Udeležencem simpozija o pastorali duhovnih poklicev, 4. julija 2009
Za središče vašega dela ste si izbrali evangeljsko priliko o sejalcu. Gospod obilno in zastonjsko seje Božjo Besedo, čeprav ve, da bo lahko naletela na neprimerna tla, ki ji zaradi suhote ne bodo omogočila zoreti ali pa se ji bo med trnjem zadušila življenjska moč. A vse to sejalcu ne vzame poguma, saj ve, da bo del njegovega semena naletel na dobro zemljo oziroma na goreče srce, ki bo pripravljeno ter sposobno sprejeti Besedo, ji bo z zvestobo omogočilo zoreti ter bo z velikodušnostjo podarilo sad naprej v korist mnogim.

Podoba tal nam lahko prikliče bolj ali manj dobro resničnost družin, kjer je včasih okolje zaradi dela trdo in suho, dnevi pa potekajo v trpljenju in solzah. Zemlja je v vašem primeru srce mladih, na katere se obračate, ko jim prisluhnete in jih spremljate. Srce, ki je pogosto zbegano in zmedeno, ki pa kljub temu ima v sebi nepričakovano moč za podaritev, pripravljeno odpreti se v življenje, ki je iz ljubezni živeto za Jezusa ter sposobno popolnoma in v gotovosti hoditi za Njim, saj ve, da je našlo najdragocenejši zaklad bivanja. Vedno in samo Gospod je, ki seje v človekovo srce. Šele po obilni in velikodušni setvi Božje Besede se gre lahko naprej po poti spremljanja in vzgoje, formacije in razločevanja. Vse to je vezano na to majhno seme, skrivnostni dar nebeške previdnosti, ki samo od sebe sprosti izjemno moč. Saj je samo Božja Beseda, ki učinkovito vrši to, kar pravi in želi.

Jezus uporablja podobo semena še v enem drugem govoru, ki ga lahko pridružimo priliki o sejalcu, ko pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tukaj Jezus vztraja pri povezavi med smrtjo semena in obilnostjo sadu, ki ga obrodilo. On, Jezus, je to pšenično zrno. On nam je s svojim križem pridobil sad »življenja v obilju« (Jn 10,10) Prava logika in resnična rodovitnost vsake poklicne pastorale v Cerkvi je v tem, da je duhovnik ali animator kakor Kristus, ki se kot pšenično zrno odpove samemu sebi, da lahko izpolni Očetovo voljo.

Dragi prijatelji, bodite sejalci zaupanja in upanja, saj je danes v mnogih mladih globoko navzoč občutek izgubljenosti. Dandanes v mnogih človeških besedah ni več navzočih upov za prihodnost, ni navzočega smisla in modrosti. Širi se neukrotljiva nepotrpežljivost in nesposobnost živeti čas pričakovanja. Pa vendar se lahko tudi v tem zgodi Božja ura. Saj  lahko njegov klic z močjo in učinkovitostjo Besede porodi pot upanja v polnost življenja. Božja Beseda lahko resnično postane luč, moč ter vir upanja saj zmore nakazati pot, ki pelje preko Jezusa, poti in vrat, preko njegovega križa, ki je polnost ljubezni.

Dragi bratje in sestre, naj postane Božja Beseda v vsakem od vas vir blagoslova, tolažbe in obnovljenega zaupanja, da boste lahko številnim pomagali videti in dotakniti se tistega Jezusa, ki so ga sprejeli za Učitelja. Naj Gospodova Beseda vedno prebiva v vas, prenavlja v vaših srcih luč, ljubezen in mir, ki ga lahko podari samo Bog, ter vas napravi sposobne pričevati in oznanjati evangelij, ki je vir občestva in ljubezni.

Angelus, 10. julij 2011
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo po njenem zgledu 'dobra zemlja, kjer bo lahko seme Besede obrodilo veliko sadov.

V evangeliju današnje nedelje se Jezus obrača na množico s slavno priliko o sejalcu. Prilika o sejalcu je na neki način avtobiografska. Prikazuje namreč izkušnjo Jezusa samega. On se poistoveti s sejalcem, ki seje dobro seme Božje besede, in se zaveda različnih učinkov, katere doseže glede na obliko, kako je oznanilo sprejeto. Nekateri Besedo poslušajo površinsko, ampak je ne sprejmejo; drugi jo sprejmejo takoj, toda nimajo stanovitnosti in vse izgubijo; tretje premagajo skrbi in zapeljivosti sveta; so pa tudi tisti, ki Besedo poslušajo in jo sprejmejo kot dobra zemlja. In tukaj Beseda obrodi sad v obilju.

