Božja beseda za nedeljo, 29. aprila 2029

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam berilo iz Apostolskih del prikaže, da so se tudi v prvotni Cerkvi pojavile napetosti in nestrinjanja. V življenju so vedno spori, problem pa je, kako se z njimi soočiti. Do tistega trenutka je edinost krščanske skupnosti spodbujala pripadnost edinemu narodu in kulturi, torej judovskemu. Toda, ko se je krščanstvo, po Jezusovem hotenju namenjeno vsem ljudstvom, odprlo grškemu kulturnemu prostoru, ni bilo več te homogenosti in so

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam berilo iz Apostolskih del prikaže, da so se tudi v prvotni Cerkvi pojavile napetosti in nestrinjanja. V življenju so vedno spori, problem pa je, kako se z njimi soočiti. Do tistega trenutka je edinost krščanske skupnosti spodbujala pripadnost edinemu narodu in kulturi, torej judovskemu. Toda, ko se je krščanstvo, po Jezusovem hotenju namenjeno vsem ljudstvom, odprlo grškemu kulturnemu prostoru, ni bilo več te homogenosti in so se pojavile prve težave. V tem trenutku se je začelo širiti nezadovoljstvo, negodovanja, prav tako glasovi, da se z dajanjem prednosti enim zanemarja druge. Vse to se dogaja tudi po naših župnijah. Skupnost je pri pomoči revežem kot so vdove, sirote ter raznovrstni ubožci, kot se zdi, dajala prednost pred drugimi kristjanom iz judovstva.

Tedaj so apostoli vzeli ta spor v svoje roke. Sklicali so razširjeno srečanje skupaj z učenci, ter skupaj razpravljali o nastalem vprašanju. Težav se nikakor ne reši tako, da se dela, kot da jih ni. Lepo je to pristno soočenje med pastirji in verniki, ki je pripeljalo do razdelitve nalog. Apostoli so predlagali to, kar so vsi sprejeli, da se bodo posvetili molitvi in službi Besede, medtem ko bo sedem mož, diakonov, skrbelo za strežbo pri mizi za uboge. Teh sedmih niso izbrali zato, ker so bili v tem poslu izvedenci, temveč ker so bili pošteni in na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti. V službo so bili umeščeni, ko so apostoli nanje položili roke.

Tako so prešli iz nezadovoljstva, godrnjanja, glasov, da se pri strežbi daje prednost in tako ustvarja neenakost, do rešitve problema. S soočenjem, z razpravo in molitvijo se rešujejo spori v Cerkvi. Soočiti se, razpravljati in moliti! Medtem ko nas govorice, zavisti, ljubosumje, nikoli ne morejo pripeljati do soglasja, složnosti ali miru. Sveti Duh pa je bil tisti, ki je okronal ta sporazum. Po tem razumemo, da če se pustimo voditi Svetemu Duhu, nas ta pripelje do soglasja, edinosti in do spoštovanja različnih darov ter nadarjenosti. Ste dobro razumeli? Nobenih govoric, nobene zavisti, nobenega ljubosumja. Ste razumeli?

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo učljivi Svetemu Duhu in se bomo tako med seboj spoštovali ter bomo vedno globlje prišli skupaj v veri in karitativni ljubezni ter tako imeli srce odprto za potrebe bratov in sester.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 10. maj 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (Jn 14,1-12) poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega 'Poslovilnega govora'. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem.

V tem tako dramatičnem trenutku je Jezus začel z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja« (v. 1). To pravi tudi nam med dramami življenja. Toda kako storiti, da se srce ne bo vznemirjalo, kajti srce se vznemirja?

Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: »Vame verujte« (v. 1). Ta nasvet se zdi rahlo teoretičen, abstrakten. A Jezus nam hoče reči točno določeno stvar. On ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja. Te stiske, v kateri se nizajo težave, ne moremo prebroditi sami. Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj, torej da se ne zanašamo na nas same, ampak Nanj. Saj rešitev iz vznemirjenja gre preko zaupanja. Zaupati Jezusu, narediti preobrat. Jezus je vstal in je živ ravno zato, da je vedno ob nas. Tako lahko rečemo: »Jezus verujem, da si vstal in stojiš ob meni. Verjamem, da me poslušaš. Prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo duševno stisko. Imam vero vate in zaupam tebi«.

Zatem pa je še drugo zdravilo za vznemirjenje, ki ga Jezus izrazi s temi besedami: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč... Odhajam, da vam pripravim prostor« (v. 2). Poglejte, kaj je Jezus storil za nas? Prostor nam je rezerviral v nebesih. Nase je vzel našo človeškost, da bi jo prenesel onkraj smrti v nov prostor, v nebesa, da bi tam, kjer je On, bili tudi mi. To je gotovost, ki nas tolaži, da je rezerviran prostor za vsakega. Tudi zame je prostor. Vsak od nas lahko reče: »Tudi zame je prostor«. Ne živimo namreč brez cilja in brez smeri. Pričakujejo nas, dragoceni smo. Bog je zaljubljen zaradi lepote svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Narejeni smo za nebesa, za večno življenje, da bi večno živeli. Večno je nekaj, kar si sedaj ne znamo niti predstavljati. Še lepše pa je pomisliti na to, da bo »večno« vse v veselju, v polnem občestvu z Bogom ter z drugimi, brez solz, žalosti, ločitev in vznemirjanja.

