Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veseje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem odlomku pokaže na razliko med Marijo in Evo, torej med Evo, kot materjo človeštva in Marijo, Božjo Materjo. Opis dogodka namreč namiguje na to, da so se apostoli vrnili k Mariji, kakor bi se vrnili v maternico, v kateri je bil Zveličar oblikovan, z namenom, da bodo ponovno rojeni ob spustu Svetega Duha.

Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi obljuba po večnosti pravi pomen. Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.

Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe  in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na neki način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.

Homilija, nedelja, 5. junij 2011, Zagreb
Prekratkim smo obhajali Gospodov vnebohod in se pripravljamo na prejem velikega daru Svetega Duha. V prvem berilu smo videli, kako je bila apostolska skupnost zbrana v molitvi v dvorani zadnje večerje skupaj z Marijo, Jezusovo materjo. To je portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočni dogodek, saj je dvorana zadnje večerje kraj, kjer je Jezus postavil med zadnjo večerjo evharistijo ter duhovniško posvečenje, in kjer je vstali od mrtvih na veliko noč zvečer razlil Svetega Duha na apostole (Jn 20,19-23). Gospod je svojim učencem naročil, »naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo« (Apd 1,4), rekel jim je, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek (Prim. Apd 1,14). To ostati skupaj je bil pogoj, ki ga je  postavil Jezus, za sprejem prihoda Paraklita in njihova dolga molitev je bila predpostavka za njihovo soglasje. V tem najdemo izredno lekcijo za vsako krščansko skupnost. Včasih se misli, da je misijonska dejavnost v osnovi odvisna od dobro pripravljenega programa in razumnega konkretnega prizadevanja udejanjiti ga. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje, vendar je pred vsakim našim odgovorom pomembna njegova pobuda. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve, njega kličimo in ga sprejmimo.

V evangeliju smo slišali prvi del tako imenovane Jezusove 'duhovniške molitve' (prim. Jn 1-11a), ki je na koncu poslovilnega govora, polne zaupanja, nežnosti in ljubezni. Imenovali so jo 'duhovniška molitev', ker je v njej Jezus v drži duhovnika, ki prosi za svoje v trenutku, ko zapušča ta svet. V odlomku prevladuje dvojna tema, in sicer ura in slava. Gre za uro smrti (prim. Jn 2,4; 7,30; 8,20, ki je ura v kateri bo Kristus prešel s tega sveta k Očetu (13,1). Je pa istočasno ta ura, tudi ura poveličanja, ki se uresniči preko križa, ali kakor to imenuje evangelist Janez, »poveličanje«, torej povzdignjenje, dvig v slavo. Ura Jezusove smrti je ura največje ljubezni, je ura njegove največje slave. Tudi za Cerkev, za vsakega kristjana je najvišja slava ta križ, je živeti dejavno ljubezen kot popolni dar Bogu in drugim.

Dragi bratje in sestre!
V teh katehezah razmišljamo o velikih osebnostih porajajoče se Cerkve. Danes bomo spregovorili o sv. Justinu, filozofu in mučencu, najpomembnejšem apologetu 2. stoletja. Z besedo “apologeti” označujemo tiste starodavne krščanske pisatelje, ki so se lotili braniti novo verstvo pred hudimi obtožbami poganov in judov in širiti krščanski nauk z izrazi, ki so ustrezali kulturi tistega časa. Tako srečamo pri apologetih dvojno skrb: prvo, bolj značilno apologetsko, da bi branili porajajoče se krščanstvo (apologia v grščini pomeni “obramba”), in drugo, lahko bi rekli ponudbeno, “misijonarsko”, da bi razložili vsebino verovanja v jeziku in z miselnimi kategorijami, razumljivimi za njihove sodobnike.

