Sv. Janez Krizostom pravi: »Osrednje vprašanje Lukove pripovedi in tudi Pavlovega pridiganja je vprašanje obreze poganov. Pavel namreč že od vsega začetka zagovarja stališče, da obreza ni več potrebna. Zato se jim je zdelo, da Pavel ni vreden vere, saj so verjeli bolj tistim, ki so bili v Jeruzalemu. Pavel se je torej odpravil na pot v to mesto, a ne zato da bi zvedel tisto, kar morda še ni vedel, temveč da bi prepričal tiste, ki so mu nasprotovali, da se tudi tisti, ki so v Jeruzalemu strinjajo z njim.« Sv. Janez Krizostom ob razlagi apostolskega pisma bratom v Antiohijo pokaže na veliko vrednost izročila ter nauka prejetega od očetov. »Ti so namreč preprečili, da bi se nauk naše vere izrodil v herezijo. Pavel ni bil poslan sam ali z Barnabo temveč skupaj z drugimi člani Cerkve zato, da ne bi bilo dvomov glede tega.« Sv. Beda Častitljivi razlaga: »Voljo apostolov spremlja navzočnost Svetega Duha, ki jih navdihuje, kako naj govorijo in delujejo pred vernim ljudstvom.« Sv. Ciril Jeruzalemski dodaja: »Tako so brez dvoumnosti izjavili, čeprav so besede napisali ljudje torej apostoli, je ta predpis dal Sveti Duh.« Origen o tem še pravi: »Predpisi dani kristjanom so namreč pravično merilo morale in postave, kateri je bil dodan predpis samo glede tistih stvari, o katerih se človeška zakonodaja še ni izrekla, a za katere se zdi, da so v soglasju z vero.«

Prvo berilo iz Apostolskih del se nanaša na tako imenovani 'jeruzalemski koncil', na katerem so se soočili z vprašanjem ali je potrebno poganom, ki so postali kristjani, naložiti izpolnjevanje Mojzesove postave. V današnjem berilu, v katerem je izpuščena razprava 'med apostoli in starešinami', je samo končna odločitev, ki so jo zapisali v obliki pisma in so jo izročili dvema poslancema, ki sta ga odnesla v Antiohijo (prim Apd 15,22-29). To besedilo iz Apostolskih del je zelo primerno za nas, ki smo se zbrali k cerkvenemu srečanju, saj nam pove o pomenu skupnostnega razločevanja glede velikih problematik, ki jih Cerkev sreča na svoji poti in so jih razčistili 'apostoli' in 'starešine' z lučjo Svetega Duha, ki bo, kakor pravi današnji evangelij, spomnil vsega, kar je Jezus Kristus učil (prim Jn, 14,26) ter tako pomagal krščanski skupnosti hoditi v krščanski ljubezni k polni resnici (prim Jn 16,13). Cerkveni voditelji razpravljajo in se soočijo med seboj, vendar vedno z versko držo poslušanja Kristusove Besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu rečemo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim...« (Apd 15,28). To metodo uporablja Cerkev tako pri manjših kot pri večjih srečanjih. Ni samo stvar procedure, temveč je odsev same narave Cerkve, ki je skrivnost občestva s Kristusom v Svetem Duhu.

Sveti Duh in mi z njim ... To je namreč Cerkev: mi, skupnost verujočih, Božje ljudstvo skupaj s svojimi pastirji, smo poklicani hoditi po poti in sicer skupaj s Svetim Duhom, ki ga je Oče poslal v imenu Sina Jezusa, Duha Njega, ki 'večji od vseh' in ki nam je bil dan po Kristusu, ki je postal 'majhen' zaradi nas. Sveti Duh Paraklit, Advokat, torej Zagovornik in Tolažnik. Po njem živimo v Božji navzočnosti, v poslušanju njegove Besede, varni vsakega nemira in strahu, saj imamo v srcu mir, ki nam ga je zapustil Jezus in ki nam ga svet ne more dati (prim Jn 14,26-27). Sveti Duh spremlja Cerkev na poti, ki se razteza med prvim in drugim Kristusovim prihodom: »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), kakor je rekel Jezus svojim apostolom. Med Kristusovim 'odhodom' in njegovo 'vrnitvijo' je čas Cerkve, Njegovega telesa.

