Sv. Ambrož in sv. Gregor Veliki pravita: »Kraljestvo raste v tihoti, če je v človeku pozitivno čutenje.« Sv. Gregor pa dodaja: »Kakor zrnje zori in dozori, tako tudi pravičnost dozori.« Tertulijan skuša to pojasniti: »Po padcu, lahko vidimo razvoj pravičnosti v štirih obdobjih: prvotno in naravno strahovanje, obdobje prevzemanja postave, obdobje pravičnosti razodete po evangeliju, zrelo obdobje Svetega Duha.« Sv. Atanazij pa o priliki pravi: » Gorčično zrno, ki gre skozi faze gnitja ter naravnih nevšečnosti in zraste v čudovito in brezmejno drevo skupnosti vere, ki ponuja svoje veje celotnemu svetu.« Sv. Avguštin razvija to misel še naprej: »To drevo je zaradi svoje razširjenosti poznano po vsem svetu in ne kakšen divji ali samostojen ali ločen poganjek.« Origen nadaljuje: »Skrivnost Besede nam je bila zastonjsko razodeta po milosti prilik, ki pa jih moramo brati in razlagati po analognem (podobnostnem) pomenu in ne z navadno literarno analizo.« Zato Tertulijan dodaja, da je »Jezus hotel na jasen način razodeti vso resnico tistim, ki so poklicani razglašati njegov prihod.«

V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.
V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To, kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Ta prilika prikliče v spomin skrivnost stvarjenja in odrešenja, torej rodovitno Božje delo skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Ob setvi na koncu, pomislimo na zadnji Božji poseg ob koncu časov, ko bo dokončno uresničil svoje Kraljestvo. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Ta zavest ga drži pokonci med vsakodnevnem naporom, še posebej, ko postane težko. O tem je zapisal sv. Ignacij Lojolski: 'Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga'.
Tudi druga prilika se poslužuje podobe semena. Pri tem gre za posebno seme, gorčično zrno, ki ga imajo za najmanjše med semeni. Čeprav je tako majhno, pa je polno življenja, saj potem ko se razpoči, požene kalček, ki je sposoben predreti površino zemlje, priti do dnevne svetlobe ter rasti vse dokler ne 'postane večje od vseh rastlin na vrtu' (prim. Mr 4,32). Slabost je namreč moč semena, to da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno.
Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja 'rast' in 'nasprotje'. 'Rast', ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in 'nasprotje', ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen. Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.«

Današnji evangelij nam prinaša dve priliki. Najprej je tu prilika o semenu, ki samo požene in raste, zatem pa prilika o gorčičnem semenu. S tema podobama, ki sta vzeti iz ruralnega sveta, Jezus predstavi učinkovitost Božje Besede in zahteve njegovega kraljestva ter tako pokaže na razloge našega upanja in našega prizadevanja v zgodovini.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dejstvo, da seme, ki se ga vrže v zemljo, klije in raste samo, ko kmet spi ali ko bedi. Ta zaupa v notranjo moč samega semena in rodovitnost zemlje. V evangeljskem jeziku je seme simbol Božje Besede, o njeni rodovitnosti pa govori ravno ta prilika. Kot se ponižno seme razvija v zemlji, tako Beseda z Božjo močjo deluje v srcu tistega, ki jo posluša. Bog je zaupal svojo besedo naši zemlji, to pomeni vsakemu med nami z našo konkretno človeškostjo. Lahko zaupamo, kajti Božja Beseda je Beseda stvariteljica, namenjena ravno temu, da postane »polno zrnje v klasju«. Če je ta Beseda sprejeta, zagotovo rodi svoje sadove, saj Bog sam spodbudi njeno klitje in rast po poteh, ki jih ne moremo vedno preveriti, in na način, ki ga ne poznamo. Vse to nam daje razumeti, da je vedno Bog tisti, ki daje rast svojemu kraljestvu…, človek pa je njegov ponižni delavec, ki opazuje in se veseli ob božjem stvariteljskem delovanju in potrpežljivo čaka na sadove. Božja Beseda daje rast in življenje, zato je pomembno je pri sebi vedno imeti majhen evangelij ter vsak dan iz njega prebrati kakšen odlomek.