Justin se je rodil okrog leta 100 blizu starodavnega Sihema v Samariji v Sveti deželi; dolgo je iskal resnico, ko je romal od ene do druge šole grškega filozofskega izročila. Končno ga je – tako sam pripoveduje v prvih poglavjih Razgovora s Trifonom – neka skrivnostna oseba, starec, ki ga je srečal na morskem obrežju, najprej pahnil v krizo, ko mu je dokazal človekovo nezmožnost, da bi z lastnimi močmi potešil hrepenenje po božanskem. Potem mu je v starih prerokih pokazal ljudi, na katere se je treba obrniti, da najdemo pravo pot do Boga in “pravo filozofijo”. Ko se je od njega poslovil, ga je starec spodbudil k molitvi, da bi se mu odprla vrata luči. Pripoved orisuje ključni dogodek Justinovega življenja: ob koncu dolgega filozofskega popotovanja v iskanju resnice je pristal v krščanski veri. V Rimu je ustanovil šolo, v kateri je brezplačno uvajal učence v novo vero, ki jo je razumel kot “pravo filozofijo”. V njej je dejansko našel resnico in umetnost pravega življenja. Zato je bil prijavljen in obglavljen okrog leta 165 pod vladarjem Markom Avrelijem, cesarjem filozofom, na katerega je Justin sam naslovil eno svojih Apologij.

Samo to, dve Apologiji in Razgovor z Judom Trifonom, se nam je ohranilo od njegovih del. V njih je Justin želel predvsem orisati božji načrt stvarjenja in odrešenja, ki se uresničuje v Jezusu Kristusu, Logosu, to je v večni Besedi, večnem , stvariteljskem Razumu. Vsak človek, kolikor je razumna ustvarjenina, je deležen Logosa, nosi v sebi njegovo “seme” in lahko dojema brlenje resnice. Tako se je sam Logos, ki se je Judom razodel kot preroški lik v Stari zavezi, delno prikazal nekako v “semenih resnice” tudi v grški filozofiji. Ker je krščanstvo zgodovinsko in osebno razodetje Logosa v polnosti, iz tega torej sledi, sklepa Justin, da “vse, kar je kdorkoli izrazil lepega, pripada nam, kristjanom” (2 Apol. 13,4). Na ta način Justin, ki sicer grški filozofiji oporeka njena protislovja, odločno usmerja k Logosu sleherno filozofsko resnico in tako z razumskega stališča motivira edinstveno “prisvajanje” resnice in univerzalnosti v krščanski veri. Če stara zaveza teži h Kristusu, kakor podoba usmerja k upodobljeni resničnosti, tedaj tudi grška filozofija stremi po Kristusu in evangeliju, kakor teži del po združenju s celoto. In pravi, da sta ti resničnosti, stara zaveza in grška filozofija, kot dve cesti, ki vodita h Kristusu, k Logosu. To je torej razlog, zakaj se grška filozofija ne more zoperstaviti evangeljski resnici in lahko kristjani mirno zajemajo iz nje kot iz svojega. Zato je moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. označil Justina kot “prvaka pozitivnega srečanja s filozofsko mislijo, čeprav v znamenju previdnega razločevanja,” kajti Justin, “ki je sicer tudi po spreobrnjenju ohranil veliko spoštovanje do grške filozofije, je z vso silo in jasnostjo potrdil, da je v krščanstvu našel ‘edino zanesljivo in koristno filozofijo’ (Dial. 8,1)” (Vera in razum 38).

Justinova oseba in njegova dela v celoti kažejo odločno opredelitev starodavne Cerkve za filozofijo, za razum, bolj kot pa za pogansko verovanje. Dejansko so prvi kristjani krepko zavračali sleherni kompromis s pogansko religijo. Imeli so jo za malikovanje, čeprav so s tem tvegali, da jih bodo obsodili “brezboštva” in “ateizma”. Justin je še posebej v svoji prvi Apologiji neizprosno kritičen do poganske religije in njenih mitov, ki jih je imel za diabolično “zavajanje” na poti resnice. Filozofija je zanj prednosten prostor za srečanje med poganstvom, judovstvom in krščanstvom prav na področju kritike poganske religije in njenih lažnih mitov. “Naša filozofija,” tako nadvse jasno opredeli novo verstvo Justinov sodobnik, prav tako apologet, škof Meliton iz Sard (navaja ga Evzebij, Cerkvena zgodovina 4, 26, 7).