Nova zaveza nam predstavlja Kristusa, kot Očetovega poslanca. Jezus, še posebej v Janezovem evangeliju, večkrat govori o sebi v odnosu z Očetom, ki ga je poslal na svet. Tako tudi v današnjem besedilu Jezus pravi: »in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Dragi prijatelji, v tem trenutku smo povabljeni, usmeriti pogled na Njega, saj poslanstvo Cerkve obstaja samo kot nadaljevanje Kristusovega poslanstva: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Evangelist zelo jasno prestavi, da se ta izročitev poslanstva zgodi v Svetem Duhu: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,22). Jezusovo poslanstvo se je dopolnilo v ljubezni. On je namreč prižgal na svetu ogenj Božje ljubezni (prim. Lk 12,49).

»Vesel sem, da na poti Leta vere, obhajam to evharistijo, še posebej posvečeno bratovščinam, tradicionalnim resničnostim v Cerkvi, ki so v novejšem obdobju doživele prenovo in ponovno odkritje«. Tako je dejal papež Frančišek na začetku homilije med dopoldansko sveto mašo na Trgu sv. Petra okoli šestdeset tisoč romarjem, predvsem članom različnih cerkvenih bratovščin z vsega sveta.

Izhajajoč iz današnjega odlomka Janezovega evangelija je sveti oče dejal: »Kdor ljubi Gospoda Jezusa, sprejme vase Njega in Očeta, sprejme po Svetem Duhu v svoje srce evangelij. S tem je nakazano središče iz katerega mora izhajati in k kateremu mora vse voditi: ljubiti Boga, biti Kristusovi učenci tako, da se živi evangelij. Ko vas je nagovoril Benedikt XVI. je uporabil besedo: evangeljskost... Vedno zajemajte pri Kristusu, neusahljivemu izviru, krepite vašo vero, tako da skrbite da duhovno formacijo. osebno in skupno molitev ter bogoslužje.«

Sveti oče je nadalje na primeru prvega jeruzalemskega koncila, kot je opisan v današnjem prvem berilu iz Apostolskih del, dejal, da je bilo potrebno v porajajoči se Cerkvi z razločevanjem priti do tega, kaj je bistveno za biti kristjani. »To je bila previdnostna priložnost, da so bolje razumeli, kaj je bistveno, torej verovati v Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal zaradi naših grehov ter ljubiti se, kakor nas je On ljubil. Toda zapomnite si, težav niso reševali zunaj Cerkve, temveč znotraj Cerkve. Tukaj je drugi element, ki bi ga vam rad navedel, kakor je to storil Benedikt XVI.: to je cerkvenost. Ljudska pobožnost je pot, ki vodi k bistvenemu, seveda, če je živeta v Cerkvi in v globoki povezanosti z vašimi pastirji. Dragi bratje in sestre, Cerkev vas ima rada. Ste namreč kot žive celice, kot živi kamni, v njeni skupnosti dejavna navzočnost.«

»Hočem dodati še tretjo besedo, ki mora biti prav tako značilna za vas: misijonskost.« Potem ko je sveti oče opisal to značilnost bratovščin, kakor je opisana v konstituciji Lumen gentium, 53 (Luč ljudstvom) in v dokumentu iz Aparecide (264. poglavje), je dodal: »Ko greste v romarsko svetišče in gre z vami vsa družina, vaši otroci, s tem vršite evangelizacijo. Potrebno je, da to še naprej delate. Tudi vi ste evangelizatorji... Bodite misijonarji Božje ljubezni in nežnosti! Bodite misijonarji usmiljenja Boga, ki nam vedno odpušča, nas vedno čaka, nas tako zelo ljubi!«

Papež Frančišek je na koncu homilije zbral skupaj vse tri značilnosti in jim jih izročil kot popotnico: »Evangeljskost, cerkvenost, misijonskost. Tri besede! Ne pozabite jih. Evangeljskost, cerkvenost, misijonskost.«

Raduj se, Kraljica nebeška, 1. maj 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas ponovno popelje v dvorano zadnje večerje, ko je Jezus med zadnjo večerjo, preden se je soočil s trpljenjem in smrtjo na križu, apostolom obljubil dar Svetega Duha, ki bo imel nalogo učiti in spomniti na njegove besede skupnost učencev. Jezus sam pravi: 'Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal' (Jn 14, 26). Učiti in spomniti je to, kar dela Sveti Duh v naših srcih.

V trenutku ko se je začel vračati k Očetu, Jezus napove prihod Duha, ki bo učence predvsem učil v polnosti razumeti pomen evangelija, ga sprejeti v svoje bivanje in ga napraviti preko pričevanja živega ter delujočega. Medtem ko ravno izroča 'apostolom', kar pravzaprav pomeni 'poslanim', poslanstvo ponesti oznanilo evangelija vsemu svetu, Jezus obljubi, da ne bodo ostali sami. Z njimi bo Sveti Duh, Tolažnik, ki bo ob njih, še več, bo v njih, da jih bo branil in podpiral. Jezus se vrača Očetu, toda nadaljuje s spremljanjem in poučevanjem svojih učencev preko daru Duha.

