Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje. Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, 'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.

Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«

Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu: »Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.

Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.

»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin (Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo«(Lk 10,19).

 

 

 

 

Sveta maša z zakramentom svetega zakona,
homilija, nedelja, 14. september 2014.
Jezusova ljubezen, ki je blagoslovila in posvetila zvezo mladoporočencev, je sposobna ohranjati njuno ljubezen in jo obnavljati, ko se izgubi, se začne trgati, se izčrpa. Kristusova ljubezen lahko povrne zakoncema veselje skupne hoje. Saj zakon je to, je skupna pot moškega in ženske, na kateri ima moški nalogo, da pomaga ženi postati bolj ženska, in ženska ima nalogo, da pomaga možu postati bolj moški. To je vajina medsebojna naloga. »Rad te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska«. »Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški«. To je vzajemnost razlik.

Prvo berilo pripoveduje o poti ljudstva v puščavi. Pomislimo na tiste ljudi, ki so hodili pod Mojzesovim vodstvom. Predvsem so bile družine: očetje, matere, otroci, stari starši; moški in ženske vseh starosti, veliko otrok in pa onemogli ostareli ljudje… Ob tem ljudstvu pomislimo na Cerkev, ki hodi v puščavi današnjega sveta, torej na Božje ljudstvo, ki je v veliki večini sestavljeno iz družin.

Ob tem pomislimo na družine, na naše družine, ki hodijo vsak dan skozi zgodovino po poteh življenja. Vsaka družina ima neprecenljivo moč in pomen za človeštvo, saj si v njej pomagajo, se medsebojno spremljajo pri vzgoji, v njej ko odraščajo, rastejo medsebojni odnosi, si delijo veselje pa tudi težave… Družine so prvi kraj, v katerem se oblikujemo kot osebe in so istočasno »opeke« za izgradnjo družbe.

Vrnimo se k biblični pripovedi. Na neki točki se je »ljudstvo naveličalo potovanja« (4Mz 21,4). Bili so utrujeni, ni bilo vode in jedli so samo »mano«, čudežno hrano, ki jim jo je dal Bog. Vendar pa se jim je v tem trenutku krize ta hrana zdela premalo. Tedaj so se začeli pritoževati ter ugovarjati Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas prepričala, da smo odrinili?« (prim. 4Mz 21,5). Pojavi se skušnjava, da bi se vrnili nazaj in opustili pot.

Ob tem pomislimo na poročene pare, ki se »naveličajo poti«, poti zakonskega in družinskega življenja. Napor poti postane notranja utrujenost. Izgubijo okus zakona, ne zajemajo več vodo iz studenca zakramenta. Vsakodnevno življenje tako postane težko, včasih celo »priskutno«.

V tem trenutku zbeganosti, kakor pravi Biblija, so prišle strupene kače, ki so pikale ljudstvo in veliko jih je umrlo. To je pri ljudstvu povzročilo kesanje in so Mojzesa prosili odpuščanja ter moledovali, naj moli h Gospodu, da prežene kače. Mojzes je prosil Gospoda in ta mu je dal zdravilo in sicer bronasto kačo, obešeno na drog. Kdor koli jo je pogledal, je bil ozdravljen kačjega smrtonosnega strupa.

Kaj pomeni ta simbol? Bog ni odstranil kač, je pa ponudil protistrup. Po bronasti kači, ki jo je napravil Mojzes, Bog posreduje svojo moč ozdravljanja, moč ozdravljanja, svoje usmiljenje, ki je močnejše od skušnjavčevega strupa.

Jezus se je, kakor smo slišali v evangeliju, poistovetil s tem simbolom. Oče je namreč iz ljubezni dal Njega, Edinorojenega Sina, ljudem, da bi imeli življenje (prim. Jn 3,13-17). Ta neizmerna Očetova ljubezen je spodbudila Sina, da je postal človek, postal služabnik, umrl za nas, umrl na križu. Zaradi tega ga je Oče obudil in mu dal gospostvo nad vsem stvarstvom. To izraža himna v pismu sv. Pavla Filipljanom (2,6-11). Kdor se zanese na Jezusa križanega, prejme Božje usmiljenje, ki ga ozdravi smrtnega strupa greha.