Pri drugi priliki današnjega evangelija je uporabljena podoba gorčičnega semena. Čeprav je to »manjše od vseh semen na zemlji«, je polno življenja in raste dokler ne postane »večje od vseh zelišč na vrtu«. In táko je tudi Božje kraljestvo: je stvarnost, ki je s človeškega vidika majhna in na videz nepomembna. Da bi vanjo vstopili, je potrebno uboštvo srca; ne zaupati v lastne sposobnosti, ampak v moč Božje ljubezni; ne delovati, da bi bili pomembni v očeh sveta, ampak da bi bili dragoceni v očeh Boga, ki ima rajši preproste in ponižne. Ko živimo na ta način, skozi nas vdre Kristusova moč in spremeni to, kar je majhno in skromno, v stvarnost, ki povzroči vretje celotne mase sveta in zgodovine.

Obe priliki nam po papeževih besedah govorita o pomembnem nauku. Božje kraljestvo zahteva naše sodelovanje, predvsem pa je Gospodova iniciativa in njegov dar. Če je naše slabotno delo, ki je na videz majhno pred kompleksnostjo problemov tega sveta, umeščeno v Božje delo, se ne boji težav. Gospodova zmaga je zagotovljena: njegova ljubezen bo dala klitje in rast vsakemu semenu dobrega, ki je na zemlji. To nas odpira za zaupanje in optimizem, kljub dramam, krivicam in trpljenju, s katerimi se srečujemo. Seme dobrega in miru klije in raste, ker mu daje zorenje usmiljena Božja ljubezen.

Sveta Devica, ki je kot »rodovitna zemlja« sprejela seme Božje Besede, naj nas podpira v tem upanju, ki nas nikoli ne razočara.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mr 4,26-34) Jezus govori množicam o Božjem kraljestvu in o notranjem dogajanju njegove rasti tako, da jim pove dve kratki priliki.

V prvi priliki (prim. 26-29) se Božje kraljestvo primerja skrivnostni rasti semena, ki je bilo posejano v zemljo in zatem poganja, raste in obrodi klas, neodvisno od kmetove skrbi, ki potem, ko je zrelo, opravi žetev. Sporočilo, ki nam ga izroča ta prilika je, da je oznanjeno Božje kraljestvo preko Jezusovega pridiganja in delovanja vdrlo na njivo sveta in kot seme raste, se samo razvija, torej z lastno močjo in po človeško nerazumljivih kriterijih. Njegova rast in brstenje znotraj zgodovine ni odvisna toliko od človekovega dela, temveč je predvsem izraz Božje moči in dobrote ter moči Svetega Duha, ki pelje naprej krščansko življenje Božjega ljudstva.

Včasih se zdi, da gre zgodovina s svojimi dogodki in protagonisti v nasprotno smer od načrtov nebeškega Očeta, ki hoče za vse svoje otroke pravičnost, bratstvo in mir. Mi smo poklicani živeti to obdobje kot čas preizkušnje, upanja ter v pričakovanju žetve. Kajti tako kot včeraj tudi danes Božje kraljestvo raste na svetu na skrivnosten in presenetljiv način, razodevajoč tako skrito moč majhnega semena, njegovo zmagovito vitalnost. Za grebeni osebnih in družbenih dogodkov, za katere se včasih zdi, da naznanjajo brodolom upanja, je potrebno ostati zaupljivi v tiho, a močno Božje delovanje. Zaradi tega v temnih trenutkih in v težavah ne smemo izgubiti poguma, ampak moramo ostati zasidrani v Božji zvestobi, v njegovi navzočnosti, ki vedno rešuje. Zapomnite si to: Bog vedno rešuje, je Zveličar.

V drugi priliki (prim. vv. 30-32) Jezus primerja Božje kraljestvo z gorčičnim semenom. To je zelo majhno seme, vendar se razvije tako, da postane večje kot vse rastline na vrtu, torej nepredvidljiva in presenetljiva rast. Nam ni lahko vstopiti v to logiko Božje neprevedljivosti in jo sprejeti v svoje življenje. Toda danes nas Gospod spodbuja k drži vere, ki gre onkraj naših načrtov, naših preračunavanj, naših napovedi. Bog je vedno Bog presenečenj. Gospod nas vedno preseneča. Povabilo je namreč, da se s še večjo velikodušnostjo odpremo Božjim načrtom in sicer bodisi na osebnem kot na skupnostnem nivoju. Po naših skupnostih je potrebno biti pozoren na majhne in velike priložnosti za dobro, ki nam ga Gospod ponuja s tem, ko nas vključuje v svoje dinamike ljubezni, sprejemanja in usmiljenja do vseh.

