Božja beseda za torek, 28. januarja 2031

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 2. junija 2010
Po nekaj katehezah o duhovništvu in mojih zadnjih potovanjih se danes vračamo k naši glavni temi, to je k premišljevanju o nekaterih velikih mislecih srednjega veka. Nazadnje smo si ogledali veliko osebnost frančiškana sv. Bonaventura, danes pa bi rad spregovoril o njem, ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio opomnil, da je Cerkev

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 2. junija 2010
Po nekaj katehezah o duhovništvu in mojih zadnjih potovanjih se danes vračamo k naši glavni temi, to je k premišljevanju o nekaterih velikih mislecih srednjega veka. Nazadnje smo si ogledali veliko osebnost frančiškana sv. Bonaventura, danes pa bi rad spregovoril o njem, ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio opomnil, da je Cerkev sv. Tomaža »vedno predlagala kot učitelja mišljenja in zgled pravega načina oblikovanja teologije« (št. 43). Ne čudi nas, da je med cerkvenimi avtorji, omenjenimi v Katekizmu katoliške Cerkve, po sv. Avguštinu prav sv. Tomaž navajan bolj kot kdorkoli drug, in sicer kar enainšestdesetkrat! Imenovali so ga tudi doctor angelicus, verjetno zaradi njegovih kreposti, še posebej vzvišenosti mišljenja in čistosti življenja.

Življenjepis - celosten pogled
Tomaž se je rodil med letoma 1224 in 1225 na gradu, ki ga je njegova plemenita in premožna družina imela v kraju Roccasecca, v bližini Aquina, nedaleč od slavne opatije Montecassino, kamor so ga starši poslali, da bi prejel osnovno izobrazbo. Nekaj let kasneje se je preselil v prestolnico sicilskega kraljestva Neapelj, kjer je Friderik II. ustanovil ugledno univerzo. Na njej so brez omejitev, ki so veljale drugod, poučevali misel grškega filozofa Aristotela, v katerega se je poglobil tudi mladi Tomaž in takoj zaznal njegovo veliko veljavo. V letih, ki jih je prebil v Neaplju, pa se je predvsem rodil njegov dominikanski poklic. Tomaža je namreč pritegnil ideal reda, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Dominik. Ko pa si je oblekel dominikanski habit, se je njegova družina uprla tej odločitvi in je bil prisiljen zapustiti samostan in prebiti nekaj časa v družini.

Ko je bil leta 1245 končno polnoleten, je lahko nadaljeval svojo pot odgovarjanja na božji klic. Poslali so ga v Pariz, da bi študiral teologijo pod vodstvom drugega svetnika, Alberta Vé likega, o katerem sem tudi nedavno že govoril. Albert in Tomaž sta sklenila resnično in globoko prijateljstvo in se naučila vzajemnega spoštovanja in razumevanja, tako da je Albert hotel, da gre njegov učenec z njim tudi v Köln, kamor so ga predstojniki reda poslali ustanovit teološko šolo. Tomaž se je tedaj seznanil z vsemi Aristotelovimi deli in deli njegovih arabskih komentatorjev, ki jih je Albert pojasnjeval in razlagal.

V tem obdobju je kulturo latinskega sveta močno spodbujalo srečanje z Aristotelovimi deli, ki so bila prej dolgo časa neznana. Šlo je za spise o naravi spoznavanja, o naravnih vedah, o metafiziki, o duši in etiki, bogate s podatki in uvidi, ki so se kazali kot trdni in prepričljivi. To je bil celovit pogled na svet, ki se je razvil brez Kristusa in pred njim, s čistim razumom, in zdelo se je, da se nudi umu kot »tisti« pravi pogled. Mladi so bili neverjetno prevzeti, ko so videli in spoznavali to filozofijo. Mnogi so z navdušenjem, celo z nekritičnim navdušenjem sprejeli to neizmerno prtljago staroveškega znanja, ki je dajala vtis, da bo lahko koristno prenovila kulturo in odprla popolnoma nova obzorja. Drugi pa so se bali, da bi Aristotelovo pogansko vedenje lahko bilo v nasprotju s krščansko vero in so se upirali temu, da bi ga preučevali. Srečali sta se dve kulturi: predkrščanska Aristotelova s svojo korenito racionalnostjo in klasična krščanska kultura. V nekaterih okoljih so Aristotela zavračali tudi zaradi predstavitev tega filozofa arabskih komentatorjev – Avicene in Averoesa. V bistvu sta prav ta predala latinskemu svetu aristotelsko filozofijo. Ta komentatorja sta, na primer, učila, da ljudje nimajo osebnega uma, ampak da obstaja samo en vesoljni um, duhovna substanca, ki je skupna vsem in deluje v vseh kot ena sama; torej gre za depersonalizacijo človeka. Druga sporna točka, ki sta jo podajala arabska komentatorja, je bila v tem, da je svet večen kot Bog. Razumljivo, da je to v univerzitetnem in cerkvenem okolju sprožilo brezkončne razprave. Aristotelska filozofija se je širila celo med preprostimi ljudmi.

