Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.

 »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)

Evharistična vera Cerkve
»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje  čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«;je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve.»Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na neki način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva.

Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.

Kruh, ki je prišel iz nebes
Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33).

Opoldanska molitev, nedelja, 5. avgust 2012
»V besednem bogoslužju današnje nedelje se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomnožil kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z Očetom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso več videli, so ga začeli iskati. Vstopili so v čolne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga končno našli. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolikšnim navdušenjem šli za njim in jim je jasno rekel: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). Jezus želi ljudem pomagati, da bi šli onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, četudi pomembnih. Želi odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov' (v. 27).

Množica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s čudežem, zato ga je vprašala: 'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). Jezusov odgovor je jasen:'Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal' (v. 29). Središče bivanja, to, kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja, je vera v Jezusa, srečanje s Kristusom. Tudi mi se sprašujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resnično življenje. Jezus pravi 'verujte vame'. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temveč gre za srečanje z živo Osebo, gre za to, da se pustimo 'zaplesti' njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Božjega načrta, torej 'verjeti tistemu, ki ga je on poslal' (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja 'nekaj', podarja sebe samega. On je 'resnični kruh, ki prihaja iz nebes'. On je živa Očetova Beseda. V srečanju z Njim, se srečamo z živim Bogom.

'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). ga sprašuje množica, ki bi rada storila vse, da bi se čudež nadaljeval. Toda Jezusa, resnični kruh življenja, ki nasiti našo lakoto po smislu, po resnici, ne moremo 'prislužiti' s človeškim delom. K nam pride samo kot dar Božje ljubezni, kot Božje delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.

Dragi prijatelji, med z delom in težavami zapolnjenimi dnevi, pa tudi med dnevi počitka in sprostitve, nas Gospod vabi, naj ne pozabimo, četudi je potrebno skrbeti za materialni kruh ter obnoviti moči, da je še bolj osnovno rasti v odnosu z Njim, okrepiti našo vero Vanj, ki je 'kruh življenja' in ki nasiti našo željo po resnici in ljubezni. Naj nas Devica Marija na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike, podpira na poti naše vere.

Sveti Ciprijan pravi: »Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.

 

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). V resnici so te osebe šle za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov« (v.27). To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.

S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je »kruh življenja« (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem gledati »z obzorjem večnosti«, v obzorju dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja. Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to srečanje.

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (v. 35). Navezuje se na evharistijo, največji dar, ki nasiti dušo in telo. Srečati in sprejeti v nas Jezusa, »kruh življenja«, daje smisel in upanje na naši pogosto vijugasti poti življenja. Ta 'kruh življenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi potešimo duhovno in fizično lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pričevanjem naše bratske in solidarne drže do bližnjega, ponavzočujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen.

Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, »resničnim kruhom«, »živim kruhom«, ki ne propade in ostane za večno življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh zadnjih nedeljah nam je bogoslužje predstavilo podobo, polno Jezusove nežnosti, ki gre naproti množicam in njihovim potrebam. V današnji evangeljski pripovedi (prim Jn 6,24-25) pa se perspektiva zamenja, saj ga množica, ki jo je Jezus nasitil, začne ponovno iskati.

Za Jezusa pa ni dovolj, da ga ljudje iščejo. Hoče namreč, da ga ljudje poznajo, saj hoče, da iskanje Njega in srečanje z Njim gre onkraj neposredne zadovoljitve materialnih potreb. Jezus je prišel, da nam prinese nekaj več, torej odpreti naše bivanje za obzorje, ki je veliko večje, kot je vsakodnevna skrb za hrano, obleko, kariero in tako naprej. Zato je obrnjen k množici vzkliknil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). S tem spodbuja ljudi, da naredijo korak naprej ter se vprašajo o pomenu čudeža in ne, da se z njim samo okoristijo, saj je pomnožitev hlebov in rib znamenje velikega daru, ki ga je Oče pripravil človeštvu in ki je Jezus sam!