Zdravilo, ki ga Bog ponuja ljudstvu velja tudi in še posebej za poročene, ki so »se naveličali poti« in jih pikajo skušnjave malodušja, nezvestobe, nazadovanja, opustitve… Tudi njim Bog Oče podarja svojega Sina Jezusa in sicer ne zato, da bi jih obsodil, temveč da bi jih rešil. Če se zanesejo Nanj, jih ozdravi z usmiljeno ljubeznijo, ki izvira iz Njegovega križa, z močjo milosti, ki prenavlja in jih postavi nazaj na pot zakonskega in družinskega življenja.

Gladke poti, brez sporov, ni! To ne bi bilo človeško. Naporna pot je, včasih težka, včasih konfliktna, toda to je življenje! Med to teologijo, ki nam jo daje Božja Beseda o ljudstvu na poti in tudi o družinah na poti, o zakoncih na poti, majhen nasvet. Normalno je, da se zakonca prepirata. Normalno je. To je vedno. Vendar vam dajem nasvet: nikoli ne zaključita dneva, da se ne bi pobotala. Nikoli. Dovolj je majhna gesta. S tem bosta šla naprej. Poroka je simbol življenja, resničnega življenja, ni neki »fiction« (roman)! Je zakrament Kristusa in Cerkve, ljubezni, ki najde svojo potrditev in zagotovitev v križu. Vsem vam zaželim lepo pot, rodovitno pot, da bo ljubezen zorela. Zaželim vam srečo. Križi bodo, bodo! Toda Gospod je vedno tam, da vam bo pomagal iti naprej. Naj vas Gospod blagoslovi!

Angel Gospodov, nedelja, 14. september 2014
Dragi bratje in sestre! Cerkev 14. septembra obhaja praznik Povišanja sv. Križa. Morda bi se kakšen nekristjan vprašal: »Zakaj poveličevati križ?« Odgovorimo mu lahko, da mi ne poveličujemo kateri koli križ ali vse križe. Poveličujemo Jezusov Križ, ker se je na njem do konca razodela Božja ljubezen do človeštva. Na to nas spominja Janezov evangelij današnjega bogoslužja: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Oče je dal Sina, da bi nas rešil, to pa je Jezusu prineslo smrt, smrt na križu. Zakaj? Zakaj je bil križ potreben? Zaradi teže zla, ki nas je imelo za sužnje. Jezusov križ izraža oboje: vso negativno silo zla ter vso krotko vsemogočnost Božjega usmiljenja. Zdelo se je, da je križ za Jezusa polom, v resnici pa kaže na njegovo zmago. Na Kalvariji so tisti, ki so se mu posmehovali, govorili: »Če si Božji Sin, stopi s križa« (prim. Mt 27,40). V resnici pa je bilo ravno nasprotno, saj ravno zato, ker je bil Božji Sin, je bil tam, na križu, vse do konca zvest načrtu Očetove ljubezni. In ravno zaradi tega ga je Bog »povišal« (Flp 2,9) in mu tako podelil vesoljno kraljevanje.

Kaj torej vidimo, ko se s pogledom zazremo na Križ, kjer je bil Jezus pribit? Zremo znamenje brezmejne Božje ljubezni do vsakega od nas in izvor našega zveličanja. S tega križa izvira Očetovo usmiljenje, ki objema ves svet. S Kristusovim Križem je bil premagan hudič, poražena smrt, podarjeno nam je bilo življenje ter povrnjeno upanje. To je zelo pomembno. S Kristusovim križem nam je bilo povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino pravo upanje! Zaradi tega Cerkev »poveličuje« sveti Križ, zaradi tega mi kristjani blagoslavljamo z znamenjem križa. Torej, mi ne poveličujemo križev, temveč slaven Jezusov Križ, znamenje brezmejne Božje ljubezni, znamenje našega zveličanja in poti proti vstajenju. To je naše upanje.