Današnji evangelij pa nam govori tudi o metodi Jezusovega pridiganja, kar pomeni, o uporabi prilik. Jezus na vprašanje svojih učencev, zakaj množici govori v prilikah, razloži, da so se oni že odločili Zanj in jim o Božjem kraljestvu zato lahko govori odprto. Drugim pa ga mora oznanjevati v prilikah, da bi spodbudil odločitev in spreobrnenje srca. Prilike namreč zaradi svoje narave zahtevajo nekaj truda za razlago, nagovarjajo duha, pa tudi svobodo. Resnična prilika Boga je Jezus sam, njegova Oseba, ki istočasno skriva in razodeva božanskost. Na ta način nas Bog ne sili, da bi Vanj verjeli, ampak nas privlači k sebi z resnico in dobroto svojega utelešenega Sina: kajti ljubezen vedno spoštuje svobodo.

Afraat pravi: »Njegova beseda prihaja k nam, pronica v našo duhovno prst ter povzroča prav tako duhovno rast vse do vstajenja v slavi.« Sv. Hieronim razloži: »S Kristusom je Beseda izšla iz Očeta in k njemu se bo vrnila, da spravi svet z Bogom.« Sv. Teodoret iz Kira nadaljuje: »Nasproti našemu sovraštvu se bo zoperstavila z ljubeznijo.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezik bogat prispodob iz stvarstva nam pomaga razumeti nekaj stvari glede Cerkve.« K temu sv. Hieronim doda: »In o tistih, ki so znotraj nje imenovani dobra ali slaba drevesa in sicer glede na to kakšne vrste sad prinašajo.«

Sveti Hieronim pravi: »Jezus je sedel ob morje tega sveta na način, da bi se lahko množice zbrale okoli njega«, »obrnjene proti njemu« dodaja sv. Janez Krizostom in sv. Hilarij dokonča misel: »da bi ga slišale, ko je on govoril v prilikah.« Sv. Hilarij in sv. Hieronim nadalje razlagata: »Jezus pomeša skupaj jasni nauk in zakrite prilike, da bi poslušalce to, kar razumejo, spodbudilo, da iščejo pomen tistega, kar ne razumejo.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Ta, ki seje, sejalec, je Božji Sin, ki seje med ljudstvi Očetovo besedo.« Neznani avtor nadaljuje misel: »Zemlja ob poti je življenje po tem svetu, je pot tistih, ki poznajo vse, kar pripada temu svetu in nič, kar pripada Bogu. Beseda posejanja v tvojo notranjost bo skrbno gojena in ne bo zadušena, če boš skrbno sledil Svetemu pismu in izočilu učiteljev.« Sveti Janez Zlatousti pravi: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.« 

Današnji evangelij nam govori o Jezusu, ki uči na bregu Galilejskega jezera. Ker se je zbrala velika množica, je sedel v čoln, se nekoliko oddaljil od obrežja in jim od tam govoril. Ko govori ljudem, Jezus uporablja mnoge prilike: jezik, ki je razumljiv vsem, s podobami iz narave in dogodki iz vsakdanjega življenja.

Prva prilika je uvod v vse ostale: je prilika o sejalcu, ki meče semena na vse vrte površin. Protagonist te prilike je ravno seme, ki rodi več ali manj plodu, odvisno od površine, na katero je padlo. Prve tri površine so nerodovitne: ob poti, semena pozobajo ptice; na kamniti zemlji se poganjki takoj posušijo, saj nimajo korenin; med trnjem je seme zadušeno. Četrta površina, na katero pade seme, pa je dobra zemlja, in samo tukaj požene korenine in obrodi sad.

Jezus se ne zaustavi samo pri predstavitvi prilike, ampak jo svojim učencem tudi pojasni. Seme, ki je padlo ob poti, predstavlja tiste, ki slišijo oznanilo o Božjem kraljestvu, a ga ne sprejmejo; pride hudi duh in seme odnese. Hudi duh namreč noče, da bi seme evangelija pognalo v srcu ljudi. Seme, ki je padlo na kamnita tla, predstavlja osebe, ki Božjo besedo poslušajo in jo takoj sprejmejo, a površinsko, saj nimajo korenin in so nestanovitni. Ko pridejo težave in stiske, se takoj pohujšajo. V tretjem primeru, semena padejo med trnje: Jezus pojasni, da gre tu za osebe, ki sicer poslušajo besedo, a jo zadušijo svetne skrbi in zapeljivost bogastva. In nazadnje, seme, ki je padlo na dobro zemljo, predstavlja tiste, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo, varujejo in doumejo, tako da ta obrodi sad, pri čemer je popoln vzor te dobre zemlje Devica Marija.