Tomaž Akvinski je v šoli Alberta Vélikega opravil postopek temeljnega pomena za zgodovino filozofije in teologije, rekel bi, za zgodovino kulture: do globin je preučil Aristotela in njegove razlagalce, si preskrbel nove latinske prevode iz grških izvirnikov. Tako se ni več opiral samo na arabske komentatorje, ampak je lahko osebno bral izvirna besedila in pokomentiral veliko večino Aristotelovih del in pri tem razlikoval to, kar je sprejemljivo, od tega, kar je dvomljive narave ali ker je treba celo zavreči, pokazal je ujemanje z dejstvi iz krščanskega razodetja in na široko ter natančno uporabil aristotelsko mišljenje pri podajanju v teoloških spisih, ki jih je sestavil. Tomaž je skratka pokazal, da med krščansko vero in razumom obstaja naravno sozvočje. To pa je veliko Tomaževo delo, ki je v tistem trenutku spopada med dvema kulturama – trenutku, ko je bilo videti, kakor da se mora vera predati pred razumom – pokazal, da gresta skupaj; da tisto, kar se je kazalo kot z vero neskladni razum, sploh ni razum; in da tisto, kar se je kazalo kot vera, sploh ni vera, če je nasprotovalo resnični razumnosti; tako je ustvaril novo sintezo, ki je oblikovala kulturo naslednjih stoletij.

Zaradi njegovih izvrstnih intelektualnih zmožnosti so Tomaža spet poklicali v Pariz kot profesorja teologije na dominikanski katedri. Tam je tudi začel književno ustvarjati, vse do smrti. Njegova zapuščina je izjemno bogata: razlage Svetega pisma, ker je bil profesor teologije predvsem razlagalec božje besede, komentarji Aristotelovih spisov, obširna sistematična dela, med katerimi izstopa Teološka suma (Summa theologiae), razprave in govori o različnih vprašanjih. Pri sestavljanju spisov mu je pomagalo nekaj tajnikov, med njimi sobrat Reginald iz Piperna, ki je zvesto hodil za njim in bil z njim povezan v iskrenem bratskem prijateljstvu, zaznamovanem z veliko predanostjo in zaupanjem. To je značilnost svetnikov: gojijo prijateljstvo, ker je to eden najplemenitejših izrazov človeškega srca in ima v sebi nekaj božanskega, kakor je to razložil sam Tomaž v nekaterih kvestijah (quaestiones) svoje Teološke sume, kjer piše: »Ljubezen je prijateljstvo človeka najprej z Bogom, potem pa z bitji, ki mu pripadajo« (II, q. 23, a.1).

Ni ostal dolgo in za stalno v Parizu. Leta 1259 je sodeloval na dominikanskem generalnem kapitlju v mestu Valenciennes, kjer je bil član komisije, ki je določila program študija v redu. Od leta 1261 do 1265 je bil Tomaž v Orvietu. Papež Urban IV., ki je gojil do njega veliko spoštovanje, mu je naročil sestavo bogoslužnih besedil za praznik svetega Rešnjega telesa, ki ga bomo obhajali jutri in je bil vpeljan po evharističnem čudežu v Bolseni. Tomaž je imel izborno evharistično dušo. Čudovite pesmi, ki jih bogoslužje Cerkve prepeva, ko slavi skrivnost resnične navzočnosti Gospodovega telesa in krvi v evharistiji, pripisujemo njegovi veri in teološki modrosti. Od l. 1265 do 1268 je Tomaž bival v Rimu, kjer je verjetno vodil studium, to je šolo v okviru svojega reda, in kjer je začel pisati svojo Teološko sumo (prim. Jean-Pierre Torrell, Tommaso d’Aquino. L’uomo e il teologo, Casale Monf., 1994, str. 118–184).

