Efrem Sirski pravi: »Saduceji so prišli in rekli, da ni vstajenja mrtvih. Saduceji so sebe imenovali saduceji, kar pomeni 'pravični' zato, ker pravijo: 'Mi ne služimo Bogu zato, da bi upali na plačilo'. Oni ne pričakujejo vstajenja in zato se imenujejo pravični ter pravijo, da ljubijo Boga, ne da bi pričakovali povračilo«. Sv. Avguštin pa za farizeje pravi, da so verovali v vstajenje mesa, vendar v takšno, da bo vstajensko življenje podobno, kot je sedanje življenje. Nadalje Avguštin pravi, da so saduceji skušali Jezusa glede poroke ujeti v past, toda napačno so razumeli preroke in Pisma, saj so enačili sedanji vek s tistim, ki mora priti, v katerem pa ne bo več ne poroke ne potomcev, saj ne bo več smrti niti propadanja. Sveti Ciril Aleksandrijski dodaja, da bodo tisti, ki jih bo Bog imel za vredne, torej tisti, ki poslušajo Božjo besedo ter sprejmejo po veri Božje kraljestvo, živeli večno, saj bodo podobni angelom... Božjim otrokom... otrokom vstajenja. Klemen Aleksandrijski pa pravi, da bomo kakor angeli rešeni želja tega sveta in tako ne bo več potrebna poroka ne rojevanje otrok, ki izhajajo iz te želje. Ciprijan pa dodaja, da bo poklicanost k devištvu, ki je že obstajala pred padcem prvih staršev, obstajala v vstajenju od mrtvih. Sedaj pa v devištvu že prejemamo predokus nebeške slave. »Jezus je« kot nadalje pravi Ciril Aleksandrijski, »navedel odlomek o gorečem grmu, kjer je Gospod rekel Mojzesu, da je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, da bi pokazal, kako so bili patriarhi v Mojzesovem času (umrli so nekaj stoletij prej) živi v Bogu«. Filozem Maburški pa pride do zaključka, da pravzaprav Jezus v tem odlomku pravi, da je vstajenje in življenje od trenutka, ko vsi po milosti krsta začnejo živeti v Njem.

Benedikt XVI. je imel v ponedeljek, 11. junija 2012 Lectio Divina o krstu v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19).
Gospod sam nam je pomagal še bolj razumeti to resničnost v pogovoru s saduceji o vstajenju. Saduceji so namreč iz kanona Stare zaveze priznavali samo pet Mojzesovih knjig in v teh ni omenjeno vstajenje. Zaradi tega so ga zanikali. Gospod pa je ravno iz teh petih knjig dokazal resničnost vstajenja, ko je rekel, da se Bog imenuje Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov? Torej Bog je vzel te tri in ravno v njegovem imenu so postali ime Boga. Da bi razumeli, kdo je ta Bog, moramo videti te osebe, ki so postale ime Boga, Božje ime, potopljeni so v Boga. Tako vidimo, da je tisti, ki je v imenu Boga, ki je potopljen v Boga, je živ, kajti Bog, pravi Gospod, je Bog, ne mrtvih, ampak živih, in če je Bog teh, je Bog živih in živi so živi, ker so v spominu, v življenju Boga. To pa se zgodi, ko smo krščeni, smo vključeni v ime Boga, pripadamo temu imenu in Njegovo ime postane naše ime in tudi mi lahko, z našim pričevanjem, kakor on trije iz Stare zaveze, smo priče Boga, znamenje tega Boga, ime tega Boga. Torej biti krščeni, pomeni biti združeni z Bogom. Na edinstven, nov način pripadamo Bogu, smo potopljeni v Boga samega. Ko imamo v mislih to, lahko iztega potegnemo nekaj 'posledic'.
Prva je, da Bog ni več daleč od nas, ni neka resničnost, o kateri je potrebno razpravljati, ali je ali ni, temveč smo mi v Bogu in Bog je v nas. Prvenstvo, osrednje mesto Boga v našem življenju je prva 'posledica' krsta. Če se ponovno vrnemo k Kristusovi besedi saducejem: »Bog je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, torej ti niso mrtvi. Če so od Boga, so živi. To pomeni, da smo s krstom, s potopitvijo v Božje ime, potopljeni v nesmrtno življenje, smo za vedno živi. Če povem drugače: krst je prva etapa vstajenja. Potopljeni v Boga, smo že potopljeni v neuničljivo življenje, začenja se vstajenje. Kot so Abraham, Izak in Jakob s tem, ko so 'ime Boga', živi, tako smo mi, vključeni v ime Boga, živi v nesmrtnem življenju.

