Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje. Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, 'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.

Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«

Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu: »Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.

Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.

»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin (Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo«(Lk 10,19).

 

 

 

 

Sveta maša z zakramentom svetega zakona,
homilija, nedelja, 14. september 2014.
Jezusova ljubezen, ki je blagoslovila in posvetila zvezo mladoporočencev, je sposobna ohranjati njuno ljubezen in jo obnavljati, ko se izgubi, se začne trgati, se izčrpa. Kristusova ljubezen lahko povrne zakoncema veselje skupne hoje. Saj zakon je to, je skupna pot moškega in ženske, na kateri ima moški nalogo, da pomaga ženi postati bolj ženska, in ženska ima nalogo, da pomaga možu postati bolj moški. To je vajina medsebojna naloga. »Rad te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska«. »Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški«. To je vzajemnost razlik.

Prvo berilo pripoveduje o poti ljudstva v puščavi. Pomislimo na tiste ljudi, ki so hodili pod Mojzesovim vodstvom. Predvsem so bile družine: očetje, matere, otroci, stari starši; moški in ženske vseh starosti, veliko otrok in pa onemogli ostareli ljudje… Ob tem ljudstvu pomislimo na Cerkev, ki hodi v puščavi današnjega sveta, torej na Božje ljudstvo, ki je v veliki večini sestavljeno iz družin.

Ob tem pomislimo na družine, na naše družine, ki hodijo vsak dan skozi zgodovino po poteh življenja. Vsaka družina ima neprecenljivo moč in pomen za človeštvo, saj si v njej pomagajo, se medsebojno spremljajo pri vzgoji, v njej ko odraščajo, rastejo medsebojni odnosi, si delijo veselje pa tudi težave… Družine so prvi kraj, v katerem se oblikujemo kot osebe in so istočasno »opeke« za izgradnjo družbe.

Vrnimo se k biblični pripovedi. Na neki točki se je »ljudstvo naveličalo potovanja« (4Mz 21,4). Bili so utrujeni, ni bilo vode in jedli so samo »mano«, čudežno hrano, ki jim jo je dal Bog. Vendar pa se jim je v tem trenutku krize ta hrana zdela premalo. Tedaj so se začeli pritoževati ter ugovarjati Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas prepričala, da smo odrinili?« (prim. 4Mz 21,5). Pojavi se skušnjava, da bi se vrnili nazaj in opustili pot.

Ob tem pomislimo na poročene pare, ki se »naveličajo poti«, poti zakonskega in družinskega življenja. Napor poti postane notranja utrujenost. Izgubijo okus zakona, ne zajemajo več vodo iz studenca zakramenta. Vsakodnevno življenje tako postane težko, včasih celo »priskutno«.

V tem trenutku zbeganosti, kakor pravi Biblija, so prišle strupene kače, ki so pikale ljudstvo in veliko jih je umrlo. To je pri ljudstvu povzročilo kesanje in so Mojzesa prosili odpuščanja ter moledovali, naj moli h Gospodu, da prežene kače. Mojzes je prosil Gospoda in ta mu je dal zdravilo in sicer bronasto kačo, obešeno na drog. Kdor koli jo je pogledal, je bil ozdravljen kačjega smrtonosnega strupa.

Kaj pomeni ta simbol? Bog ni odstranil kač, je pa ponudil protistrup. Po bronasti kači, ki jo je napravil Mojzes, Bog posreduje svojo moč ozdravljanja, moč ozdravljanja, svoje usmiljenje, ki je močnejše od skušnjavčevega strupa.

Jezus se je, kakor smo slišali v evangeliju, poistovetil s tem simbolom. Oče je namreč iz ljubezni dal Njega, Edinorojenega Sina, ljudem, da bi imeli življenje (prim. Jn 3,13-17). Ta neizmerna Očetova ljubezen je spodbudila Sina, da je postal človek, postal služabnik, umrl za nas, umrl na križu. Zaradi tega ga je Oče obudil in mu dal gospostvo nad vsem stvarstvom. To izraža himna v pismu sv. Pavla Filipljanom (2,6-11). Kdor se zanese na Jezusa križanega, prejme Božje usmiljenje, ki ga ozdravi smrtnega strupa greha.