Ta prilika danes govori vsakemu med nami, kot je govorila Jezusovim poslušalcem pred dva tisoč leti. Spominja nas, da smo mi ta zemlja, kamor Gospod neutrudno meče seme svoje besede in svoje ljubezni. S kakšnim razpoloženjem ga sprejemamo? Kako je z našim srcem? Kateri zemlji je podobno: je to cesta, kamenje, trnje? Od nas je odvisno ali bomo postali dobra zemlja brez trnja in brez kamnov, negovana in obdelana s skrbjo, da bo lahko obrodila dobre sadove za nas in za naše brate in sestre.« Izpostavil je, da smo sejalci tudi mi. Bog seje dobra semena. Mi pa se lahko vprašamo, kakšna vrsta semena prihaja iz našega srca in naših ust. Naše besede namreč lahko storijo veliko dobrega in tudi hudega, lahko ozdravljajo in lahko ranijo, lahko spodbudijo in lahko ponižajo. Zapomnite si, kar šteje, ni to, kar vstopi, ampak to, kar pride iz ust in srca. Marija naj nas s svojim zgledom uči sprejeti Besedo in jo varovati, da bo obrodila sadove v nas in v drugih.

Angel Gospodov, nedelja, 16. julij 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Jezus je uporabljal preprost jezik, zato se je posluževal tudi podob iz vsakdanjega življenja na način, da so ga z lahkoto vsi razumeli. Zato so ga radi poslušali in cenili njegovo sporočilo, saj je prihajalo naravnost v srce. To ni bila težko razumljiva zapletena govorica, ki so jo uporabljali takratni učitelji postave in je ni bilo mogoče dobro razumeti, saj je bila to trda govorica, ki je odbijala ljudi. S to preprosto govorico je Jezus skušal razložiti skrivnosti Božjega kraljestva. To ni bila zapletena teologija.

 

Primer takšne govorice je današnji evangelij, ki je znana prilika o sejalcu (prim. Mt 13,1-23). Sejalec je Jezus. Ob tej podobi opazimo, da se predstavi, ne kot nekdo, ki se vsiljuje, temveč kot nekdo, ki se ponudi, torej nas ne pritegne s tem, da bi nas osvojil, temveč nas sprašuje. S potrpežljivostjo in velikodušnostjo razširja svojo Besedo, ki pa ni kletka ali past, temveč seme, ki lahko obrodi sad. Na kakšen način obrodi sad? Če ga sprejmemo.

Zaradi tega se prilika tiče predvsem nas, saj govori bolj o terenu kot o sejalcu. Jezus udejanji, če tako rečemo, duhovni rentgenski posnetek našega srca, ki je teren, na katerega pade seme Besede. Naše srce kot teren je lahko dobro in tedaj Beseda obrodi sad in to veliko, lahko pa je tudi trdo, neprepustno. To se zgodi, ko slišimo Besedo, a ta se od nas odbije, kakor od poti. Ne more vstopiti.

Med dobro zemljo in potjo, če vržemo seme na tlakovce, se ne bo nič zgodilo, sta še dva vmesna terena, ki jih v različni meri lahko imamo v sebi. Prvi je tisti kamnit. Poskušajmo si ga predstavljati. To je teren, na katerem »ni veliko zemlje« (prim. v. 5), zato seme požene, vendar ne uspe pognati globokih korenin. Takšno je površinsko srce, ki sprejme Gospoda, hoče moliti, ljubiti in pričevati, a ni vztrajno, se utrudi in nikoli ne 'vzleti'. To je srce brez globine, kjer kamni lenobe prevladajo nad dobro zemljo, kjer je ljubezen nestanovitna in minljiva, kajti kdor sprejme Gospoda, kadar je zanj ugodno, ne obrodi sadov.

Je še zadnji teren, tisti s trnjem, poln grmovja, ki zaduši dobre rastline. Kaj predstavlja to grmovje? »Posvetno skrb in zapeljivost bogastva« (v. 22), pravi Jezus in to očitno. Trnje so pregrehe, ki se bojujejo z Bogom, ki dušijo njegovo navzočnost: predvsem so to maliki posvetnega bogastva, živeti pohlepno, le zase, za imeti in biti na oblasti. Vsakdo lahko prepozna svoje majhno ali veliko trnje, pregrehe, ki prebivajo v njegovem srcu, tiste grme, bolj ali manj zakoreninjene, ki Bogu niso všeč in ki prepričujejo, da bi imeli čisto srce. Potrebno jih je izruvati, če ne Beseda, ne bo obrodila sadov.

Dragi bratje in sestre, Jezus nas danes vabi, da pogledamo notri in se zahvalimo za našo dobro zemljo in da začnemo delati na terenih, ki še niso dobri. Vprašajmo se, če je naše srce odprto, da z vero sprejme seme Božje Besede. Vprašajmo se, če so v nas še vedno številni in veliki kamni lenobe. Razlikujmo in poimenujmo vsak grm pregreh. Najdimo pogum, da dobro očistimo teren, očistimo svoje srce, da nesemo Gospodu v spovedi in v molitvi svoje kamne in svoje trnje. Če bomo storili to, bo Jezus, dobri Sejalec z veseljem opravil dodatno delo, očistil naše srce, odstranil kamne in trnje, ki dušijo njegovo Besedo.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te nedelje (prim. Mt 13,1-23) Jezus veliki množici pripoveduje priliko, ki jo vsi dobro poznamo, o sejalcu, ki vrže seme na štiri različne tipe terena. Božja Beseda, ki jo simbolno predstavlja seme, ni abstraktna Beseda, ampak je sam Kristus, Očetova Beseda, ki se je učlovečil v Marijinem telesu. Zato sprejeti Božjo Besedo pomeni, sprejeti Kristusa osebno, Kristusa samega.

Različni načini sprejetja Božje Besede so. Lahko ga sprejmemo kot pot, kjer takoj priletijo ptice in pozobajo seme. To naj bi bila raztresenost, ki je velika nevarnost današnjega časa. Nadlegovani s čenčami, različnimi ideologijami, z nenehnimi možnostmi razvedrila tako znotraj kot zunaj doma, lahko izgubimo okus po tišini, zbranosti, dialogu z Gospodom in s tem tvegamo, da izgubimo vero in ne sprejmemo Božje Besede. Vidimo pa vse in smo raztreseni zaradi posvetnih stvari.

Še druga možnost. Božjo Besedo lahko sprejmemo kot kamnit teren z malo zemlje. Tu seme hitro požene, a se tudi zelo hitro posuši, ker mu ne uspe pognati globokih korenin. To je podoba tistih, ki s trenutnim navdušenjem sprejmejo Božjo Besedo, ki pa ostane na površju in se tako Božje Besede ne asimilira. Tako je, zaradi prvih težav, pomislimo na trpljenje, vznemirjenosti življenja, se ta šibka vera razblini, kakor se posuši seme, ki pade med kamenje.

Lahko pa, še tretja možnost je, o kateri Jezus pripoveduje v priliki, sprejmemo Božjo Besedo kot teren, kjer raste trnje. Trni so prevare bogastva, uspeha, posvetne zaskrbljenosti. Tu Beseda začne rasti, a ostane zadušena, ni močna, umre ali pa ne rodi sadov.

In končno, četrta možnost, jo lahko sprejmemo kot dober teren. Tu in samo tu se seme zakorenini in obrodi sad. Seme, ki je padlo na ta rodoviten teren, predstavlja tiste, ki poslušajo Besedo, jo sprejmejo, ohranijo v srcu in uresničujejo v vsakdanjem življenju.

Ta o sejalcu je nekako »mati« vseh prilik, saj govori o poslušanju Besede. Spominja nas na to, da je kot seme, ki je samo po sebi rodovitno in učinkovito. In Bog ga velikodušno raznaša povsod, ne da bi se menil za potrato. Takšno je Božje srce! Vsakdo od nas je teren, na katerega pade seme Besede, nihče ni izključen! Beseda je dana vsakemu od nas. Vprašamo se lahko: jaz, kakšna vrsta terena sem? Sem podoben poti, kamniti zemlji ali trnju? Toda če hočemo, z Božjo milostjo lahko postanemo dober teren, skrbno izkrčen in obdelan, da lahko seme Besede zori. To je že navzoče v našem srcu, toda da bo obrodilo, je odvisno od nas, od sprejetja, ki ga namenimo temu semenu.

Pogosto nas raztresajo različni interesi, vabljivosti in je težko razločiti med številnimi glasovi in besedami tisto Gospodovo, ki nas edina osvobaja. Zato je potrebno navaditi se poslušati Božjo Besedo, brati jo. In še enkrat se vrnem k tistemu nasvetu, da vedno nosite s seboj majhen evangelij, žepno izdajo evangelija, v žepu ali v torbici. Tako preberite vsak dan košček, da se boste navadili brati Božjo Besedo in dobro razumeti, kaj je seme, ki ti ga Bog ponuja in pomisliti na to, s kakšno zemljo ga sprejemam.