On, resnični »kruh življenja« (v. 35) hoče nasititi ne samo teles, ampak tudi duše s tem, da da duhovno hrano, ki lahko poteši najglobljo lakoto. Zato povabi množico naj si preskrbi, ne hrano, ki ne traja, ampak tisto, ki ostane za večno življenje (prim. v. 27). Gre za hrano, ki nam jo Jezus podarja vsak dan, torej svojo Besedo, svoje Telo in svojo Kri. Množica je slišala Gospodovo povabilo, vendar ni razumela pomena, kakor se mnogokrat zgodi tudi nam, in ga je vprašala: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Jezusovi poslušalci so mislili, da On od njih zahteva spolnjevanje predpisov, da bodo dobili od njega še druge čudeže, kakor je bil tisti s pomnožitvijo kruha. To je zelo razširjena skušnjava, da se skrči religijo samo na spolnjevanje zakonov in se tako prenese na naš odnos z Bogom podobo odnosa med služabniki in njihovim gospodarjem. Služabniki morajo namreč izpolniti naloge, ki jim jih je gospodar dal, da bi imeli njegovo naklonjenost. To vemo vsi, zato želi množica od Jezusa zvedeti, katera dejanja mora izpolnjevati, da bi zadovoljila Boga. Toda Jezus jim da nepričakovan odgovor: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je On poslal« (v. 29). Te besede so danes namenjene tudi nam, saj Božje delo ni toliko v »opravljanju« stvari, temveč, da se »veruje« v Njega, ki ga je On poslal. To pomeni, da nam vera v Jezusa omogoča opravljati Božja dela. Če se bomo pustili vplesti v ta odnos ljubezni in zaupanja z Jezusom, bomo sposobni opravljati dobra dela, ki dišijo po evangeliju, za dobro in za potrebe bratov.

Gospod nas vabi, da ne pozabimo, kako je sicer pomembno skrbeti za fizični kruh, a da je pomembneje gojiti odnos z Njim, utrditi našo vero Vanj, v »kruh življenja«, ki je prišel, da bi nasitil našo lakoto po resnici, pravičnosti in ljubezni.

Devica Marija naj nas na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike v Rimu, Salus Popoli Romani (Rešiteljica rimskega ljudstva) podpira na naši poti vere in nam pomaga z veseljem prepustiti se Božjemu načrtu za naše življenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Začetni prizor iz evangelija današnjega bogoslužja (prim. 6,24-35) nam prestavlja nekatere čolne na poti v Kafarnáum. Množica gre namreč tja, da bi poiskala Jezusa.

Lahko bi si mislili, da je to nekaj zelo dobrega, pa vendar nas evangelij uči, da ni zadosti iskati Boga. Potrebno se je namreč tudi vprašati po motivu, zakaj se ga išče. Jezus je namreč zatrdil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). Ljudje so bili namreč navzoči pri čudežu pomnožitve kruha, niso pa izluščili pomena tega dejanja. Ustavili so se pri zunanjosti čudeža in pri fizičnem kruhu. Samo tam, ne da bi šli naprej k pomenu tega.

Poglejte, tukaj je prvo vprašanje, ki si ga lahko vsi zastavimo: »Čemu iščemo Jezusa? Čemu jaz iščem Gospoda? Kakšni so motivi moje vere, naše vere?« To je potrebno razločevati, kajti med številnimi skušnjavami, ki jih imamo v življenju, je ena, ki jo lahko poimenujemo skušnjava malikovanja. Ta nas spodbuja, da iščemo Boga za lastno uporabo in porabo, za reševanje problemov, da imamo po Njegovi zaslugi to, kar sami ne uspemo doseči. Vendar pa na ta način vera ostaja površinska in si bom dovolil besedo, vera ostane utopistična. Boga iščemo, da bi se nasitili, potem pa ko smo siti pozabimo Nanj. V središču te nezrele vere ni Bog, temveč so naše potrebe, interesi, mnoge stvari. Prav je, da Božjemu srcu predstavimo svoje potrebe, toda Gospod, ki deluje onkraj naših pričakovanj, želi z nami živeti predvsem odnos ljubezni. Prava ljubezen je nesebična, je zastonjska. Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kakšno uslugo. To je interes in večkrat v življenju smo zainteresirani.

