Božja beseda za četrtek, 4. junija 2026

»Gospod, tvoj Bog ... te je hranil z mano, ki je ti nisi poznal« (5 Mz 8, 2). Te besede zapisane v Peti Mojzesovi knjigi se nanašajo na izraelsko zgodbo. Bog jih je rešil iz Egipta, iz suženjstva in jih štirideset let vodil skozi puščavo proti obljubljeni deželi. Ko se je izbrano ljudstvo dokončno nastanilo v deželi, si pridobilo določeno avtonomijo, neke vrste blaginjo, tvega da bi pozabilo žalostne dogodke iz preteklosti, ki so jih prebrodili

»Gospod, tvoj Bog ... te je hranil z mano, ki je ti nisi poznal« (5 Mz 8, 2). Te besede zapisane v Peti Mojzesovi knjigi se nanašajo na izraelsko zgodbo. Bog jih je rešil iz Egipta, iz suženjstva in jih štirideset let vodil skozi puščavo proti obljubljeni deželi. Ko se je izbrano ljudstvo dokončno nastanilo v deželi, si pridobilo določeno avtonomijo, neke vrste blaginjo, tvega da bi pozabilo žalostne dogodke iz preteklosti, ki so jih prebrodili zaradi božjega posega in njegove neskončne dobrote. Pismo opominja, da se je treba spominjati celotne poti, ki je bila prehojena v puščavi, v času hude lakote in obupa. Treba se je vrniti k bistvenemu, k izkušnji popolne odvisnosti od Boga. Takrat je bilo preživetje odvisno od Njegove roke, da bi človek razumel, da »ne more živeti samo od kruha, ampak od tega, kar prihaja iz božjih ust.

Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jezus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živ kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo.

Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti. Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

Dragi bratje in sestre, dober dan! V Italiji ter v številnih drugih deželah obhajajo na to nedeljo praznik Kristusovega Telesa in Krvi, za katerega se pogosto uporablja latinsko ime Corpus Domini ali Corpus Cristi. Vsako nedeljo se cerkvena skupnost stiska okoli evharistije, zakramenta, ki ga je ustanovil Jezus med zadnjo večerjo. Kljub temu pa vsako leto z veseljem obhajamo praznik posvečen tej osrednji skrivnosti vere, da bi v polnosti izrazili svoje češčenje Kristusu, ki se nam daruje kot hrana in pijača zveličanja.

Današnji evangeljski odlomek po sv. Janezu je del govora o »kruhu življenja« (prim. 6,51-58). Jezus zatrjuje: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes… Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta« (v. 51). On hoče reči, da ga je Oče poslal na svet kot hrano večnega življenja, in da bo zaradi tega žrtvoval samega sebe, svoje meso. Dejansko je Jezus na križu daroval svoje telo in prelil svojo kri. Križani Sin človekov je resnično velikonočno Jagnje, ki nam omogoča iti ven iz sužnosti greha ter nas podpira na poti proti obljubljeni deželi. Evharistija je zakrament njegovega mesa, dana za življenje sveta. Kdor se hrani s to hrano, ostane v Jezusu in živi Zanj. Sprejeti Jezusa, pomeni biti v Njem, postati sinovi Sina.

V evharistiji se Jezus, kakor je to storil z emavškima učencema, nam, romarjem skozi zgodovino, pridruži, da bi v nas nahranil vero, upanje in dejavno ljubezen, da bi nas spodbujal v preizkušnjah, podpiral pri prizadevanju za pravičnost in mir. Ta solidarna navzočnost Božjega Sina je povsod: v mestih in na podeželju, na severu in na jugu sveta, v tradicionalno krščanskih deželah kot v tistih za prvo evangelizacijo. V evharistiji nam On podarja samega sebe kot duhovno moč, da bi nam pomagal uresničiti njegovo zapoved: 'ljubiti kot nas je On ljubil' in s tem gradil gostoljubne in odprte skupnosti za potrebe vseh, še posebej za najbolj krhke, revne in pomoči potrebne osebe.

Hraniti se z evharističnim Jezusom, pomeni z zaupanjem se izročiti Njemu ter pustiti se mu voditi. Gre za to, da sprejmemo Jezusa na mesto lastnega 'jaza'. Na ta način bo zastonjska ljubezen, ki smo jo prejeli od Kristusa med obhajilom, z delovanjem Svetega Duha, hranila našo ljubezen do Boga in do bratov ter sester, ki jih na naši poti vsak dan srečujemo. Hranjeni s Kristusovim Telesom, postajamo vedno bolj notranje in konkretno Kristusovo mistično telo. O tem nas spominja apostol Pavel: »Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, mar ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, mar ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo deležni enega kruha« (1Kor 10,16-17).

Devica Marija, ki je bila vedno združena z Jezusom, Kruhom življenja, naj nam pomaga ponovno odkriti lepoto Evharistije, se z vero hraniti z Njo, da bi živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji in v drugih narodih obhajajo slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi, Telovo.

V drugem berilu današnjega bogoslužja sv. Pavel opisuje evharistično obhajanje (prim. 1Kor 10,16-17). Poudarja dva učinka podeljenega keliha in razlomljenega kruha: mistični učinek in občestveni učinek.

Najprej apostol zatrjuje: »Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, mar ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, mar ni udeležba pri Kristusovem telesu?« (v. 16). Te besede izražajo mističen ali lahko bi rekli duhoven učinek evharistije, saj se tiče združitve s Kristusom, ki se v kruhu in vinu daruje za zveličanje vseh. Jezus je navzoč v evharističnem zakramentu, da je naša hrana, da je asimiliran in da postane v nas tista prenoviteljska moč, ki ponovno da energijo in da hotenje, da se po vsakem postanku ali po vsakem padcu ponovno podamo na pot. To pa zahteva našo privolitev, našo razpoložljivost, da pustimo preoblikovati svoj način razmišljanja in delovanja, če ne se evharistična obhajanja pri katerih sodelujemo skrčijo na prazne in formalne obrede. Večkrat gre kdo k maši, ker je potrebno iti, ker gre za družbeni dogodek, spoštovan a družbeni. Skrivnost pa je nekaj drugega. Navzoč je Jezus, ki prihaja, da bi nas nahranil

Drugi učinek pa je tisti skupnostni in ga sv. Pavel izraža s temi besedami: »Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo vsi deležni enega kruha« (v. 17). Gre za medsebojno občestvo tistih, ki se udeležujejo evharistije, do te mere, da med sabo postanejo eno samo telo, kakor je en sam kruh, ki se lomi in razdeli. Smo skupnost, ki se hrani s Kristusovim telesom in krvjo. Občestvo pri Kristusovem telesu je učinkovito znamenje enosti, skupnosti in podelitve. Ne moremo se udeleževati evharistije, ne da bi si prizadevali za iskreno medsebojno bratstvo. A Gospod dobro ve, da samo naše človeške moči ne zadostujejo za to. Še več, ve, da bo med njegovimi učenci vedno skušnjava rivalstva, zavisti, predsodkov, ločitve... Vsi poznamo vse te stvari. Tudi zaradi tega nam je zapustil zakrament svoje realne, konkretne in stalne navzočnosti, tako da, ko ostanemo povezani z njim, lahko vedno prejmemo dar bratske ljubezni. »Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9), je rekel Jezus. Zaradi evharistije je tudi možno ostati v prijateljstvu, ostati v ljubezni.

Ta dvojni sad evharistije: prvi povezanost s Kristusom in drugi občestvo med tistimi, ki se z Njim hranijo, nenehno poraja in prenavlja krščansko skupnost. Cerkev udejanja evharistijo, toda bolj temeljno je, da evharistija udejanja Cerkev in ji omogoča, da je njeno poslanstvo, še preden ga udejanja. Skrivnost občestva, evharistije je sprejeti Jezusa, da bi nas od znotraj preobrazil in sprejeti Jezusa, da bi iz nas napravil enost in ne ločitve.

Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo vedno z začudenjem in hvaležnostjo sprejeli velik Jezusov dar, ki nam ga je dal, ko nam je zapustil zakrament svojega Telesa in svoje Krvi.

Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.
»Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje,

Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.
»Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem.
Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega Telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.
Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.
Sam papež je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.
Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika sv. Rešnjega telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.
Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.
Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik sv. Rešnjega telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Homilija, četrtek, 23. junij 2011, sv. Janez Lateranski Ko Jezus pri zadnji večerji reče: To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se preliva za vas, s tem že napove Kalvarijo. Iz ljubezni sprejme vso trpljenje, skupaj z vso bolečino in nasiljem, vse do smrti na križu. Ko ga na ta način sprejme, ga spremeni v dejanje darovanja. To je sprememba, ki jo svet najbolj potrebuje, kajti odrešuje ga od znotraj, odpira ga k razsežnostim Božjega kraljestva. Bog želi to prenovo sveta uresničiti preko iste poti, ki jo je prehodil Kristus, gre za pot, ki je Kristus sam. Ne obstajajo bližnjice, ampak gre vse preko ponižne in potrpežljive logike pšeničnega zrna, ki se razlomi, da bi dalo življenje, logike vere, ki prestavlja gore z blago silo Boga. Bog želi prenavljati človeštvo, zgodovino in vesolje preko evharistije. Po posvečenima kruhu in vinu, v katerima sta resnično prisotna njegova Telo in Kri, Kristus spreminja nas, dela nas sebi podobne: vključuje nas v svoje odrešenjsko delo, dela nas sposobne živeti po njegovi lastni logiki darovanja, kot pšenična zrna, združena z Njim in v Njem. Tako se v brazdah zgodovine sejeta in zorita edinost in mir, ki sta cilj, h katerima težimo po Božjem načrtu. Brez iluzij, brez utopičnih ideologij hodimo po ulicah sveta in v sebi nosimo Gospodovo Telo kot Devica Marija v skrivnosti obiskanja Elizabete. S ponižnim zavedanjem, da smo preprosta pšenična zrna, negujmo trdno gotovost, da je Božja ljubezen, učlovečena v Kristusu, močnejša od zla, nasilja in smrti.
Evharistija izraža ravno to, da je sprememba kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri sad Kristusovega darovanja samega sebe, je dar ljubezni, ki je močnejša od smrti, dar Božje ljubezni, ki ga je obudila od mrtvih. Vse izhaja od Boga, iz njegove vsemogočne ene in trinitarične ljubezni, učlovečene v Jezusu. V to ljubezen je potopljeno Kristusovo srce, kajti on ve zahvaljevati se in hvaliti Boga tudi v trenutku izdaje in nasilja, in na ta način spreminja stvari, osebe in svet. Ta preobrazba je mogoča zaradi občestva, ki je močnejše od ločitve, zaradi občestva samega Boga, saj se edino občestvo prenaša v sveti evharistiji: od Boga, preko Jezusa, do nas.
Evharistija nas s tem, ko nas povezuje s Kristusom, hkrati odpira za druge in nas osvobaja egocentričnosti. Iz evharistije torej izvira tudi globok smisel družbene prisotnosti Cerkve. Kdor v hostiji prepozna Jezusa, ga prepozna tudi v bratu, ki trpi, ki je lačen in žejen, ki je tujec, nag, bolan, zapornik; pozoren je na vsako osebo, na konkreten način se trudi za vse tiste, ki so v potrebi. Iz Kristusove daritve ljubezni, izhaja naša posebna odgovornost kot kristjanov v izgradnji solidarne, pravične in bratske družbe. Krščanstvo si mora še posebej tem času prizadevati, da se enost ne bo gradila brez Boga, brez prave ljubezni, sicer bi pustila prostor za zmešnjavo, individualizem, nadvlado vseh nad vsemi. Evangelij namreč vedno meri na edinost človeške družine, ki ni postavljena od zunaj, ampak izhaja iz medsebojne odgovornosti, da se prepoznamo kot člani enega telesa, Kristusovega telesa. Kajti iz oltarnega zakramenta smo se naučili in se učimo, da podelitev, ljubezen, pomeni pot resnične pravičnosti.