Angelus, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih' (KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

Nebo in zemlja
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost 'občestva svetih'. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena', 'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

Svetniki kot botanični vrt
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

Praznik vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo' (prim. Mt 5,3.10).

Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji. Toda kaj je spremenilo njihovo življenje?

Ko so spoznale Božjo ljubezen, so ji sledile brez pogojev in hinavščine z vsem srcem; svoja življenja so dale za služenje drugim, trpljenja in nasprotovanja so prenašale brez sovraštva ter na zlo so odgovarjale z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov: so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim – služiti bližnjim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile. Svetniki niso nikoli sovražili,« je poudaril papež Frančišek. Kajti razumeti moramo, da ljubezen prihaja od Boga, sovraštvo pa prihaja od hudiča. Od le-tega pa so se svetniki oddaljili.

»Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »biti svetniki ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.« Biti sveti je poklicanost vseh. Vsi smo poklicani, da hodimo po poti svetosti. Ta pot pa ima tudi ime in obličje, je dodal papež. To je Jezus Kristus. On nas uči, kako postati sveti. V evangeliju nam pokaže pot blagrov. »Božje kraljestvo je namreč za tiste, ki svoje gotovosti ne polagajo v stvari, temveč v Božjo ljubezen; za tiste, ki imajo preprosto in ponižno srce; ki si ne domišljajo, da so pravični, in ne sodijo drugih; tiste, ki znajo trpeti s tistimi, ki trpijo, in se veseliti s tistimi, ki se veselijo; ki niso napadalni, ampak usmiljeni in si prizadevajo za spravo in mir.« Prav to slednje je papež Frančišek še posebej poudaril. Svetniki in svetnice vedno pomagajo spraviti ljudi in delajo za mir.

Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

Po molitvi Angelovega češčenja je papež še posebej pozdravil udeležence tako imenovanega »teka svetnikov«, ki je danes dopoldne potekal v Rimu in ga je organizirala Fundacija Don Bosko v svetu: »Sveti Pavel bi rekel, da je celotno življenje kristjana nekakšen 'tek', da bi osvojili nagrado svetosti.« Zatem pa je papež spomnil še na svoj popoldanski obisk na rimskem pokopališču Verano. Namen tega je bil moliti tudi posebej za žrtve nasilja, zlasti za kristjane, ki so izgubili življenja med preganjanji; za naše brate in sestre, ki so umrli zaradi žeje, lakote ali napora med potjo do boljših pogojev za življenje: »Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre.«

Angel Gospodov, nedelja, 1. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na ta slovesen praznik Vseh svetih nas Cerkev vabi k razmišljanju o velikem upanju, ki je utemeljeno na Kristusovem vstajenju. Kristus je vstal in tudi mi z Njim, bomo z Njim!

Sveti in blaženi so najverodostojnejše priče krščanskega upanja, saj so ga med svojim bivanjem v polnosti živeli med veseljem in žalostjo, udejanjajoč Blagre, ki jih je Jezus pridigal in danes odmevajo v bogoslužju (prim. Mt 5,1-12a). Evangeljski blagri so dejansko pot svetosti. Sedaj se bom zaustavil ob dveh blagrih, drugem in tretjem.

Drugi blagor je ta: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (v. 4). Besede se zdi, da si nasprotujejo, saj jok ni znamenje veselja in sreče. Vzroki za jok in trpljenje so smrt, bolezen, moralne tegobe, greh in napake, ali bolj preprosto, krhko in slabotno vsakodnevno življenje zaznamovano s težavami. Življenje, ki je včasih ranjeno in preizkušeno z nehvaležnostjo in nerazumevanjem. Jezus razglaša za blažene tiste, ki jočejo zaradi teh resničnosti in kljub vsemu zaupajo v Gospoda in se zatekajo pod njegovo senco. Takšni niso ravnodušni, tudi jim med bolečino ne otrdi srce, temveč s potrpežljivostjo upajo v Božjo tolažbo. To tolažbo okušamo že v tem življenju.

