Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum  v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki nam ga je odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od vseh dolgov, ki jih imajo drugi do nas (prim. Mt 18,21-35). Ne smemo pustiti, da bi zamera do drugega v globini začela zastrupljati našo dušo. Jezus nas opominja, da nenehno očiščujemo svoj spomin tako, da iz srca drug drugemu odpuščamo, s tem umivamo noge drug drugemu in se lahko skupaj udeležujemo Božje gostije.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami: »To je življenjski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoperstavil čaru zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij. Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate. Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta' vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.

Venčeslav je umrl kot mučenec za Kristusa. Dobro je še omeniti, da čeprav je njegov brat Boleslav uspel priti na kraljevski prestol v Pragi, tako da ga je ubil, pa kraljevsko nasledstvo ne nosi Boleslavovo ime. Nosi namreč Venčeslavovo v pričevanje, da če 'kraljevski prestol sodi reveže v pravičnosti, bo ostal trden na veke'. To dejstvo imate za čudežni Božji poseg, ki ne zapusti svojih zvestih 'saj nedolžni premaganec zmaga krutega zmagovalca, podobno kot Kristus na križu in kri mučenca ne prikliče sovraštva in maščevanja temveč odpuščanje in mir.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil sposoben za svojega gospodarja nič zaslužiti.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Čeprav je od svojega gospodarja razumel, kako velik je njegov dolg in tudi kako veliko odpuščanje je dosegel, se je kljub temu še naprej vedel neusmiljeno do njemu podvrženega služabnika, ki mu je bil dolžnik.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Prisiljena prodaja žene in družine metaforično predstavlja popolno ločitev od Božjega veselja.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Bog nas je ustvaril iz nič in svet je ustvaril za nas. Kljub vsemu, ko se je človeštvo pokazalo nehvaležno za vso to dobroto, je pomislil, da smo mi vredni še  večjega daru, to je odpuščanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Bog nam odpusti naš ogromni dolg, če mi svojemu bližnjemu oprostimo njegov majhen dolg.« Origen dodaja: »Kralj v priliki je Božji Sin in kraljestvo pripada njemu, ki neprimerljivo določa, kaj je kraljevsko in to tudi omogoči.« Ponovno sv. Janez Krizostom: »Primerjajmo oba služabnika: eden je imel dolg deset tisoč talentov, drugi pa malo denarja. Eden je moral to obravnavati s svojim soslužabnikom, drugi pa s svojim gospodarjem. Eden je prejel popolno odpuščanje, drugi pa je prosil samo odložitev izterjave.« Sv. Apolinarij iz Laodiceje pride do zaključka: »Ta pripoved od nas zahteva dvoje: da se spomnimo na svoje krivde in da nimamo zamere do tistega, ki se spotakne.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg 'deset tisoč talentov', služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, tisti o usmiljenem kralju (prim. Mt 18,21-35), najdemo dvakrat tole prošnjo: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem« (vv. 26.29).

Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov, torej ogromno vsoto, danes bi bili milijoni in milijoni evrov. Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja temveč do istega služabnika, ki ima ogromen dolg. Njegov dolg je zelo majhen, morda kakor tedenska plača.

Jedro prilike je oprostitev, ki jo je gospodar skazal služabniku z velikim dolgom. Evangelist je poudaril, da se je »gospodar usmilil«. Nikoli ne pozabiti te besede, ki je rano Jezusova: »Se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil« (v. 27). Ogromen dolg in zato velika oprostitev. Toda ta služabnik se je takoj zatem izkazal za neusmiljenega do svojega tovariša, ki mu je bil dolžen zelo malo vsoto. Ni ga poslušal, grmel je proti njemu in ga vrgel v ječo, dokler ne bo poplačal dolga, tistega malega dolga (prim. v. 30). Gospodar je zvedel za to in je ogorčen poklical hudobnega služabnika in ga obsodil (prim. 32-34). »Jaz sem ti veliko odpustil in ti nisi sposoben odpustiti to malo?«

V priliki naletimo na dve različni drži: tisto Božjo, ki jo predstavlja kralj, ki je veliko odpustil, ker Bog vedno veliko odpušča in tisto človeško. V Božji drži je pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko je človeško ravnanje omejeno na pravičnost. Jezus nas spodbuja naj se pogumno odpremo moči odpuščanja, kajti v življenju se ne more vse rešiti s pravičnostjo, to vemo. Potrebna je namreč tista usmiljena ljubezen, ki je tudi v osnovi Gospodovega odgovora Petru na vprašanje pred priliko. Petrovo vprašanje se glasi: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?« (v. 21). Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). V simboličnem svetopisemskem jeziku to pomeni, da smo poklicani vedno odpuščati!

Kolikšnemu trpljenju, kolikšnim razkolom, kolikšnim vojnam bi se lahko izognili, če bi bila odpuščanje in usmiljenje stil našega življenja tudi po družinah, tudi po družinah. Koliko je neenotnih družin, ki si ne znano odpustiti. Koliko bratov in sester je, ki nosijo v sebi to zagrenjenost. Usmiljeno ljubezen je potrebno vnesti v vse človeške odnose: med zakonca, med starše in otroke, znotraj naših skupnosti, v Cerkvi in tudi v družbi ter politiki.

Danes zjutraj, ko sem obhajal sveto mašo, sem se ustavil, ker me je nagovoril stavek iz prvega berila iz Sirahove knjige. Stavek se takole glasi: »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6). Lep stavek. Toda spomni se na poslednje reči! Pomisli, da boš v krsti in boš to sovraštvo ponesel tja. Pomisli na konec in nehaj sovražiti. Prenehaj z zagrenjenostjo. »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti«. Ni pa lahko odpustiti, saj takrat ko je vse mirno lahko nekdo reče: »Da, toda ta in oni sta mi storila toliko hudega, pa tudi jaz sem ga veliko storil.« Bolje je odpustiti, da ti je odpuščeno. Če ne, se zagrenjenost vrne kakor nadležna muha, se vrača in vrača in vrača… Odpuščati pa ni samo nekaj trenutnega, je nekaj stalnega proti tej zagrenjenosti, temu sovraštvu, ki se vrača. Pomislimo na konec in prenehajmo sovražiti.

Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi Očenaš: »Opusti nam naše dolge, kako mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je, misli torej na konec, na Božje odpuščanje ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.

Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto.

Papež Benedikt je med katehezo, ki jo je imel v sredo, 19. septembra 2007, dejal:
"Dragi bratje in sestre!
Letos mineva šestnajst stoletij od smrti Janeza Krizostoma (407-2007). Janez Antiohijski, zaradi svoje zgovornosti imenovani tudi Krizostom, to je Zlatousti, je na neki način živ še danes, tudi zaradi svojih del. Neimenovani prepisovalec je zapisal, da napolnjujejo ves svet kakor švigajoč blisk. Njegovi spisi omogočajo tudi nam, enako kot vernikom njegovega časa, ki so bili vedno znova prikrajšani zanj zaradi njegovih izgnanstev, da živimo z njegovimi knjigami njegovi odsotnosti navkljub. To je tudi sam svetoval v enem svojih pisem iz izgnanstva (prim. Pismo Olimpijadi 8, 45).

Rodil se je okoli leta 349 v Antiohiji v Siriji (danes Antakya v južni Turčiji) in tam opravljal duhovniško službo približno enajst let, do 397, ko je bil imenovan za carigrajskega škofa. V prestolnici cesarstva je opravljal škofovsko službo do dveh izgnanstev, ki sta si sledili kmalu eno za drugim od 403 do 407. Danes se bomo omejili na Krizostomova antiohijska leta.