Drugi vidik poslanstva Svetega Duha je v pomoči apostolom, da se spominjajo Jezusovih besed. Sveti Duh ima nalogo, da prebudi spomin, spomni na Jezusove besede. Božanski Učitelj je že sporočil vse tisto, kar je nameraval zaupati apostolom, saj je z Njim, učlovečeno Besedo, razodetje dopolnjeno. Sveti Duh bo spominjal na Jezusovo poučevanje sredi različnih konkretnih okoliščin življenja, da jih bo mogoče udejanjiti. In ravno to se dogaja v Cerkvi še danes, ko jo vodi luč in moč Svetega Duha, da lahko prinaša vsem dar zveličanja, torej Božjo ljubezen in usmiljenje. Na primer, ko vi vsak dan berete, kot sem vam priporočal, vsak dan odlomek evangelija, nas Sveti Duh vodi, da si zapomnim in da razumem.

Mi nismo sami. Jezus je blizu nas, je sredi med nami, je v nas! Njegova nova navzočnost v zgodovini se dogaja po daru Svetega Duha, preko katerega je mogoče vzpostaviti živ odnos z Njim, Vstalim Križanim. Sveti Duh, vlit v nas po zakramentih krsta in birme, deluje v našem življenju. Vodi nas preko načina razmišljanja, delovanja, razločevanja, kaj je dobro in kaj je zlo. Pomaga nam udejanjati Jezusovo karitativno ljubezen, Njegovo podaritev za druge, še posebej za tiste najbolj potrebne.

Nismo sami! Znamenje navzočnosti Svetega Duha je tudi mir, ki ga Jezus podarja svojim učencem: »Svoj mir vam dam« (v. 27). Ta je drugačen od tistega, ki si ga ljudje voščimo in skušamo uresničiti. Jezusov mir izvira iz zmage nad grehom, sebičnostjo, ki nam onemogočata ljubiti se kot bratje. Božji dar je tudi znamenje njegove navzočnosti. Vsak učenec, ki je danes poklican hoditi za Jezusom tako, da nosi križ, prejme vase mir Vstalega Križanega v gotovosti njegove zmage in pričakovanju njegove dokončne vrnitve.

Naj nam Devica Marija pomaga učljivo sprejeti Svetega Duha kot notranjega Učitelja in kot živi spomin Kristusa na vsakodnevni poti.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te 6. velikonočne nedelje nam prestavlja odlomek Jezusovega govora namenjenega apostolom med zadnjo večerjo (prim. Jn 14,23-29). Govori o delu Svetega Duha in jim da obljubo: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (v. 26.).

Medtem ko se približuje trenutek križa, Jezus zagotavlja apostolom, da ne bodo ostali sami. Z njimi bo vedno Sveti Duh, Tolažnik, ki jih bo podpiral v poslanstvu ponesti evangelij vsemu svetu. V izvirnem grškem jeziku pojem »παράκλητος, (paràcletos)« pomeni njega, ki se postavi zraven, da bi podpiral in tolažil. Jezus se vrača k Očetu, vendar nadaljuje s poučevanjem in spodbujanjem učencev preko delovanja Svetega Duha.

V čem je poslanstvo Svetega Duha, ki ga Jezus obljublja kot dar? To pove On sam: »učil vas bo vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal«. Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus že prenesel apostolom vse, kar jim je hotel zaupati. Dovršil je božansko razodetje, torej vse to, kar je Oče hotel reči človeštvu s Sinovim učlovečenjem. Naloga Svetega Duha pa je spomniti, dati razumeti v polnosti in voditi v konkretno uresničitev Jezusovega nauka. Ravno to pa je tudi poslanstvo Cerkve, ki ga uresničuje skozi določen stil življenja, za katerega so značilne nekatere zahteve: vera v Gospoda in spolnjevanje njegove Besede; dojemljivost za delovanje Duha, ki nenehno kaže na živega in navzočega Vstalega Gospoda; sprejem njegovega miru in pričevanje tega z držo odprtosti in srečanja z drugim.