V tretjem blagru Jezus zatrjuje: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (v. 5). Bratje in sestre, krotkost. Krotkost je Jezusova značilnost, ki o sebi pravi: »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Krotki so tisti, ki znajo obvladovati sami sebe, ki pustijo prostor drugemu, mu prisluhnejo in ga spoštujejo v njegovem načinu življenja, v njegovih potrebah ter v njegovih zahtevah ter ga ne nameravajo prevladati z nasiljem, niti napraviti ga nepomembnega, nočejo biti nad ničemer in imeti nadvlado nad vsem, niti vsiljevati svoje ideje in interese v škodo drugih. Takšne osebe, ki jih posvetna miselnost ne ceni, so dragocene v očeh Boga, ki jim da v dediščino obljubljeno deželo, torej večno življenje. Tudi ta blagor se začne tu spodaj in se bo dopolnil v Kristusu. Krotkost… V tem trenutku življenja, tudi svetovnega, ko je veliko agresivnosti, tudi v vsakdanjem življenju je prva stvar, ki gre iz nas, agresivnost, obramba. Potrebujemo krotkost, da bomo lahko šli naprej po poti svetosti. Poslušati, spoštovati, ne napadati, to je krotkost.

Dragi bratje in sestre, izbrati si čistost, krotkost ter usmiljenje, izbrati si zaupanje v Gospoda v duhovnem uboštvu in v nadlogah, prizadevati si za pravičnost in mir, vse to pomeni iti proti toku glede na miselnost tega sveta, glede na kulturo posedovanja, brezsmiselne zabave, arogance nad najbolj slabotnimi. To evangeljsko pot so prehodili svetniki in blaženi. Današnja slovesnost, ko obhajamo vse svetnike, nas spominja na osebno in vse splošno poklicanost k svetosti in nam predlaga zanesljive zglede za to pot, ki jo vsak prehodi na edinstven in neponovljiv način. Dovolj je pomisliti na obilne darove ter na konkretne zgodbe svetih in blaženih, ki niso enaki, saj ima vsak svojo osebnost ter je v življenju razvil svojo pot svetosti glede na svojo osebnost. To lahko stori vsakdo od nas, ko gre po tej poti krotkosti. Prosim vas, krotkost in bomo šli proti svetosti.

Ta neizmerna družina Kristusovih učencev ima Mater, Devico Marijo. Mi jo častimo pod vzklikom Kraljica vseh svetnikov, je pa predvsem Mati, ki uči vsakega, kako sprejeti in hoditi za njenimi otroki. Naj nam pomaga pomnožiti željo po svetosti v hoji po poti blagrov.

Papež po molitvi in blagoslovu: »Vsem voščim lep praznik v duhovni družbi svetnikov!«

Dragi bratje in sestre, lep praznik in dober dan! Danes, ko praznujemo Vse svete, bi lahko imeli zavajajoč vtis. Lahko bi si mislili, da danes obhajamo tiste sestre in brate, ki so bili v življenju popolni, vedno dosledni, natančni, še več 'poškrobljeni'.

Nasprotno pa današnji evangelij zanika takšen stereotipni pogled, to svetost s podobice. Jezusovi blagri namreč (prim. Mt 5,1-12), ki so osebna izkaznica svetnikov, kažejo na povsem nasprotno. Govorijo o življenju proti toku in o »revolucionarnem« življenju. Svetniki so resnični revolucionarji.

Poglejmo na primer zelo aktualen blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (v. 9) in bomo videli, kako je Jezusov mir zelo drugačen kot si ga predstavljamo. Vsi si želimo mir, toda pogosto je to, kar hočemo, imeti mir, da nas pustijo pri miru, da ne bi imeli problemov temveč mir. Jezus pa nasprotno ne imenuje blaženih tiste mirne, ki imajo mir, ampak tiste, ki delajo za mir, ki se borijo za mir, graditelje, delavce za mir. Mir je namreč potrebno graditi in kot za vsako gradnjo je tudi za to potreben napor, sodelovanje, potrpežljivost. Mi bi hoteli, da bi mir dežil od zgoraj, medtem ko Sveto pismo govori o »semenu miru« (prim. Zah 8,12), ki klije iz terena življenja, iz semena našega srca. Raste v tišini dan za dnem z dobrimi deli pravičnosti in usmiljenja, kakor pričujejo sijajne priče, ki jih danes obhajamo. In še, prepričani smo, da pride do miru s silo in močjo. Za Jezusa je ravno nasprotno. Njegovo življenje in življenja svetnikov nam pravijo, da mora seme miru, da bi raslo in obrodilo sad, najprej umreti. Miru ne dosežemo s tem, da si ga osvojimo ali koga porazimo. Nikoli ni nasilen, nikoli ni oborožen. V oddaji »Po njegovi podobi« sem videl številne svetnike in svetnice, ki so se borili, ustvarjali mir s svojim delom, v to vložili svoje življenje, darovali življenje.

