Apd 7,55-60
Sv. Teodoret iz Kira in sv. Beda Častitljivi pravita: »Štefan vidi Kristusa, ki v svojem telesu stoji na Božji desnici«, »in sicer kot spodbudo in kot znamenje nagrade za njegovo zvestobo«, pa dodaja Arator. Sv. Ambrož in sv. Beda Častitljivi razlagata: »Kristus stoji tam kot tisti, ki se bojuje in ponuja svojo pomoč.« Sv. Avguštin dodaja, da »to videnje ne nasprotuje veri«, kar spet dopolnita sv. Ambrož in sv. Beda Častitljivi: »saj sedi kot nekdo, ki sodi.« Sv. Irenej Lyonski razlaga: »Štefanovo posnemanje tistega, ki je odprl pot vstajenja, ni toliko fizično posnemanje temveč duhovno«, »saj nas poučuje, kaj je življenje z vsemi svojimi nasprotji«, dodaja Arator, sv. Janez Krizostom in sv. Avguštin pa to misel dopolnita: »in kako moramo pokazati duha odpuščanja in žrtvovanja nasproti tistim, ki nas želijo ubiti.« Arator in sv. Janez Krizostom prideta do zaključka, da »tukaj smrt ni konec, temveč je začetek nečesa večjega.«

Razlaga sv. Avguština odlomka Jn 17,20-26
Gospod Jezus je pred svojim bližnjim trpljenjem, potem ko je s svojimi učenci pojedel zadnjo večerjo, dolgo molil za svoje učence, ki jih je imenoval tudi apostoli. K tem pa je tudi dodal druge, ki bodo po njihovih besedah verovali vanj. S temi besedami je Jezus hotel objeti vse svoje, ne samo tiste, ki so bili že tedaj, ampak tudi tiste, ki bodo prišli pozneje. Vse tiste namreč, ki bodo brez vsakršnega dvoma po besedah apostolov verovali vanj, dokler se ne bo vrnil.

Oče nas ljubi v Sinu, ker nas je v njem izbral pred stvarjenjem sveta. Tisti pa, ki ljubi Edinorojenega, prav tako ljubi njegove, ki jih je posvojil Zanj in po Njem. Potem ko je Jezus rekel: »da bi bili tudi oni v naju eno« je dodal: »da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Kaj pravzaprav to pomeni? Morda to, da bo svet veroval samo tedaj, ko bomo vsi eno v Očetu in v Sinu? Eno bomo, ne zato, da bi lahko verovali, ampak ker smo verovali. To pa bo res tudi že v tem življenju, da bomo v moči skupne vere tisti, ki verujemo v edinega Zveličarja eno, kakor je zatrdil Apostol: »Vi vsi pa ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).

»In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.«(Jn 17,26). Jasno je, da se Jezus s temi besedami predstavlja kot novi Mojzes, ki pripelje do konca to, kar se je začelo z Mojzesom pri gorečem grmu. Bog je Mojzesu razodel svoje 'ime'. To 'ime' je več kakor beseda. Pomenilo je, da se je Bog dal poklicati, da bi vstopil v občestvo z Izraelom. Tako je v teku zgodovine Izraelove vere postajalo vedno očitneje, da je bila z 'Božjim imenom' mišljena njegova 'imanenca': njegova navzočnost sredi med ljudmi, v kateri je Bog docela tu in vendar neskončno presega vse človeško in svetno.

'Božje ime' pomeni: Bog, ki je navzoč med ljudmi. Tako je o jeruzalemskem templju rečeno, da Bog daje, da tam 'prebiva njegovo ime' (5Mz, 12,11). Izrael si ni nikoli upal kar naravnost reči: tu prebiva Bog. Izrael je vedel, da je Bog neskončno velik, da presega in obsega ves svet. In vendar je Bog resnično tu: On sam. To je mišljeno, kakor je rečeno: 'Bog daje, da tam prebiva njegovo ime'. Bog je resnično navzoč in vendar vedno znova ostaja neskončno večji in nedoumljiv. 'Božje ime' je Bog sam, ki se nam podarja. Pri vsej gotovosti njegove bližine in ob vsem veselju nad tem Bog vedno ostaja neskončno večji.

Jezus govori iz tega razumevanja Božjega imena. Ko reče, da je razodel Božje ime in ga bo še razodeval, tedaj s tem ne misli kakšne nove besede, ki bi jo sporočil ljudem kot posebej primerno poimenovanje za Boga. Razodetje imena je nov način navzočnosti Boga med ljudmi, popolnoma nov način, kako je Bog navzoč pri ljudeh. Bog se v Jezusu popolnoma izroča v svet ljudi: kdor vidi Jezusa, vidi Očeta (prim. Jn 14,9).