Kako pa pridemo do raja? Katera je pot? Poglejte odločilen Jezusov stavek: »Jaz sem pot«. Da se povzpnemo v nebesa, je za to Jezus pot, imeti torej živ odnos z Njim, posnemati ga v ljubezni, hoditi po njegovih stopinjah. Jaz kristjan, ti kristjan, vi kristjani se lahko vprašamo: »Po kateri poti hodim?« So poti, ki ne vodijo v nebesa, kot so poti nadvlade, posvetnosti, samopotrjevanja. Je pa tudi Jezusova pot, ki je pot ponižne ljubezni, molitve, krotkosti, zaupanja. To ni pot mojega protagonizma, ampak je pot Jezusa, protagonista mojega življenja, kar pomeni iti naprej tako, da ga vsak dan vprašamo: »Jezus, kaj misliš ti o tej moji izbiri? Kaj bi ti storil v tej situaciji s temi osebami?« Dobro bo vprašati Jezusa, ki je pot, za napotke proti nebesom.

Marija, Nebeška Kraljica, pomagaj nam hoditi za Jezusom, ki je za nas odprl raj.

Lahko bi rekli, da je ta odlomek iz Janezovega evangelija Jezusova izjava o njegovem vzpenjanju k Očetu. Oče je bil vedno navzoč v Jezusovem življenju in Jezus je dejal, da Oče skrbi za nas. Ko so ga učenci prosili, naj jih nauči moliti, jih je Jezus naučil Očenaš. Jezus gre vedno k Očetu in v tem odlomku je to zelo močno, saj je kot bi odprl vrata vsemogočnosti molitve, ko pravi: »Jaz sem z Očetom: vi prosite in jaz bom vse storil. Vendar zato, ker bo Oče storil to z menoj.«

To je zaupanje v Očeta, ki lahko stori karkoli. Ta pogum za molitev. Za molitev je namreč potreben pogum, isti pogum, ista drznost kot za pridiganje. Spomnimo se Abrahamovega poguma, ko je »barantal« z Bogom, ko je prosil za Sodomo. Imel je pogum, da se je bojeval v molitvi, kajti moliti pomeni bojevati se: bojevati se z Bogom. Sveti oče je prav tako spomnil na Mojzesov pogum v molitvi, ko si je drznil Bogu reči »ne«, ko želel uničiti izraelsko ljudstvo. Moliti z malo poguma pomeni pomanjkanje spoštovanja. Moliti pomeni iti z Jezusom k Očetu, ki bo dal vse. Pomemben je pogum v molitvi, drznost v molitvi.

V odlomku iz Apostolskih del, ki ga danes beremo v prvem berilu (Apd 6,1-7) dvanajsteri zaradi naraščanja števila učencev izberejo sedem mož, ki so bili polni Duha in modrosti, za strežbo pri mizi, da so se lahko sami posvetili molitvi in oznanjevanju Besede. Gre za spor v začetkih Cerkve, ker so kristjani grškega izvora godrnjali – to se je počelo že v tistem času: vidi se, da je to navada v Cerkvi – ... Godrnjali so, ker za njihove vdove in sirote ni bilo dobro poskrbljeno; apostoli niso imeli časa. In Peter, ki ga je razsvetlil Sveti Duh, »si je izmislil« – recimo tako – diakone: sedem vernih mož, ki bi poskrbeli za strežbo, tako da bi pomagali tistim osebam, ki so se upravičeno pritoževale in so potrebovale pomoč. Peter je sprejel to odločitev zato, da bi se apostoli lahko posvetili molitvi in oznanjevanju Besede.

To je naloga škofa: moliti in pridigati. S takšno močjo, kot smo slišali v evangeliju: škof je prvi, ki gre k Očetu s pogumom, s parezijo, da se bori za svoje ljudstvo. Prva naloga škofa je molitev. Ob tem je sveti oče spomnil na nekega dobrega župnika, ki je vsakemu škofu, ki ga je srečal, zastavil isto vprašanje: »Ekscelenca, koliko ur na dan vi molite?«, in vedno je rekel: »Kajti prva naloga je moliti.« To je molitev voditelja skupnosti za skupnost, prošnja k Očetu, naj varuje ljudstvo. In ljudstvo, ki vidi škofa, ki moli, se nauči moliti. Sveti Duh nas namreč uči, da je Bog tisti, ki »stori stvari«. Mi storimo nekaj malega, vendar je On tisti, ki »dela stvari« v Cerkvi. In molitev je tista, ki vodi Cerkev naprej. Zato morajo škofje hoditi naprej z molitvijo.

Petrova beseda je preroška: naj diakoni storijo vse to, tako je za ljudi dobro poskrbljeno; razrešil je težave in tudi njihove potrebe. Nam, škofom gre molitev in oznanjevanje Besede. Žalostno je videti dobre škofe, ki so prezaposleni z mnogimi stvarmi, z ekonomijo ter s tem in onim … Molitev mora biti na prvem mestu, potem pridejo druge stvari. Kadar druge stvari vzamejo prostor molitvi, nekaj ne gre. In molitev je močna. To je rekel Jezus: »Jaz grem k Očetu. Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan«. Tako gre Cerkev naprej, z molitvijo, s pogumom molitve, saj Cerkev ve, da brez tega vzpenjanja k Očetu ne more preživeti.

 

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob prizoru polaganja rok na prve diakone, da

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to, kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Raduj se Kraljica nebeška, 22. maj 2011
Dragi bratje in sestre! Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad). Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. “Značilno za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek, vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli. Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi usposobi, da 'vidimo'” (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: “Odpri torej oči, napni duhovno uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl, poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga” (Itinerarium mentis in Deum, I, 15).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).