Sv. Hieronim pravi: »Milost izvršitve poslanstva, da ne vzamejo s seboj denarja, naj bi bila v apostolski skrivnosti prejeta prostovoljno in ne kot zavezujoč predpis postave. Dana je tistim, ki se postopoma pripravljajo, da bodo v polnosti prijeli posvečujočo milost.« Prudencij pa pravi: »Apostolskega poslanstva nikakor ne smemo pomešati s pokvarjenimi željami, z ničimer, kar je posvetno.« Sv. Avguštin pravi, »da posluževanje dveh oblek, pomeni imeti slabost v smislu, da se ne sme obnašati dvolično, temveč z vso preprostostjo.« Sv. Ciprijan pravi: »Samo tisti, ki je primerno pripravljen, lahko z oljem mazili bolnike.«

»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.

Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare zaveze.  Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem.« »Kristus, učlovečena, križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«

»Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru. V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o hudih in krvavih spopadih in napetostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne sovražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo družbeno sožitje.«

»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika spet dvigne. Božja beseda, razsvetljuje vernika, da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«

»V Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine: 'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa' (Rim 1,7).«

Osredinjenost v Kristusu je vidna tudi v današnjem drugem berilu iz Pisma Efežanom. Apostol Pavel pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem' nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem' smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem' smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva'; 'v njem' vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato pomagal razširiti v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah svetega očeta nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 6,7-13) pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja Dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da »bi bili z njim« (Mr 3,14), poslušali njegove besede ter opazovali njegove geste ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih »poslal po dva in dva« (Mr 6,7) v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste »pripravništvo« za to, kar bodo bili poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima »središče« in poslanstvo ima »obličje«.

Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi nekaj glagolov, kjer je On subjekt: »poklical je k sebi (Jezus)«, »jih začel pošiljati«, »dajal jim je oblast«, »naročil jim je«, »govoril jim je« (vv. 7.8.10). S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega za oznanjat, niti svojih sposobnosti za pokazat, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki so poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij »iz sebe«, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, »obličje«, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo »naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu« (v. 8). Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

Pomislimo na primer na to škofijo, katere škof sem. Pomislimo na nekatere svetnike rimske škofije: na sv. Filipa Nerija, na sv. Benedikta Jožefa Labreta, sv. Aleša, sv. Ludoviko Albertoni, sv. Frančiško Rimsko, sv. Gašperja Del Bufala. Niso bili funkcionarji ali podjetniki, ampak ponižni delavci Kraljestva. Imeli so to »obličje«. In k temu »obličju« pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani (prim. v. 11). Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Pripetljaj z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

 

Angel Gospodov, RIM – GEMELLI, nedelja, 11. julij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Zadovoljen sem, da lahko nadaljujem z nedeljskimi srečanji Angel Gospodov, četudi od tukaj na Polikliniki »Gemelli«.

Zahvaljujem se vsem. Čutil sem vašo bližino in podporo vaših molitev. Iz srca hvala. Evangelij, ki ga danes beremo med bogoslužjem, pripoveduje, da so Jezusovi učenci, ki jih je On poslal, »veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali« (Mr 6,13). Ob tem »olju« pomislimo na zakrament bolniškega maziljenja, ki okrepča tako duha kot telo. To »olje« pa je tudi poslušanje, bližina, skrbnost, nežnost tistih, ki skrbijo za bolno osebo, saj je kot ljubkovanje, ki stori, da je nekomu bolje, lajša bolečine in okrepi. Vsi mi, vsi, prej ko slej potrebujemo to »maziljenje« bližine in nežnosti in vsi ga lahko podarimo nekomu drugemu z obiskom, telefonskim klicem ter iztegnjeno roko proti tistemu, ki potrebuje pomoč. Spomnimo se, da v protokolu med poslednjo sodbo (Matej 25) je ena od stvari, ki nas bodo vprašali tudi bližina bolnikom.