Iz okrožnice Rešeni v upanju
Zdaj Bog pokaže svoje lastno obličje ravno v liku Trpečega, ki skupaj nosi človekovo zapuščenost od Boga. Ta nedolžno Trpeči je postal gotovost upanja: Bog obstaja, in Bog zna ustvariti pravico na način, ki si je mi ne moremo zamisliti in ki jo vendar smemo v veri slutiti. Da, obstaja vstajenje mesa. Obstaja pravičnost. Prepričan sem, da je vprašanje pravičnosti dejanski, vsekakor najmočnejši dokaz za vero v večno življenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nam predstavlja Jezusa obkroženega s saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar so ravno glede te teme postavili Jezusu vprašanje, da bi ga spravili v zadrego in osmešili vero v vstajenje mrtvih. Pri tem so izhajali iz namišljenega primera: 'Neka žena je imela sedem mož, ki so umrli drug za drugim' in zatem vprašali Jezusa: 'Čigava bo torej ta žena, ko bo umrla?' Jezus, ki je vedno krotak in potrpežljiv najprej odgovori, da za življenje po smrti ne veljajo ista merila, kot za to zemeljsko. Večno življenje je drugačno življenje v drugačni razsežnosti, kjer med drugim ne bo več poroke, ki je vezana na naše bivanje na tem svetu. Vstali, pravi Jezus, bodo kot angeli in bodo živeli v drugačnem stanju, ki ga sedaj še ne moremo okušati ali si ga predstavljati. Tako je Jezus to razložil.

Za tem pa gre Jezus, če lahko tako rečemo, v proti napad. S tako preprostostjo in izvirnostjo navaja Sveto pismo, da resnično z občudovanjem gledamo na našega Učitelja, edinega Učitelja. Potrditev vstajenja je Jezus našel v prizoru, ko je Mojzes pred gorečim grmom (prim 2Mz 3,1-6) in se Bog razodene kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Božje ime je povezano z imeni mož in žena s katerimi se On veže in ta vez je močnejša od smrti. Mi lahko tudi rečemo za odnos Boga z nami, z vsakim od nas: On je naš Bog! On je Bog vsakega od nas, kot da bi On nosil naše ime. To On z veseljem pove in to je zaveza. Zdaj veste zakaj Jezus pravi: 'Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo' (Lk 20,38). In tista odločilna in temeljna vez je zaveza z Jezusom. On sam je Zaveza, On sam je Življenje in Vstajenje, saj je s svojo križano ljubeznijo premagal smrt. V Jezusu nam Bog podarja večno življenje, ga podarja vsem in tako imajo po njem vsi upanje po življenju, ki je še bolj resnično kot sedanje. Življenje, ki nam ga Bog pripravlja, ni preprosto odprava tega sedanjega, je življenje, ki presega našo predstavo, saj nas Bog nenehno preseneča s svojo ljubeznijo in usmiljenjem.