Za uresničitev vsega tega pa Cerkev ne more ostati statična, temveč je z dejavno udeležbo vsakega krščenega, poklicana delovati kot skupnost na poti, ki jo poživlja in jo podpira luč in moč Svetega Duha, ki dela vse stvari nove. Gre za to, da se osvobodimo posvetnih vezi, kot so naši pogledi, naše strategije, naši cilji, ki pogosto otežujejo pot vere ter se postavimo v dojemljivo poslušanje Gospodove Besede. Tako nas bo Božji Duh vodil in bo vodil Cerkev, da se zasveti njeno pristno, lepo in svetlo obličje, kakor ga je hotel Kristus.

Gospod nas danes vabi, naj odpremo srce daru Svetega Duha, da nas bo vodil po poteh zgodovine. Dan za dnem nas On vzgaja po logiki evangelija, ki je logika sprejemajoče ljubezni tako, da nas uči vsega in nas spomni vsega, kar nam je Gospod povedal.

Naj Marija, ki jo v tem mesecu maju častimo in prosimo s posebno pobožnostjo kot našo nebeško mater, vedno varuje Cerkev in vse človeštvo. Ona, ki je s ponižno in pogumno vero v polnosti sodelovala s Svetim Duhom za učlovečenje Božjega Sina, naj pomaga tudi nam, da se bomo pustili poučiti in voditi Tolažniku in bomo lahko sprejeli Božjo Besedo ter jo pričevali s svojim življenjem.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 22. maj 2022
Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus, ko se poslavlja od svojih učencev med zadnjo večerjo, izreče neke vrste testament: »Mir vam zapustim«. In takoj za tem doda: »Svoj mir vam dam« (Jn 14,27). Zaustavimo se pri teh dveh kratkih stavkih.

Najprej mir vam zapustim. Jezus se poslavlja z besedami, ki izražajo ljubezen in vedrino. To pa počne v trenutku, ki je povsem nekaj drugega kot veder. Juda je odšel, da bi ga izdal, Peter ga bo zatajil, skoraj vsi pa ga bodo zapustili. Gospod to ve, pa vendar jim ne očita, ne uporablja strogih besed, ne izreka trdih govorov. Namesto, da bi pokazal vznemirjenost, ostane vljuden do konca. Neki pregovor pravi, da se umre tako, kot se živi. Zadnje Jezusove besede so pravzaprav bistvo njegovega življenja. Občuti strah in bolečino, vendar ne da prostor zameri in protestu. Ne pusti se zapasti v zagrenjenost, ne da si duška, ni nestrpen. Je v miru, takem miru, ki prihaja iz njegovega krotkega srca, v katerem je zaupanje. Od tu izvira mir, ki ga Jezus zapušča. Kajti drugemu ne moremo zapustiti mir, če ga nimamo v sebi. Ne moreš dati miru, če nisi v miru.

Mir vam zapustim. S tem Jezus pokaže, da je krotkost možna. On jo je utelesil ravno v najtežjem trenutku. Želi pa si, da se tako vedemo tudi mi, ki smo dediči njegovega miru. Hoče, da smo krotki, odprti, razpoložljivi za poslušanje, sposobni razelektriti spore in tkati soglasje. To je Jezusovo pričevanje in velja več kot tisoč besed in več kot številne pridige. Vprašajmo se, če mi, Gospodovi učenci, v krajih kjer živimo, se obnašamo tako, da pomirjamo napetosti in ugašamo spore? Se mi med trenji s kom, takoj odzovemo, vzrojimo ali pa znamo odgovoriti z nenasiljem ter s krotkimi besedami in dejanji? Vsakdo naj se vpraša, kako se odzove.

Takšna krotkost pa ni lahka. Koliko napora je potrebnega, da se na različnih nivojih razelektri napetost! Tukaj pa nam pride na pomoč Jezusov drugi stavek svoj mir vam dam. Jezus ve, da sami nismo sposobni ohraniti mir in je zato potrebna pomoč, dar. Mir je naše prizadevanje, predvsem pa je Božji dar. Jezus namreč pravi: »svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (v. 27). Kaj je ta mir, ki ga svet ne pozna in nam ga Gospod podarja? Ta mir je Sveti Duh, Jezusov isti Duh. To je navzoč Boga v nas, to je »moč Božjega miru«. On, Sveti Duh je, ki razoroži srce in ga napolni z vedrino. On, Sveti Duh je, ki omehča trdoto in pogasi skušnjave, da bi napadali druge. On, Sveti Duh je, ki nas spomni, da so ob nas bratje in sestre in ne ovire ter nasprotniki. On, Sveti Duh je, ki nam da moč odpuščanja, sprave in ponovnega začetka. In z Njim se postane možje in žene miru.