Te dni bivanja v bolnišnici sem ponovno skusil, kako pomembna je dobra zdravstvena oskrba, dostopna vsem, kakor je v Italiji in v drugih državah. Zdravstvena oskrba, ki zagotavlja dobro oskrbo dostopno vsem. Ne smemo izgubiti te dragocene dobrine. Ohraniti jo moramo! In zato si moramo prizadevati vsi, saj je v korist vsem in zahteva prispevek vseh. Tudi v Cerkvi se kdaj pa kdaj zgodi, ko zaradi ne dobrega upravljanja zdravstvena ustanova ekonomsko ne gre dobro in prva misel, ki nam pride, je, prodati jo. Toda tvoja poklicanost v Cerkvi ni, da imaš denar, ampak da služiš in služenje je vedno zastonjsko. Ne pozabite povsem na to, da se skuša rešiti brezplačne ustanove.

Hočem izraziti, kako cenim in izrekam spodbudne besede zdravnikom in vsem drugim zdravstvenim delavcem ter drugemu osebju te bolnišnice, kakor tudi drugih bolnišnic. Trdo delajo. Molimo za vse bolnike, tu so nekateri prijatelji bolni otroci. Zakaj trpijo otroci? Zakaj trpijo otroci, je vprašanje, ki se dotika srca. Spremljajte jih z molitvijo in molite za vse bolnike, še posebej za tiste, ki so v težkem stanju, da ne bo nihče zapuščen in da bo vsak lahko prejel »maziljenje« poslušanja, bližine, nežnosti in oskrbe. To prosimo na priprošnjo Marije, naše Matere, Zdravja bolnikov.

Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o sv. Benediktu, ustanovitelju zahodnega meništva in tudi zavetniku mojega papeževanja. Začenjam z besedo sv. Gregorija Velikega, ki piše o sv. Benediktu: »Božji mož, ki je na tem svetu zasvetil s toliko čudeži, nič manj ne sije v zgovornosti, s katero je vselej znal razložiti svoj nauk« (Pogovori II, 36). Te besede je veliki papež zapisal leta 592; sveti menih je umrl komaj 50 let pred tem in je bil še živo v spominu ljudi, še zlasti v cvetočem meniškem redu, ki ga je ustanovil. Sv. Benedikt iz Nursije je z življenjem in delom temeljno vplival na razvoj evropske kulture in civilizacije. Najpomembnejši vir za njegov življenjepis je druga knjiga Pogovorov sv. Gregorija Velikega. Ne gre za življenjepis v klasičnem pomenu besede. Glede na pojmovanje tistega časa hoče s pomočjo zgleda konkretnega človeka – v tem primeru sv. Benedikta – pokazati vzpon na vrhove kontemplacije, ki jih lahko izvede tisti, ki se prepusti Bogu. Torej nam nudi zgled človeškega življenja kot vzpon proti vrhu popolnosti. Sv. Gregorij v tej knjigi Pogovorov pripoveduje tudi o mnogih čudežih, ki jih je naredil svetnik, a tudi tukaj noče preprosto pripovedovati nekaj nenavadnega, ampak pokazati, kako Bog z opominjanjem, pomočjo, pa tudi s kaznovanjem posega v konkretne situacije človekovega življenja. Pokazati hoče, da Bog ni neka oddaljena predpostavka, postavljena na začetek sveta, ampak je navzoč v življenju človeka, vsakega človeka.

To stališče »biografa« lahko razložimo tudi v luči splošnih okoliščin tistega časa; na prelomu iz 5. v 6. stoletje je svet pretresala strašna kriza vrednot in ustanov, ki jo je povzročil padec rimskega cesarstva, vdor novih ljudstev in razpuščenost nravi. S predstavitvijo sv. Benedikta kot »svetle zvezde2 je Gregorij hotel v tej strašni situaciji, prav tu, v mestu Rimu, pokazati izhod iz »temne noči zgodovine« (prim. Giovanni Paolo II, Insegnamenti, II/1, 1979, str. 1158). Dejansko se svetnikovo delovanje in še posebej njegovo Vodilo razodevata kot nosilca pristnega duhovnega kvasa, ki je v teku stoletij daleč preko meja njegove domovine in njegovega časa spremenil obraz Evrope, ko je po padcu politične edinosti, ki jo je ustvarilo rimsko cesarstvo, izoblikoval novo duhovno in kulturno edinost, edinost krščanske vere, ki si jo delijo ljudstva na tej celini. Točno tako se je rodila resničnost, ki jo imenujemo »Evropa«.

Rojstvo sv. Benedikta postavljamo okoli leta 480.  Po besedah sv. Gregorija izhaja iz nursijske pokrajine, »ex provincia Nursiae«. Njegovi premožni starši so ga poslali na šolanje v Rim, a se ni za dolgo ustalil v večnem mestu. Povsem verjetna je Gregorijeva razlaga, da mlademu Benediktu ni ustrezal življenjski slog mnogih njegovih sošolcev, ki so živeli razpuščeno, in ni hotel zapasti v njihove zablode. Hotel je ugajati samo Bogu, »soli Deo placere desiderans« (Pogovori II, predg. 1). Tako je še pred koncem svojega študija Benedikt zapustil Rim in se umaknil v samoto gora vzhodno od Rima. Po začetnem bivanju v vasici Effide (danes Affile), kjer se je za nekaj časa pridružil »redovni skupnosti« menihov, je postal samotar v bližnjem Subiacu. Tam je živel tri leta povsem sam v neki votlini, ki od visokega srednjega veka dalje predstavlja »srce« benediktinskega samostana z imenom »Sacro Speco«, »Sveta jama«. Subiaško obdobje, obdobje samote z Bogom, je bilo za Benedikta čas zorenja. Tu je moral prenašati in premagati tri temeljne skušnjave vsakega človeka: skušnjavo samopotrjevanja in želje, da bi se postavili v središče, skušnjavo čutnosti in slednjič skušnjavo jeze in maščevanja. Benedikt je bil namreč prepričan, da bo mogel šele, ko bo premagal te skušnjave, drugim povedati besedo, ki bo koristna v njihovih potrebah. Tako se je njegova duša umirila in je bil sposoben v polnosti nadzirati vzgibe lastnega jaza, da je tako postal graditelj miru okrog sebe. Šele tedaj se je odločil ustanoviti svoje prve samostane v dolini reke Anio, blizu Subiaca.

Leta 529 je Benedikt zapustil Subiaco in se naselil v Montecassinu. Nekateri so to selitev razlagali kot beg pred spletkami nekega zavistnega klerika iz tistih krajev. Ta poskus odgovora pa se je izkazal kot ne preveč prepričljiv, saj njegova nenadna smrt ni napeljala Benedikta k vrnitvi (Pogovori II,8). V resnici se mu je porodila ta odločitev, ker je vstopil v novo stopnjo notranjega zorenja in meniškega izkustva. Po Gregoriju Velikem odhod iz zakotne doline Ania proti Monte Cassinu – vzpetini, ki gospoduje nad širno okoli ležečo ravnino in se vidi od daleč – nosi simboličen pomen: meniško življenje v skritosti ima razlog za obstoj, samostan pa ima tudi javni namen v življenju Cerkve in družbe, vero kot življenjsko silo mora narediti vidno. Ko je Benedikt 21. marca 547 končal svoje zemeljsko življenje, je s svojim Vodilom in z benediktinsko družino, ki jo je ustanovil, zapustil dediščino, ki je v preteklih stoletjih rodila in še danes rojeva bogate sadove po vsem svetu.

Celotna druga knjiga Gregorijevih Pogovorov nam osvetljuje, kako je bilo Benediktovo življenja potopljeno v ozračje molitve, ki je nosilni temelj njegovega življenja. Brez molitve ni izkustva Boga. Benediktova duhovnost pa ni neka ponotranjenost brez stika z resničnostjo. V nemiru in zmedi svojega časa je živel pod božjim pogledom in prav s tem ni nikoli izgubil izpred oči dolžnosti vsakdanjega življenja ter človeka z njegovimi dejanskimi potrebami. Ko je gledal Boga, je razumel, kaj je človek in njegovo poslanstvo. V Svojem Vodilu označi meniško življenje kot »šolo za služenje Gospodu« (predg. 45) in zahteva od svojih menihov, naj »ničesar ne postavijo pred božje delo