Zato je to, kar se bo zgodilo, ravno nasprotno, kar so pričakovali saduceji. Naj ne projiciramo tega življenja v večnost, v to drugo življenje, ki nas čaka, ampak naj večnost, tisto življenje, osvetljuje in daje upanje zemeljskemu življenju vsakega od nas. Če gledamo samo s človeškim očesom, bi lahko rekli, da gre pot človeka od življenja proti smrti. To se vidi! Toda, to se vidi, če gledamo samo s človeškimi očmi. Jezus pa je popolnoma obrnil ta pogled in je zatrdil, da gre pravzaprav naše romanje od smrti k življenju, polnemu življenju. Smo na poti, romamo proti življenju v polnosti in to življenje v polnosti osvetljuje našo pot. Torej smrt je zadaj, za nami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kakor je rekel: 'Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov', je tudi Bog z mojim, tvojim imenom, z našim imenom. Je Bog živih. Smrt in greh sta bila dokončno poražena in pred nami je novi čas veselja in svetlobe brez konca. Toda že tu na zemlji v molitvi, zakramentih, v bratstvu, srečamo Jezusa in njegovo ljubezen in tako že v naprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Izkušnja, ki jo imamo o Njegovi ljubezni ter zvestobi, prižge nekaj kakor ogenj v našem srcu ter pomnoži našo vero v vstajenje. Kajti, če je Bog zvest in ljubi, ne more to biti za določen čas. Zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti. Ni za določen čas, je za vedno. On je za vedno zvest in vsakega od nas čaka ter spremlja s svojo večno zvestobo.

Angel Gospodov, 6. november 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Le nekaj dni po slovesnem prazniku Vseh svetih in po spominu vernih rajnih, nas bogoslužje današnje nedelje ponovno vabi k razmišljanju o skrivnosti vstajenja od mrtvih.

Evangelij (prim. Lk 20,27-38) nam predstavi Jezusa, ki se je soočil z nekaterimi saduceji, ki niso verovali v vstajenje in so razumeli odnos z Bogom samo v razsežnosti zemeljskega življenja. Torej, da bi osmešili vstajenje in spravili Jezusa v težavo, so mu predstavili protisloven in nesmisel primer žene, ki je imela sedem mož, vsi so bili med sabo bratje in ki so drug za drugim umrli. In iz tega so Jezusu zastavili zlobno vprašanje: »Čigava bo torej žena ob vstajenju?« (v. 33).

Jezus se ni ujel v zanko in je potrdil resnico o vstajenju. Razložil jim je, da bo bivanje po smrti drugačno, kot je to na zemlji. Svojim sogovorcem je dal razumeti, da ni mogoče prenesti kategorij tega sveta na resničnosti, ki so onkraj in so veliko večje od tega, kar vidimo v tem življenju. Pravi namreč: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (v. 34-35). S temi besedami je želel razložiti, da na tem svetu živimo začasno resničnost, ki bo minila; medtem ko onkraj, po vstajenju, ne bomo imeli več pred sabo obzorja smrti in bomo živeli vse, tudi človeško povezanost, v Božji razsežnosti, na spremenjen način. Tudi zakon, ki je znamenje in orodje Božje ljubezni na tem svetu, bo spremenjen zasvetil v polni luči v slavnem občestvu svetih v raju.

»Otroci nebes in vstajenja« niso redki izbranci, temveč so vsi možje in žene, saj je zveličanje, ki ga je prinesel Jezus za vsakega od nas. In življenje sinov vstajenja bo podobna življenju angelov (v. 36), torej vsa potopljena v svetlobo Boga, vsa posvečena njegovi slavi, v večnosti polni veselja in miru. Toda pozor! Vstajenje ni samo dejstvo, da bomo vstali po smrti, ampak je nova zvrst življenja, ki ga okušamo že danes, torej je zmaga nad ničem, ki jo že lahko okušamo. Vstajenje je temelj krščanske vere in upanja! Če ne bi bilo sklicevanja na raj in na večno življenje, bi krščanstvo bilo skrčeno na etiko in na življenjsko filozofijo. Nasprotno pa sporočilo krščanske vere prihaja iz nebes, je od Boga razodeto in gre onkraj tega sveta. Verovati v vstajenje je bistvenega pomena, da vsako naše dejanje krščanske ljubezni, ne bo kratkotrajno in bi imelo namen samo v sebi, temveč da postane seme, ki bo vzklilo v Božjem vrtu, in bo rodilo sadove večnega življenja.

Naj nas Devica Marija, kraljica neba in zemlje, potrdi v upanju na vstajenje in naj nam pomaga, da bo beseda njenega Sina posejana v naših srcih obrodila v dobrih delih sadove.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 20,27-38) nam ponuja čudovit Jezusov nauk o vstajenju mrtvih. Jezusa so javno vprašali nekateri saduceji, ki ne verjamejo v vstajenje in so ga zato izzivali z zahrbtnim spornim problemom, od koga bo žena ob vstajenju, saj je imela zaporedoma sedem mož, vsi pa so bili med sabo bratje, ki so drug za drugim umrli. Jezus se ne ulovi v nastavljeno past in odgovori, da vstali onkraj »se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja« (vv. 35-36). Tako je Jezus odgovoril.

S tem odgovorom Jezus predvsem povabi svoje sogovornike – in tudi nas – k premisleku, da ta zemeljska razsežnost, v kateri sedaj živimo, ni edina razsežnost, ampak je tudi druga, ki ni več podvržena smrti, v kateri se bo v polnosti pokazalo, da smo Božji otroci. Veliko tolažbo in upanje da to poslušanje teh preprostih in jasnih Jezusovih besed o življenju onkraj smrti. To tako zelo potrebujemo še posebej v našem času, ki je tako bogat spoznanj o vesolju, a tako reven glede modrosti o večnem življenju.

Ta jasna Jezusova gotovost o vstajenju je v celoti utemeljena na zvestobi Bogu, ki je Bog življenja. Dejansko se za vprašanjem saducejev skriva še eno globlje, ne samo od koga bo ta žena vdova po sedmih možeh, ampak od koga bo njeno življenje. Gre za dvom, ki se dotakne človeka vsakega obdobja in tudi nas, kaj bo po tem zemeljskem romanju z našim življenjem? Bo pripadalo niču, smrti?

Jezus odgovori, da življenje pripada Bogu, ki nas ljubi in tako skrbi za nas, da je svoje ime povezal z našim, saj je »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo« (vv. 37-38). Življenje obstaja tam, kjer je povezanost, občestvo, bratstvo. To življenje je močnejše od smrti, če je zgrajeno na resničnih odnosih in vezeh zvestobe. Nasprotno pa ni življenja, kjer se domišlja, da pripadamo sami sebi in živimo kot otoki. V takšnih držah prevlada smrt. To je sebičnost. Živim samo zase in tako sejem smrt v svojem srcu.

Devica Marija naj nam pomaga vsak dan živeti z vidika, ki ga izjavljamo v sklepnem delu Veroizpovedi: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Čakati na onkraj.

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in veliko prispevali k utrditvi njegove avtoritete in ugleda. Je prvi rimski škof z imenom Leon, ki si ga je kasneje nadelo še dvanajst papežev; pa tudi prvi papež, katerega pridige so prišle do nas; z njimi se je obračal na ljudstvo, ki se ga je oklepalo med bogoslužjem. Kar sami od sebe pomislimo nanj tudi v kontekstu sedanjih sredinih splošnih avdienc, ki so v zadnjih desetletjih postale za rimskega škofa običajna oblika srečevanja z verniki in tolikimi obiskovalci z vsega sveta.

Leon je bil doma iz Toskane. Okrog leta 430 je postal diakon rimske Cerkve in si sčasoma pridobil v njej viden položaj. Ta izpostavljena vloga je nagnila Galo Placidijo, ki je tedaj vladala zahodnemu cesarstvu, da ga je poslala v Galijo reševat neki težak položaj. Poleti tistega leta pa je umrl papež Sikst III. – njegovo ime je povezano z veličastnimi mozaiki sv. Marije Velike – in za naslednika je bil izvoljen prav Leon, ki je to zvedel med opravljanjem svojega mirovnega poslanstva v Galiji. Novi papež se je vrnil v Rim in bil posvečen 29. septembra 440. Tako se je začel njegov pontifikat, ki je trajal več kot enaindvajset let in je bil nedvomno eden najpomembnejših v zgodovini Cerkve. Ko je 10. novembra 461 umrl, so ga pokopali blizu groba sv. Petra. Njegove relikvije še danes hranijo v enem od oltarjev vatikanske bazilike.

Časi, v katerih je živel papež Leon, so bili zelo težki; vrstili so se barbarski vpadi, na Zahodu je vedno bolj slabela cesarska oblast, kar je skupaj z dolgotrajno družbeno krizo naložilo rimskemu škofu – kar se je še očitneje pokazalo stoletje in pol kasneje med papeževanjem Gregorija Velikega –, da si privzame odločilno vlogo tudi na civilnem in političnem področju. To je seveda samo še povečalo pomen in uglej rimskega sedeža. Znamenit ostaja predvsem en prizor iz Leonovega življenja. Sega v leto 452, ko je papež v Mantovi skupaj z rimskim odposlanstvom srečal Atila, hunskega vojvoda in ga prepričal, naj ne nadaljuje z osvajalno vojno, v kateri je opustošil severovzhodne italijanske pokrajine. Tako je rešil preostanek polotoka. Ta pomembni dogodek se je hitro zapisal v spomin in ostaja vzorčno znamenje papeževega prizadevanja za mir. Ni pa bil tako ugoden izid neke druge papeževe pobude tri leta kasneje; je pa znamenje presenetljivega poguma: pomladi leta 455 Leonu ni uspelo, da bi preprečil Genserikovim Vandalom, ki so prišli do vrat Rima, da ne bi napadli mesta brez obrambe; dva tedna so ga plenili. Vendar pa je papeževa poteza – ki je neoborožen in obdan s svojo duhovščino šel naproti osvajalcu, da bi od njega izprosil, naj se ustavi – dosegla vsaj to, da mesta niso požgali in da so napadalci prizanesli bazilikam sv. Petra, sv. Pavla in sv. Janeza, kamor se je zatekel del preplašenega prebivalstva.

Dejavnost papeža Leona nam je dobro znana po zaslugi njegovih prelepih govorov – ohranjenih je skoraj sto, in to v sijajni in jasni latinščini – in po zaslugi njegovih pisem, okoli sto petdeset. V teh besedilih se kaže papež v vsej svoji veličini, ko služi resnici v ljubezni in se vztrajno ukvarja z besedo, ki ga kaže kot teologa in obenem pastirja. Leon Veliki, ki je nenehno skrbel za svoje vernike in rimsko ljudstvo, pa tudi za občestvo med raznimi Cerkvami in za njihove potrebe, je bil neutruden podpornik rimskega primata, saj se je izkazoval kot pristen dedič apostola Petra; tega so se zavedali tudi številni škofje, večinoma z Vzhoda, ki so se zbrali na koncilu v Kalcedonu.

Ta koncil, ki je bil leta 451 in se je na njem zbralo okrog tristo petdeset škofov, je bil najpomembnejši shod v zgodovini Cerkve do tedaj. Kalcedon predstavlja zanesljiv kristološki pogled na kristologijo treh predhodnih ekumenskih koncilov: nicejskega leta 325, carigrajskega leta 381 in efeškega leta 431. Že v 6. stoletju so te štiri koncile, ki povzemajo vero stare Cerkve, primerjali s štirimi evangeliji; to trdi tudi Gregorij Veliki v znamenitem pismu (I,24), kjer izjavlja, da “sprejema in časti štiri koncile kot štiri knjige svetega evangelija,” ker se na njih – tako še razlaga Gregorij, “kot na kvadratnem kamnu dviga zgradba svete vere.” Kalcedonski koncil je – s tem, ko je zavrnil krivoverstvo Evtiha, ki je zanikal pravo človeško naravo Božjega Sina – potrdil združenje dveh narav, človeške in božje, v eno osebi, in to brez pomešanja in brez ločenosti.