Če smemo reči, da se je Bog v Stari zavezi s svojo imanenco podarjal v besedi in bogoslužnem srečanju, je ta imanenca zdaj postala ontološka, bitnostna in osebnostna: v Jezusu je Bog postal človek. Bog je vstopil v naše bitje sámo. V Jezusu je Bog resnično 'Bog z nami'. Z inkarnacijo, učlovečenjem, je Bog resnično postal človek. Ta novi način njegovega bivanja pa z Jezusovo daritvijo postane dogodek za vse človeštvo. Kot Vstali prihaja na novo, da bi vse ljudi naredil za svoje telo, za nov tempelj. 'Razodetje imena' meri na to, 'da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih' (Jn 17,26). Meri na preobrazbo vesolja, ki naj v edinosti s Kristusom čisto na novo postane pravo bivališče Boga.

»In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval«. Ta podaritev Boga samega v Kristusu ni preteklost: 'in jim ga bom še razodeval'. Bog se v Kristusu nenehno približuje ljudem, da bi se oni mogli približati njemu. Razodevati Kristusa, pomeni razodevati Boga. Po srečanju s Kristusom se nam Bog približuje, nas priteguje k sebi (prim. Jn 12,32), da bi nas tako rekoč izpeljal onkraj nas samih v neskončno prostranost svoje veličine in svoje ljubezni.

»Na to 7. velikonočno nedeljo smo se zbrali, da bi z veseljem obhajali praznik svetosti. Zahvalimo se Bogu, ki je storil, da je zasvetila njegova slava, slava Ljubezni nad otrantskimi mučenci, nad redovno sestro Lauro Montoya in nad redovno sestro Marijo Guadalupe Garcia Zavala. Pozdravljam vse, ki ste prišli na to praznovanje iz Italije, Kolumbije, Mehike in iz drugih dežel ter se vam zahvaljujem«.

»Nove svetnike želimo sedaj videti v luči pravkar oznanjene Božje Besede. To je Beseda, ki nas je povabila k zvestobi Kristusu vse do mučeništva, spomnila nas je na nujnost in lepoto, da ponesemo vsem Kristusa in njegov evangelij, spregovorila pa nam je tudi o pričevanju brezpogojne ljubezni, brez katere tudi mučeništvo in poslanstvo izgubita krščanski okus.«

Najprej je sveti oče v luči Štefanovega mučeništva, ki je bil poln Svetega Duha in je zaradi tega lahko hodil za Kristusom v popolni zvestobi vse do darovanja samega sebe, predstavil zgled otrantskih mučencev in njihovo zvestobo Kristusu ter namenil vernikom zbranim na trgu sv. Petra sledeče besede: »Dragi prijatelji, ohranimo vero, ki smo jo prijeli in je naš resnični zaklad. Obnovimo svojo zvestobo Gospodu, pa čeprav sredi ovir in nerazumevanja, saj nam bo Bog vedno dal moč in vedrino. Ko častimo otrantske mučence, prosimo Boga, naj podpira številne kristjane, ki ravno sedaj, v teh časih in v številnih krajih sveta, še vedno trpijo zaradi nasilja, naj jim dá pogum biti zvesti in tudi, da odgovorijo na zlo z dobroto.«

Papež Frančišek je na podlagi Jezusove molitve iz današnjega evangelija: »Prosim te za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,20-21) predstavil Lauro Montoya, prvo kolumbijsko svetnico. Ta nas »uči, naj bomo velikodušni do Boga in naj ne živimo vere sami, temveč jo posredujmo naprej, da bomo prinašali veselje evangelija z besedami in pričevanjem življenja v vsako okolje, v katerem se nahajamo.«

Pri tretji misli je sveti oče prav tako izhajal iz Jezusovih besed današnjega evangelija: »In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.« (Jn 17,26), ko je predstavil sveto Marijo Guadalupe Garcia Zavala. »Ta nova mehiška svetnica nas vabi ljubiti, kakor nas je Jezus ljubil, kar pa pomeni, da se ne zapremo sami vase, v svoje težave, v lastne ideje, v lastne interese, ki nam povzročajo toliko škode, temveč naj gremo iz tega ven ter stopimo naproti tistemu, ki potrebuje našo pozornost, razumevanje, pomoč, da bomo tako z obzirnimi, iskreno naklonjenimi ter ljubečimi dejanji, prinesli prisrčno bližino Božje ljubezni.«