Dejansko je poganska religija uhodila pota za Logos, a je trmasto vztrajala na potih mita, čeprav mu grška filozofija ni priznavala podlage v resničnosti. Zato je bil zaton poganske religije neizogiben. Pritekal je kot logična posledica preloma med religijo – omejeno na umeten sklop obredov, običajev in navad – in resnico bivanja. Justin in z njim tudi drugi apologeti so zapečatili jasno stališče krščanske vere v prid Bogu filozofov in proti lažnim bogovom poganske religije. To je bila odločitev za resnico bitja proti mitom iz navade. Nekaj desetletij za Justinom je Tertulijan isto odločitev kristjanov opredelil z lapidarnim in vedno veljavnim stavkom: “Dominus noster Christus veritatem se, non consuetudinem, cognominavit – Kristus se je predstavil kot resnica in ne kot navada (O zagrinjanju devic 1,1). S tem v zvezi lahko opazimo, da izraz consuetudo, ki ga je tukaj uporabil Tertulijan in ga nanašal na pogansko religijo, lahko v sodobne jezike prevedemo tudi z izrazi kot “kulturna moda” ali “moda časa”.

V dobi, kakršna je naša, zaznamovana z relativizmom v razpravljanju o vrednotah in o religiji – kot tudi v medverskem dialogu –, je to nauk, ki ga ne gre pozabiti. V ta namen vam predlagam – in s tem končujem – zadnje besede skrivnostnega starca, ki ga je srečal filozof Justin na morskem obrežju: “Ti pa predvsem moli, da se ti odpro vrata luči, ker nihče ne more videti in razumeti, če mu Bog in njegov Kristus ne naklonita razumevanja” (Razgovor 7,3).

Volja brez ponižnosti
Tisti, ki imajo to pelagijansko in semi pelagijansko miselnost, čeprav govorijo v osladnih govorih o Božji milosti, »pa dejansko zaupajo le lastnim močem in se čutijo več od drugih, saj izpolnjujejo določene predpise ali zato, ker so neomajno zvesti določenemu katoliškemu stilu.« Namenoma prezrejo, da »vsi ne morejo vse« in da v tem življenju človeška krhkost ni popolnoma ozdravljena in od milosti enkrat za vselej. Ko se nekateri obračajo na slabotne in jim govorijo, da je z Božjo milostjo vse mogoče, dejansko običajno prenašajo idejo, da se s človeško voljo zmore vse. Bog te namreč vabi, da storiš to, kar lahko in »prosiš za to, kar ne moreš« (sv. Avguštin), oziroma da rečeš ponižno Gospodu: »Daj mi to, kar zapoveduješ in zapoveduj to, kar hočeš.«

Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veseje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem odlomku pokaže na razliko med Marijo in Evo, torej med Evo, kot materjo človeštva in Marijo, Božjo Materjo. Opis dogodka namreč namiguje na to, da so se apostoli vrnili k Mariji, kakor bi se vrnili v maternico, v kateri je bil Zveličar oblikovan, z namenom, da bodo ponovno rojeni ob spustu Svetega Duha.

Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi obljuba po večnosti pravi pomen. Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.

Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe  in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na neki način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.

Homilija, nedelja, 5. junij 2011, Zagreb
Prekratkim smo obhajali Gospodov vnebohod in se pripravljamo na prejem velikega daru Svetega Duha. V prvem berilu smo videli, kako je bila apostolska skupnost zbrana v molitvi v dvorani zadnje večerje skupaj z Marijo, Jezusovo materjo. To je portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočni dogodek, saj je dvorana zadnje večerje kraj, kjer je Jezus postavil med zadnjo večerjo evharistijo ter duhovniško posvečenje, in kjer je vstali od mrtvih na veliko noč zvečer razlil Svetega Duha na apostole (Jn 20,19-23). Gospod je svojim učencem naročil, »naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo« (Apd 1,4), rekel jim je, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek (Prim. Apd 1,14). To ostati skupaj je bil pogoj, ki ga je  postavil Jezus, za sprejem prihoda Paraklita in njihova dolga molitev je bila predpostavka za njihovo soglasje. V tem najdemo izredno lekcijo za vsako krščansko skupnost. Včasih se misli, da je misijonska dejavnost v osnovi odvisna od dobro pripravljenega programa in razumnega konkretnega prizadevanja udejanjiti ga. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje, vendar je pred vsakim našim odgovorom pomembna njegova pobuda. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve, njega kličimo in ga sprejmimo.