Devica Marija, popoln zgled dobrega in rodovitnega terena, naj nam pomaga s svojo molitvijo, da bomo postali razpoložljiv teren brez trnja ter kamnov in bomo prinašali dobre sadove tako za nas kot za naše brate.

Angel Gospodov, nedelja, 16. julij 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij predstavlja priliko o sejalcu (prim. Mt 13,1-23). Ta prilika o setvi je zelo lepa podoba, ki jo Jezus uporablja, da bi opisal dar svoje Besede. Predstavljajmo si seme. Majhno je, skoraj se ne vidi, a iz njega zrastejo rastline, ki prinašajo sadove. Božja Beseda je takšna. Pomislimo na evangelij, majhno preprosto knjigo na dosegu vseh, ki ustvarja novo življenje v tistem, ki ga sprejme. Če je torej Beseda seme, smo mi teren in jo lahko sprejmemo ali pa tudi ne. Toda Jezus, ki je »dober sejalec«, se nikoli ne utrudi z velikodušnostjo sejati jo. Pozna naš teren. Ve, da lahko kamni naše nestalnosti in trnje naših pregreh (prim. vv. 21-22) zadušijo Besedo, a vendar upa, vedno upa, da bomo lahko obrodili obilen sad (prim. v.8).

Tako to počne Gospod in tako smo poklicani tudi mi početi to, torej sejati, ne da bi se utrudili. Toda kako, početi to, neprestano sejati, ne da bi se utrudili? Prikažimo kakšen zgled.

Najprej pomislimo na starše. Oni sejejo otrokom dobro in vero. Poklicani so, naj ne odnehajo, čeprav se včasih zdi, da jih ne razumejo in ne cenijo njihovih podukov ali pa ker miselnost sveta vesla v nasprotno smer. To, kar velja je, da dobro seme ostane in bo ob primernem času pognalo korenine. Če pa popustijo nezaupanju in se odpovejo sejanju, prepustijo otroke valovom mode in pametnim telefonom. Če torej ne bodo njim posvetili svojega časa, če jih ne bodo vzgajali, se bo rodoviten teren napolnil z plevelom. Starši, ne utrudite se sejati v otroke.

Sedaj poglejmo pri mladih. Tudi oni lahko sejejo evangelij v brazde vsakdanjosti. Na primer z molitvijo. Gre za majhno seme, ki se ne vidi, a s katerim se izroči Jezusu vse tisto, kar se živi. On bo zatem storil, da bo zorelo. Mislim pa tudi na čas posvečen drugim, tistemu, ki je tega najbolj potreben. Lahko se zdi izgubljen, a je sveti čas, medtem ko nas navidezna zadovoljstva potrošništva in uživanja pustijo praznih rok. Mislim na študij, ki je res utrujajoč in ne poteši takoj, kot ko se seje, a je bistven za izgradnjo boljše prihodnosti za vse.

Videli smo starše, videli smo mlade, sedaj pa poglejmo sejalce evangelija. Številni dobri duhovniki, posvečene osebe, laiki, zadolženi za oznanilo Božje Besede, ki pridigajo in živijo Božjo Besedo, pogosto ne vidijo neposrednega uspeha. Nikoli ne pozabimo, da ko oznanjamo Besedo, četudi se zdi, da se ni nič zgodilo, je v resnici Sveti Duh, ki deluje in Božje kraljestvo raste po in onkraj naših prizadevanj. Zato z veseljem naprej, dragi bratje in sestre! Spomnimo se oseb, ki so v naše življenje vstavili seme Božje Besede. Vsakdo naj pomisli, kako se je začela moja vera. Morda je potem, ko smo srečali njihov zgled, klilo leta in leta, a se je to zgodilo ravno po njihovi zaslugi.

V luči vsega tega se vprašajmo: sejem dobro? Poskrbim samo za zbiranje zase, ali pa tudi za sejanje drugim? Vržem kakšno seme evangelija v vsakdanje življenje: v študij, delo, prosti čas? Zgubim pogum, ali pa kot Jezus nadaljujem s setvijo, četudi ne vidim neposrednih rezultatov?

Marija, ki jo danes častimo kot blaženo Devico s Karmelske gore, naj nam pomaga biti velikodušni in veseli sejalci blagovesti.