Pristnost poslanstva Cerkve ne izhaja iz uspeha ali iz zadovoljstva nad rezultati, temveč iz tega, da se gre pogumno naprej z zaupanjem ter s ponižnostjo v izročitvi Bogu. Iti naprej v izpovedovanju Jezusa in z močjo Svetega Duha. To je zavest, da smo majhno in nemočno orodje, ki lahko v Božjih rokah ter z njegovo milostjo vrši velika dela, da napreduje njegovo kraljestvo, ki je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Devica Marija naj nam pomaga, da bomo preprosti ter pozorni pri sodelovanju s svojo vero ter s svojim delom pri napredovanju Božjega kraljestva v srcih in v zgodovini.

Angel Gospodov, nedelja, 13. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Priliki, ki nam jih danes predstavlja bogoslužje, dve priliki, se navdihujeta pri navadnem življenju ter razodevata pozoren in prodoren Jezusov pogled, ki opazuje resničnost ter preko majhnih vsakodnevnih podob odpira okna na skrivnost Boga in na človeško življenje.

Jezus je govoril tako, da ga je bilo lahko razumeti. Govoril je s podobami iz resničnosti, iz vsakdanjega življenja. Tako nas uči, da tudi v vsakodnevnih stvareh, v tistih, ki se zdijo vse enake in jih z raztresenostjo in težavo peljemo naprej, prebiva skrita Božja navzočnost, to je imajo neki pomen. Torej, tudi mi potrebujemo pozorne oči, da bomo zmogli iskati in najti Boga v vseh stvareh.

Jezus danes Božje kraljestvo, njegovo navzočnost, ki prebiva v osrčju stvari sveta, primerja gorčičnemu zrnu, torej najmanjšemu semenu, ki obstaja, zelo majhno. Pa vendar, ko je enkrat vrženo v zemljo, začne rasti, tako da postane veliko drevo (prim. Mr 4,31-32). Tako dela Bog. Včasih hrup sveta skupaj s tolikimi dejavnostmi, ki zapolnjujejo naše dneve, nam preprečuje, da bi se ustavili in opazovali, na kakšen način Gospod vodi zgodovino. Pa vendar – to zagotavlja evangelij – je Bog na delu na način majhnega dobrega semena, ki tiho in počasi klije. In počasi, počasi postane bujno drevo, ki da življenje in počitek vsem. Tudi seme naših dobrih del, se lahko zdi, da je nekaj majhnega, pa vendar vse to, kar je dobro, pripada Bogu in torej ponižno in počasi obrodi sad. Dobro – to si dobro zapomnimo – vedno raste na ponižen, skrit in pogosto neviden način.

Dragi bratje in sestre, s to priliko nam Jezus želi vliti zaupanje. V številnih situacijah življenja se nam lahko zgodi, da nam zmanjka poguma, ker vidimo krhkost dobrega glede na navidezno moč zla. Lahko pa se tudi pustimo ohromiti nezaupanju, ko začnemo ugotavljati, da si prizadevamo, a rezultatov ni in se zdi, da se stvari nikoli ne bodo spremenile. Evangelij zahteva od nas nov pogled tako na nas same kot na resničnost; zahteva od nas, da imamo večje oči, ki znajo videti onkraj, še zlasti onkraj navideznega, da bi odkrili navzočnost Boga, ki s ponižno ljubeznijo vedno deluje na tleh našega življenja kakor tistega od zgodovine. In to naše zaupanje je to, kar nam daje moč, da gremo vsak dan potrpežljivo naprej in sejemo dobro, ki bo obrodilo sad. Kako zelo pomembna je ta drža, da bomo uspešno izšli iz pandemije. Potrebno je gojiti zaupanje, da smo v Božjih rokah in si vsi istočasno prizadevati s potrpežljivostjo in stanovitnostjo za ponovno izgradnjo in ponoven začetek.

Tudi v Cerkvi lahko uspeva ljuljka nezaupanja, še posebej ko gre za krizo vere ter za propad različnih projektov ter pobud. Vendar nikoli ne pozabimo, da rezultati setve niso odvisni od naših sposobnosti, ampak so odvisni od Božjega delovanja. Na nas je, da z ljubeznijo, prizadevnostjo in potrpežljivostjo sejemo. Toda moč semena je božanska. To razloži Jezus v drugi današnji priliki. Sejalec poseje seme in potem se ne zaveda, kako obrodi sad, saj je seme, ki raste samo od sebe podnevi in ponoči, ko on to najmanj pričakuje (prim. vv. 26-29). Z Bogom je tudi na najbolj suhih tleh vedno upanje za nove kalčke.

Sveta Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nas uči videti veličino Boga, ki deluje v malih stvareh in da bomo premagali skušnjavo malodušnosti in vsak dan zaupali Njemu.

Dragi bratje in sestre!
Pred štirinajstimi dnevi sem predstavil lik sv. Frančiška Asiškega. Danes pa bi želel spregovoriti še o enem svetniku, ki pripada prvi generaciji manjših bratov, o Antonu Padovanskem ali – kot ga tudi imenujejo – Lizbonskem, če ga označimo z njegovim rojstnim mestom. Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov v vsej katoliški Cerkvi, ki ga ne častijo samo v Padovi, kjer so mu zgradili sijajno baziliko, kjer počiva njegovo telo, ampak po vsem svetu. Vernikom so pri srcu slike in kipi, ki ga predstavljajo z lilijo, znamenjem njegove čistosti, ali z Detetom Jezusom v rokah v spomin na čudežno prikazanje, ki ga omenjajo nekateri literarni viri. Anton je pomembno prispeval k razvoju frančiškanske duhovnosti s svojimi izjemnimi darovi razumnosti, ravnovesja, apostolske gorečnosti in predvsem mistične gorečnosti.

Rodil se je v Lizboni v plemeniti družini okrog leta 1195 in so ga krstili za Fernanda. Stopil je med kanonike, ki so sledili meniškemu vodilu sv. Avguština, najprej v samostan sv. Vincencija v Lizboni in potem v samostan sv. Križa v Coimbri, ugledno kulturno središče na Portugalskem. Z zanimanjem in skrbno se je posvečal študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov in si tako pridobil teološko znanje, ki ga je koristno uporabil pri svojem poučevanju in pridiganju. V Coimbri pa se je pripetil dogodek, ki je odločilno zasukal njegovo življenje: leta 1220 so bile izpostavljene v češčenje relikvije prvih petih frančiškanskih misijonarjev, ki so odšli v Maroko, kjer jih je doletelo mučeništvo. Njihova zgodba je v mladem Fernandu prebudila hrepenenje, da bi jih posnemal in napredoval po poti krščanske popolnosti. Tedaj je zaprosil, da bi smel zapustiti avguštinske kanonike in postati manjši brat. Njegova prošnja je bila sprejeta, privzel si je novo ime, Anton, in odpotoval z brati proti Maroku, toda božja Previdnost je uredila drugače. Zaradi bolezni se je bil prisiljen vrniti v Italijo in se je leta 1221 udeležil znamenitega »rogozniškega kapitlja« v Assisiju, kjer je tudi srečal sv. Frančiška. Po tistem je nekaj časa živel popolnoma skrito v nekem samostanu pri Forliju v severni Italiji, kjer pa ga je Gospod poklical v drugačen misijon. Ko so ga povsem slučajno povabili, naj pridiga ob nekem duhovniškem posvečenju, je pokazal, da je obdarjen s tako vednostjo in zgovornostjo, da so ga predstojniki določili za pridiganje. Po Italiji in Franciji je začel tako intenzivno in učinkovito apostolsko dejavnost, da je nemalo ljudi, ki so se oddaljili od Cerkve, privedel nazaj na pravo pot. Anton je bil tudi eden prvih učiteljev teologije med manjšimi brati, če ne povsem prvi. Svoje poučevanje je začel v Bologni z blagoslovom sv. Frančiška, ki je priznal Antonove sposobnosti in mu poslal kratko pismo, ki se začenja z besedami: »Všeč mi je, da brate poučuješ teologijo.« Anton je postavil temelje frančiškanske teologije, ki je kasneje, ko so jo gojili še drugi veliki misleci, dosegla svoj vrhunec s sv. Bonaventurom iz Bagnoregia in bl. Dunsom Skotom.

Ko je postal provincialni predstojnik manjših bratov v severni Italiji, je nadaljeval s službo pridiganja in jo izmenjaval z vodstvenimi dolžnostmi. Ko je zaključil službo provinciala, se je umaknil v bližino Padove, kamor se je že večkrat zatekel. Komaj leto kasneje je umrl pred mestnimi vrati 13. junija 1231. Padova, ki ga je prisrčno in spoštljivo sprejela za življenja, mu je za vselej izkazala čast in predanost. Sam papež Gregor IX., ki ga je, potem ko ga je slišal pridigati, označil kor »skrinjo zaveze«, ga je razglasil za svetnika komaj leto dni po smrti leta 1232, tudi zaradi čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.

V zadnjih letih življenja je Anton zapisal dve zbirki govorov z naslovom »Nedeljski govori« in »Govori o svetnikih«. Bili so namenjeni pridigarjem in učiteljem na teoloških šolah reda manjših bratov. V teh govorih razlaga svetopisemska besedila, ki jih nudi bogoslužje, in uporablja patristično-srednjeveško eksegezo štirih pomenov: dobesednega ali zgodovinskega, alegoričnega ali kristološkega, tropološkega ali moralnega in anagoškega, ki usmerja k večnemu življenju. Danes spet odkrivamo, da so ti štirje pomeni razsežnosti enega samega pomena Svetega pisma in da se Sveto pismo upravičeno razlaga po teh štirih razsežnostih njegove besede. Govori sv. Antona so teološko-homiletična besedila, v katerih odmeva živo pridiganje; v njih Anton predstavlja pravi načrt krščanskega življenja. Govori vsebujejo tako bogat duhovni pouk, da je častitljivi papež Pij XII. leta 1946 Antona razglasil za cerkvenega učitelja in mu dodelil naziv »evangeljski učitelj«. Ker iz njegovih spisov sije svežina in lepota evangelija, nam njihovo branje še danes lahko prinaša veliko duhovno korist.

V teh Govorih sv. Anton govori o molitvi kot o ljubezenskem odnosu, ki sili človeka, da se prijazno pogovarja z Gospodom, tako ustvarja neizrekljivo veselje, ki ljubko odeva dušo v molitvi. Anton nas spominja, da molitev potrebuje ozračje tihote, ki ne sovpada z odmikom od zunanjega hrupa, ampak je notranje izkustvo, ki teži k odstranitvi raztresenosti, ki jo povzročajo skrbi duše, in tako ustvarja tihoto v sami duši. Po nauku tega slavnega frančiškanskega učitelja se molitev členi v štiri obvezne drže, ki jih Anton opredeli v svoji latinščini kot: obsecratio, oratio, postulatio, gratiarum actio. To bi lahko prevedli takole: zaupljivo odpreti svoje srce Bogu; to je prvi korak pri molitvi, ne preprosto začeti z besedo, ampak odpreti srce božji navzočnosti; potem se prisrčno pogovarjati z njim in ga gledati navzočega pri sebi; in potem – nekaj čisto samoumevnega – predstaviti mu svoje potrebe; slednjič pa hvaliti ga in se mu zahvaljevati.

V tem nauku sv. Antona o molitvi razbiramo eno značilnih potez frančiškanske teologije, ki jo je začel, to je vloga, dodeljena božji ljubezni, ki vstopa v svet čutenj, volje, srca in ki je tudi izvir, od koder vre duhovno spoznanje, ki presega vsako drugo spoznanje. Ko ljubimo, spoznavamo. Anton še piše: »Ljubezen je duša vere, oživlja jo; brez ljubezni vera umre« (Sermones Dominicales et Festivi II, Messaggero, Padova 1979, str. 37).