Kako se torej postane delavec za mir? Najprej je potrebno razorožiti srce. Da, saj smo vsi opremljeni z nasilnimi mislimi drug proti drugemu in zajedljivimi besedami ter mislimo, da se bomo obranili z bodečo žico pritoževanja ter z betonskimi zidovi ravnodušnosti. Pritožujemo se in smo ravnodušni, ampak to ni mir, to je vojna. Seme miru zahteva demilitarizacijo njive našega srca. Kako je s tvojim srcem? Je že demilitarizirano, ali pa je še vedno s temi stvarmi kot sta pritoževanje in ravnodušnost ter agresivnost. Kako pa se demilitarizira srce? Tako, da se odpremo Jezusu, ki je »naš mir« (Ef 2,14); da stojimo pred Njegovim križem, ki je katedra miru; da od Njega v spovedi prejmemo »odpuščanje in mir«. Tu se začne, kajti biti delavci za mir, biti sveti, ni v naši moči, ampak je njegov dar, njegova milost.

Bratje in sestre, zazrimo se v notranjost in se vprašajmo: smo graditelji miru? Tam kjer študiramo in delamo prinašamo napetost, besede, ki ranijo, govorice, ki zastrupljajo, polemike, ki ločujejo? Ali pa odpiramo pot miru tako, da odpustimo tistemu, ki nas je užalil, poskrbimo za tistega, ki se nahaja na obrobju, poravnamo kakšno krivico s tem, da pomagamo tistemu, ki ima manj? To pomeni graditi mir.

Lahko pa se pojavi še zadnje vprašanje, ki pa velja za vsak blagor: se splača živeti tako? Ne bomo na zgubi? Jezus sam nam da odgovor: tisti, ki delajo za mir, bodo »imenovani Božji sinovi« (Mt 5,9). Na svetu se zdijo neumestni, ker se ne podrejajo logiki moči in prevlade, v nebesih bodo Bogu najbližji, saj mu najbolj podobni. V resnici tudi tukaj ostane, kdor je nepošten, praznih rok, medtem ko tisti, ki ima vse rad in nikogar ne rani, zmaga. Kakor pravi psalm bo miroljubni mož imel potomstvo (prim. Ps 37,37).

Devica Marija, Kraljica vseh svetnikov naj nam pomaga, da bomo v življenju vsak dan graditelji miru.

Angel Gospodov, sreda, 1. november 2024
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik vseh svetih. V luči tega praznika se ustavimo pri svetosti, zlasti pri dveh njenih značilnostih. Svetost je dar – ni je mogoče kupiti – in istočasno je pot. Dar in pot.

Predvsem je dar. Svetost je Božji dar, ki smo ga prejeli s krstom. Če jo pustimo rasti, lahko popolnoma spremeni naše življenje (apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 15). Svetniki niso nedosegljivi ali oddaljeni junaki, ampak so osebe kot mi, so naši prijatelji, katerih izhodiščna točka je bil isti dar, ki smo ga mi prejeli – krst. In če nekoliko pomislimo, smo zagotovo kakšnega že srečali, »vsakdanjega« svetnika, pravično osebo, ki zares živi krščansko življenje, s preprostostjo ... to, kar rad imenujem »svetniki izza sosednjih vrat«, ki imajo običajno življenje. Svetost je torej dar, ki je ponujen vsem za srečno življenje. Sicer pa, ko prejmemo nek dar, kakšen je naš prvi odziv? To, da smo srečni, saj to pomeni, da nas nekdo ima rad; dar svetosti nas naredi srečne, ker nas Bog ima rad.

Vendar pa je vsak dar treba sprejeti, kar s sabo nosi odgovornost, da se odzovemo, in povabilo, da si prizadevamo, da ne bo zapravljen. Vsi krščeni smo prejeli isti klic, naj »s svojim življenjem ohranjamo in izpopolnjujemo svetost, ki smo jo prejeli« (Lumen gentium, 40). Tako pridemo k drugi točki: svetost je pot, pot, ki jo je treba prehoditi skupaj, si med seboj pomagati, združeni s tistimi odličnimi tovariši, kar so svetniki.

