Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nanašajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na časovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambrož pravi: »Cerkev je luč in zvezda, ki osvetljuje naše zemeljsko življenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove luči.« Sv. Avguštin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Dokončni prihod Luči bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin človekov bo prišel, sodil bo vse narode, s tem bo napravil konec stiskam narodov in uslišal bo želje svetih.« Avguštin nadaljuje: »Med temi nesrečami bo Bog storil, da vstane človeštvo iz Adamovega greha in vzpostavi novo človeštvo v Kristusovem imenu. Če smo mu nasprotovali ob njegovem prvem prihodu, bomo trepetali ob njegovem drugem prihodu. Kristus bo namreč prišel z močjo in veličastvom v svojem telesu in v vstalih telesih njegovih vernikov.«

Tertulijan pojasni pomen prilike o smokvinem drevesu: »Sadovi pomladnih dreves napovedujejo poletje, tako kot preizkušnje sveta napovedujejo kraljestvo.« Sv. Hipolit nadaljuje: »Poletje torej pomeni konec sveta.« Sv. Metod Olimpski pa razlaga takole: »Kakor je v Svetem pismu uničenje prehod iz enega stanja v drugo boljše in odličnejše stanje, tako bo konec sveta za kristjane prehod iz zemeljskega v odličnejše stanje v nebeškem kraljestvu.« Origen zatrdi: »Božja Beseda ne mine, medtem ko zemeljske stvari minejo.« Sv. Gregor Veliki to še bolj slikovito pojasni: »Nič ni bolj bežnega, kot je človeška beseda, in nič ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Božja beseda.«

Prišli smo do zadnjih dveh tednov bogoslužnega leta. Gospodu se zahvalimo, da nam je omogočil ponovno prehoditi to pot vere, tako starodavno pa vedno novo, skupaj z veliko duhovno družino Cerkve. Ta neprecenljivi dar nam omogoča, živeti v zgodovini Kristusovo skrivnost ter sprejeti v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne s svojo jasno zgoščenostjo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Izraz 'nebo in zemlja', pogost v Svetem pismu, označuje pravzaprav celotno vesolje, ves kozmus. Jezus izjavlja, da bo vse to prešlo. Ne samo zemlja, ampak tudi nebo, ki je tukaj razumljeno v smislu vesolja in ne kot sinonim za Boga. V Svetem pismu ni dvoumnosti. Vse stvarstvo je zaznamovano z minljivostjo. Sem spadajo tudi vsi pobožanstveni elementi starodavnih mitologij. Nobene pomešanosti ni med stvarstvom in Stvarnikom. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede 'ne bodo prešle', torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Poglejte, kakšno moč ima Kristusova Beseda.

Dragi prijatelji, Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo 'dobra zemlja', ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Ko bomo molili Angelovo češčenje, naj njen odgovor angelu postane naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih (Mr 13,24-32), ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja. Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,24-25). Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26).

Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. Starodavne besede prerokov so naposled našle središče v osebi Mesije iz Nazareta: on je resnični dogodek, ki sredi razdejanja sveta ostaja nepremična in trdna točka. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Božja Beseda je v Svetem pismu začetek stvarstva: vse stvaritve, začenši z nebesnimi telesi kot so sonce, luna, ozvezdja, so pokorne Božji besedi, ki jih je ustvarila. Ta stvariteljska sila božanske Besede se je osrediščila v Jezusu Kristusu, Besedi, ki je meso postala, in prihaja tudi iz njegovih besed, ki so resnično ozvezdje, ki usmerja človekovo misel in hojo na zemlji. Jezus ne opisuje konca sveta, in ko uporablja apokaliptične podobe, se ne obnaša kot ''vedeževalec''.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje predzadnje nedelje bogoslužnega leta, nam predstavi del Jezusovega govora o poslednjih dogodkih človeške zgodovine, usmerjene proti polni dopolnitvi Božjega kraljestva (prim. Mr 13,24-32). Ta govor je Jezus imel v Jeruzalemu pred svojo zadnjo veliko nočjo. Vsebuje nekatere apokaliptične elemente kot so vojne, hudo pomanjkanje, kozmični preobrati: Pravi »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale (vv. 24-25). Pa vendar vsi ti elementi niso bistvo sporočila. Središče, okoli vsega se vrti Jezusov govor, je On sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti ter vstajenja in njegova vrnitev ob koncu časov.

