Angelus, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih' (KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

Nebo in zemlja
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost 'občestva svetih'. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena', 'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

Svetniki kot botanični vrt
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

Praznik vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo' (prim. Mt 5,3.10).

Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Praznik vseh svetih, ki ga danes obhajamo, nas spominja, da cilj našega bivanja ni smrt, ampak je raj! »Ni še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« (1 Jn 3,2) Da ta obljuba ne razočara, nam zagotavljajo svetniki, prijatelji Boga. Ti so v svojem zemeljskem bivanju živeli v globokem občestvu z Bogom. Božje obličje so prepoznavali na obličjih najmanjših in preziranih bratov, sedaj pa ga gledajo iz oči v oči v njegovi slavni lepoti. Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji. Toda kaj je spremenilo njihovo življenje?

Ko so spoznale Božjo ljubezen, so ji sledile brez pogojev in hinavščine z vsem srcem; svoja življenja so dale za služenje drugim, trpljenja in nasprotovanja so prenašale brez sovraštva ter na zlo so odgovarjale z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov: so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim – služiti bližnjim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile. Svetniki niso nikoli sovražili,« je poudaril papež Frančišek. Kajti razumeti moramo, da ljubezen prihaja od Boga, sovraštvo pa prihaja od hudiča. Od le-tega pa so se svetniki oddaljili.

»Svetniki so moški in ženske, ki imajo v srcih veselje in ga posredujejo drugim. Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »biti svetniki ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.« Biti sveti je poklicanost vseh. Vsi smo poklicani, da hodimo po poti svetosti. Ta pot pa ima tudi ime in obličje, je dodal papež. To je Jezus Kristus. On nas uči, kako postati sveti. V evangeliju nam pokaže pot blagrov. »Božje kraljestvo je namreč za tiste, ki svoje gotovosti ne polagajo v stvari, temveč v Božjo ljubezen; za tiste, ki imajo preprosto in ponižno srce; ki si ne domišljajo, da so pravični, in ne sodijo drugih; tiste, ki znajo trpeti s tistimi, ki trpijo, in se veseliti s tistimi, ki se veselijo; ki niso napadalni, ampak usmiljeni in si prizadevajo za spravo in mir.« Prav to slednje je papež Frančišek še posebej poudaril. Svetniki in svetnice vedno pomagajo spraviti ljudi in delajo za mir.

Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

Po molitvi Angelovega češčenja je papež še posebej pozdravil udeležence tako imenovanega »teka svetnikov«, ki je danes dopoldne potekal v Rimu in ga je organizirala Fundacija Don Bosko v svetu: »Sveti Pavel bi rekel, da je celotno življenje kristjana nekakšen 'tek', da bi osvojili nagrado svetosti.« Zatem pa je papež spomnil še na svoj popoldanski obisk na rimskem pokopališču Verano. Namen tega je bil moliti tudi posebej za žrtve nasilja, zlasti za kristjane, ki so izgubili življenja med preganjanji; za naše brate in sestre, ki so umrli zaradi žeje, lakote ali napora med potjo do boljših pogojev za življenje: »Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre.«

Angel Gospodov, nedelja, 1. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na ta slovesen praznik Vseh svetih nas Cerkev vabi k razmišljanju o velikem upanju, ki je utemeljeno na Kristusovem vstajenju. Kristus je vstal in tudi mi z Njim, bomo z Njim!

Sveti in blaženi so najverodostojnejše priče krščanskega upanja, saj so ga med svojim bivanjem v polnosti živeli med veseljem in žalostjo, udejanjajoč Blagre, ki jih je Jezus pridigal in danes odmevajo v bogoslužju (prim. Mt 5,1-12a). Evangeljski blagri so dejansko pot svetosti. Sedaj se bom zaustavil ob dveh blagrih, drugem in tretjem.

Drugi blagor je ta: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (v. 4). Besede se zdi, da si nasprotujejo, saj jok ni znamenje veselja in sreče. Vzroki za jok in trpljenje so smrt, bolezen, moralne tegobe, greh in napake, ali bolj preprosto, krhko in slabotno vsakodnevno življenje zaznamovano s težavami. Življenje, ki je včasih ranjeno in preizkušeno z nehvaležnostjo in nerazumevanjem. Jezus razglaša za blažene tiste, ki jočejo zaradi teh resničnosti in kljub vsemu zaupajo v Gospoda in se zatekajo pod njegovo senco. Takšni niso ravnodušni, tudi jim med bolečino ne otrdi srce, temveč s potrpežljivostjo upajo v Božjo tolažbo. To tolažbo okušamo že v tem življenju.

V tretjem blagru Jezus zatrjuje: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (v. 5). Bratje in sestre, krotkost. Krotkost je Jezusova značilnost, ki o sebi pravi: »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Krotki so tisti, ki znajo obvladovati sami sebe, ki pustijo prostor drugemu, mu prisluhnejo in ga spoštujejo v njegovem načinu življenja, v njegovih potrebah ter v njegovih zahtevah ter ga ne nameravajo prevladati z nasiljem, niti napraviti ga nepomembnega, nočejo biti nad ničemer in imeti nadvlado nad vsem, niti vsiljevati svoje ideje in interese v škodo drugih. Takšne osebe, ki jih posvetna miselnost ne ceni, so dragocene v očeh Boga, ki jim da v dediščino obljubljeno deželo, torej večno življenje. Tudi ta blagor se začne tu spodaj in se bo dopolnil v Kristusu. Krotkost… V tem trenutku življenja, tudi svetovnega, ko je veliko agresivnosti, tudi v vsakdanjem življenju je prva stvar, ki gre iz nas, agresivnost, obramba. Potrebujemo krotkost, da bomo lahko šli naprej po poti svetosti. Poslušati, spoštovati, ne napadati, to je krotkost.

Dragi bratje in sestre, izbrati si čistost, krotkost ter usmiljenje, izbrati si zaupanje v Gospoda v duhovnem uboštvu in v nadlogah, prizadevati si za pravičnost in mir, vse to pomeni iti proti toku glede na miselnost tega sveta, glede na kulturo posedovanja, brezsmiselne zabave, arogance nad najbolj slabotnimi. To evangeljsko pot so prehodili svetniki in blaženi. Današnja slovesnost, ko obhajamo vse svetnike, nas spominja na osebno in vse splošno poklicanost k svetosti in nam predlaga zanesljive zglede za to pot, ki jo vsak prehodi na edinstven in neponovljiv način. Dovolj je pomisliti na obilne darove ter na konkretne zgodbe svetih in blaženih, ki niso enaki, saj ima vsak svojo osebnost ter je v življenju razvil svojo pot svetosti glede na svojo osebnost. To lahko stori vsakdo od nas, ko gre po tej poti krotkosti. Prosim vas, krotkost in bomo šli proti svetosti.

Ta neizmerna družina Kristusovih učencev ima Mater, Devico Marijo. Mi jo častimo pod vzklikom Kraljica vseh svetnikov, je pa predvsem Mati, ki uči vsakega, kako sprejeti in hoditi za njenimi otroki. Naj nam pomaga pomnožiti željo po svetosti v hoji po poti blagrov.

Papež po molitvi in blagoslovu: »Vsem voščim lep praznik v duhovni družbi svetnikov!«

Dragi bratje in sestre, lep praznik in dober dan! Danes, ko praznujemo Vse svete, bi lahko imeli zavajajoč vtis. Lahko bi si mislili, da danes obhajamo tiste sestre in brate, ki so bili v življenju popolni, vedno dosledni, natančni, še več 'poškrobljeni'.

Nasprotno pa današnji evangelij zanika takšen stereotipni pogled, to svetost s podobice. Jezusovi blagri namreč (prim. Mt 5,1-12), ki so osebna izkaznica svetnikov, kažejo na povsem nasprotno. Govorijo o življenju proti toku in o »revolucionarnem« življenju. Svetniki so resnični revolucionarji.