Lahko nam pomaga drugo vprašanje, torej tisto, ki ga je množica zastavila Jezusu: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Kot da bi ljudje, ki jih je izzval Jezus, rekli: »Kaj storiti, da prečistimo svoje iskanje Boga? Kako preiti od magične vere, ki misli samo na lastne potrebe k veri, ki je Bogu všeč?« Jezus nakaže pot, ko odgovori, da je Božje delo sprejeti Njega, ki ga je Oče poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v življenje, živeti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namreč želi z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.

To velja tako glede Boga, kakor za naše človeške in družbene odnose. Ko predvsem iščemo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za naše namene. Kolikokrat smo od koga slišali: »Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi«. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Družba, ki postavlja v središče koristi in ne osebe, je družba, ki ne poraja življenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizični kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot kruh življenja in izhajajoč iz našega prijateljstva z njim, se bomo naučili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodušnostjo.

Prosimo sedaj Sveto Devico, Njo, ki je živela najlepšo zgodbo ljubezni z Bogom, naj nam podari milost, da se bomo odprli srečanju z njenim Sinom.

Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad predstavil svetega cerkvenega učitelja, ki mu veliko dolgujemo, ker je bil slaven moralni teolog in učitelj duhovnega življenja za vse, zlasti za preproste ljudi. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle.

V službi revnih
Alfonz Marija Ligvorij, ki je pripadal plemeniti in bogati neapeljski družini, se je rodil leta 1696. Intelektualno izredno nadarjen je že pri šestnajstih letih dosegel doktorat iz civilnega in kanonskega prava.

Bil je najslavnejši odvetnik na neapeljskem sodišču: osem let je zmagoval na vseh pravdah, ki jih je branil. In vendar ga je v duši žejalo po Bogu in je hrepenel po popolnosti. Gospod ga je tako vodil, da je doumel, kako ga kliče drugam. Dejansko je leta 1723, ogorčen zaradi podkupljivosti in krivičnosti, ki sta kvarili sodne dvore, zapustil svoj poklic – in z njim bogastvo in uspeh – ter se odločil, da postane duhovnik, in to kljub očetovemu nasprotovanju. Imel je odlične učitelje, ki so ga uvedli v študij Svetega pisma, zgodovine Cerkve in mistike. Pridobil si je obsežno teološko izobrazbo, ki jo je dobro izkoristil, ko je po nekaj letih začel pisateljevati. V duhovnika je bil posvečen leta 1726 in se povezal pri opravljanju svoje službe s škofijsko družbo apostolskih misijonov. Alfonz je začel z evangelizacijo in katehezo med najnižjimi sloji neapeljske družbe, med katerimi je rad pridigal in učil temeljne resnice vere. Nemalo teh revnih in skromnih ljudi, na katere se je obračal, je bilo pogosto predanih grehotam in jim tudi kriminalna dejanja niso bila tuja. Potrpežljivo jih je učil moliti in jih spodbujal k poboljšanju življenja. Alfonz je dosegel odlične rezultate: v najbolj bednih mestnih četrtih so se množile skupine ljudi, ki so se ob večerih zbirali po zasebnih hišah ali trgovinicah, da bi molili in premišljevali božjo besedo pod vodstvom katehistov, ki so jih vzgojili Alfonz in drugi duhovniki, ki so redno obiskovali te skupine vernikov. Ko so se na željo neapeljskega nadškofa ta srečanja preselila v mestne kapele, so dobila ime »večerne kapele«. Bile so resnični in pravi vir moralnega poučevanja, družbenega ozdravljanja, vzajemne pomoči med ubogimi; kraje, dvoboji, prostitucija so slednjič skoraj izginili.

Čeprav je bilo družbeno in versko okolje Alfonzove dobe precej drugačno od našega, so videti »večerne kapele« model misijonskega delovanja, pri katerem se lahko še danes navdihujemo za »novo evangelizacijo«, zlasti med najbolj ubogimi, in za izgradnjo bolj pravičnega, bratskega in solidarnega človeškega sožitja. Duhovnikom je zaupana naloga duhovnega služenja, dobro izobraženi laiki pa so lahko učinkoviti krščanski animatorji, pristen evangeljski kvas družbe.