Že v nežnih letih je izgubil očeta in je živel z materjo Antuzo, ki je vanj vlila izborno človeško čutenje in globoko krščansko vero. Pri višji izobrazbi, ki jo je okronal s študijem filozofije in govorništva, je imel za učitelja Libanija, pogana, najslavnejšega govornika tistega časa. V njegovi šoli je Janez postal največji govornik grške pozne antike. Škof Melecij ga je krstil leta 368 in vpeljal v cerkveno življenje. Leta 371 ga je postavil za lektorja. To je dokončno zaznamovalo Krizostomov vstop v cerkveno kariero. Od 367 do 372 je skupaj z več mladimi obiskoval asketerij, nekakšno antiohijsko semenišče, nekateri od njih so kasneje postali škofje. Vodil jih je znameniti ekseget Diodor iz Tarza, ki je uvedel Janeza v zgodovinsko-literarno eksegezo, značilno za antiohijsko izročilo.

Potem se je za štiri leta umaknil med askete na bližnji gori Silpij. Ta umik je nadaljeval še dve leti, ki ju je preživel sam v neki votlini pod vodstvom nekega “starca”. V tem obdobju se je ves posvetil premišljevanju “Kristusove postave”, evangelijev in še posebej Pavlovih pisem. Ko je zbolel in ni mogel sam poskrbeti za zdravljenje, se je moral vrniti v antiohijsko krščansko skupnost (prim. Paladij, življenje 5). Gospod, tako razlaga življenjepisec, je ob pravem trenutku posegel z boleznijo, da je omogočil Janezu slediti njegovi poklicanosti. On sam je namreč zapisal, da bi, če bi se moral odločiti med težavami vodenja Cerkve in mirom meniškega življenja, tisočkrat prej izbral pastoralno služenje (O duhovništvu 6,7). Prav k temu se je čutil Krizostom poklicanega. In tu pride do odločilnega zasuka v zgodbi njegovega poklica. Polno zaposleni dušni pastir! Tesna povezanost z božjo besedo, ki jo je gojil v letih samote, je v njem dozorela v neovrgljivo odločitev, da mora nujno oznanjati evangelij, dati drugim to, kar je sam prejel v letih premišljevanja. Misijonski ideal je tako zagnal to gorečo dušo v pastirsko skrb.

Nekje 378 ali 379 se je vrnil v mesto. Diakonat je prejel leta 381, prezbiterat pa 386 in postal slaven pridigar v cerkvah svojega mesta. Pridigal je proti arijancem, slavil spomin antiohijskih mučencev in razlagal glavne bogoslužne praznike. Gre za pomemben pouk vere v Kristusa tudi v luči njegovih svetnikov. Leto 387 je bilo za Janeza “junaško leto”, leto tako imenovanega upora zaradi kipov. Ljudstvo je v znamenje protesta zoper povišanje davkov podrlo cesarske kipe. Vidimo, kako se v zgodovini nič ne spreminja! V tistih dneh posta in stiske zaradi pretečih kazni s strani cesarja je imel svojih 22 silovitih pridig o kipih, da bi privedel ljudi do kesanja in spreobrnjenja. Sledilo je obdobje mirne pastoralne skrbi (387-397).

Krizostoma prištevamo med najplodnejše očete: imamo ohranjenih 17 razprav, več kot 700 pristnih homilij, razlago Mateja in Pavla (Rim, Kor, Ef, Heb) in 241 pisem. Ni bil spekulativni teolog. Podal pa je tradicionalen in zanesljiv cerkveni nauk v dobi teoloških sporov, ki jih je zbudil zlasti arianizem, to je zanikanje Kristusovega pravega božanstva. Zato je zanesljiv pričevalec za dogmatični razvoj, ki ga je Cerkev dosegla v 4. in 5. stoletju. Njegova teologija je izborno pastoralna; v njej nenehno skrbi za skladnost med mislijo, ki jo izraža beseda, in med doživetim v bivanju. To je prav posebej rdeča nit sijajnih katehez, s katerimi je katehumene pripravljal na prejem krsta. Ko je bil že blizu smrti, je zapisal, da je človekova veljava v “točnem poznavanju pravega nauka in v premočrtnosti življenja” (Pismo iz izgnanstva). To dvoje, poznavanje resnice in premočrtnost življenja, gre skupaj: poznavanje se mora odraziti v življenju. Vsak njegov poseg je imel za cilj, da vernikih razvije uporabo razuma, prave pameti, da bi razumeli in udejanjili moralne in duhovne zahteve vere.