Poglejmo na primer zelo aktualen blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (v. 9) in bomo videli, kako je Jezusov mir zelo drugačen kot si ga predstavljamo. Vsi si želimo mir, toda pogosto je to, kar hočemo, imeti mir, da nas pustijo pri miru, da ne bi imeli problemov temveč mir. Jezus pa nasprotno ne imenuje blaženih tiste mirne, ki imajo mir, ampak tiste, ki delajo za mir, ki se borijo za mir, graditelje, delavce za mir. Mir je namreč potrebno graditi in kot za vsako gradnjo je tudi za to potreben napor, sodelovanje, potrpežljivost. Mi bi hoteli, da bi mir dežil od zgoraj, medtem ko Sveto pismo govori o »semenu miru« (prim. Zah 8,12), ki klije iz terena življenja, iz semena našega srca. Raste v tišini dan za dnem z dobrimi deli pravičnosti in usmiljenja, kakor pričujejo sijajne priče, ki jih danes obhajamo. In še, prepričani smo, da pride do miru s silo in močjo. Za Jezusa je ravno nasprotno. Njegovo življenje in življenja svetnikov nam pravijo, da mora seme miru, da bi raslo in obrodilo sad, najprej umreti. Miru ne dosežemo s tem, da si ga osvojimo ali koga porazimo. Nikoli ni nasilen, nikoli ni oborožen. V oddaji »Po njegovi podobi« sem videl številne svetnike in svetnice, ki so se borili, ustvarjali mir s svojim delom, v to vložili svoje življenje, darovali življenje.

Kako se torej postane delavec za mir? Najprej je potrebno razorožiti srce. Da, saj smo vsi opremljeni z nasilnimi mislimi drug proti drugemu in zajedljivimi besedami ter mislimo, da se bomo obranili z bodečo žico pritoževanja ter z betonskimi zidovi ravnodušnosti. Pritožujemo se in smo ravnodušni, ampak to ni mir, to je vojna. Seme miru zahteva demilitarizacijo njive našega srca. Kako je s tvojim srcem? Je že demilitarizirano, ali pa je še vedno s temi stvarmi kot sta pritoževanje in ravnodušnost ter agresivnost. Kako pa se demilitarizira srce? Tako, da se odpremo Jezusu, ki je »naš mir« (Ef 2,14); da stojimo pred Njegovim križem, ki je katedra miru; da od Njega v spovedi prejmemo »odpuščanje in mir«. Tu se začne, kajti biti delavci za mir, biti sveti, ni v naši moči, ampak je njegov dar, njegova milost.

Bratje in sestre, zazrimo se v notranjost in se vprašajmo: smo graditelji miru? Tam kjer študiramo in delamo prinašamo napetost, besede, ki ranijo, govorice, ki zastrupljajo, polemike, ki ločujejo? Ali pa odpiramo pot miru tako, da odpustimo tistemu, ki nas je užalil, poskrbimo za tistega, ki se nahaja na obrobju, poravnamo kakšno krivico s tem, da pomagamo tistemu, ki ima manj? To pomeni graditi mir.

Lahko pa se pojavi še zadnje vprašanje, ki pa velja za vsak blagor: se splača živeti tako? Ne bomo na zgubi? Jezus sam nam da odgovor: tisti, ki delajo za mir, bodo »imenovani Božji sinovi« (Mt 5,9). Na svetu se zdijo neumestni, ker se ne podrejajo logiki moči in prevlade, v nebesih bodo Bogu najbližji, saj mu najbolj podobni. V resnici tudi tukaj ostane, kdor je nepošten, praznih rok, medtem ko tisti, ki ima vse rad in nikogar ne rani, zmaga. Kakor pravi psalm bo miroljubni mož imel potomstvo (prim. Ps 37,37).

Devica Marija, Kraljica vseh svetnikov naj nam pomaga, da bomo v življenju vsak dan graditelji miru.

Angel Gospodov, sreda, 1. november 2024
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik vseh svetih. V luči tega praznika se ustavimo pri svetosti, zlasti pri dveh njenih značilnostih. Svetost je dar – ni je mogoče kupiti – in istočasno je pot. Dar in pot.

Predvsem je dar. Svetost je Božji dar, ki smo ga prejeli s krstom. Če jo pustimo rasti, lahko popolnoma spremeni naše življenje (apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 15). Svetniki niso nedosegljivi ali oddaljeni junaki, ampak so osebe kot mi, so naši prijatelji, katerih izhodiščna točka je bil isti dar, ki smo ga mi prejeli – krst. In če nekoliko pomislimo, smo zagotovo kakšnega že srečali, »vsakdanjega« svetnika, pravično osebo, ki zares živi krščansko življenje, s preprostostjo ... to, kar rad imenujem »svetniki izza sosednjih vrat«, ki imajo običajno življenje. Svetost je torej dar, ki je ponujen vsem za srečno življenje. Sicer pa, ko prejmemo neki dar, kakšen je naš prvi odziv? To, da smo srečni, saj to pomeni, da nas nekdo ima rad; dar svetosti nas naredi srečne, ker nas Bog ima rad.

Vendar pa je vsak dar treba sprejeti, kar s sabo nosi odgovornost, da se odzovemo, in povabilo, da si prizadevamo, da ne bo zapravljen. Vsi krščeni smo prejeli isti klic, naj »s svojim življenjem ohranjamo in izpopolnjujemo svetost, ki smo jo prejeli« (Lumen gentium, 40). Tako pridemo k drugi točki: svetost je pot, pot, ki jo je treba prehoditi skupaj, si med seboj pomagati, združeni s tistimi odličnimi tovariši, kar so svetniki.

Oni so naši starejši bratje in sestre, na katere lahko vedno računamo. Svetniki nas podpirajo in nas s svojo tiho navzočnostjo popravijo, ko na poti zavijemo v napačno smer. So iskreni prijatelji, na katere se lahko zanesemo, saj želijo naše dobro. V njihovem življenju najdemo zgled, v njihovih molitvah dobimo pomoč in prijateljstvo, z njimi se povežemo v vez bratske ljubezni.

Svetost je pot in dar. Zatorej se lahko vprašamo: ali se spomnim, da sem kot dar prejel Svetega Duha, ki me kliče k svetosti in mi jo pomaga doseči? Se Svetemu Duhu zahvalim za dar svetosti? Čutim bližino svetnikov, se z njimi pogovarjam in se nanje obračam? Ali poznam zgodbo vsaj kakšnega med njimi? Za nas je dobro, če poznamo življenje svetnikov in dopustimo, da nas njihovi zgledi ganejo. Prav tako je dobro, da se nanje obračamo v molitvi.

Marija, Kraljica vseh svetnikov, naj nam pomaga čutiti veselje ob prejetem daru in naj v nas poveča željo po večnosti.

Sv. Avguštin in sv. Gregor iz Nise pravita: »Ljubiti Boga pomeni, ljubiti ga z vsem telesom, z vso dušo in z vsem duhom.« Sv. Atanazij pojasnjuje: »Če Bog vesolja vsebuje vse in je v vsaki stvari, potem ne more obstajati kaj drugega.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Polno ljubezen v Boga ne moremo primerjati z ljubeznijo do stvari. Ljubezen do Boga je nad vsakim običajnim čustvom in ga lahko poistovetimo s pojmom popolne ljubezni. Ta ljubezen pa pride na dan le ob smrti malikovanja.« Origen dodaja: »Izpovedati resničnega in edinega Boga pomeni, odpovedati se vsem lažnim malikom.« Pseudo-Klemen Rimski in sv. Janez Krizostom trdita: »Ne zadostujejo besede čaščenja božanske moči in veličastva, potrebna so tudi poštena dela dejavne ljubezni do bližnjega v stiski.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Ne obstaja ljubezen do Boga, ki ne bi vključevala ljubezni do bližnjega.« Kalist pa pravi: »Ljubiti Boga z vsem bitjem in biti usmiljen do bližnjega, povzdigne dostojanstvo nad vsako žgalno daritev in žrtev.« Sv. Janez Krizostom in sv. Avguštin povzameta: »Vse kreposti, previdnost, trdnost, zmernost in pravičnost, so vključene in se dopolnjujejo v tej krhki zapovedi ljubiti bližnjega.«

 Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. Z osredotočenjem na ljubezen je krščanska vera sprejela to, kar je bilo jedro izraelske vere, vendar je temu jedru pridala novo globino in širino. Verni Izraelec namreč moli vsak dan z besedami iz Pete Mojzesove knjige, v katerih priznava bistvo svojega življenja: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« (6,4–5) Jezus je to zapoved ljubezni do Boga povezal v eno zapoved z ljubeznijo do bližnjega, o kateri beremo v Tretji Mojzesovi knjigi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (19,18; prim. Mr 12,29–31). Ker nas je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več zgolj neka »zapoved«, ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.

Človek postane v resnici to, kar je, ko telo in duša živita v tesni edinosti. Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino. Toda ne ljubi samo duša ali samo telo; človek, oseba, je tisti, ki ljubi kot enovito bitje, saj ga sestavljata duša in telo. Samo v resnični edinosti obeh postane človek popolnoma on sam.

Po vsem tem premišljevanju ostane dvoje vprašanj glede našega ravnanja: ali lahko ljubimo Boga, ki ga vendar ne vidimo? In: ali je možno ljubezen zapovedati? Na dvojno zapoved ljubezni obstajata dva ugovora, ki se razodevata v teh vprašanjih. Boga ni nihče videl, kako naj ga torej ljubimo? In drugi: ljubezni ni mogoče ukazati, ta je vendar čustvo, ki obstaja ali ne obstaja, a ga ne more ustvariti volja. Zdi se, da Sveto pismo prvi ugovor potrjuje, ko trdi: »Če kdo pravi, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi« (1 Jn 4,20).

Toda to besedilo nikakor ne izključuje ljubezni do Boga kot nekaj nemogočega; nasprotno, ravnokar navedeno Prvo Janezovo pismo to ljubezen izrecno zahteva. Poudarjena je neločljiva vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.

Tako postane ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam onkraj zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.

Evangelij današnje nedelje (Mr 12,28-34) nam predstavlja Jezusov nauk o največji zapovedi: o zapovedi ljubezni, ki je dvojna: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Svetniki, ki smo jih pred kratkim vse obhajali na en sam skupen slovesni praznik, so ravno tisti, ki so zaupajoč v Božjo milost, skušali živeti po tej osnovni zapovedi. Dejansko lahko zapoved ljubezni v polnosti uresničuje tisti, ki živi globok odnos z Bogom, kakor otrok, ki postaja sposoben ljubiti ravno iz lepega odnosa z materjo in očetom. Sveti Janez Avilski, ki sem ga pred kratim razglasil za cerkvenega učitelja, na začetku svoje Razprave o Božji ljubezni zapiše: 'Vzrok, ki najbolj spodbuja naše srce k ljubezni do Boga, je predvsem ljubezen, ki jo je on imel do nas...To veliko bolj, kot korist, spodbuja srce k ljubezni; saj tisti, ki da drugemu kakšno korist, mu da od tistega, kar ima. Toda tisti, ki ljubi, da samega sebe, z vsem tistim, kar ima in mu pri tem ne ostane nič, kar bi lahko še dal (št. 1). Bolj kot zapoved, je ljubezen dar, resničnost, ki nam jo Bog da spoznati in okušati  tako, kakor seme, ki začne v nas kliti in med našim življenjem raste.