Zdravilo, ki ga Bog ponuja ljudstvu velja tudi in še posebej za poročene, ki so »se naveličali poti« in jih pikajo skušnjave malodušja, nezvestobe, nazadovanja, opustitve… Tudi njim Bog Oče podarja svojega Sina Jezusa in sicer ne zato, da bi jih obsodil, temveč da bi jih rešil. Če se zanesejo Nanj, jih ozdravi z usmiljeno ljubeznijo, ki izvira iz Njegovega križa, z močjo milosti, ki prenavlja in jih postavi nazaj na pot zakonskega in družinskega življenja.

Gladke poti, brez sporov, ni! To ne bi bilo človeško. Naporna pot je, včasih težka, včasih konfliktna, toda to je življenje! Med to teologijo, ki nam jo daje Božja Beseda o ljudstvu na poti in tudi o družinah na poti, o zakoncih na poti, majhen nasvet. Normalno je, da se zakonca prepirata. Normalno je. To je vedno. Vendar vam dajem nasvet: nikoli ne zaključita dneva, da se ne bi pobotala. Nikoli. Dovolj je majhna gesta. S tem bosta šla naprej. Poroka je simbol življenja, resničnega življenja, ni neki »fiction« (roman)! Je zakrament Kristusa in Cerkve, ljubezni, ki najde svojo potrditev in zagotovitev v križu. Vsem vam zaželim lepo pot, rodovitno pot, da bo ljubezen zorela. Zaželim vam srečo. Križi bodo, bodo! Toda Gospod je vedno tam, da vam bo pomagal iti naprej. Naj vas Gospod blagoslovi!

Angel Gospodov, nedelja, 14. september 2014
Dragi bratje in sestre! Cerkev 14. septembra obhaja praznik Povišanja sv. Križa. Morda bi se kakšen nekristjan vprašal: »Zakaj poveličevati križ?« Odgovorimo mu lahko, da mi ne poveličujemo kateri koli križ ali vse križe. Poveličujemo Jezusov Križ, ker se je na njem do konca razodela Božja ljubezen do človeštva. Na to nas spominja Janezov evangelij današnjega bogoslužja: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Oče je dal Sina, da bi nas rešil, to pa je Jezusu prineslo smrt, smrt na križu. Zakaj? Zakaj je bil križ potreben? Zaradi teže zla, ki nas je imelo za sužnje. Jezusov križ izraža oboje: vso negativno silo zla ter vso krotko vsemogočnost Božjega usmiljenja. Zdelo se je, da je križ za Jezusa polom, v resnici pa kaže na njegovo zmago. Na Kalvariji so tisti, ki so se mu posmehovali, govorili: »Če si Božji Sin, stopi s križa« (prim. Mt 27,40). V resnici pa je bilo ravno nasprotno, saj ravno zato, ker je bil Božji Sin, je bil tam, na križu, vse do konca zvest načrtu Očetove ljubezni. In ravno zaradi tega ga je Bog »povišal« (Flp 2,9) in mu tako podelil vesoljno kraljevanje.

Kaj torej vidimo, ko se s pogledom zazremo na Križ, kjer je bil Jezus pribit? Zremo znamenje brezmejne Božje ljubezni do vsakega od nas in izvor našega zveličanja. S tega križa izvira Očetovo usmiljenje, ki objema ves svet. S Kristusovim Križem je bil premagan hudič, poražena smrt, podarjeno nam je bilo življenje ter povrnjeno upanje. To je zelo pomembno. S Kristusovim križem nam je bilo povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino pravo upanje! Zaradi tega Cerkev »poveličuje« sveti Križ, zaradi tega mi kristjani blagoslavljamo z znamenjem križa. Torej, mi ne poveličujemo križev, temveč slaven Jezusov Križ, znamenje brezmejne Božje ljubezni, znamenje našega zveličanja in poti proti vstajenju. To je naše upanje.

Medtem ko zremo in obhajamo sveti Križ, s pretresenostjo mislimo na naše številne brate in sestre, ki so preganjani ali ubiti zaradi svoje zvestobe Kristusu. To se dogaja predvsem tam, kjer še ni zagotovljena ali v polnosti uresničena verska svoboda. Dogaja pa se tudi v državah in na področjih, kjer je načeloma zagotovljena svoboda in človekove pravice, a dejansko verniki, še posebej kristjani naletijo na omejevanja in diskriminacijo. Zaradi tega se jih danes spomnimo ter še posebej zanje molimo.

Na Kalvariji, ob vznožju križa, je bila Devica Marija (prim. Jn 19,25-27). Jutri namreč v bogoslužju obhajamo spomin Žalostne Matere Božje. Njej izročam sedanjost in prihodnost Cerkve, da bomo vsi znali odkriti ter sprejeti sporočilo ljubezni in zveličanja Jezusovega Križa. Še posebej pa Njej izročam mladoporočence, ki sem jih z veseljem to dopoldne v baziliki sv. Petra združil med zakramentom svetega zakona.

Razlaga cerkvenih očetov prvih dveh prilik
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s potrpežljivostjo čaka na sina.« Sv. Maksim Torinski nadaljuje: »Pastir, to je Bog, ne more pozabiti na nas, tudi na najmanjšega ne.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Pastir je moral nositi ovco vse do vasi, a se je kljub temu veselil. Pastirjeva ramena so raztegnjene roke na križu, ki potrpežljivo prenašajo težo ponovne vključitve.«

Prilika o usmiljenem očetu
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas samih v neki tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, ločiti se od Kristusa in oditi v temačno deželo, kjer bo dotični ob vse svoje imetje.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Privoščiti si kraljevsko razkošnost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambrož: »Lakota, ki jo on okuša, je lakota po Božji besedi in to, da je lačen, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu življenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal blišč hiše svojega očeta za ležišče med prašiči.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Kot da ne bi bilo že vsega dovolj, je postal še tako obupan zaradi lakote, da si je želel hrane prašičev, ki je neužitna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudič.« Filoksen Mabugški pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je še vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega očeta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v očetovo hišo pomeni, vrniti se v raj ter biti pridružen svojim najdražjim.« Sv. Ambrož pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo išče spravo s svojim očetom. On ni več vreden, da bi se imenoval sin, zato želi iti ter postati delavec v očetovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, služabnik zaradi dela in suženj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »Oče je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na božansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čeprav nekateri razlagalci za starejšega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je težko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starejši brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslušajo zveličavno glasbo, a nočejo vstopiti v Cerkev. Ta starejši sin je vedno z očetom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starejšega sina.

Današnje bogoslužje nam ponuja v premišljevanje 15. poglavje Lukovega evangelija, ki je ena najbolj vzvišenih in ganljivih strani v vsem Svetem pismu. Lepo je pomisliti, da po vsem svetu, kjer se krščanska skupnost zbere za obhajanje nedeljske evharistije, odmeva na ta dan ta vesela novica o resnici in zveličanju, da je Bog usmiljena ljubezen. Evangelist Luka je v tem poglavju zbral tri prilike o božjem usmiljenju, dve krajši, ki sta tudi pri Mateju in Marku in sicer o izgubljeni ovci ter izgubljeni drahmi in tretja, ki je dolga, lepo oblikovana in je samo pri njem. To je znamenita prilika ob usmiljenem Očetu, ki ji običajno pravimo o »izgubljenem sinu«. Ko beremo to stran evangelija se zdi, da slišimo Jezusov glas, ki nam razkriva obličje svojega in našega Očeta. Končno, Sin je zato prišel na svet, da bi nam govoril o Očetu, da bi ga mi izgubljeni sinovi spoznali in bi v naših srcih prebudil veselje ob tem, da smo njegovi ter upanje, da nam je odpuščeno ter nam je tako vrnjeno naše prvotno dostojanstvo, kakor tudi željo, da bi vedno prebivali v njegovi hiši, ki je tudi naš dom.

Jezus je povedal te tri prilike o usmiljenju, ker je videl, da so pismouki in farizeji o Njem slabo govorili, ko so videli, da se druži z grešniki in celo z njimi je (Lk 15,1-3). Tedaj jim  je s svojo značilno govorico razložil, da Bog ne želi, da bi se kdo od njegovih otrok izgubil in da njegova duša prekipeva v veselju, kadar se grešnik spreobrne. Prava vernost je torej v tem, da vzpostavimo sozvočje s tem Srcem, »ki je bogato z usmiljenjem« in ki od nas zahteva, da ljubimo vse, tudi oddaljene in sovražnike, ter v tem posnemamo nebeškega Očeta, ki spoštuje svobodo vsakega in vse priteguje k sebi z nepremagljivo močjo svoje zvestobe. Kdor želi postati Jezusov učenec, mu pokaže tole pot:»Ne sodite, ne obsojajte, odpuščajte in vam bo odpuščeno, dajajte in boste prejeli. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«  (Lk 6,36-38). V teh besedah najdemo dokaj konkretne napotke, kako naj vsak dan kot verniki ravnamo.

V našem času človeštvo potrebuje, da krepko in dosledno oznanjamo ter pričujemo o Božjem usmiljenju. To pastoralno nujo je na preroški način zaslutil ljubljeni Janez Pavel II., ki je bil veliki apostol Božjega usmiljenja. Usmiljenem Očetu je posvetil svojo drugo okrožnico, v svojem dolgem pontifikatu pa je vsem ljudstvom postal misijonar Božje ljubezni. Po tragičnih dogodkih, 11. septembra 2001, ki so zatemnili zarjo tretjega tisočletja, je povabil kristjane in ljudi dobre volje, naj verujejo, da je Božje usmiljenje močnejše od vsakega zla in, da je zveličanje sveta samo v Kristusovem križu.

Devica Marija, Mati usmiljenja, ki jo danes zremo kot žalostno Mater ob vznožju križa, naj nam izprosi dar, da bomo vedno bolj zaupali v Božjo ljubezen in nam pomaga, da bomo usmiljeni, kot je naš Oče, ki je v nebesih.

Vse tri prispodobe (današnjega evangelija) govorijo o veselju Boga. Bog je vesel, veselje Boga je v odpuščanju. To je veselje pastirja, ki najde svojo ovco; je veselje žene, ki najde svoj denar; je veselje očeta, ki spet sprejme v hišo izgubljenega sina, ki je bil kot mrtev in se je vrnil v življenje, vrnil se je domov. Po papeževih besedah je tukaj ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar pa ne gre za čustvo, za neki »dobroizem«. Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet pred »rakom«, ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen lahko to naredi, in to je veselje Boga.

Jezus je ves usmiljenje, Jezus je ves ljubezen, je učlovečeni Bog, so bile papeževe besede. Vsak med nami je tista izgubljena ovca, tisti izgubljeni kovanec. Vsak med nami je tisti sin, ki je zapravil lastno svobodo in sledil lažne idole, privide veselja, ter izgubil vse. A Bog nas ne pozabi, Oče nas nikoli ne zapusti. Je potrpežljiv Oče, vedno nas čaka. Spoštuje našo svobodo, a vedno ostane zvest. In kadar se vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo kot otroke, kajti nikoli nas ne neha čakati z ljubeznijo, niti za trenutek. Njegovo srce praznuje ob vsakem sinu, ki se vrne. Praznuje, ker je veselje! Bog ima to veselje, kadar eden od nas grešnikov pride k njemu in ga prosi odpuščanja.

A obstaja tudi nevarnost, in sicer, da mislimo, kako smo pravični in tako sodimo druge. Sodimo tudi Boga, ker mislimo, da mora kaznovati grešnike, jih obsoditi na smrt in ne odpuščati. Tako smo v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše. Kot starejši sin v prispodobi: namesto da bi bil zadovoljen ob bratovi vrnitvi, se je razjezil na očeta, ker ga je sprejel in naredil gostijo. Če v našem srcu ni usmiljenja, veselja odpuščanja, nismo v občestvu z Bogom, četudi spoštujemo vse zapovedi, kajti ljubezen rešuje, ne samo prakticiranje zapovedi. Ljubezen do Boga in do bližnjega je tista, ki daje izpolnitev vsem zapovedim. In to je ljubezen Boga, njegovo veselje: odpuščati.

Če živimo po zakonu »oko za oko, zob za zob«, ne bomo nikoli izstopili iz spirale zla. Hudič je zvit. Slepi nas, da lahko z našo človeško pravičnostjo rešimo sebe in svet. V resnici nas lahko reši samo pravičnost Boga, ki se je razodela s križem: Križ je sodba Boga nad vsemi nami in nad tem svetom. In kako nas sodi Bog? Tako, da daje za nas svoje življenje. To je najvišje dejanje pravičnosti, ki je enkrat za vselej porazilo vladarja tega sveta. In to najvišje dejanje pravičnosti je tudi najvišje dejanje usmiljenja. Jezus nas vse kliče, da sledimo to pot: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«. Prosim vas, naj vsak pri sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen.