Leta 1269 so ga spet poklicali v Pariz za še en cikel predavanj. Študentje – to lahko razumemo – so bili navdušeni nad njegovimi predavanji. Neki njegov bivši slušatelj je izjavil, da je ogromna množica študentov hodila na njegova predavanja, tako da so jih dvorane komaj mogle sprejeti, in dodal osebno opazko, da je bila zanj »velika sreča, da ga je lahko poslušal«. Niso pa vsi sprejemali Tomaževe razlage Aristotela, a celo njegovi nasprotniki na akademskem polju, kot je bil na primer Gotfrid iz Fontainesa, so priznavali, da nauk brata Tomaža presega druge po koristnosti in veljavi in da služi kot popravek nauku vseh drugih učiteljev. Predstojniki so ga, morda tudi zato, da bi ga odmaknili od tedaj živahnih razprav, poslali še enkrat v Neapelj, da bi bil na voljo kralju Karlu I., ki je nameraval preurediti univerzitetni študij.

Tomaž pa se ni posvečal samo študiju in poučevanju, ampak je tudi pridigal ljudstvu. In tudi ljudstvo ga je rado prihajalo poslušat. Rekel bi, da je res velika milost, ko znajo teologi govoriti vernikom preprosto in goreče. Služba pridiganja pa po drugi strani pomaga tudi preučevalcem teologije k zdravemu pastoralnemu realizmu in obogati njihovo raziskovanje z živahnimi spodbudami.

Zadnji meseci Tomaževega zemeljskega življenja ostajajo obdani s svojevrstno atmosfero, rekel bi kar mistično. Decembra 1273 je poklical svojega prijatelja in tajnika Reginalda in mu sporočil odločitev, da bo nehal z vsem delom, ker je med obhajanjem maše po nadnaravnem razodetju doumel, da je vse, kar je dotlej napisal, samo »kup slame«. To je skrivnostna epizoda, ki nam pomaga razumeti ne le Tomaževo osebno ponižnost, ampak tudi dejstvo, da vse, kar nam uspe domisliti in izreči o veri, pa naj bo to še tako vzvišeno in čisto, neskončno presega božja veličina in lepota, ki nam bo v polnosti razodeta v raju. Nekaj mesecev kasneje je Tomaž, vedno bolj pogreznjen v molitev in razmišljanje, umrl, ko je bil na poti v Lyon, kamor je šel, da bi se udeležil ekumenskega koncila, ki ga je sklical papež Gregor X. Izdihnil je v cistercijanski opatiji Fossanova, potem ko je z veliko pobožnostjo prejel sveto popotnico.

Življenje in nauk sv. Tomaža Akvinskega bi lahko povzeli v pripetljaju, ki ga podajajo stari življenjepisci. Medtem ko je bil svetnik po svoji navadi zgodaj zjutraj zbran v molitvi pred Križanim v kapeli sv. Nikolaja v Neaplju, je zakristan tiste cerkve Dominik iz Caserte slišal tale pogovor. Tomaž je zaskrbljen spraševal, ali je tisto, kar je napisal o skrivnostih krščanske vere, dosledno. In Križani je odgovoril: »Dobro si govoril o meni, Tomaž. Kaj bi rad za nagrado?« In odgovor, ki ga je dal Tomaž, je isti, kot bi mu ga tudi mi, Jezusovi prijatelji in učenci, vedno radi rekli: »Nič drugega kot tebe, Gospod!« (prav tam, str. 320).

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 16. junija 2010
Danes želim nadaljevati predstavitev sv. Tomaža Akvinskega. 2. vatikanski koncil je izrecno priporočil študij njegove misli v odloku o duhovniški vzgoji in v izjavi o krščanski vzgoji, papež Leon XIII. pa ga je že leta 1880 razglasil za zavetnika katoliških šol in univerz.