Če je Božja ljubezen pognala v neki osebi globoke korenine, je ta sposobna ljubiti, tako kakor Bog nas, tudi tistega, ki si to ne zasluži. Oče in mati nimata rada svojih otrok samo takrat, ko si to zaslužijo. Vedno jih ljubita, tudi ko jim dasta razumeti, da so pogrešili. Od Boga se mi učimo vedno in samo hoteti dobro in nikoli zlo. Učimo se gledati na drugega ne samo z našimi očmi, temveč z Božjim pogledom, pogledom Jezusa Kristusa. To je pogled, ki prihaja iz srca in se ne ustavi na površju, saj gre onkraj navideznega ter uspe prepoznati globoka pričakovanja drugega, ki je, biti v brezpogojni pozornosti slišan ali na kratko, biti ljubljen. Pri tem pa se pokaže tudi obraten potek. Ko se odprem drugemu, takšnemu kot je, mu grem naproti ter sem zanj dovzeten, se odprem tudi spoznavanju Boga, začutim da On je in da je dober. Ljubezen do Boga in ljubezen do drugega sta neločljivi in sta v vzajemnem odnosu. Jezus si ni izmislil ne prve ne druge, ampak je razodel, da sta pravzaprav ena zapoved in jo je uresničil ne le z besedo, temveč predvsem s svojim pričevanjem. Jezus osebno, kakor vsa njegova skrivnost, učlovečita enost ljubezni do Boga in bližnjega, kakor dva kraka križa, vertikalni in horizontalni. V evharistiji nam On podarja to dvojno ljubezen, ko nam daje samega sebe, da bi nahranjeni s tem kruhom, ljubili drug drugega, kakor nas je On ljubil.

Dragi prijatelji, po priprošnji Device Marije prosimo, da bi vsak kristjan znal pokazati svojo vero v edinega in pravega Boga z jasnim pričevanjem ljubezni do bližnjega.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču evangelija te nedelje (prim. Mr 12,28b-34) je zapoved ljubezni: ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Neki pismouk je vprašal Jezusa: »Katera zapoved je prva med vsemi?« (v. 28). Odgovori tako, da navede tisto izpoved vere, s katero vsak Izraelec začne in konča svoj dan, ki se začenja z besedami: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5Mz 6,4). Na ta način Izrael ohranja svojo vero v temeljni resničnosti celostno, saj je samo en Gospod in ta Gospod je »naš« v smislu, da se je vezal z nami z neločljivo pogodbo in nas je ljubil, nas ljubi in nas bo za vedno ljubil. In iz tega vira ljubezni Boga, Gospoda, izhaja za nas dvojna zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (vv. 30-31).

Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus enkrat za vselej poučil, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi, ali bolje, še več, podpirata druga drugo. Čeprav sta postavljeni druga za drugo, sta dva obraza iste medalje. Živeti ju skupaj sta resnična moč vernika! Ljubiti Boga, je živeti Njega in za Njega, za to, kar On je, in za to, kar on dela. In naš Bog je podaritev brez zadržkov, je odpuščanje brez omejitev, je odnos, ki spodbuja in daje rast. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, skušati odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva.

Evangelist Marko ne posveča skrb temu, da bi nadrobno opisal, kdo je bližnji, kajti bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že v naprej »izbral« svojega bližnjega. To ni krščansko, da vnaprej izberem bližnjega, to ni krščansko, to je pogansko. Ampak da bi imel oči za videti ga in srce za želeti mu dobro. Če se bomo vadili v gledanju z Jezusovim pogledom, bomo vedno prisluhnili njemu ter se postavili ob njega, ki to potrebuje. Potrebe bližnjega prav gotovo zahtevajo učinkovite odgovore, še prej pa zahtevajo podelitev. S prispodobo lahko rečemo, da lačni potrebuje ne samo krožnik enolončnice, ampak tudi nasmeh, da se mu prisluhne, pa tudi molitev, morda celo skupaj z njim. Današnji evangelij nas vabi, da smo, ne samo usmerjeni na nujnosti najrevnejših bratov, ampak da smo pozorni na njihovo potrebo po bratski bližini, po smislu življenja in po »nežnosti«. To je poziv našim krščanskim skupnostim, saj gre za to, da se izognejo tveganju biti skupnosti, kjer je veliko pobud pa malo odnosov. Tveganje skupnosti je, da postanejo »servisne postaje«, a bolj malo bratovščine v polnem krščanskem pomenu te besede.

Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljubezen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varljivo bi bilo domišljati si, ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti, sta značilni za Kristusovega učenca.