To vero v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka je papež potrdil v pomembnem doktrinalnem tekstu, ki ga je poslal carigrajskemu škofu, v tako imenovanem Pismu Flavijanu (Tomus ad Flavianum). Prebrali so ga v Kalcedonu in tam navzoči škofje so ga sprejeli z glasnim odobravanjem, o katerem je ohranjen zapis v koncilskih dokumentih: “Po Leonu je spregovoril Peter.” Tako so enoglasno vzklikali koncilski očetje. Zlasti iz tega posega, pa tudi iz drugih v času tedanjega kristološkega spora je jasno razvidno, kako se je papež s posebno gotovostjo zavedal odgovornosti Petrovega naslednika, katerega vloga v Cerkvi je enkratna, ker “je enemu samemu apostolu zaupano, kar je posredovano vsem apostolom,” kakor trdi Leon v enem svojih govorov za praznik sv. Petra in Pavla (83,2). In to odgovornost je kot papež znal izvajati tako na Zahodu kot na Vzhodu, ko je posegal v različne razmere z modrostjo, odločnostjo in jasnostjo prek svojih spisov in po svojih odposlancih. Tako je kazal, kako je bilo izvajanje rimskega primata pomembno tedaj pa tudi danes, da učinkovito služi občestvenosti, ki je značilna za edino Kristusovo Cerkev.

Zavedajoč se zgodovinskega trenutka, v katerem je živel, in prehoda od poganskega do krščanskega Rima, prehoda, ki se je godil v času globoke krize, je Leon Veliki znal biti blizu ljudem in vernikom s svojim pastoralnim delom in oznanjevanjem. Organiziral je dobrodelno dejavnost v Rimu, ki so ga preizkušali pomanjkanje, priliv beguncev, krivice in revščina. Nasprotoval je poganskemu praznoverju in delovanju manihejskih skupin. Bogoslužje je povezal z vsakdanjim življenjem kristjanov, na primer tako, da je povezal postno prakso z dobrodelnostjo in miloščino, zlasti na kvatre, ki v poteku leta zaznamujejo menjavanje letnih časov. Še posebej pa je Leon Veliki učil svoje vernike – in njegove besede veljajo še danes nam –, da krščansko bogoslužje ni spomin na pretekle dogodke, ampak podanašnjenje nevidnih resničnosti, ki delujejo v življenju slehernega. To poudarja v enem od govorov (64,1-2) o veliki noči, ki jo je treba obhajati vsak čas leta “ne le kot nekaj iz preteklosti, ampak raje kot sedanji dogodek.” Vse to se vključuje v natančen načrt, ponavlja sveti papež. Kakor je Stvarnik z dihom razumnega življenja priklical v življenje človeka, zgnetenega iz blata zemlje, tako je po izvirnem grehu poslal svojega Sina v svet, da z novim življenjem milosti človeku povrne izgubljeno dostojanstvo in razruši oblast hudiča.

To je kristološka skrivnost, ki ji je s svojim pismom kalcedonskemu koncilu sv. Leon Veliki dal učinkovito in bistveno podporo, ko je enkrat za vselej potrdil – prek tega koncila –, kar je rekel Peter v Cezareji Filipovi. S Petrom in kot Peter je izpovedal: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” In ker je Bog in človek obenem, “ni tuj človeškemu rodu, je pa tuj grehu” (Prim. Govor 64). V moči te kristološke vere je bil velik nosilec miru in ljubezni. Tako nam kaže pot: v veri se učimo dobrote. Učimo se torej s sv. Leonom Velikim verovati v Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, in udejanjati to vero vsak dan v prizadevanju za mir in v ljubezni do bližnjega.