V evangeliju smo slišali prvi del tako imenovane Jezusove 'duhovniške molitve' (prim. Jn 1-11a), ki je na koncu poslovilnega govora, polne zaupanja, nežnosti in ljubezni. Imenovali so jo 'duhovniška molitev', ker je v njej Jezus v drži duhovnika, ki prosi za svoje v trenutku, ko zapušča ta svet. V odlomku prevladuje dvojna tema, in sicer ura in slava. Gre za uro smrti (prim. Jn 2,4; 7,30; 8,20, ki je ura v kateri bo Kristus prešel s tega sveta k Očetu (13,1). Je pa istočasno ta ura, tudi ura poveličanja, ki se uresniči preko križa, ali kakor to imenuje evangelist Janez, »poveličanje«, torej povzdignjenje, dvig v slavo. Ura Jezusove smrti je ura največje ljubezni, je ura njegove največje slave. Tudi za Cerkev, za vsakega kristjana je najvišja slava ta križ, je živeti dejavno ljubezen kot popolni dar Bogu in drugim.

Dragi bratje in sestre!
V teh katehezah razmišljamo o velikih osebnostih porajajoče se Cerkve. Danes bomo spregovorili o sv. Justinu, filozofu in mučencu, najpomembnejšem apologetu 2. stoletja. Z besedo “apologeti” označujemo tiste starodavne krščanske pisatelje, ki so se lotili braniti novo verstvo pred hudimi obtožbami poganov in judov in širiti krščanski nauk z izrazi, ki so ustrezali kulturi tistega časa. Tako srečamo pri apologetih dvojno skrb: prvo, bolj značilno apologetsko, da bi branili porajajoče se krščanstvo (apologia v grščini pomeni “obramba”), in drugo, lahko bi rekli ponudbeno, “misijonarsko”, da bi razložili vsebino verovanja v jeziku in z miselnimi kategorijami, razumljivimi za njihove sodobnike.

Justin se je rodil okrog leta 100 blizu starodavnega Sihema v Samariji v Sveti deželi; dolgo je iskal resnico, ko je romal od ene do druge šole grškega filozofskega izročila. Končno ga je – tako sam pripoveduje v prvih poglavjih Razgovora s Trifonom – neka skrivnostna oseba, starec, ki ga je srečal na morskem obrežju, najprej pahnil v krizo, ko mu je dokazal človekovo nezmožnost, da bi z lastnimi močmi potešil hrepenenje po božanskem. Potem mu je v starih prerokih pokazal ljudi, na katere se je treba obrniti, da najdemo pravo pot do Boga in “pravo filozofijo”. Ko se je od njega poslovil, ga je starec spodbudil k molitvi, da bi se mu odprla vrata luči. Pripoved orisuje ključni dogodek Justinovega življenja: ob koncu dolgega filozofskega popotovanja v iskanju resnice je pristal v krščanski veri. V Rimu je ustanovil šolo, v kateri je brezplačno uvajal učence v novo vero, ki jo je razumel kot “pravo filozofijo”. V njej je dejansko našel resnico in umetnost pravega življenja. Zato je bil prijavljen in obglavljen okrog leta 165 pod vladarjem Markom Avrelijem, cesarjem filozofom, na katerega je Justin sam naslovil eno svojih Apologij.

Samo to, dve Apologiji in Razgovor z Judom Trifonom, se nam je ohranilo od njegovih del. V njih je Justin želel predvsem orisati božji načrt stvarjenja in odrešenja, ki se uresničuje v Jezusu Kristusu, Logosu, to je v večni Besedi, večnem , stvariteljskem Razumu. Vsak človek, kolikor je razumna ustvarjenina, je deležen Logosa, nosi v sebi njegovo “seme” in lahko dojema brlenje resnice. Tako se je sam Logos, ki se je Judom razodel kot preroški lik v Stari zavezi, delno prikazal nekako v “semenih resnice” tudi v grški filozofiji. Ker je krščanstvo zgodovinsko in osebno razodetje Logosa v polnosti, iz tega torej sledi, sklepa Justin, da “vse, kar je kdorkoli izrazil lepega, pripada nam, kristjanom” (2 Apol. 13,4). Na ta način Justin, ki sicer grški filozofiji oporeka njena protislovja, odločno usmerja k Logosu sleherno filozofsko resnico in tako z razumskega stališča motivira edinstveno “prisvajanje” resnice in univerzalnosti v krščanski veri. Če stara zaveza teži h Kristusu, kakor podoba usmerja k upodobljeni resničnosti, tedaj tudi grška filozofija stremi po Kristusu in evangeliju, kakor teži del po združenju s celoto. In pravi, da sta ti resničnosti, stara zaveza in grška filozofija, kot dve cesti, ki vodita h Kristusu, k Logosu. To je torej razlog, zakaj se grška filozofija ne more zoperstaviti evangeljski resnici in lahko kristjani mirno zajemajo iz nje kot iz svojega. Zato je moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. označil Justina kot “prvaka pozitivnega srečanja s filozofsko mislijo, čeprav v znamenju previdnega razločevanja,” kajti Justin, “ki je sicer tudi po spreobrnjenju ohranil veliko spoštovanje do grške filozofije, je z vso silo in jasnostjo potrdil, da je v krščanstvu našel ‘edino zanesljivo in koristno filozofijo’ (Dial. 8,1)” (Vera in razum 38).