Janez Krizostom se trudi, da bi s svojimi spisi spremljal celovit razvoj osebe, v njeni telesni, umski in verovanjski razsežnosti. Različna obdobja rasti primerja z ravno tako mnogimi morji neizmernega oceana: “Prvo od teh morij je otroštvo” (Homilije o Mt 81,5). “Prav v tej prvi dobi se namreč pokažejo nagnjenosti k grehu in kreposti”. Zato je treba božjo postavo že od začetka vpisovati v dušo “kakor na voščeno tablico” (Homilije o Jn 3,1): dejansko je to najpomembnejša doba. Zavedati se moramo, kako temeljno je, da v tej prvi življenjski dobi resnično vstopijo v človeka velike smernice, ki dajo ustrezen pogled na življenje. Krizostom zato priporoča: “Že od najnežnejših let opremite otroke z duhovnim orožjem in jih naučite, da se bodo pokrižali roko po čelu” (Homilije o 1 Kor 12,7). Potem pride na vrsto mladost: “Otroštvu sledi morje mladosti, kjer pihajo siloviti vetrovi .., ker v nas raste … po9želenje” (Homilije o Mt 81,5). Slednjič prideta zaroka in zakon: “Mladost nasledi doba zrelosti,v kateri nas doletijo družinske obveze: to je čas, ko se išče ženo” (prav tam). Navaja cilje zakonske zveze in jih obogati – ob sklicevanju na krepost zmernosti – z bogatim prepletom osebi prilagojenih odnosov. Dobro pripravljeni zakonci tako zadelajo vrata k ločitvi: vse poteka v veselju in se lahko otroke vzgaja h kreposti. Ko se potem rodi prvi otrok, je ta kakor “most; trije postanejo eno samo meso, ker otrok povezuje obe strani” (Homilije o Kol 12,5) in trije postanejo “ena družina, mala Cerkev” (Homilije o Ef 20,6).

Krizostomovo pridiganje je bilo običajno umeščeno v bogoslužje, “kraj”, kjer se gradi občestvo z besedo in evharistijo. Tukaj zbrano občestvo izraža eno samo Cerkev (Homilije o Rim 8,7), ista beseda se na vsakem kraju obrača na vse (Homilije o 1 Kor 24,2) in evharistično občestvo postaja učinkovito znamenje edinosti (Homilije o Mt 32,7). Njegov pastoralni načrt je bil vključen v življenje Cerkve, kjer verni laiki s krstom prevzamejo duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Vernemu laiku pravi: “Tudi tebe krst naredi za kralja, duhovnika in preroka” (Homilije o 2 Kor 2,5). Od tod izhaja temeljna dolžnost misijonarjenja, ker je vsak do neke mere odgovoren za odrešenje drugih: “To je načelo našega družbenega življenja … da se ne brigamo samo zase!” (Homilije o 1 Mz 9,2). Vse se odvija med dvema poloma: med veliko Cerkvijo in “malo Cerkvijo”, družino, v njunem vzajemnem odnosu.

Kot lahko vidite, dragi bratje in sestre, ostaja to Krizostomovo poučevanje o pristno krščanski navzočnosti krščanskih laikov v družini in družbi še danes nadvse sodobno. Prosimo Gospoda, naj nas naredi dovzetne za pouk tega velikega učitelja vere."