Med filozofijo in teologijo
Sv. Tomaža ne cenimo samo zaradi vsebine njegovega poučevanja, ampak tudi zaradi njegove metode, zlasti pa nove sinteze in razlikovanja med filozofijo in teologijo. Srečanje s predkrščansko Aristotelovo filozofijo mu je odprlo novo obzorje. Ta filozofija je bila izdelana brez poznavanja Stare in Nove zaveze; svet razlaga brez razodetja, zgolj z razumom. In ta dosledna racionalnost je bila prepričljiva. Pritiskalo je vprašanje: ali sta svet razumnosti, filozofija, domišljena brez Kristusa, in svet vere med seboj uskladljiva? Ali pa se izključujeta? Ni manjkalo prvin, ki so potrjevale neskladnost teh dveh svetov, vendar pa je bil sv. Tomaž trdno prepričan o njuni skladnosti.

Pokazati to neodvisnost filozofije in teologije in obenem njuno vzajemno odnosnost je bilo zgodovinsko poslanstvo tega velikega učitelja. In tako razumemo, da je v 19. stoletju, ko se je močno razglašalo neskladnost med sodobnim razumom in vero, papež Leon XIII. pokazal na sv. Tomaža kot na voditelja v dialogu med njima.

Razum in vera
To razlikovanje zagotavlja avtonomijo tako humanističnim vedam kot tudi teološki znanosti. Ne pomeni pa to ločevanja, ampak prej vzajemno in obojestransko koristno sodelovanje. Vera dejansko ščiti razum pred skušnjavo nezaupanja v lastne sposobnosti, ga spodbuja k odpiranju v vedno širnejša obzorja, v njem ohranja živo iskanje temeljev. Po mnenju sv. Tomaža, na primer, lahko človekov razum nedvomno dospe do trditve o obstoju enega in edinega Boga, toda samo vera, ki sprejema Božje razodetje, je sposobna črpati iz skrivnosti ljubezni troedinega Boga.

Po drugi strani pa ni samo vera tista, ki pomaga razumu. Tudi razum s svojimi sredstvi lahko naredi kaj pomembnega za vero, ko ji nudi trojno pomoč, ki jo sv. Tomaž povzame v predgovoru svojega komentarja Boetijevega dela O Trojici: »Pokazati na temelje vere; s pomočjo primerjav razložiti resnice vere; zavrniti ugovore, ki se zoperstavljajo veri.« Vsa zgodovina teologije je v bistvu izvajanje te naloge razuma, ki kaže na razumljivost vere, njeno členitev in notranjo skladnost, njeno razumnost in njeno sposobnost, da pospešuje človekovo dobro.

Razdalja med Bogom Stvarnikom in bitjo njegovih ustvarjenin je neskončna; nepodobnost je vedno večja kot podobnost. Kljub temu pa v vsej različnosti med Stvarnikom in ustvarjenino obstaja analogija med biti ustvarjen in biti Stvarnik; in to nam omogoča, da govorimo o Bogu s človeškimi besedami. Sv. Tomaž je utemeljil nauk analogije ne le na izborno filozofskih argumentih, ampak tudi na dejstvu, da nam je z razodetjem Bog sam govoril in nam je torej dovolil, da govorimo o njem.

V luči nauka sv. Tomaža teologija trdi, da je kljub svoji omejenosti teološka govorica obdarjena s smislom. Ta temeljna skladnost med človeškim razumom in krščansko vero je opazna še v enem temeljnem načelu Akvinčeve misli: Božja milost ne izniči, človeške narave ampak jo predpostavlja in dopolnjuje.

Naravni zakon
Pomembna izpeljava tega odnosa med naravo in milostjo se vidi v moralni teologiji sv. Tomaža Akvinskega. V središče svojega poučevanja na tem področju postavlja novo postavo, ki je milost Svetega Duha, dana vsem tistim, ki verujejo v Kristusa. Tej milosti se pridruži zapisani in ustni nauk doktrinalnih in moralnih resnic, ki ga posreduje Cerkev. Vendar pa, dodaja Akvinec, »čeprav je milost učinkovitejša od narave, je za človeka narava bolj bistvena«. Razum ga lahko prepoznava, ko razmisli, kaj je dobro storiti in čemu se je dobro izogniti, da bi dosegli tisto srečo, ki je vsakemu pri srcu in ki nalaga tudi odgovornost do drugih in trud za skupno dobro. Z drugimi besedami: človekove teološke in moralne kreposti so ukoreninjene v človeški naravi. Božja milost spremlja, podpira in pospešuje etično zavzetost. Po sv. Tomažu so vsi ljudje poklicani, da prepoznajo zahteve človeške narave, izražene v naravnem zakonu, in da se navdihujejo pri njem, ko oblikujejo zakone, ki jih izdajajo civilne in politične avtoritete, da bi urejale človeško sožitje.

Človekovo dostojanstvo
Ko se zanika naravni zakon, se dramatično odpre pot v etični relativizem na individualni ravni in v državni totalitarizem na družbeni ravni. Obramba splošnih človekovih pravic in potrditev absolutne veljave dostojanstva človeške osebe zahtevata temelj. Kaj ni ta temelj ravno naravni zakon? Častitljivi Janez Pavel II. je napisal v svoji okrožnici Evangelij življenja besede, ki ostajajo še vedno aktualne: »Če družbi želimo prihodnost in demokraciji razvoj, je torej nujno znova odkriti obstoj človeških in moralnih vrednot, bistvenih in prirojenih, ki izvirajo iz same resnice človeškega bitja in izražajo ter varujejo človekovo dostojanstvo: to so vrednote, ki jih noben posameznik, nobena večina in nobena država ne bo mogla nikoli ustvariti, spremeniti niti uničiti, ampak jih bo morala samo prepoznavati, spoštovati in pospeševati.«

Ne preseneča nas, da je nauk o človekovem dostojanstvu, ki je temeljnega pomena za priznanje nedotakljivosti človekovih pravic, dozorel v miselnih okoljih, ki so sprejela dediščino sv. Tomaža Akvinskega, ki je človeka kot ustvarjenino pojmoval zelo visoko.

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. junija 2010
Tudi več kot šeststo let po smrti sv. Tomaža Akvinskega se lahko veliko naučimo od njega. Stopimo v šolo njegove mojstrovine, Sume teologije.

Suma teologije
Ostala je nedokončana in vsebuje kar 512 vprašanj in 2.669 členov. Gre za zgoščeno razmišljanje, v katerem se človeški um ukvarja s skrivnostmi vere v prepletanju vprašanj in odgovorov, v katerih sv. Tomaž poglablja pouk iz Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tem premisleku pride do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Tak napor človeškega duha pa vedno razsvetljuje molitev, luč od zgoraj. Samo kdor živi z Bogom in s skrivnostmi, lahko tudi razume, kaj govorijo.

Iskanje Božje polnosti
V Sumi teologije izhaja iz dejstva, da so trije različni načini božje biti in bistva: Bog obstaja v sebi, je začetek in konec vseh stvari; Bog je v življenju in delovanju kristjana navzoč po svoji milosti; Bog je posebno navzoč v osebi Kristusa, ki je resnično zedinjen s človekom Jezusom, in deluje v zakramentih. Suma je razčlenjena na tri dele in avtor jo označuje z besedami: »Poglavitni namen svetega nauka je predstaviti Boga. Najprej bomo obravnavali Boga, potem gibanje ustvarjenine proti Bogu in nazadnje Kristusa, ki je kot človek za nas pot, da se povzpnemo k Bogu.« To je krog: Bog v sebi, ki izhaja iz sebe in nas prime za roko, da se s Kristusom vrnemo k Bogu, da smo združeni z Bogom in bo Bog vse v vseh.

Prvi del Sume teologije preiskuje o Bogu v njem samem, o skrivnosti Trojice in o stvaritvenem delovanju Boga. Tu najdemo premislek o resničnosti človeškega bitja, kolikor izhaja iz božjih stvariteljskih rok kot sad njegove ljubezni. Po eni strani smo ustvarjeno bitje, ki je odvisno; po drugi strani pa imamo resnično avtonomijo.

V drugem delu sv. Tomaž preudarja o človeku, ki ga spodbuja milost, ko hrepeni po tem, da bi spoznal in ljubil Boga, da bi bil srečen v času in v večnosti. Avtor predstavi teološka načela moralnega delovanja in prikaže človeka, ki živi po Duhu in postaja božja ikona. Tu preišče božje kreposti: vero, upanje in ljubezen, čemur sledi pregled več kot petdesetih moralnih kreposti okoli kardinalnih kreposti, razumnosti, pravičnosti, zmernosti, srčnosti.

V tretjem delu Sume sv. Tomaž preučuje Kristusovo skrivnost, pot in resnico, po katerih se povežemo z Bogom Očetom. Piše o skrivnosti učlovečenja in Jezusovega trpljenja, doda obsežno obravnavo o zakramentih, v katerih učlovečena božja beseda deli dobrine učlovečenja za naše odrešenje.

Posebej se ustavi pri evharistiji, do katere je čutil silno pobožnost, tako da se je pogosto z glavo približal tabernaklju, kakor da bi hotel začutiti utrip Jezusovega božanskega in človeškega srca. V eni svetopisemskih razlag sv. Tomaž piše: »Ker je evharistija zakrament trpljenja našega Gospoda, vsebuje v sebi Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas. Zato je vse tisto, kar je učinek trpljenja našega Gospoda, tudi učinek tega zakramenta, saj ta ni nič drugega kot nanašanje Gospodovega trpljenja na nas«.

Dragi bratje in sestre, zaljubimo se v ta zakrament! Udeležujmo se svete maše zbrano, da bomo dosegli duhovne sadove, hranimo se z Gospodovim telesom in krvjo, da nas bo krepčala božja milost! Radi in pogosto se zadržujmo iz oči v oči v družbi Najsvetejšega.

Razlaga v pridigah
Kar je sv. Tomaž prikazal v svojih teoloških delih, je razložil tudi v pridigah. Vsebina govorov v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju leta 1273 so Drobna dela, v katerih razlaga apostolsko veroizpoved, očenaš, deset božjih zapovedi in zdravamarijo. Vsebina pridig skoraj povsem ustreza strukturi Katekizma katoliške Cerkve. V katehezi in pridiganju ne smejo nikoli manjkati temeljne teme: to, kar verujemo, veroizpoved; to, kar molimo, očenaš in zdravamarija; in to, kar živimo, postava ljubezni do Boga in bližnjega in deset zapovedi.

Rad bi predložil preprost, bistven in prepričljiv primer poučevanja sv. Tomaža. V svojem Drobnem delu o apostolski veroizpovedi razlaga vrednoto vere, ki ni nesmiselna. Razumno je zaupati Bogu, ki se razodeva, in pričevanju apostolov: bilo jih je malo, bili so preprosti in ubogi, strti zaradi križanja Učitelja, vendar se je na njihovo oznanilo v kratkem času spreobrnilo mnogo modrih, plemenitih in bogatih ljudi. Gre za čudežen pojav, ki bi ga težko razložili drugače, razen da predpostavimo srečanje apostolov z vstalim Gospodom.

V razlagi člena o učlovečenju Besede trdi, da se krščanska vera, ko zre skrivnost učlovečenja, okrepi; upanje se dvigne v zaupljivosti, ko pomisli, da je Božji Sin prišel med nas kot eden izmed nas, da bi z ljudmi podelil lastno božanstvo; ljubezen se poživi, saj ni bolj očitnega znamenja božje ljubezni do nas kot to, da Stvarnik postane ustvarjenina, eden izmed nas. Ko preudarjamo skrivnost božjega učlovečenja, čutimo, kako se v nas vžiga hrepenenje, da bi dospeli do Kristusa v slavi. Sv. Tomaž uporabi preprosto in učinkovito primerjavo: »Ko bi brat nekega kralja bival nekje daleč, bi gotovo hrepenel po tem, da bi mogel živeti ob njem. Kristus je naš brat; torej moramo hrepeneti po njegovi družbi, postati z njim eno srce.«

Pri očenašu pokaže njegovo popolnost, saj ima vseh pet značilnosti dobre molitve: zaupljivo in mirno prepuščanje, primernost vsebine, ustrezen red prošenj, gorečo ljubezen in iskreno ponižnost.

Pobožnost do Marije
Sv. Tomaž je gojil veliko pobožnost do Marije. Označil jo je kot Počivališče vse Trojice, kjer Trojica najde svoj počitek, ker zaradi učlovečenja v nobeni drugi ustvarjenini božje osebe ne prebivajo in ne izkušajo takega ugodja in veselja kakor v njeni duši. Z molitvijo, ki jo pripisujejo sv. Tomažu, recimo: »O preblažena in ljubljena Devica Marija, Božja Mati … tvojemu usmiljenemu srcu izročam vse svoje življenje … Priskrbi mi, o moja preljubezniva Gospa, pravo ljubezen, s katero bom lahko z vsem srcem ljubil tvojega presvetega Sina; in za njim tebe bolj kot vse druge stvari; in potem bližnjega v Bogu in zaradi Boga.«