Justinova oseba in njegova dela v celoti kažejo odločno opredelitev starodavne Cerkve za filozofijo, za razum, bolj kot pa za pogansko verovanje. Dejansko so prvi kristjani krepko zavračali sleherni kompromis s pogansko religijo. Imeli so jo za malikovanje, čeprav so s tem tvegali, da jih bodo obsodili “brezboštva” in “ateizma”. Justin je še posebej v svoji prvi Apologiji neizprosno kritičen do poganske religije in njenih mitov, ki jih je imel za diabolično “zavajanje” na poti resnice. Filozofija je zanj prednosten prostor za srečanje med poganstvom, judovstvom in krščanstvom prav na področju kritike poganske religije in njenih lažnih mitov. “Naša filozofija,” tako nadvse jasno opredeli novo verstvo Justinov sodobnik, prav tako apologet, škof Meliton iz Sard (navaja ga Evzebij, Cerkvena zgodovina 4, 26, 7).

Dejansko je poganska religija uhodila pota za Logos, a je trmasto vztrajala na potih mita, čeprav mu grška filozofija ni priznavala podlage v resničnosti. Zato je bil zaton poganske religije neizogiben. Pritekal je kot logična posledica preloma med religijo – omejeno na umeten sklop obredov, običajev in navad – in resnico bivanja. Justin in z njim tudi drugi apologeti so zapečatili jasno stališče krščanske vere v prid Bogu filozofov in proti lažnim bogovom poganske religije. To je bila odločitev za resnico bitja proti mitom iz navade. Nekaj desetletij za Justinom je Tertulijan isto odločitev kristjanov opredelil z lapidarnim in vedno veljavnim stavkom: “Dominus noster Christus veritatem se, non consuetudinem, cognominavit – Kristus se je predstavil kot resnica in ne kot navada (O zagrinjanju devic 1,1). S tem v zvezi lahko opazimo, da izraz consuetudo, ki ga je tukaj uporabil Tertulijan in ga nanašal na pogansko religijo, lahko v sodobne jezike prevedemo tudi z izrazi kot “kulturna moda” ali “moda časa”.

V dobi, kakršna je naša, zaznamovana z relativizmom v razpravljanju o vrednotah in o religiji – kot tudi v medverskem dialogu –, je to nauk, ki ga ne gre pozabiti. V ta namen vam predlagam – in s tem končujem – zadnje besede skrivnostnega starca, ki ga je srečal filozof Justin na morskem obrežju: “Ti pa predvsem moli, da se ti odpro vrata luči, ker nihče ne more videti in razumeti, če mu Bog in njegov Kristus ne naklonita razumevanja” (Razgovor 7,3).

Volja brez ponižnosti
Tisti, ki imajo to pelagijansko in semi pelagijansko miselnost, čeprav govorijo v osladnih govorih o Božji milosti, »pa dejansko zaupajo le lastnim močem in se čutijo več od drugih, saj izpolnjujejo določene predpise ali zato, ker so neomajno zvesti določenemu katoliškemu stilu.« Namenoma prezrejo, da »vsi ne morejo vse« in da v tem življenju človeška krhkost ni popolnoma ozdravljena in od milosti enkrat za vselej. Ko se nekateri obračajo na slabotne in jim govorijo, da je z Božjo milostjo vse mogoče, dejansko običajno prenašajo idejo, da se s človeško voljo zmore vse. Bog te namreč vabi, da storiš to, kar lahko in »prosiš za to, kar ne moreš« (sv. Avguštin), oziroma da rečeš ponižno Gospodu: »Daj mi to, kar zapoveduješ in zapoveduj to, kar hočeš.«