Oni so naši starejši bratje in sestre, na katere lahko vedno računamo. Svetniki nas podpirajo in nas s svojo tiho navzočnostjo popravijo, ko na poti zavijemo v napačno smer. So iskreni prijatelji, na katere se lahko zanesemo, saj želijo naše dobro. V njihovem življenju najdemo zgled, v njihovih molitvah dobimo pomoč in prijateljstvo, z njimi se povežemo v vez bratske ljubezni.

Svetost je pot in dar. Zatorej se lahko vprašamo: ali se spomnim, da sem kot dar prejel Svetega Duha, ki me kliče k svetosti in mi jo pomaga doseči? Se Svetemu Duhu zahvalim za dar svetosti? Čutim bližino svetnikov, se z njimi pogovarjam in se nanje obračam? Ali poznam zgodbo vsaj kakšnega med njimi? Za nas je dobro, če poznamo življenje svetnikov in dopustimo, da nas njihovi zgledi ganejo. Prav tako je dobro, da se nanje obračamo v molitvi.

Marija, Kraljica vseh svetnikov, naj nam pomaga čutiti veselje ob prejetem daru in naj v nas poveča željo po večnosti.

Benedikt XVI. je v pismu Petru Hansu Kolvenbachu ob začetku 35. generalne kongregacije Družbe Jezusove spregovoril o Pavlovih besedah Tesaloničanom iz nedeljskega drugega berila.
»Apostol piše vernikom v Tesaloniko, da so jim oznanili Božji evangelij tako, da so 'opominjali, spodbujali in' - Pavel podrobno označi – 'rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo' (I Tes 2,11), ter dodaja: 'Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete' (1Tes 2,13). Božja beseda je torej najprej 'prejeta', se pravi slišana, potem pa, ko vstopi v srce, postane 'sprejeta' in tisti, ki jo sprejme, spozna, da Bog govori po tistem, ki je bil poslan: na ta način beseda deluje v vernikih. Kakor takrat, tudi danes evangelizacija terja popolno in zvesto sprejetje Božje besede: predvsem sprejetje Kristusa in pozorno poslušanje Duha, ki vodi Cerkev, z učljivo pokorščino pastirjem, ki jih je Bog postavil za voditelje svojega ljudstva, ter preudaren in odkrit dialog z družbinimi, kulturnimi in verskimi izzivi našega časa. Vse to predpostavlja, kakor vemo, tesno povezanost z Njim, ki nas kliče, da smo njegovi prijatelji in učenci, občestvo življenja in delovanja, ki se hrani s poslušanjem njegove besede, s kontemplacijo in molitvijo, z ločenostjo od miselnosti sveta in z nenehnim spreobračanjem k njegovi ljubezni, da bi On, Kristus, živel in deloval v vsakem od nas. V tem je skrivnost pristnega uspeha apostolskega in misijonskega napora vsakega kristjana, še bolj pa teh, ki so poklicani k bolj neposredni službi evangeliju.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril o tematiki evangelija 31. navadne nedelje najprej duhovnikom, nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.

»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15).

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri vašem vsakodnevnem služenju. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentiumpravi: duhovniki 'naj skrbijo kakor očetje  v Kristusu za vernike, ki so jih s krstom in poučevanjem duhovno rodili' (C 28).  Čemu se torej ne bi stalno vračali h korenini našega duhovništva, Gospodu Jezusu Kristusu? Odnos z njim, kot osebo, je osnova za to, kar hočemo živeti, torej odnos z Njim, ki nas je imenoval za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta (prim. Jn 15,15). Če boste živeli to globoko prijateljstvo z Kristusom, boste našli v svojem srcu resnično svobodo in veselje. Službeno duhovništvo pa vključuje tudi globoko povezanost z Kristusom, ki se nam je daroval v evharistiji. Če je evharistija središče vašega duhovniškega življenja, bo tudi središče vašega cerkvenega poslanstva. Dejansko nas je Kristus za vse življenje poklical k deležnosti pri njegovem poslanstvu in k pričevanju, da bo lahko njegova Beseda oznanjena vsem. Ko duhovnik obhaja v Gospodovem imenu in v njegovi osebi, ni duhovnik tisti, ki je v ospredju, temveč kot služabnik, kot preprosto orodje ki kaže na Kristusa, saj se Kristus sam daruje za zveličanje sveta. 'Voditelj naj bo kakor strežnik', pravi Jezus.«

»Za življenje Cerkve je zelo pomemben in nepogrešljiv tudi duhovni prispevek posvečenih oseb. Poklicanost v hojo za Kristusom je dar za vse Božje ljudstvo. K tej poklicanosti hoditi za Kristusom čistim, ubogim in pokornim, ki se je popolnoma posvetil delovanju v slavo svojega Očeta ter ljubezni do bratov in sester, pa pripada tudi poslanstvo biti priče v svetu za prvenstvo Boga in obljubo prihodnjih dobrin. Z brezpogojno zvestobo pri vaših prizadevanjih ste v Cerkvi kot klica življenja, ki raste v službi Božjega kraljestva. Posvečeno življenje je radikalno posnemanje Kristusa.«

Angelus, 30. oktober 2011
Med bogoslužjem današnje nedelje nas apostol Pavel povabi, da se približamo evangeliju »ne kot človeški besedi, ampak, kar resnično je, kot Božji besedi«(1Tes 2,13). S tem lahko v veri sprejmemo opomine, s katerimi se Jezus obrača na našo vest, da bi naše ravnanje preoblikovali po teh opominih. V današnjem odlomku Jezus graja pismouke in farizeje, ki so imeli v skupnosti vlogo učiteljev, saj je bilo njihovo obnašanje v očitnem nasprotju z naukom, ki so ga z doslednostjo nalagali drugim. Jezus je poudaril da »govorijo, pa ne delajo« (Mt 23,3). Še več: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,4). Dober nauk je vredno sprejeti, vendar pa ga lahko neskladno ravnanje razvrednoti. Zato Jezus pravi: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23,3). Jezusovo ravnanje pa je popolnoma nasprotno. On prvi udejanja zapoved ljubezni, ki jo uči, ob tem pa tudi pravi, da je njeno breme lahko in prijetno, saj nam ga On sam pomaga nositi (prim. Mt 11,29-30).

Sveti Bonaventura z mislijo na učitelje, ki zatirajo svobodo drugega v imenu lastne avtoritete, nakaže, kdo je resnični učitelj, z besedami: »Nihče ne more učiti, še manj pa delovati, niti doseči spoznanih resnic, ne da bi bil pri tem navzoč Božji Sin« (Sermo I de Tempore, Dom. XXII post Pentecosten, Opera omnia, IX, Quaracchi, 1901, 442). Jezus sedi na 'stolici', kot večji Mojzes, saj razširja Zavezo na vsa ljudstva (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88). On je naš pravi in edini Učitelj. Zato smo poklicani, da hodimo za Božjim Sinom, učlovečeno Besedo, ki izraža resnico svojega nauka v zvestobi Očetovi volji tako, da podarja samega sebe. Blaženi Anton Rosmini piše: »Prvi Učitelj vzgaja ostale učitelje, prav tako, kot tudi učence, saj (tako prvi kot drugi) obstajajo samo v moči prvega, sicer skrivnega, pa vendar vsemogočnega učiteljstva ((Idea della Sapienza, 82, v: Introduzione alla filosofia, vol. II, Rim 1934, 143). Jezus prav tako odločno obsoja samopoveličevanje ter pravi,  da opravljanje del zato, da bi jih ljudje videli, vodi v nemilost človeškega odobravanja, kar pa ogroža vrednote, ki utemeljujejo pristnost osebe.

Dragi prijatelji, Gospod Jezus se je predstavil svetu kot služabnik s tem, da je popolnoma izpraznil sebe ter se tako ponižal, da je dal na križu najbolj zgovoren nauk ponižnosti in ljubezni. Iz njegovega zgleda izhaja predlog za življenje: 'Največji med vami bodi vaš strežnik' (Mt 23,11). Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo ter še posebej prosimo za vse tiste, ki so v krščanskih skupnostih poklicani za službo poučevanja, da bodo lahko vedno z dejanji pričevali za resnice, ki jih posredujejo z besedami.

Origen pravi: »Priznati moramo, da želje biti prvi ni najti samo med pismouki in farizeji, ampak tudi med člani Cerkve.« Neznani pisec k temu dodaja: »Vendar pa je prav, da izkazujemo čast tako dobrim kot tudi slabim duhovnikom, da se ne bi zgodilo, ko bi dober duhovnik bil grajan zaradi slabega, saj je bolje braniti pravičnega skupaj s podležem, kot pa rušiti pravičnega zaradi podleža.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Dober pastir mora biti nezlomljiv sodnik do stvari, ki se tičejo njega, vendar pa mora biti prizanesljiv in usmiljen do tistih, katerim je njegova pastoralna oskrba namenjena.« Neznani pisec nadaljuje: »Laike v zmoti se z lahkoto popravlja, je pa skoraj nemogoče popravljati klerikov, ko postanejo podli. Položaj namreč ne posvečuje človeka, temveč človek posvečuje položaj, zato vsi duhovniki niso svetniki, toda vsi sveti pripadajo duhovnemu duhovništvu.« Tudi sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Judovski duhovniki so skrbeli samo za to, da bi ugajali svojim poslušalcem in sledili vsem nestalnim željam.« Sv. Hieronim, Origen in sv. Janez Krizostom se strinjajo: »Nihče si ne more dati reči učitelj ali oče, razen za Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Jezus, ne samo, da prepoveduje svojim učencem želeti si prvi sedež, ampak jim zapoveduje, da iščejo zadnjega.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski dodajata: »Jezus sam je dal zgled ponižnosti. Čeprav je bil tako velik, je ponižal samega sebe.« Neznani pisec zaključi: »Na mesijanski svatbi bo protokol obreda obrnjen na glavo.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij iz zadnjih dni Jezusovega življenja se dogaja v Jeruzalemu. To so bili dnevi polni pričakovanja in napetosti. Jezus po eni strani nameni ostre kritike pismoukom in farizejem, po drugi pa zapusti pomembne napotke kristjanom vseh časov, torej tudi nam.

Množici je rekel: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in se tega držite.« To pomeni, da imajo oni oblast poučevati, kar je v skladu z Božjo postavo. Kljub temu pa Jezus takoj zatem doda: »Po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo« (vv. 2-3). Bratje in sestre, pogosta hiba tistih, ki imajo oblast je, da od drugih zahtevajo stvari, čeprav upravičene, ki pa jih oni osebno ne udejanjajo. Živijo dvojno življenje. Jezus pravi: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (v. 4). S takšno držo se zelo slabo izvaja oblast, ki bi morala za svojo največjo moč imeti svoj dober zgled, oblast izhaja iz dobrega zgleda in tako pomagati drugim, da izvršujejo to, kar je prav in dolžno ter jih podpirati med preizkušnjami, s katerimi se srečujejo na poti dobrega. Oblast je pomoč, toda če se jo izvaja na slab način, postane neznosna, saj ne omogoča osebam njihovo rast in ustvarja ozračje nezaupanja in nasprotovanja in tudi korupcije.

Jezus odprto razkriva nekatere negativne drže pismoukov in farizejev: »Radi imajo prvo mesto na gostijah in prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih« (vv. 6-7). Ta skušnjava izhaja iz človekove ošabnosti in je ni vedno zlahka premagati. To je drža, s katero živijo samo zato, da bi se pokazali.

Zatem je Jezus dal napotke svojim učencem: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje… Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami bodi vaš strežnik« (vv. 8-11).

Mi, Jezusovi učenci ne smemo hlepeti po častnih naslovih, oblasti ali nadvladi. Mene osebno razžalosti, ko vidim nekatere, ki psihološko živijo tako, da tečejo za nečimrnostjo naslovov in priznanj. Mi, Jezusovi učenci ne smemo početi tega, saj mora biti med nami preprosta in bratska drža. Vsi smo si bratje in zato ne smemo podvreči si drugih, gledati jih moramo kot brate. Tako jih moramo gledati. Vsi smo bratje. Če smo od nebeškega očeta prejeli dobre lastnosti, jih moramo uporabiti za službo bratom in sestram, nikakor pa jih zlorabiti za svojo osebno potešitev. Ne smemo se imeti višjih od drugih, zato je skromnost bistvena za bivanje, ki hoče biti v skladu z naukom Jezusa Kristusa, ki je krotak in iz srca ponižen, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli.

Naj nam Devica Marija, »in kot nihče ponižna in visoka« (Dante, Raj, XXXIII., 2), pomaga s svojo materinsko priprošnjo zbežati stran od napuha in nečimrnosti, da bomo dojemljivi za ljubezen, ki prihaja od Boga, za službo našim bratom in sestram ter za njihovo veselje, ki bo tudi naše.