Samo duša, ki moli, lahko napreduje v duhovnem življenju; to je najbolj priljubljena tema Antonovih pridig. Dobro pozna pomanjkljivosti človeške narave, našo nagnjenost k padcu v greh, zato nenehno spodbuja, naj se bojujemo s težnjami po pohlepu, napuhu, nečistosti in raje živimo kreposti uboštva in velikodušnosti, ponižnosti in pokorščine, čistosti in nedolžnosti. Na pragu 13. stoletja, ko so se prerajala mesta in je zacvetela trgovina, je raslo tudi število ljudi, brezčutnih za potrebe revežev. Zato je Anton večkrat povabil vernike, naj pomislijo na resnično bogastvo – bogastvo srca, ki nas dela dobre in usmiljene in nam nabira zakladov za nebesa. »O bogatini,« jih je spodbujal, »spoprijateljite se … z reveži, sprejmite jih v svoje hiše: potem vas bodo prav oni, reveži, sprejeli v večna bivališča, kjer je lepota miru, zaupanje varnosti in bogat pokoj večne potešenosti« (prav tam., str. 29).

Kaj ni prav to, dragi prijatelji, zelo pomemben pouk tudi danes, ko finančna kriza in hudo gospodarsko neravnovesje siromaši nemalo ljudi in ustvarja revščino? V okrožnici Caritas in veritate sem spomnil: »Gospodarstvo potrebuje za pravilno funkcioniranje etiko, in to ne kakršnekoli etike, ampak etiko, ki je prijazna do človekove osebe« (št. 45).

Anton kot dober Frančiškov učenec vedno postavlja Kristusa v središče življenja in mišljenja, delovanja in oznanjanja. To je še ena značilna poteza frančiškanske teologije: kristocentričnost. Rade volje kontemplira in vabi h kontemplaciji skrivnosti Gospodove človeškosti, človeka Jezusa, še posebej skrivnosti rojstva. Bog, ki je postal otrok, se nam je predal v roke: ta skrivnost zbuja čut ljubezni in hvaležnosti do božje dobrote.

Po eni strani Antonu navdihuje misli hvaležnosti do Boga rojstvo, ta osrednja točka Kristusove ljubezni do človeštva, po drugi pa tudi pogled na Križanega. V tem vidi, kako Bog ceni človeško osebo, tako da lahko vsi, verni in neverujoči, v Križanem in v njegovi podobi najdejo pomen, ki obogati življenje. Sv. Anton piše: »Kristus, ki je tvoje življenje, visi pred teboj, da bi ti gledal na križ kot v zrcalo. Tam boš lahko spoznal, kako smrtonosne so bile tvoje rane, ki jih ne bi moglo ozdraviti nobeno zdravilo razen krvi Božjega Sina. Če boš dobro pogledal, se boš lahko zavedel, kolikšno je tvoje človeško dostojanstvo in tvoja veljava … Nikjer drugje se človek ne more bolje zavedati, koliko velja, kot tedaj, ko se pogleda v ogledalo križa« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 213-214).

Ko premišljujemo te besede, lahko bolje razumemo pomen podobe Križanega za našo kulturo, za naš humanizem, ki se je rodil iz krščanske vere. Prav ko gledamo Križanega, vidimo, kakor pravi sv. Anton, kolikšno je človeško dostojanstvo in človekova veljava. Nikjer drugje ni mogoče razumeti, koliko velja človek prav zaradi tega, ker nas Bog dela tako pomembne, nas vidi tako pomembne, da smo zanj vredni tolikega njegovega trpljenja; tako se vse človeško dostojanstvo pokaže v ogledalu Križanega in je pogled nanj vedno vir priznavanja človekovega dostojanstva.

Dragi prijatelji, naj Anton Padovanski, ki ga verniki tako častijo, posreduje za vso Cerkev in zlasti za tiste, ki se posvečajo pridiganju. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da se bomo naučili nekaj veščine sv. Antona. Pridigarji naj poskrbijo, da bodo, ko se navdihujejo pri njegovem zgledu, povezali trden in zdrav nauk, iskreno in gorečo pobožnost in silovitost v posredovanju. V letu duhovništva molimo, da bi duhovniki in diakoni skrbno opravljali svoje poslanstvo oznanjevanja in podanašnjanja božje Besede vernikom, zlasti s pomočjo bogoslužnih homilij. Naj bodo te učinkovita predstavitev večne Kristusove lepote, prav kakor je priporočal Anton: »Če oznanjaš Kristusa, on mehča trda srca; če ga kličeš, osladi grenke skušnjave; če misliš nanj, ti razsvetli srce; če ga bereš, ti nasiti duha« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 59).
Prevedel br. Miran Špelič OFM