Devica Marija naj nam pomaga sprejeti in živeti v vsakdanjem življenju ta razsvetljujoči nauk.

 

Angel Gospodov, nedelja, 31. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju evangelij pripoveduje o nekem pismouku, ki se je približal Jezusu in ga vprašal: »Katera zapoved je prva med vsemi?« Jezus je odgovoril tako, da je navedel Sveto pismo in potrdil, da je prva zapoved ljubiti Boga. Iz tega pa po naravnem sosledju izhaja druga: ljubiti bližnjega kakor samega sebe (prim. vv. 29-31). Ko je slišal ta odgovor, je pismouk ne samo priznal ga za pravilnega, ampak je s tem ponovil skoraj iste besede, ki jih je rekel Jezus: »Dobro, učitelj. Po resnici si povedal, da ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve« (prim. 32-33).

Vprašam se: Zakaj je ta pismouk, ko je izrekel strinjanje, čutil potrebo, da ponovi iste Jezusove besede? Ta ponovitev je toliko bolj presenetljiva, če pomislimo, da smo v Markovem evangeliju, katerega stil je zelo jedrnat, varčuje z besedami. Kakšen pomen ima torej ta ponovitev? To je poduk za nas, ki poslušamo. Kajti Gospodova Beseda ne more biti sprejeta kakor katera koli novica, Gospodovo Besedo je potrebno ponavljati, osvojiti in ohraniti. Meniško izročilo za to uporablja drzen, a učinkovit izraz: Božjo Besedo je potrebno prežvekovati. Lahko bi rekli, da je tako hranljiva, da mora doseči vsako področje življenja. Vključiti, kot pravi danes Jezus, vse srce, vso dušo, ves razum in vse moči (prim. v. 30). Božja Beseda mora v nas odmevati in odzvanjati. Ko je ta notranji odmev, pomeni, da Gospod prebiva v srcu. In nam, kakor je rekel tistemu dobremu pismouku iz evangelija, pravi: »Nisi daleč od Božjega kraljestva« (v. 34).

Dragi bratje in sestre, Gospod ne išče predvsem veščih razlagalcev Svetega pisma, ampak išče dojemljiva srca, ki sprejmejo njegovo Besedo in pustijo od znotraj spremeniti se. Poglejte zakaj je tako pomembno biti domač z evangelijem, ga vedno imeti na dosegu roke, kakor majhen evangelij v žepu, v torbici, da se ga bere in ponovno bere ter se zanj navduši. Ko to počnemo, Jezus Očetova Beseda, vstopi v srce, postane z nami domač in mi začnemo v njem roditi sadove. Za zgled vzemimo na primer današnji evangelij. Ni dovolj brati ga in razumeti, da je potrebno ljubiti Boga in bližnjega. Potrebno je, da ta zapoved, »največja zapoved«, odmeva v nas, jo osvojimo, postane glas naše vesti. Tako ne ostane mrtva črka, v predalu srca, saj Sveti Duh stori, da začne v nas kaliti seme te Besede. Božja Beseda je dejavna, je živa in učinkovita (prim. Heb 4,12). Tako lahko vsakdo od nas postane živeči prevod, drugačen in izviren edine Besede ljubezni, ki naj jo je Bog podaril. To vidimo na primer v življenju svetnikov. Nihče ni enak drugemu, vsi so drugačni, vsi pa z isto Božjo Besedo.

Danes vzemimo za zgled pismouka. Ponovimo Jezusove besede in storimo, da odmevajo v nas: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo« in se vprašajmo: Ta zapoved v resnici usmerja moje življenje? Ta zapoved najde potrditev tekom mojih dni. Dobro nam bo delo, da nocoj, preden zaspimo, opravimo spraševanje vesti glede te Besede in pogledamo, če smo danes ljubili Gospoda in smo podarili vsaj nekaj dobrin tistemu, ki nam je prišel naproti. Naj bo vsako srečanje, dajanje dobrega, ljubezni, ki prihaja iz te Besede.

Devica Marija, v kateri je Božja Beseda postala meso, naj nas uči sprejemati v svoje srce žive besede evangelija.