V antifoni k Marijini hvalnici (Magnificat) na praznik Srca Jezusovega molimo:'Gospod nas je sprejel v svoje naročje in v svoje srce – Suscepit nos Dominus in sinum et cor suum'. V Stari zavezi se 26-krat omenja Božje srce, ki je središče njegove volje; človeka sodi Božje srce. Zaradi žalosti, ki jo je njegovo srce doživelo ob grehih človeka, je Bog sklenil poslati vesoljni potop, nato pa ga je ganila človekova slabost in mu je odpustil. Pozneje je v nekem starozaveznem besedilu podoba Božjega srca prikazana zelo jasno. Gre za 11. poglavje preroka Ozeja, v katerem prve vrstice opisujejo razsežnosti ljubezni, s katerimi se Gospod obrača k Izraelu v začetku njegove zgodovine. 'Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina' (Oz 11,1). Toda na neutrudno Božjo naklonjenost Izrael odgovarja z neprizadetostjo in celo z nehvaležnostjo. 'Toda bolj ko sem jih klical', mora ugotoviti Gospod,'bolj so se oddaljevali od mene' (Oz 11,2). Vendar jih Gospod ni prepustil rokam njihovih sovražnikov. Kajti 'moje srce se v meni obrača, moja notranjost v usmiljenju gori' (Oz 11,8), ugotavlja Stvarnik vesoljstva.

Božje srce gori v ljubezni! Na današnji praznik presvetega Jezusovega Srca nam Cerkev daje v premislek to skrivnost, ki je skrivnost Božjega srca, ki sočustvuje in izlije vso svojo ljubezen na človeštvo. To je skrivnostna ljubezen, ki se v novozaveznih besedilih pokaže kot nedoumljiva Božja ljubezen do človeka. Bog ne odneha spričo človekove nehvaležnosti niti spričo zavrnitve izvoljenega ljudstva. Nasprotno, iz neskončnega usmiljenja pošlje svojega edinorojenega Sina, da prevzame nase usodo zavržene ljubezni, da bi v izničenju moči zla in smrti vrnil dostojanstvo sinovstva človeškim otrokom, ki so zaradi greha postali sužnji. Vse to se je zgodilo za visoko ceno; edinorojeni Božji Sin se je daroval na križu: 'Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca' (Jn 13,1). Simbol te ljubezni, ki gre preko smrti, je njegova s sulico prebodena stran. V tej zvezi apostol Janez kot očividec pravi:'Eden izmed vojakov mu je sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda'(prim. Jn 19,34).

Dragi bratje in sestre, skupaj premišljujmo prebodeno srce Križanega! Apostol v pismu Efežanom pravi, da nas je 'Bog, ki je bogat v usmiljenju, zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom … Z njim vred nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu'  (Ef 2,4-6). Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu 'biti v Jezusovem srcu' je zajeta osrednja resnica krščanstva. V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti. Evangelist Janez piše: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje'(Jn 3,16). Božje srce kliče naše srce; kliče nas, naj zapustimo sami sebe, naj zapustimo človeške gotovosti in zaupamo njemu ter po njegovem zgledu postajamo dar ljubezni brez pridržkov.

 

Obhajamo praznik presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega.

Sv. Gregor iz Nareka, pred kratkim razglašen za cerkvenega učitelja ob tem odlomku takole moli: »Ti nisi zasadil mečev in sulic vojakov v njihovo lastno drobovje, Ti, ki si obsodil kačo, da se po trebuhu plazi čisto po tleh, da bi razbolene kosti mojega telesa ohranil kot zaklad in jih naredil vredne nesmrtnega vstajenja.«

Ti, ki si v čistem Bitju in nenehnem poveličevanju
s tvojo milino, usmiljenjem in Ljubeznijo do ljudi,
Kronan, blagoslovljen – in kraljuješ!
Da, glede vsega, za vse, v vsem, si ti zmožen, o Sočutni!
Tebi se spodobi slava v tem veku in v večnosti,
ki prihaja na veliki dan Prihoda in na veke. Amen.

Homilija, Dom sv. Marte petek, 8. junij 2018
Cerkev danes praznuje Srce Jezusovo, praznik Božje ljubezni. Nismo mi tisti, ki smo ljubili Boga, ampak nas je On prvi ljubil. To resnico so preroki izražali s simbolom mandljevega drevesa, ki spomladi prvo cveti. In takšen je Bog, vedno je prvi. Prvi nas čaka, prvi nas ljubi, prvi nam pomaga.

A Božje ljubezni ni lahko razumeti. Apostol Pavel v današnjem drugem berilu govori o nedoumljivem Kristusovem bogastvu (glej Ef 3,8-12.14-19), o skriti skrivnosti. Je ljubezen, ki je ni mogoče razumeti. Kristusova ljubezen, ki presega vsako znanje. Presega vse. Tako velika je Božja ljubezen. Neki pesnik je rekel, da je kakor morje brez obale in brez dna, kot morje brez meja. To je ljubezen, ki jo moramo razumeti, ljubezen, ki jo prejemamo.

Gospod nam je skozi zgodovino zveličanja razodel svojo ljubezen, bil je velik pedagog. Poglejmo na besede preroka Ozeja, ki so se brale v prvem berilu (glej. Oz 11,1.3-4.8-9). Bog svoje ljubezni ni razodel z močjo, ampak – kot pravi – učil sem jih hoditi, držal sem jih za roko, skrbel sem zanje. Za roko, blizu, kakor oče. Kako Bog izraža ljubezen? Z velikimi stvarmi? Ne. Pomanjša se, pomanjša se, pomanjša se s temi dejanji nežnosti, dobrote. Postane majhen. Približa se. In s to bližino, s to pomanjšanostjo, nam daje razumeti veličino ljubezni. Veliko se lahko razume preko majhnega.

In na zadnje, Bog pošlje svojega Sina, pošlje ga »v mesu«. Sin poniža samega sebe vse do smrti. To je skrivnost Božje ljubezni: največja veličina, izražena v najmanjši majhnosti. Na ta način lahko razumemo tudi krščansko pot: Ko nas Jezus želi naučiti, kakšna mora biti kristjanova drža, nam pravi malo stvari. Pokaže nam tisti slaven protokol, po katerem bomo vsi mi sojeni (glej Mt 25). In kaj pravi? Ne pravi: »Mislim, da je Bog takšen. Razumel sem Božjo ljubezen«. Pravi: »Jaz sem v malem naredil Božjo ljubezen. Dal sem jesti lačnemu, dal sem piti žejnemu, obiskal sem bolnega, jetnika«. Dela usmiljenja so ravno pot ljubezni, ki nas jo Jezus ves čas uči s to veliko Božjo ljubeznijo. Niso potrebni pomembni govori o ljubezni, ampak moški in ženske, ki znajo opravljati te male stvari za Jezusa, za Očeta. Dela usmiljenja pomenijo nadaljevanje te ljubezni, ki se pomanjša, prihaja k nam in mi jo nosimo naprej.

Barnaba pomeni »sin spodbude« (Apd 4,36) ali »sin tolažbe« in je vzdevek judovskega levita, rojenega na Cipru. Potem ko se je naselil v Jeruzalemu, je bil eden prvih, ki so se po Gospodovem vstajenju pridružili krščanstvu. Z izredno velikodušnostjo je prodal njivo, ki mu je pripadala, in je izročil izkupiček apostolom za potrebe Cerkve (prim Apd 4,37). Postavil se je za poroka Savlovega spreobrnjenja pri krščanski občini v Jeruzalemu, ki še ni zaupala nekdanjemu preganjalcu (prim. Apd 9,27). Potem ko je bil poslan v Antiohijo v Siriji, je šel iskat Pavla v Tarz, kamor se je ta vrnil. Z njim je preživel celo leto in se posvečal evangeliziranju tega važnega mesta; v tej občini je bil Barnaba poznan kot prerok in učitelj (prim. Apd 13,1). Tako je Barnaba ob prvih spreobrnjenjih poganov doumel, da je bila to Savlova ura. Savel se je umaknil v svoje domače mesto Tarz. Barnaba je šel tja, da bi ga obiskal. Tako je Barnaba v tistem pomembnem trenutku Pavla tako rekoč vrnil Cerkvi in v tem smislu še enkrat podaril Cerkvi apostola narodov. Antiohijska občina je odposlala Barnaba skupaj s Pavlom v misijon. Oba sta opravila tisto potovanje, ki je znano pod imenom apostolovo »prvo misijonsko potovanje«. V resnici je bilo Barnabovo misijonsko potovanje, kajti on je bil pravi odgovorni apostol, kateremu se je Pavel pridružil kot sodelavec. Dosegla sta pokrajine Cipra in osrednje ter južne Anatolije v današnji Turčiji z mesti Atalija, Perge, Antiohija v Pizidiji, Ikonija, Listra in Derbe (prim. Apd 13-14). Skupaj s Pavlom se je potem Barnaba podal na tako imenovani koncil v Jeruzalem, kjer so apostoli skupaj s starešinami po temeljiti raziskavi vprašanja sklenili običaj obreze ločiti od krščanske istovetnosti (prim. Apd 15,1-35). Edino tako so končno omogočili Cerkev poganov, Cerkev brez obreze: mi smo Abrahamovi sinovi po veri v Kristusa.

Oba, Pavel in Barnaba, sta nato v začetku drugega misijonskega potovanja zašla v spor, ker je Barnaba nameraval vzeti s seboj kot tovariša Janeza, imenovanega Marko. Pavel pa tega ni hotel, ker se je bil mladi mož med prejšnjim potovanjem od njiju ločil (prim. Apd 13,13; 15,36-40). Torej so tudi med svetniki spori, nesloga in nesoglasja. To se mi zdi zelo tolažilno, ker vidimo, da svetniki niso »padli z neba«. Svetniki so ljudje kakor mi, s težavami, ki morejo biti tudi zapletene. Svetost ne obstaja v tem, da nismo nikoli storili napake ali greha. Svetost raste v sposobnosti za spreobrnjenje, za kesanje, za pripravljenost začeti vedno na novo in predvsem v sposobnosti za spravo in odpuščanje. Tako pride Pavel, ki je bil do Marka precej trd in grenak, končno spet skupaj z njim. V zadnjih pismih sv. Pavla, v pismu Filemonu in v drugem pismu Timoteju, se pojavi prav Marko kot »moj sodelavec«. Torej nas napravlja svete sposobnost za spravo in odpuščanje, ne pa okoliščina, da nikoli nismo storili napake. Vsi se moremo učiti te poti k svetosti. Vsekakor je Barnaba skupaj z Janezom, imenovanim Marko, odpotoval na Ciper okoli leta 49 (prim. Apd 15,39). Od tega trenutka naprej se izgubijo sledovi za njim. Tertulijan mu pripisuje pismo Hebrejcem, kar ni čisto neverjetno. Kajti Barnaba se je mogel zanimati za vprašanje duhovništva, ker je spadal k Levijevemu rodu. Pismo Hebrejcem nam na čudovit način razlaga Jezusovo duhovništvo.