Zavetnik spovednikov
Potem ko je mislil oditi evangelizirat poganske narode, je Alfonz pri 35 letih vstopil v stik s kmeti in pastirji notranjih dežel Neapeljskega kraljestva. Pretreslo ga je njihovo versko neznanje in prepuščenost samim sebi, zato se je odločil zapustiti prestolnico in se posvetiti tem ljudem, ki so bili ubogi duhovno in gmotno. Leta 1732 je ustanovil redovno družbo presvetega Odrešenika, ki jo je postavil pod varstvo škofa Tommasa Falcoia, in zatem postal njen predstojnik. Ti redovniki, ki jih je vodil Alfonz, so bili pravi potujoči misijonarji, ki so dosegli celo najbolj oddaljene vasi in spodbujali k spreobrnjenju in vztrajanju v krščanskem življenju, zlasti s pomočjo molitve. Še danes redemptoristi, posejani po vseh deželah sveta, z novimi oblikami apostolata nadaljujejo to evangelizacijsko poslanstvo. S hvaležnostjo mislim nanje in jih spodbujam, naj bodo vedno zvesti zgledu svojega svetega ustanovitelja.

Alfonza so cenili zaradi dobrote in pastoralne gorečnosti, zato je bil leta 1762 imenovan za škofa v mestu Sant’Agata dei Goti. To službo je s dovoljenjem papeža Pija VI. zaradi bolezni odložil leta 1775.

 Ko je isti papež leta 1787 zvedel za njegovo smrt po mnogih bolečinah, je vzkliknil: »To je bil svetnik!« In ni se motil. Alfonz je bil leta 1839 razglašen za svetnika in 1871 za cerkvenega učitelja. Ta naziv mu pripada iz več razlogov. Predvsem zato, ker je podal bogat pouk v moralni teologiji, ki ustrezno izraža katoliški nauk, tako da ga je papež Pij XII. razglasil za »zavetnika vseh spovednikov in moralistov«. V njegovem času se je širila zelo stroga razlaga moralnega življenja tudi zaradi janzenistične miselnosti, ki je podpihovala strah in predstavljala božje obličje kot strogo in nepopustljivo, daleč od tistega, kot nam ga je razodel Jezus, namesto da bi gojila zaupanje in upanje v božje usmiljenje. Sv. Alfonz podaja zlasti v svojem glavnem delu z naslovom Moralna teologija uravnoteženo in prepričljivo sintezo med zahtevami božje postave, ki je zapisana v naša srca in jo je Kristus v polnosti razodel, Cerkev pa jo z oblastjo razlaga, in med dinamiko človekove vesti in svobode, ki prav s tem, ko pristaneta na resnico in dobro, omogočita dozorevanje in udejanjenje človeške osebe. Dušnim pastirjem in spovednikom je Alfonz priporočal, naj bodo zvesti katoliškemu moralnemu nauku in si obenem privzamejo ljubečo, prijazno in razumevajočo držo, da se bodo spovedanci lahko čutili spremljane, podprte in opogumljene na svoji poti vere in krščanskega življenja. Sv. Alfonz se ni nikoli naveličal ponavljati, da so duhovniki vidno znamenje neskončnega božjega usmiljenja, ki odpušča in razsvetljuje duha in srce grešnika, da bi se spreobrnil in spremenil življenje. V naši dobi, ko jasno vidimo znamenja, da se moralna vest izgublja in – treba je priznati – primanjkuje spoštovanja do zakramenta spovedi, je pouk sv. Alfonza še vedno zelo aktualen.

Naše zveličanje je v molitvi
Ob teoloških delih je sv. Alfonz napisal še mnogo drugih, namenjenih verski izobrazbi ljudstva. Slog je preprost in prijeten. Dela sv. Alfonza so brali in prevajali v razne jezike; tako so prispevala k oblikovanju ljudske duhovnosti zadnjih dveh stoletij. Nekatera od njih še danes prebiramo z veliko koristjo, kot na primer Večni izreki, Marijine slave, Kako ljubiti Jezusa Kristusa – to, zadnje delo, predstavlja sintezo njegove misli in je njegova mojstrovina. Zelo poudarja potrebnost molitve, ki omogoča, da se odpremo božji milosti, da bi vsak dan izpolnjevali božjo voljo in dosegli lastno posvečenje. O molitvi je napisal: »Bog nikogar ne prikrajša za milost molitve, s katero dosežemo pomoč, da premagamo sleherno poželenje in vsako skušnjavo. Pravim, ponavljam in bom še ponavljal, dokler bom živ, da je vse naše zveličanje v molitvi.« Od tod njegov slavni aksiom: »Kdor moli, se reši« (Del gran mezzo della preghiera e opuscoli affini. Opere ascetiche II, Roma 1962, str. 171). S tem v zvezi mi prihaja na misel spodbuda mojega predhodnika, častitljivega božjega služabnika Janeza Pavla II.: »Naše krščanske skupnosti morajo postati 'šole molitve' … Potrebno je torej, da postane vzgoja k molitvi značilnost vsakega pastoralnega načrtovanja« (Ap. pismo Na pragu novega tisočletja, št. 33–34).

Med oblikami molitve, ki jih sv. Alfonz goreče priporoča, izstopa obisk Najsvetejšega ali, kot bi rekli danes, adoracija pred evharistijo, kratka ali daljša, osebna ali skupnostna. »Zagotovo je med vsemi pobožnostmi ta, ko počastimo Jezusa v Najsvetejšem, prva za zakramenti samimi, najdražja Bogu in najbolj koristna za nas … O, kako je to lepo, ko stojimo pred oltarjem z vero … in mu prinesemo svoje potrebe, kot naredi prijatelj drugemu prijatelju, ki mu povsem zaupa!« (Visite al SS. Sacramento ed a Maria SS. per ciascun giorno del mese. Uvod). Alfonzijanska duhovnost je v najboljšem pomenu besede kristološka, osredinjena na Kristusa in njegov evangelij. Premišljevanje skrivnosti učlovečenja in Gospodovega trpljenja je pogosto predmet njegovega pridiganja. V teh dogodkih se odrešenje »obilno« nudi vsem ljudem. Prav zato, ker je alfonzijanska pobožnost kristološka, je tudi izvrstno marijanska. Zelo je častil Marijo in orisal njeno vlogo v zgodovini zveličanja: je pridružena v odrešenju in srednica milosti, mati, zagovornica in kraljica. Poleg tega sv. Alfonz trdi, da nam bo pobožnost do Marije v veliko tolažbo ob smrtni uri. Prepričan je bil, da premišljevanje o tem, kar nas čaka v večnosti, o našem klicu, da bi bili za vedno deležni božje blaženosti, kakor tudi o tragični možnosti pogube, prispeva k vedrini in zavzetosti v življenju in k takemu soočenju s smrtjo, da ob tem vedno ohranimo polno zaupanje v božjo dobroto.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij je zgled gorečega pastirja, ki je osvojil duše, ko je oznanjal evangelij in delil zakramente, ob tem pa je bilo njegovo delovanje zaznamovano z ljubečo dobroto, ki se je rojevala iz globokega odnosa z Bogom, ki je neskončna dobrota. Imel je res optimističen pogled na sposobnosti za dobro, ki jih Gospod daje vsakemu človeku. Za pomembne je imel vzgibe in čutenja srca in tudi duha, ki vodijo k ljubezni do Boga in bližnjega.

Za sklep bi rad omenil, da naš svetnik, podobno kot sv. Frančišek Saleški – o katerem sem govoril pred nekaj tedni – nenehno poudarja, da je svetost dostopna vsakemu kristjanu: »Redovniku redovniška, svetnemu človeku svetna, duhovniku duhovniška, poročenemu zakonska, trgovcu trgovska, vojaku vojaška in tako za vsak drug stan!« (Pratica di amare Gesù Cristo. Opere ascetiche I, Roma 1933, str. 79). Zahvalimo se Gospodu, ki s svojo Previdnostjo prebuja svetnike in učitelje v raznih krajih in časih, ki pa govorijo isti jezik, da nas vabijo k rasti v veri in h krščanskemu življenju v ljubezni in veselju, ko opravljamo preprosta vsakdanja dela in hodimo po poti svetosti proti Bogu in proti pravemu veselju. Hvala.