jn 16,57). Evharistija nas oblikuje, da ne bi živeli samo zase, ampak za Gospoda in za brate. Sreča in večnost življenja sta odvisni od naše sposobnosti, da evangeljsko ljubezen, ki jo prejmemo v evharistiji, naredimo rodovitno.

Kakor takrat, Jezus tudi danes ponavlja vsakemu med nami: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53). Bratje in sestre, »ne gre za materialno hrano, ampak za živi in poživljajoči kruh, ki nam sporoča sámo življenje Boga. Da bi imeli to življenje, se je treba hraniti z evangelijem in ljubeznijo bratov. Pred Jezusovim povabilom, naj se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo, bi lahko začutili potrebo, da razpravljamo in se upiramo, kot so to storili poslušalci, o čemer govori današnji evangelij. Do tega pride, ko z naporom oblikujemo svoje življenje po Jezusovem, delujemo v skladu z njegovimi načeli in ne v skladu z načeli sveta. Ko se hranimo s to hrano, lahko vstopimo v popolno uglašenost s Kristusom, z njegovimi čustvi, z njegovim obnašanjem. Zato je zelo pomembno iti k maši, kajti prejeti obhajilo pomeni prejeti živega Kristusa, ki nas spreminja od znotraj in nas pripravlja za nebesa.

Devica Marija naj podpira naš namen, da bi bili v občestvu z Jezusom Kristusom, ko se hranimo z njegovo evharistijo, da bi tako postali razlomljen kruh za brate.