Job se kot pobožni Jud drži Boga, ker je deležen njegovega blagoslova. Kaj bi storil, če bi prišlo trpljenje in bi vse izgubil? Ne pusti se preslepiti, še vedno mu zaupa. Z Jobom se bom trudil vse dogodke sprejemati v Božji volji in dajati hvalo. Gospod, čeprav je marsikdaj težko, nauči me biti tvoj zvesti služabnik.

Učenci gledajo na prihodnje poslanstvo z očmi sveta, razmišljajo o tem, kdo bo več pomenil. Jezus jim odgovori s podobo nemočnega in nepomembnega otroka. Poživil bom služenje v skupnosti in se boril proti vsaki obliki gospodovanja. Gospod, hvala, ker ne prihajaš z močjo in oblastjo, ampak z ljubeznijo, ki je v službi vsakemu človeku.

»Mala Terezija nenehno pomaga najpreprostejšim dušam, ki molijo k njej, s svojim globokim duhovnim naukom pa je razsvetlila tudi vso Cerkev.« Tako je Benedikt XVI. dejal v svoji katehezi o sv. Tereziji Deteta Jezusa, cerkveni učiteljici in zavetnici misijonov, ki goduje 1. oktobra. »Karmeličanska redovnica, rojena leta 1873 v Franciji, je živela samo 24 let. Njeno življenje je bilo zelo preprosto in skrito, po smrti – umrla je zvečer 30. septembra 1897 – in objavi njenih spisov pa je postala ena najbolj znanih in priljubljenih svetnic. Janez Pavel II. jo je označil kot 'strokovnjakinjo za znanost ljubezni'. To znanost, po kateri v ljubezni zasije vsa resnica vere, izraža Terezija predvsem v pripovedi o svojem življenju, ki je izšla leto po njeni smrti pod naslovom Povest duše. Knjiga je takoj postala svetovna uspešnica. Dejansko je to čudovita ljubezenska zgodba, ki jo avtorica pripoveduje tako pristno, da bralca nujno prevzame. Kakšna je ta ljubezen, ki je napolnila Terezijino življenje? Ima obličje, ima ime, je Jezus!

Njeno redovno ime – sestra Terezija Deteta Jezusa in Svetega Obličja – izraža program vsega njenega življenja v povezanosti z osrednjimi skrivnostmi učlovečenja in odrešenja. Njene redovne zaobljube na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1890 so zanjo prava duhovna poroka v evangeljski 'majhnosti'. 'Na kako lep praznik postanem Jezusova nevesta!', je zapisala. Mala presveta Devica, stara en dan, podarja svoj mali cvet malemu Jezusu. Biti redovnica pomeni za Terezijo biti Jezusova nevesta in mati duš. Istega dne je svetnica zapisala molitev, ki nakazuje vso usmeritev njenega življenja: Jezusa prosi za dar njegove neskončne ljubezni, da bi bila najmanjša, predvsem pa prosi za zveličanje vseh ljudi: 'Da danes ne bi bila pogubljena nobena duša'.

V evangeliju odkriva Terezija Jezusovo usmiljenje, tako zapiše: 'Meni je dal svoje neskončno usmiljenje, po njem zrem in častim druge božanske popolnosti! (…) Tako se mi vse zazdijo kot žarki ljubezni; še sama pravičnost se mi zdi vsa obdana z ljubeznijo.' Tako se svetnica izraža tudi v zadnjih vrsticah Povesti duše: 'Komaj pogledam v sveti evangelij, takoj zaznam vonj Jezusovega življenja in vem, kam moram teči … Ne poženem se na prvo mesto, ampak na zadnje … Da, to čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče storiti, bi se vrgla, s srcem, raztrganim od kesanja, Jezusu v objem, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrača k njemu.'