Medtem ko zremo in obhajamo sveti Križ, s pretresenostjo mislimo na naše številne brate in sestre, ki so preganjani ali ubiti zaradi svoje zvestobe Kristusu. To se dogaja predvsem tam, kjer še ni zagotovljena ali v polnosti uresničena verska svoboda. Dogaja pa se tudi v državah in na področjih, kjer je načeloma zagotovljena svoboda in človekove pravice, a dejansko verniki, še posebej kristjani naletijo na omejevanja in diskriminacijo. Zaradi tega se jih danes spomnimo ter še posebej zanje molimo.

Na Kalvariji, ob vznožju križa, je bila Devica Marija (prim. Jn 19,25-27). Jutri namreč v bogoslužju obhajamo spomin Žalostne Matere Božje. Njej izročam sedanjost in prihodnost Cerkve, da bomo vsi znali odkriti ter sprejeti sporočilo ljubezni in zveličanja Jezusovega Križa. Še posebej pa Njej izročam mladoporočence, ki sem jih z veseljem to dopoldne v baziliki sv. Petra združil med zakramentom svetega zakona.

Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum  v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki nam ga je odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od vseh dolgov, ki jih imajo drugi do nas (prim. Mt 18,21-35). Ne smemo pustiti, da bi zamera do drugega v globini začela zastrupljati našo dušo. Jezus nas opominja, da nenehno očiščujemo svoj spomin tako, da iz srca drug drugemu odpuščamo, s tem umivamo noge drug drugemu in se lahko skupaj udeležujemo Božje gostije.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami: »To je življenjski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoperstavil čaru zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij. Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate. Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta' vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.

Venčeslav je umrl kot mučenec za Kristusa. Dobro je še omeniti, da čeprav je njegov brat Boleslav uspel priti na kraljevski prestol v Pragi, tako da ga je ubil, pa kraljevsko nasledstvo ne nosi Boleslavovo ime. Nosi namreč Venčeslavovo v pričevanje, da če 'kraljevski prestol sodi reveže v pravičnosti, bo ostal trden na veke'. To dejstvo imate za čudežni Božji poseg, ki ne zapusti svojih zvestih 'saj nedolžni premaganec zmaga krutega zmagovalca, podobno kot Kristus na križu in kri mučenca ne prikliče sovraštva in maščevanja temveč odpuščanje in mir.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil sposoben za svojega gospodarja nič zaslužiti.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Čeprav je od svojega gospodarja razumel, kako velik je njegov dolg in tudi kako veliko odpuščanje je dosegel, se je kljub temu še naprej vedel neusmiljeno do njemu podvrženega služabnika, ki mu je bil dolžnik.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Prisiljena prodaja žene in družine metaforično predstavlja popolno ločitev od Božjega veselja.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Bog nas je ustvaril iz nič in svet je ustvaril za nas. Kljub vsemu, ko se je človeštvo pokazalo nehvaležno za vso to dobroto, je pomislil, da smo mi vredni še  večjega daru, to je odpuščanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Bog nam odpusti naš ogromni dolg, če mi svojemu bližnjemu oprostimo njegov majhen dolg.« Origen dodaja: »Kralj v priliki je Božji Sin in kraljestvo pripada njemu, ki neprimerljivo določa, kaj je kraljevsko in to tudi omogoči.« Ponovno sv. Janez Krizostom: »Primerjajmo oba služabnika: eden je imel dolg deset tisoč talentov, drugi pa malo denarja. Eden je moral to obravnavati s svojim soslužabnikom, drugi pa s svojim gospodarjem. Eden je prejel popolno odpuščanje, drugi pa je prosil samo odložitev izterjave.« Sv. Apolinarij iz Laodiceje pride do zaključka: »Ta pripoved od nas zahteva dvoje: da se spomnimo na svoje krivde in da nimamo zamere do tistega, ki se spotakne.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg 'deset tisoč talentov', služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, tisti o usmiljenem kralju (prim. Mt 18,21-35), najdemo dvakrat tole prošnjo: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem« (vv. 26.29).

Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov, torej ogromno vsoto, danes bi bili milijoni in milijoni evrov. Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja temveč do istega služabnika, ki ima ogromen dolg. Njegov dolg je zelo majhen, morda kakor tedenska plača.

Jedro prilike je oprostitev, ki jo je gospodar skazal služabniku z velikim dolgom. Evangelist je poudaril, da se je »gospodar usmilil«. Nikoli ne pozabiti te besede, ki je rano Jezusova: »Se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil« (v. 27). Ogromen dolg in zato velika oprostitev. Toda ta služabnik se je takoj zatem izkazal za neusmiljenega do svojega tovariša, ki mu je bil dolžen zelo malo vsoto. Ni ga poslušal, grmel je proti njemu in ga vrgel v ječo, dokler ne bo poplačal dolga, tistega malega dolga (prim. v. 30). Gospodar je zvedel za to in je ogorčen poklical hudobnega služabnika in ga obsodil (prim. 32-34). »Jaz sem ti veliko odpustil in ti nisi sposoben odpustiti to malo?«

V priliki naletimo na dve različni drži: tisto Božjo, ki jo predstavlja kralj, ki je veliko odpustil, ker Bog vedno veliko odpušča in tisto človeško. V Božji drži je pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko je človeško ravnanje omejeno na pravičnost. Jezus nas spodbuja naj se pogumno odpremo moči odpuščanja, kajti v življenju se ne more vse rešiti s pravičnostjo, to vemo. Potrebna je namreč tista usmiljena ljubezen, ki je tudi v osnovi Gospodovega odgovora Petru na vprašanje pred priliko. Petrovo vprašanje se glasi: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?« (v. 21). Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). V simboličnem svetopisemskem jeziku to pomeni, da smo poklicani vedno odpuščati!

Kolikšnemu trpljenju, kolikšnim razkolom, kolikšnim vojnam bi se lahko izognili, če bi bila odpuščanje in usmiljenje stil našega življenja tudi po družinah, tudi po družinah. Koliko je neenotnih družin, ki si ne znano odpustiti. Koliko bratov in sester je, ki nosijo v sebi to zagrenjenost. Usmiljeno ljubezen je potrebno vnesti v vse človeške odnose: med zakonca, med starše in otroke, znotraj naših skupnosti, v Cerkvi in tudi v družbi ter politiki.

Danes zjutraj, ko sem obhajal sveto mašo, sem se ustavil, ker me je nagovoril stavek iz prvega berila iz Sirahove knjige. Stavek se takole glasi: »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6). Lep stavek. Toda spomni se na poslednje reči! Pomisli, da boš v krsti in boš to sovraštvo ponesel tja. Pomisli na konec in nehaj sovražiti. Prenehaj z zagrenjenostjo. »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti«. Ni pa lahko odpustiti, saj takrat ko je vse mirno lahko nekdo reče: »Da, toda ta in oni sta mi storila toliko hudega, pa tudi jaz sem ga veliko storil.« Bolje je odpustiti, da ti je odpuščeno. Če ne, se zagrenjenost vrne kakor nadležna muha, se vrača in vrača in vrača… Odpuščati pa ni samo nekaj trenutnega, je nekaj stalnega proti tej zagrenjenosti, temu sovraštvu, ki se vrača. Pomislimo na konec in prenehajmo sovražiti.

Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi Očenaš: »Opusti nam naše dolge, kako mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je, misli torej na konec, na Božje odpuščanje ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.

Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto.