Pavel naroča Titu, naj organizira skupnost na Kreti. Prikaže mu podobo predstojnika, da je pošten, pravičen, zvest resnici in navdušen oznanjevalec Vstalega. Trudil se bom povezati vero z življenjskimi krepostmi, ki so njen zunanji izraz. Gospod, hvala, ker me tvoje oznanilo nagovarja v mojem vsakdanjiku.

Hudobije in pohujšanje povzročajo duhovne rane in zakrivajo Jezusovo ljubezen. Jezus svari učence, da ne bi oni pohujšali malih. Ob Jezusu se bom učil občutljivosti do bližnjih, zlati do najbolj šibkih. Gospod, pomagaj mi, da ne bom v breme in pohujšanje drugim, ampak jim bom pomagal k boljšemu življenju.

Cerkev 11. novembra obhaja god sv. Martina Tourskega, enega najslavnejših in najbolj češčenih svetnikov v Evropi. Rodil se je okoli leta 316 v poganski družini v Panoniji. Po očetovem zgledu je najprej začel vojaško kariero. Že v mladih letih pa se je srečal s krščanstvom in se kljub nasprotovanju pridružil katehumenom, da bi se pripravil na krst. Zakrament svetega krsta je prejel pri približno dvajsetih letih. Nato je še nekaj časa ostal v vojski, kjer je o svojem novem načinu življenja pričeval s spoštljivim in prizanesljivim odnosom do vsakogar. S svojimi podrejenimi je ravnal kot z brati. Izogibal pa se je tudi prostaških zabav.

Ko se je poslovil od vojaške službe, se je ustalil v Poitiersu v Franciji, ob sv. Hilariju, tamkajšnjem škofu, ki ga je posvetil v diakona in kasneje v duhovnika. Martin se je odločil za meniško življenje in ustanovil je najstarejši poznani samostan v Evropi, v Ligugeju. Deset let pozneje so ga tourski kristjani, ki so ostali brez pastirja, razglasili za svojega škofa. Od takrat naprej si je Martin začel goreče prizadevati za evangelizacijo podeželja in formacijo duhovnikov. Čeprav mu je pripisanih veliko čudežev, je sv. Martin slaven predvsem zaradi znamenite geste bratske dejavne ljubezni. Ko je še kot mlad vojak na poti srečal reveža brez obleke, odrevenelega in tresočega zaradi mraza, je Martin z mečem razpolovil svoj plašč in polovico dal temu človeku. Ponoči se mu je v sanjah nato prikazal nasmejani Jezus, zavit v ta njegov plašč.

Dragi bratje in sestre. Martinova usmiljena gesta je narejena iz iste logike, ki je tudi Kristusa spodbudila, da je pomnožil kruh in nahranil lačne množice, še bolj pa, da je v evharistiji samega sebe pustil za hrano človeštvu. Ta sacramentum caritatis (zakrament dejavne ljubezni) je najvišje znamenje Božje ljubezni. Gre za logiko podelitve, s katero se na pristen način izraža ljubezen do bližnjega. Naj nam sv. Martin pomaga razumeti, da je le preko skupnega prizadevanja za podelitev mogoče odgovoriti na veliki izziv današnjega časa. Ta izziv je gradnja sveta miru in pravičnosti, v katerem vsakdo lahko živi dostojanstveno. To pa se lahko uresniči le, če bo prevladala resnična solidarnost.