Naš poslednji cilj je srečanje z vstalim Gospodom. Želim vas vprašati, kdo med vami pričakuje to, da bo dan, ko bom iz obličja v obličje srečal Gospoda. To se zgodi pri maši. Mi ne pričakujemo nekega datuma ali kraja, temveč pričakujemo srečanje z osebo, z Jezusom. Zato ni problem, kdaj se bodo zgodili napovedani dogodki poslednjih časom, temveč da bomo pripravljeni. Tudi ne gre za to, da vemo, kako se bodo zgodile te stvari, temveč kako se moramo obnašati danes, ko čakamo nanje. Poklicani smo živeti v sedanjosti in tako z vedrino ter z zaupanjem v Boga ustvarjati prihodnost. Prilika o smokvi, ki je muževna, kot znamenje, da je poletje blizu (prim. vv. 28-29), pravi, da nas pogled na konec ne sme odvrniti od življenja v sedanjosti, temveč gledati naše dni v luči upanja, tistega, ki ga je tako težko živeti. Je najmanjša med vrlinami, toda najmočnejša. Naše upanje ima obličje, obličje vstalega Gospoda, ki bo prišel » z veliko močjo in slavo« (v. 26), torej razodeva svojo križano ljubezen spremenjeno v vstajenju. Jezusovo zmagoslavje ob koncu časov bo zmagoslavje križa, prikaz, da je žrtvovanje samega sebe iz ljubezni do bližnjega, posnemajoč Kristusa, edina zmagoslavna moč in edina trdna točka sredi pretresov in tragedij sveta.

Gospod Jezus ni samo točka prihoda zemeljskega romanja, temveč je stalna navzočnost v našem življenju. Vedno je ob nas, vedno nas spremlja. Zaradi tega, ko govori o prihodnosti ter nas usmerja proti njemu, je vedno zato, da nas pripelje v sedanjost. On se zoperstavlja lažnim prerokom, proti vedeževalcem, ki napovedujejo skorajšnji konec sveta, kakor tudi proti neizbežni usodi. On je ob nas, hodi ob nas. Želi nam dobro. Želi namreč svoje učence vseh časov odvrniti od radovednosti glede datuma, napovedi, horoskopov ter usmeriti našo pozornost na sedanjost zgodovine. Poziva nas, to pa, k pričakovanju in budnosti, s katero odvrnemo nepotrpežljivost kakor tudi dremavost, tako beg v prihodnost, kakor zasužnjenost s sedanjim časom in posvetnostjo. Rad bi vas vprašal, toda ne odgovorite mi. Vsak naj odgovori pri sebi. Kdo bere horoskop? Vsak naj si sam odgovori. Ko te prime, da bi bral horoskop, se spomni, da je Jezus ob tebi. Bolje to, bo bolje zate.

Tudi danes nismo brez naravnih in moralnih nesreč, niti brez sovražnosti in nadlog vseh vrst. Vse mine, nas na to spominja Gospod, samo On, njegova Beseda ostaja kakor luč, ki vodi in opogumlja naše korake. On nam vedno odpušča, saj je ob nas. Samo gledati moramo vanj, saj je ob nas in bo spremenil naše srce. Devica Marija naj nam pomaga zaupati v Jezusa, trden temelj našega življenja in z veseljem vztrajati v njegovi ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 18. november 2018

V evangeliju za današnjo nedeljo (glej Mr 13,24-32), Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o svojem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba« (Mr 13,24-25).

Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve.

V današnjem evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega »ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin« (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali..

Ob koncu je še povabil, naj se zatečemo k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnjega bogoslužja se začne z Jezusovim stavkom, ki nas pusti prestrašene: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba'« (Mr 13,24-25). Toda, a je tudi Gospod začel s katastrofičnostjo? Ne, ni to njegov namen. Rad bi, da bi razumeli, da vse na tem svetu slej ko prej mine. Tudi soncu, luni in zvezdam, ki oblikujejo nebesni svod – (v italijanščini) je to beseda, ki nakaže na trdnost, stabilnost – je namenjeno, da preminejo.

Na koncu pa Jezus pove, kar se ne bo zrušilo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (v. 31). Gospodove besede ne preidejo. On vzpostavi razliko med pred poslednjimi, ki bodo minile in poslednjimi rečmi, ki bodo ostale. To je za nas dragoceno sporočilo za orientacijo pri pomembnih življenjskih odločitvah. Pri orientaciji v kaj se v življenju splača vlagati? V to, kar mine ali v Gospodove besede, ki ostanejo za vedno? Jasno, da vanje. Toda ni lahko, ker stvari, ki se pojavijo pred našimi čuti in nam dajejo takojšnjo potešitev, nas privlačijo. Medtem ko Gospodove besede, čeprav lepe, gredo onkraj neposrednega in zahtevajo potrpežljivost. Skušani smo, da se oprimemo tega, kar vidimo in se dotikamo, ker se nam zdi to bolj zanesljivo, je človeško, a to je skušnjava. Toda gre za prevaro, kajti »nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle«. Poglejte, povabilo je, naj ne gradimo življenja na pesku. Ko se gradi hišo, se najprej globoko skoplje ter se postavi solidne temelje. Samo naivnež bi rekel, da gre za denar, ki je vržen proč za nekaj, kar se ne vidi. Za Jezusa pa je zvesti učenec tisti, ki utemelji svoje življenje na skali, kar je njegova Beseda, ki ne preide, na trdnost Jezusovih besed (prim. Mt 7,24-27). To je temelj življenja, ki ga Jezus hoče od nas in ki ne bo prešel.

Sedaj pa vprašanje, - vedno ko se bere Božja Beseda, se postavljajo vprašanja, - vprašajmo se, kaj je središče, kaj je utripajoče srce Božje Besede? Kaj je tisto, kar daje življenju trdnost in ne bo minilo? Sv. Pavel nam pove, kaj je središče, kaj je utripajoče srce Božje Besede, ki daje trdnost. To je dejavna ljubezen. »Dejavna ljubezen pa nikoli ne mine« (1Kor 13,8), pravi sv. Pavel, torej ljubezen. Kdor dela dobro, vlaga za večnost. Ko vidimo velikodušno in uslužno osebo, ki je krotka, potrpežljiva, ne zavida, ne čenča, se ne ponaša, se ne napihuje, je spoštljiva (prim. 1Kor 13,4-7), je to oseba, ki gradi nebesa na zemlji. Morda ne bo opažena, ne bo imela kariere, ne bo o njej novic v časopisih, pa vendar to, kar počne, ne bo izgubljeno. Kajti dobro ni nikoli izgubljeno, dobro ostane za vedno.

In mi, bratje in sestre se vprašajmo, v kaj v življenju vlagamo? V stvari, ki minejo, kot je denar, uspeh, zunanji videz, fizično blagostanje? Od teh stvari ne bomo nesli nič s seboj. Smo navezani na zemeljske stvari, kakor da bomo tukaj večno živeli? Ko smo mladi in zdravi je vse v redu, ko pa pride ura slovesa, bomo morali pustiti vse. Današnja Božja Beseda nas opominja, da prizorišče tega sveta mine. Ostala pa bo samo ljubezen. Utemeljiti življenje na Božji Besedi ni torej beg iz zgodovine, ampak je potopitev v zemeljske stvarnosti, da se jih napravi trdne, da se jih spremeni z ljubeznijo, se v njih vtisne znamenje večnosti, Božje znamenje. Poglejte zdaj nasvet pri sprejemanju pomembnih odločitev. Ko ne vem, kaj storiti, ko je potrebno sprejeti dokončno odločitev, pomembno odločitev, odločitev, ki vsebuje Jezusovo ljubezen, kaj moram storiti? Preden se odločimo, si predstavljajmo, da stojimo pred Jezusom, kakor bo to ob koncu življenja, pred Njim, ki je ljubezen. Pomislimo na tja, na njegovo obličje, na prag večnosti in sprejmimo odločitev za danes. Tako moramo odločati. Vedno gledati večnost, gledati Jezusa. Ne bo morda najlažja, najbolj neposredna, bo pa tista dobra, to vam zagotavljam (prim. sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, 187).

Dragi bratje in sestre! Eden največjih učiteljev srednjeveške teologije je sv. Albert Veliki. Naziv »Veliki« (Magnus), s katerim se je zapisal v zgodovino, kaže na obširnost in globino njegovega nauka, ki ga je povezal s svetostjo življenja. Že njegovi sodobniki niso oklevali pripisati mu odlične nazive: neki njegov učenec, Ulrik iz Strasbourga, ga je označil za »čudo in čudež naše dobe«.

Rodil se je v Nemčiji v začetku 13. stoletja in še zelo mlad prišel v Italijo, v Padovo, kjer je bil sedež ene najslavnejših srednjeveških univerz. Posvetil se je študiju tako imenovanih “svobodnih umetnosti”: gramatike, retorike, dialektike, aritmetike, geometrije, astronomije in muzike, to je splošne kulture. S tem je pokazal značilno zanimanje za naravne vede, ki so kmalu postale priljubljeno področje njegove specializacije. Med bivanjem v Padovi je obiskoval dominikansko cerkev, kmalu se je z redovnimi zaobljubami pridružil dominikancem. Hagiografski viri nam pomagajo razumeti, da je Albert postopoma dozorel do te odločitve. Intenziven odnos z Bogom, zgled svetosti bratov dominikancev, poslušanje govorov bl. Jordana Saškega, naslednika sv. Dominika pri vodstvu reda, so bili odločilni dejavniki, ki so mu pomagali premagati sleherni dvom; premagal je tudi odpor domačih. Često nam Bog v mladih letih govori in nakazuje načrt našega življenja. Tako za Alberta kot tudi za vse nas so osebna molitev, ki jo hrani Gospodova beseda, pogosto prejemanje zakramentov in duhovno vodstvo razsvetljenih ljudi sredstva za odkrivanje in poslušanje božjega glasu. Redovno obleko je prejel iz rok Jordana Saškega.

Po duhovniškem posvečenju so ga predstojniki namenili za poučevanje v raznih teoloških študijskih središčih, povezanih z dominikanskimi samostani. Bleščeče umske sposobnosti so mu omogočile, da je dopolnil študij teologije na najslavnejši univerzi tistega časa, v Parizu. Že tedaj se je sv. Albert lotil izredne pisateljske dejavnosti, ki jo je nadaljeval vse življenje.

Zaupali so mu ugledne naloge. Leta 1248 je bil zadolžen, da odpre teološko šolo v Kölnu, enem najpomembnejših središč v Nemčiji, kjer je večkrat bival in kjer so ga vzeli za svojega. Iz Pariza je peljal s seboj v Köln izjemnega učenca, Tomaža Akvinskega. Da bi občudovali sv. Alberta, bi zadoščalo že to, da je bil učitelj sv. Tomaža. Med tema velikima teologoma se je vzpostavil odnos medsebojnega spoštovanja in prijateljstva; taka drža zelo pomaga razvoju znanosti. Leta 1254 so Alberta izvolili za provinciala Tevtonske dominikanske province, ki je obsegala skupnosti, ki so se razprostirale na širnem območju srednje in severne Evrope. Odlikoval se je po gorečnosti, s katero je opravljal to službo, ko je obiskoval skupnosti in nenehno klical sobrate k zvestobi naukom in zgledom sv. Dominika.

Njegovi darovi niso bili neopaženi pri tedanjem papežu, Aleksandru IV., ki je za nekaj časa hotel imeti Alberta pri sebi v Anagniju – kamor so papeži pogosto hodili – in v Rimu ter Viterbu, da bi se lahko opiral na njegove teološke nasvete. Isti papež ga je imenoval za škofa v Regensburgu, veliki in znameniti škofiji, ki je tedaj preživljala težke trenutke. Od leta 1260 do 1262 je Albert opravljal to službo z neutrudno predanostjo in uspelo mu prinesti v mesto mir in slogo, reorganizirati župnije in samostane in dati novega zagona dobrodelnim dejavnostim.

V letih 1263 in 1264 je Albert pridigal po Nemčiji in Češkem po naročilu papeža Urbana IV., potem pa se vrnil v Köln in tam nadaljeval svoje poslanstvo učitelja, znanstvenika in pisatelja. Ker je bil mož molitve, znanosti in dobrote, je užival veliko upoštevanje pri svojih posegih ob raznih dogodkih v tedanji Cerkvi in družbi. Bil je predvsem človek sprave in miru v Kölnu, kjer je škof stopil v ostro nasprotovanje z mestnimi ustanovami. Razdajal se je tudi med 2. lyonskim koncilom leta 1247, ki ga je sklical papež Gregorij X., da bi po ločitvi velikega vzhodnega razkola leta 1054 spodbudil edinost med latinsko in grško Cerkvijo. Pojasnil je misel Tomaža Akvinskega, ki je bila predmet nasprotovanj in celo povsem neutemeljenih obtožb.

Umrl je v celici samostana sv. Križa v Kölnu leta 1289 in kmalu so ga sobratje začeli častiti. Cerkev ga je izročila v češčenje vernikov z razglasitvijo za blaženega leta 1622 in za svetnika leta 1931, ko je ga papež Pij XI. razglasil tudi za cerkvenega učitelja. Šlo je za nedvomno upravičeno priznanje tega velikega božjega moža in izvrstnega raziskovalca ne le resnic vere, ampak tudi mnogih drugih področij človeškega znanja. Če le preletimo naslove njegovih številnih del, se zavemo, da je bila njegova razgledanost nekaj veličastnega in da ga je njegovo enciklopedično zanimanje privedlo do tega, da se ni ukvarjal samo s filozofijo in teologijo kakor drugi sodobniki, ampak tudi z vsemi drugimi tedaj znanimi vedami od fizike do kemije, od astronomije do mineralogije, od botanike do zoologije. Zaradi tega ga je papež Pij XII. imenoval za zavetnika tistih, ki se ukvarjajo z naravnimi znanostmi, in nosi tudi ime doctor universalis prav zaradi obširnosti njegovega zanimanja in znanja.

Seveda se znanstvene metode, ki jih je uporabljal sv. Albert Veliki, v naslednjih stoletjih niso uveljavile. Njegova metoda je bila zgolj v opazovanju, opisovanju in opredeljevanju preučevanih pojavov, toda tako je odprl vrata za prihodnja dela.

Še veliko nas ima naučiti. Sv. Albert Veliki kaže predvsem to, da med vero in znanostjo ni nasprotovanja, kljub nekaterim pripetljajem nerazumevanja, ki smo jih opazili v zgodovini. Človek vere in molitve, kakršen je bil sv. Albert Veliki, lahko z vedrino goji študij naravoslovja in napreduje v poznavanju mikro- in makrokozmosa, odkriva zakone, lastne materiji, ker vse to prispeva k potešitvi žeje po Bogu in ljubezni do njega. Sveto pismo nam govori o stvarstvu kot o prvi govorici, s katero nam Bog – ki je najvišja modrost, ki je Logos – razodeva nekaj o sebi. Knjiga modrosti na primer trdi, da so naravni pojavi, ki jih zaznamujeta veličina in lepota, kakor umetnikova dela, po katerih lahko z analogijo spoznamo tvorca ustvarjenega (prim. Mdr 13,5). S primerjavo, ki je klasična za srednji vek in renesanso, lahko primerjamo naravni svet s knjigo, ki jo je napisal Bog in jo beremo na osnovi različnih pristopov znanosti (prim. Govor udeležencem plenarnega zasedanja Papeške akademije znanosti 31. oktobra 2008). Koliko znanstvenikov je dejansko po sledeh sv. Alberta Velikega nadaljevalo svoje raziskave, ki jih je navdihovalo občudovanje in hvaležnost za svet, ki se je v njihovih očeh znanstvenikov in vernikov kazal in se kaže kot dobro delo modrega in ljubečega Stvarnika! Znanstveni študij se tako spremeni v slavilno pesem. To je dobro razumel veliki astrofizik naših časov, čigar postopek za beatifikacijo se je že začel, Enrico Medi, ki je zapisal: “O ve, skrivnostne galaksije … vidim vas, računam vas, razumem vas, raziskujem vas in odkrivam vas, prodiram v vas in zbiram vas. Od vas jemljem luč in delam iz nje znanost, jemljem gibanje in delam iz njega modrost, jemljem kipenje barv in delam iz njega poezijo; vzamem vas, zvezde, v svoje roke in tresoč se v edinosti svojega bitja vas dvigam nad vas same in vas v molitvi ponujam Stvarniku, ki ga lahko samo po meni, ve zvezde, lahko častite.” (Le opere. Inno alla creazione).

Sv. Albert Veliki nas spominja, da je med znanostjo in vero prijateljstvo in da lahko znanstveniki v svoji poklicanosti k raziskovanju narave prehodijo pristno in presenetljivo pot svetosti.

Njegova izjemna odprtost duha se kaže tudi v kulturnem delovanju, ki se ga je lotil z uspehom, ko je sprejel in ovrednotil Aristotelovo misel. V času sv. Alberta se je namreč širilo poznavanje številnih del tega velikega grškega filozofa, ki je živel v 4. stoletju pred Kristusom, zlasti s področja etike in metafizike. Dokazujejo moč razuma, z bistrostjo in jasnostjo razlagajo smisel in strukturo resničnosti, njegovo dostopnost za um, veljavo in smoter človeških dejanj. Sv. Albert Veliki je odprl vrata za popolno sprejetje Aristotelove filozofije v srednjeveško filozofijo in teologijo, ki ga je kasneje dokončno dodelal sv. Tomaž. To sprejetje neke poganske in predkrščanske filozofije je bilo za tisti čas pravi kulturni preobrat. In vendar se je mnogo krščanskih mislecev balo Aristotelove filozofije, nekrščanske filozofije, še posebej zato, ker so jo predstavili njeni arabski razlagalci; razložena je bila tako, da je bila videti vsaj v nekaterih točkah kot povsem neskladna s krščansko vero. Zastavljala se je nekakšna dilema: Ali sta vera in razum med seboj nasprotni ali ne?

Tu je ena velikih zaslug sv. Alberta: z znanstveno natančnostjo je preučil Aristotelova dela, prepričan, da je vse, kar je resnično razumno, tudi skladno z vero, razodeto v Svetem pismu. Z drugimi besedami, sv. Albert Veliki je tako prispeval k oblikovanju samostojne filozofije, ki je ločena od teologije in povezana z njo samo z vezjo resnice. Tako se je v 13. stoletju rodila jasna razlika med tema dvema védenjema, filozofijo in teologijo, ki v medsebojnem dialogu skladno sodelujeta pri iskanju pristne poklicanosti človeka, ki ga žeja po resnici in blaženosti. Zlasti teologija, ki jo sv. Albert označuje kot “afektivno znanost”, nakazuje človeku njegovo poklicanost k večnemu veselju, veselju, ki priteka iz polne pripadnosti resnici.

Sv. Albert Veliki je bil sposoben posredovati te pojme preprosto in razumljivo. Kot pristen sin sv. Dominika je rad pridigal božjemu ljudstvu, ki ga je osvojil s svojo besedo in zgledom svojega življenja.

Dragi bratje in sestre! Molimo Gospoda, naj nikoli ne zmanjka sveti Cerkvi učenih, pobožnih in modrih teologov, kakor je bil sv. Albert Veliki; in naj vsakemu od nas pomaga, da si bomo vzeli za svojo “formulo svetosti”, ki ji je sledil v svojem življenju: “Hoteti vse, kar hočem, v božjo slavo, kakor Bog hoče v svojo slavo vse, kar hoče.” To je, vedno se priličiti božji volji, da bi vedno hoteli in delali vse samo v njegovo slavo.
Prevedel br. Miran Špelič OFM