Papež Frančišek je homilijo zaključil z besedami: »Zvestoba Kristusu in njegovemu evangeliju, oznanjevati ga z besedo in življenjem ter s tem pričevati o Božji ljubezni z našo ljubeznijo, z našo brezpogojno ljubeznijo do vseh, so svetli zgledi nauka, ki nam ga ponujajo danes razglašeni svetniki in ki hkrati prebujajo vprašanje o našem krščanskem življenju: Kako sem jaz zvest Kristusu? Ponesimo s seboj to vprašanje ter ga čez dan premišljujmo: kako sem jaz zvest Kristusu? Sem sposoben spoštljivo, a tudi pogumno pokazati svojo vero? Sem pozoren do drugih, opazim, če je kdo v stiski, imam pred očmi, da je potrebno imeti rad vse brate in sestre?«

Dragi bratje in sestre!
V teh katehezah razmišljamo o velikih osebnostih porajajoče se Cerkve. Danes bomo spregovorili o sv. Justinu, filozofu in mučencu, najpomembnejšem apologetu 2. stoletja. Z besedo “apologeti” označujemo tiste starodavne krščanske pisatelje, ki so se lotili braniti novo verstvo pred hudimi obtožbami poganov in judov in širiti krščanski nauk z izrazi, ki so ustrezali kulturi tistega časa. Tako srečamo pri apologetih dvojno skrb: prvo, bolj značilno apologetsko, da bi branili porajajoče se krščanstvo (apologia v grščini pomeni “obramba”), in drugo, lahko bi rekli ponudbeno, “misijonarsko”, da bi razložili vsebino verovanja v jeziku in z miselnimi kategorijami, razumljivimi za njihove sodobnike.

Justin se je rodil okrog leta 100 blizu starodavnega Sihema v Samariji v Sveti deželi; dolgo je iskal resnico, ko je romal od ene do druge šole grškega filozofskega izročila. Končno ga je – tako sam pripoveduje v prvih poglavjih Razgovora s Trifonom – neka skrivnostna oseba, starec, ki ga je srečal na morskem obrežju, najprej pahnil v krizo, ko mu je dokazal človekovo nezmožnost, da bi z lastnimi močmi potešil hrepenenje po božanskem. Potem mu je v starih prerokih pokazal ljudi, na katere se je treba obrniti, da najdemo pravo pot do Boga in “pravo filozofijo”. Ko se je od njega poslovil, ga je starec spodbudil k molitvi, da bi se mu odprla vrata luči. Pripoved orisuje ključni dogodek Justinovega življenja: ob koncu dolgega filozofskega popotovanja v iskanju resnice je pristal v krščanski veri. V Rimu je ustanovil šolo, v kateri je brezplačno uvajal učence v novo vero, ki jo je razumel kot “pravo filozofijo”. V njej je dejansko našel resnico in umetnost pravega življenja. Zato je bil prijavljen in obglavljen okrog leta 165 pod vladarjem Markom Avrelijem, cesarjem filozofom, na katerega je Justin sam naslovil eno svojih Apologij.

Samo to, dve Apologiji in Razgovor z Judom Trifonom, se nam je ohranilo od njegovih del. V njih je Justin želel predvsem orisati božji načrt stvarjenja in odrešenja, ki se uresničuje v Jezusu Kristusu, Logosu, to je v večni Besedi, večnem , stvariteljskem Razumu. Vsak človek, kolikor je razumna ustvarjenina, je deležen Logosa, nosi v sebi njegovo “seme” in lahko dojema brlenje resnice. Tako se je sam Logos, ki se je Judom razodel kot preroški lik v Stari zavezi, delno prikazal nekako v “semenih resnice” tudi v grški filozofiji. Ker je krščanstvo zgodovinsko in osebno razodetje Logosa v polnosti, iz tega torej sledi, sklepa Justin, da “vse, kar je kdorkoli izrazil lepega, pripada nam, kristjanom” (2 Apol. 13,4). Na ta način Justin, ki sicer grški filozofiji oporeka njena protislovja, odločno usmerja k Logosu sleherno filozofsko resnico in tako z razumskega stališča motivira edinstveno “prisvajanje” resnice in univerzalnosti v krščanski veri. Če stara zaveza teži h Kristusu, kakor podoba usmerja k upodobljeni resničnosti, tedaj tudi grška filozofija stremi po Kristusu in evangeliju, kakor teži del po združenju s celoto. In pravi, da sta ti resničnosti, stara zaveza in grška filozofija, kot dve cesti, ki vodita h Kristusu, k Logosu. To je torej razlog, zakaj se grška filozofija ne more zoperstaviti evangeljski resnici in lahko kristjani mirno zajemajo iz nje kot iz svojega. Zato je moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. označil Justina kot “prvaka pozitivnega srečanja s filozofsko mislijo, čeprav v znamenju previdnega razločevanja,” kajti Justin, “ki je sicer tudi po spreobrnjenju ohranil veliko spoštovanje do grške filozofije, je z vso silo in jasnostjo potrdil, da je v krščanstvu našel ‘edino zanesljivo in koristno filozofijo’ (Dial. 8,1)” (Vera in razum 38).

Justinova oseba in njegova dela v celoti kažejo odločno opredelitev starodavne Cerkve za filozofijo, za razum, bolj kot pa za pogansko verovanje. Dejansko so prvi kristjani krepko zavračali sleherni kompromis s pogansko religijo. Imeli so jo za malikovanje, čeprav so s tem tvegali, da jih bodo obsodili “brezboštva” in “ateizma”. Justin je še posebej v svoji prvi Apologiji neizprosno kritičen do poganske religije in njenih mitov, ki jih je imel za diabolično “zavajanje” na poti resnice. Filozofija je zanj prednosten prostor za srečanje med poganstvom, judovstvom in krščanstvom prav na področju kritike poganske religije in njenih lažnih mitov. “Naša filozofija,” tako nadvse jasno opredeli novo verstvo Justinov sodobnik, prav tako apologet, škof Meliton iz Sard (navaja ga Evzebij, Cerkvena zgodovina 4, 26, 7).

Dejansko je poganska religija uhodila pota za Logos, a je trmasto vztrajala na potih mita, čeprav mu grška filozofija ni priznavala podlage v resničnosti. Zato je bil zaton poganske religije neizogiben. Pritekal je kot logična posledica preloma med religijo – omejeno na umeten sklop obredov, običajev in navad – in resnico bivanja. Justin in z njim tudi drugi apologeti so zapečatili jasno stališče krščanske vere v prid Bogu filozofov in proti lažnim bogovom poganske religije. To je bila odločitev za resnico bitja proti mitom iz navade. Nekaj desetletij za Justinom je Tertulijan isto odločitev kristjanov opredelil z lapidarnim in vedno veljavnim stavkom: “Dominus noster Christus veritatem se, non consuetudinem, cognominavit – Kristus se je predstavil kot resnica in ne kot navada (O zagrinjanju devic 1,1). S tem v zvezi lahko opazimo, da izraz consuetudo, ki ga je tukaj uporabil Tertulijan in ga nanašal na pogansko religijo, lahko v sodobne jezike prevedemo tudi z izrazi kot “kulturna moda” ali “moda časa”.

V dobi, kakršna je naša, zaznamovana z relativizmom v razpravljanju o vrednotah in o religiji – kot tudi v medverskem dialogu –, je to nauk, ki ga ne gre pozabiti. V ta namen vam predlagam – in s tem končujem – zadnje besede skrivnostnega starca, ki ga je srečal filozof Justin na morskem obrežju: “Ti pa predvsem moli, da se ti odpro vrata luči, ker nihče ne more videti in razumeti, če mu Bog in njegov Kristus ne naklonita razumevanja” (Razgovor 7,3).

Volja brez ponižnosti
Tisti, ki imajo to pelagijansko in semi pelagijansko miselnost, čeprav govorijo v osladnih govorih o Božji milosti, »pa dejansko zaupajo le lastnim močem in se čutijo več od drugih, saj izpolnjujejo določene predpise ali zato, ker so neomajno zvesti določenemu katoliškemu stilu.« Namenoma prezrejo, da »vsi ne morejo vse« in da v tem življenju človeška krhkost ni popolnoma ozdravljena in od milosti enkrat za vselej. Ko se nekateri obračajo na slabotne in jim govorijo, da je z Božjo milostjo vse mogoče, dejansko običajno prenašajo idejo, da se s človeško voljo zmore vse. Bog te namreč vabi, da storiš to, kar lahko in »prosiš za to, kar ne moreš« (sv. Avguštin), oziroma da rečeš ponižno Gospodu: »Daj mi to, kar zapoveduješ in zapoveduj to, kar hočeš.«