Angel Gospodov, 11. september 2016

Med bogoslužjem današnje nedelje se bere petnajsto poglavje Lukovega evangelija, ki velja za »poglavje o usmiljenju« (glej Lk 15,1.32). Obsega tri prilike, s katerimi Jezus odgovori na godrnjanje med pismouki in farizeji, ki so kritizirali Jezusovo ravnanje in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Jezus želi s temi tremi pripovedmi pojasniti, da »je Bog Oče prvi, ki ima do grešnikov sprejemajočo in usmiljeno držo«. V prvi priliki je predstavljen kot pastir, ki pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat izgubljeno. V drugi se ga primerja z ženo, ki je izgubila kovanec in ga išče, dokler ga ne najde. V tretji priliki pa je Bog upodobljen kot oče, ki sprejme sina, ki se je oddaljil; očetovski lik razkrije srce usmiljenega Boga, izraženo v Jezusu.

Skupen element vseh treh prilik je izražen z glagoloma: veseliti se, praznovati. Pastir skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: »Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.« Žena skliče prijateljice in sosede ter pravi: »Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.« Oče pravi drugemu sinu: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« V prvima dvema prilikama je poudarek na veselju, ki je tako nezadržno, da ga je treba deliti s »prijatelji in sosedi«. V tretji priliki pa je poudarek na praznovanju, ki izvira iz očetovega usmiljenega srca in se razširi na vso hišo. To je praznovanje Boga zaradi tistih, ki se skesani vrnejo k Njemu, kot nikoli do sedaj usklajeno z jubilejnim letom, ki ga živimo, kot to pravi tudi sam izraz »jubilej«.

S temi tremi prilikami nam Jezus predstavi resnično obličje Boga, Očeta z razširjenimi rokami, ki z grešniki ravna z nežnostjo in sočutjem. Prilika, ki nas vse najbolj gane, ker prikazuje neskončno Božjo ljubezen, pa je prilika o očetu, ki stisne k sebi in objame ponovno najdenega sina. Kar pretrese, ni toliko žalostna zgodba mladeniča, ki pade v prepad, temveč njegove odločne besede: »Vstal bom in šel k očetu.« Pot vrnitve proti domu je pot upanja in novega življenja. Bog vedno čaka, da se ponovno podamo na pot, s potrpežljivostjo nas čaka, vidi nas, ko smo še daleč, teče nam naproti, nas objame, nas poljubi, nam odpusti. Takšen je Bog, takšen je naš Oče. Njegovo odpuščanje odstrani preteklost in nas prerodi v ljubezni. Pozabi preteklost. To je Božja slabost. Ko nas objame in nam odpusti, izgubi spomin. Pozabi na preteklost. Kadar se grešniki spreobrnemo in se pustimo Bogu ponovno najti, nas ne čakata graja in strogost, kajti Bog rešuje, sprejema v hišo z veseljem in pripravi praznovanje.

Jezus v evangeliju takole pravi: »Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Smo kdaj pomislili, da sta vsakokrat, ko pristopimo k spovedi, v nebesih veselje in praznovanje.

Vse to nas navdaja z velikim upanjem. Ni greha, v katerega smo padli in iz katerega z Božjo milostjo ne bi mogli spet vstati. Ne obstaja nepopravljiva oseba, nihče ni nepopravljiv, kajti Bog nikoli ne neha želeti našega dobrega, tudi kadar grešimo!

Devica Marija, zatočišče grešnikov, naj nam pomaga, da bo iz naših src privrelo zaupanje, ki se je porodilo v srcu izgubljenega sina: » Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: 'Oče, grešil sem'«.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo.

Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: »Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed«. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.

V prvi priliki pravi: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?« (v. 4). Kdo od vas? Oseba s pravim čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: »Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!« Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.

Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj v strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga z močjo in ne z usmiljenjem zlo. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: »Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin« (prim. v. 30). »Ta tvoj sin.« Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.

Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje opuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: »Že v redu«, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede.

Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.