Dragi bratje in sestre, noben greh, nobena zgrešenost, nobena zamera nam ne sme vzeti poguma, da z vztrajnostjo prosimo dar Svetega Duha, ki nam daje mir. Bolj ko čutimo, da je srce razburjeno, bolj ko v sebi čutimo vznemirjenost, nestrpnost, jezo, še bolj moramo prositi Gospoda za Duha miru. Navadimo se vsak dan reči: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. To je lepa molitev. Skupaj jo izrecimo: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Nisem dobro slišal: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Prosimo ga tudi za tiste, ki živijo ob nas, za tiste, ki jih vsak dan srečamo, za voditelje narodov.

Marija naj nam pomaga sprejeti Svetega Duha, da bomo delavci za mir.

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko je Jezus prišel v svoj domači kraj, se je vzdržal izvrševanja čudežev, da ne bi še bolj podžigal zavisti svojih sokrajanov in bi jih moral potem še ostreje obsoditi. Namesto tega je raje predstavil svoj nauk, ki pa ni nič manj kot čudeži vreden občudovanja.« Origen pa pravi: »Ljudje so videli, da je Jezus, brez tega, da bi imel koga podobnega v sorodstvu, ali bil doma izobražen ter poučen, prišel do te stopnje modrosti in moči.« 

V nagovoru pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška na 1. maja leta 2005 je Benedikt XVI. dejal: »Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za 'evangelij dela', o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«

Benedikt XVI. je leta 2011 v homiliji med beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. dejal: »Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«

Misli sv. Janeza Pavla II.
Sveti papež Janez Pavel II. pa je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu sv. Jožefa z naslovom Odrešenikov varuh  spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo je eden vsakdanjih izrazov te ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenjska sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja. Za Jezusa so to leta njegovega skritega življenja, o katerem govori evangelist po dogodku v templju: 'In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren' (Lk 2,51). Ta podreditev, se pravi Jezusova pokorščina v nazareški hiši, se razume tudi kot udeležba pri Jožefovem delu. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju izjemen poudarek. Vključeno je v skrivnost učlovečenja hkrati s človeško naravo Božjega Sina, prav tako pa je bilo tudi odrešeno na poseben način. Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja.

Pomembnost dela v človekovem življenju zahteva, da v njem spoznamo in sprejmemo prvine, da bi vsem ljudem pomagali, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem zveličavnem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom, ko po veri živo uveljavljajo svoj delež pri njegovem trojnem poslanstvu: duhovnika, preroka in kralja.«

 

Patris corde
6. Oče, ki dela
Eden od vidikov, ki je značilen za sv. Jožefa in je bil poudarjen že v času prve socialne okrožnice Rerum novarum Leona XIII., je njegov odnos do dela. Sv. Jožef je bil tesar, ki je pošteno delal, da je zagotovil vzdrževanje za svojo družino. Od njega se je Jezus naučil vrednosti, dostojanstva in veselja tega, kar pomeni jesti kruh, ki je sad dela lastnih rok.

V našem času, v katerem se zdi, da je delo spet postalo nujno socialno vprašanje in brezposelnost včasih dosega vznemirljive ravni tudi med tistimi narodi, v katerih so desetletja živeli v določenem blagostanju, je potrebno z obnovljeno zavestjo razumeti pomen dela, ki daje dostojanstvo, naš svetnik pa je vzorni varuh tega.

Delo postane sodelovanje pri delu odrešenja, priložnost, da pospešimo prihod Kraljestva, da razvijamo svoje možnosti in dobre lastnosti, s tem da jih postavimo v službo družbe in občestva. Delo postane priložnost za uresničevanje ne le za nas same, ampak predvsem za tisto izvorno jedro družbe, ki je družina. Družina, v kateri je pomanjkanje dela, je v večji meri izpostavljena težavam, napetostim, zlomom in celo obupni in obupujoči skušnjavi razpada. Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi se zavzemali za to, da bi vsi imeli možnost dostojnega vzdrževanja?

Človek, ki dela, ne glede na to, kakšna je njegova naloga, sodeluje s samim Bogom, postane nekoliko stvarnik sveta, ki nas obdaja. Kriza našega časa, ki je ekonomska, socialna, kulturna in duhovna kriza, lahko za vse predstavlja klic k ponovnemu odkritju vrednote, pomembnosti in nujnosti dela za začetek nove »normalnosti«, v kateri nihče ne bo izključen. Delo sv. Jožefa nas spominja, da sam Bog, ki je postal človek, ni zaničeval dela. Izguba dela, ki prizadeva toliko bratov in sester, in ki v zadnjem času narašča zaradi pandemije covid-19, mora biti klic, da ponovno preverimo svoje prednostne naloge. Prosimo sv. Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela.