Božja beseda za nedeljo, 26. aprila 2026

Angel Gospodov, nedelja, 11. maj 2014 ...

Evangelist Janez nam na to 4. velikonočno nedeljo predstavlja podobo Jezusa Dobrega Pastirja. Ko zremo to stran evangelija, lahko razumemo način odnosa, ki ga je Jezus imel do svojih učencev, torej odnos utemeljen na nežnosti, ljubezni, medsebojnem poznavanju, na obljubi neizmernega daru: 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju' (Jn 10,10). Ta odnos je zgled za odnose med kristjani in za medčloveške odnose. ...

Številni se še tudi danes, kakor v Jezusovem …

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 11. maj 2014

Evangelist Janez nam na to 4. velikonočno nedeljo predstavlja podobo Jezusa Dobrega Pastirja. Ko zremo to stran evangelija, lahko razumemo način odnosa, ki ga je Jezus imel do svojih učencev, torej odnos utemeljen na nežnosti, ljubezni, medsebojnem poznavanju, na obljubi neizmernega daru: 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju' (Jn 10,10). Ta odnos je zgled za odnose med kristjani in za medčloveške odnose.

Številni se še tudi danes, kakor v Jezusovem času, imajo za 'pastirje' našega bivanja. Toda samo Vstali je resnični Pastir, ki nam daje življenje v obilju. Vse vabim, da imamo zaupanje v Gospoda, ki nas vodi. Ne samo, da nas vodi, spremlja nas in hodi z nami. Poslušajmo z odprtim razumom in srcem njegovo Besedo, da bo nahranjena naša vera, razsvetljena naša vest in bomo hodili za naukom evangelija.

Na to nedeljo molimo za pastirje Cerkve, za vse škofe, tudi rimskega škofa, za vse duhovnike, za vse, še posebej pa molimo za nove duhovnike rimske škofije, ki sem jih malo prej posvetil v baziliki sv. Petra. Pozdravimo teh trinajst duhovnikov. Gospod naj nam pomaga, da bomo vedno zvesti Učitelju in bomo modri ter razsvetljeni voditelji nam zaupanemu Božjemu ljudstvu. Tudi vas prosim, da nam pomagate, da nam pomagate biti dobri pastirji. Nekoč sem bral nekaj zelo lepega, kako je Božje ljudstvo pomagalo svojim škofom in duhovnikom biti dobri pastirji. To je zapisal sv. Cezarij iz Arlesa, cerkveni oče prvih stoletij Cerkve. Razlagal je, kako mora Božje ljudstvo pomagati pastirju, s tem primerom: »Ko je teliček lačen, gre do krave, svoje mame, po mleko. Toda krava mu ga ne da takoj, kakor, da ga hoče zadržati zase. In kaj stori teliček? S svojim gobčkom začne trkati po vimenu, da bi prišlo mleko.« Lepa prispodoba. »Tako morate tudi vi«, pravi ta svetnik, »ravnati s svojimi pastirji. Vedno morate trkati na njihova vrata, na njihovo srce, da vam dajo mleko nauka, mleko milosti ter mleko vodstva.« Lepo vas prosim, nadlegujte pastirje, vznemirjajte vse nas pastirje, da vam damo mleko milosti, nauka in vodstva. Nadlegujte! Pomislite na to lepo podobo telička, ko nadleguje mamo, da mu da jesti«.

Ob posnemanju Jezusa bo vsak pastir »včasih stopil naprej, da bi nakazal pot in podpiral upanje ljudstva, pastir mora biti včasih spredaj, drugič pa bo preprosto sredi vseh s svojo preprosto in milosrčno bližino. V drugih okoliščinah pa bo moral hoditi za ljudstvom, da bi pomagal tistim, ki so zaostali.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija 31). Da bi bili vsi pastirji takšni. Vi pa nadlegujte pastirje, da nam dajo vodstvo nauka in milosti.

Na današnjo nedeljo pa je tudi Svetovni dan molitve za poklice. V svoji letošnji poslanici sem spomnil, da vsak poklic »vedno zahteva od vsakega izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij« (Poslanica 2). Zaradi tega je klic hoditi za Jezusom istočasno navdušujoč in hkrati zahteven. Za udejanjanje tega je potrebno vstopiti v globoko prijateljstvo z Gospodom, da bi mogli živeti iz Njega in za Njega.

Molimo, da bi tudi v tem času številni mladi slišali Gospodov glas, ki je vedno v nevarnosti, da ga preglasijo številni drugi glasovi. Molimo za mlade. Morda je tu na trgu kdo, ki sliši ta vabeči Gospodov glas k duhovništvu. Molimo zanj, če je tu in za vse tiste mlade, s katerimi je podobno.

Angel Gospodov, nedelja, 7. maj 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (prim. Jn 10,1-10), imenovane »nedelja dobrega pastirja«, se Jezus predstavi z dvema podobama, ki se medsebojno dopolnjujeta. S podobo pastirja in podobo vrat ovčje staje.

Čreda, ki smo mi vsi, ima za prebivališče stajo, ki služi tudi kot zavetišče, kjer ovce prebivajo in počivajo po utrudljivi poti. Staja ima ograjo, v kateri so vrata in je tam paznik. Čredi se približujejo različne osebe, je kdo, ki vstopi skozi vrata, je pa tudi kdo, ki »vstopi drugod« (v. 1). Prvi je pastir, drugi je tujec, ki nima rad ovac in vstopa iz drugih razlogov. Jezus se poistoveti s prvim ter pokaže na svoj domač odnos do ovc, ki se izraža preko glasu, s katerim jih kliče, in ki ga one prepoznajo ter gredo za njim (prim. v. 3). Kliče jih, da bi jih popeljal ven, na sočne pašnike, kjer bodo našle dobro hrano.

Druga podoba s katero se Jezus predstavi, so »vrata k ovcam« (v. 7). Pravi namreč: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen« (v. 9), torej bo imel življenje in ga bo imel v izobilju (prim. v. 10). Kristus, Dobri Pastir je postal vrata zveličanja za človeštvo, saj je daroval življenje za svoje ovce.

Jezus, dobri pastir in vrata k ovcam je voditelj, katerega oblast se izraža v služenju, je voditelj, ki, da bi zapovedoval, daruje življenje in ne zahteva od drugih, da ga žrtvujejo. Takšnemu voditelju lahko zaupamo, kakor ovce, ki prisluhnejo glasu svojega pastirja, ker vedo, da se gre z njim na dobre in obilne pašnike. Dovolj je eno znamenje, en poziv in že mu sledijo, ubogajo, gredo za glasom tistega, ki jih vodi, in ob katerem čutijo prijateljsko, močno in hkrati nežno navzočnost, ki nakazuje, varuje, tolaži in zdravi.

Tako je Kristus za nas. Morda je to ena izkušnja krščanske razsežnosti, ki jo puščamo malo v senci, torej duhovna in čustvena razsežnost. Čutiti se povezami s posebno vezjo z Gospodom, kakor so ovce na svojega pastirja. Včasih preveč racionaliziramo vero in tako tvegamo, da izgubimo zaznavanje pečata tistega glasu, glasu Jezusa, dobrega pastirja, ki spodbuja in navdušuje. Kakor se je to zgodilo dvema učencema iz Emavsa, v katerima je gorelo srce, ko jima je Vstali med potjo govoril. To je čudovita izkušnja, čutiti se od Jezusa ljubljeni. Postavite si vprašanje: Se čutim od Jezusa ljubljen? Se čutim od Jezusa ljubljena?Za njega nismo nikoli tujci, temveč prijatelji in bratje. Pa vendar ni vedno lahko razločiti glasu dobrega pastirja, bodite pozorni. Vedno je namreč nevarnost, da bi nas zmedel hrup številnih drugih glasov. Danes smo povabljeni, da se ne pustimo, lažnim modrostim tega sveta odvrniti nas od Jezusa, ampak mu, Vstalemu, slediti, kot edinemu gotovemu voditelju, ki daje smisel našemu življenju.

Na današnji Svetovni dan molitve za poklice, posebej za duhovniške poklice, da bi nam Gospod poslal dobrih pastirjev. prosimo Devico Marijo in tudi, naj ona spremlja deset novih duhovnikov, ki sem jih malo prej posvetil. Štiri nove iz rimske škofije sem prosil, da se mi pridružijo, da vam skupaj z mano podelijo blagoslov. Marija naj tudi podpira s svojo pomočjo, ki jih je On poklical, da bodo pripravljeni in velikodušni v hoji za njegovim glasom.

Homilija, Dom sv. Marte, nedelja, 3. maj 2020

Berilo apostola Petra, ki smo ga slišali, je odlomek o vedrini. Govori o Jezusu: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.« Jezus je pastir, tako ga vidi Peter, ki prihaja, da bi nas rešil, rešil izgubljene ovce. To smo bili mi. V Psalmu 22 smo po berilu ponavljali odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Navzočnost Gospoda kot pastirja, kot pastirja črede. Jezus v desetem poglavju Janezovega evangelija, ki smo gra brali, se predstavi kot pastir. Še več, ne samo kot pastir, ampak kot vrata, skozi katera se vstopi v čredo. Vsi, ki so prišli in niso vstopili skozi vrata, so bili tatovi ali razbojniki ali pa so hoteli izkoristiti čredo – lažni pastirji. In v zgodovini Cerkve je bilo veliko takšnih, ki so čredo izkoriščali. Ni jih zanimala čreda, ampak samo kariera ali politika ali denar. A čreda jih pozna, vedno jih je prepoznala in se je napotila iskat Boga po svojih poteh.

Ko pa je tu dobri pastir, je ravno čreda ta, ki gre naprej, ki vodi dalje. Dobri pastir posluša čredo, vodi čredo, skrbi za čredo. In čreda zna ločevati med pastirji, ne zmoti se. Čreda zaupa dobremu pastirju, zaupa Jezusu. Samo pastir, ki je podoben Jezusu, daje zaupanje čredi, kajti On je vrata. Jezusov slog mora biti pastirjev slog, ni drugega. A tudi Jezus, Dobri pastir, kot pravi Peter v berilu, »je trpél za vas in vam zapústil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja. Ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično.« Bil je krotak.

Eno od znamenj dobrega pastirja je krotkost, je krotkost. Dobri pastir je krotak. Pastir, ki ni krotak, ni dobri pastir. Nekaj skriva, kajti krotkost se kaže takšna, kot je, ne da bi se jo branilo. Še več, pastir je nežen, ima tisto nežnost bližine. Pozna vsako posamezno ovco po imenu in skrbi za vsako, kakor da bi bila edina. Do točke, da ko se vrne domov po delovnem dnevu, utrujen, in vidi, da ena manjka, gre ven ponovno delat, da bi jo našel, in jo odnese s sabo, odnese jo na ramenih. To je dobri pastir, to je Jezus, to je tisti, ki nas spremlja na poti življenja, vse nas. Ta ideja pastirja, ta ideja črede in ovac, je velikonočna ideja. Cerkev v prvem velikonočnem tednu poje tisto lepo hvalnico za nove krščene: »To so nova jagnjeta.« Hvalnica, ki smo jo slišali na začetku maše. Gre za idejo skupnosti, nežnosti, dobrote, krotkosti. To je Cerkev, ki jo hoče Jezus in on varuje to Cerkev.

Ta nedelja je lepa nedelja, je nedelja miru, je nedelja nežnosti in krotkosti, kajti naš Pastir skrbi za nas. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 3. maj 2023

Dragi bratje in sestre, dober dan! Četrta velikonočna nedelja, ki jo danes obhajamo, je posvečena Jezusu Dobremu pastirju. Evangelij pravi: »Ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu« (Jn 10,3). Gospod nas kliče po imenu, kliče pa nas zato, ker nas ima rad. Toda, pravi evangelij, so drugi glasovi, za katerimi ni za hoditi, tisti tujcev, tatov in roparjev, ki hočejo le zlo ovcam.

Ti različni glasovi odmevajo v naši notranjosti. Je glas Boga, ki ljubeznivo nagovarja našo vest, je pa tudi skušnjavčev glas, ki zapeljuje v zlo. Kako prepoznati glas Dobrega pastirja in tistega od tatu, kako razločiti Božje navdihe od hudičevih napeljevanj? Lahko se naučimo razločevati ta dva glasova. Govorita namreč dve različni govorici, saj imata nasprotna načina, kako trkata na naše srce. Dve različni govorici sta. Kakor znamo razločevati en jezik od drugega, tako lahko tudi mi razločujemo Božji glas od glasu hudiča. Božji glas nikoli ne sili. Bog se ponudi, nikoli se ne vsiljuje. Medtem ko zloben glas zapeljuje, napada, sili, prebuja zavajajoče prevare, vabljiva čustva, a le bežna. Na začetku se nam laska, daje nam verjeti, da smo vsemogočni, a zatem nas pusti z notranjo praznino in nas obtožuje: »Ti si ničvreden.« Božji glas pa nas sicer z veliko potrpežljivostjo popravlja in nas vedno opogumlja, tolaži in vedno hrani upanje. Božji glas je glas, ki ima obzorje, medtem ko te glas hudiča pripelje do zidu, te privede v kot.

Še druga razlika je. Sovražnikov glas nas odvrača od sedanjosti in hoče, da se osredotočamo na strahove v prihodnosti ali na žalosti iz preteklosti. Sovražnik ne mara sedanjosti. Poskuša povečati zagrenjenost, spominjanje na pretrpljene krivice tistih, ki so nam storili hudo in na toliko težkih spominov. Medtem ko Božji glas nagovarja sedanjost: »Sedaj lahko delaš dobro, sedaj lahko izkazuješ ustvarjalnost ljubezni, sedaj se lahko odpoveš objokovanju in očitkom, ki držijo tvoje srce ujeto.« Poživlja nas, nas pelje naprej, govori v sedanjosti, sedaj.

In še, ta dva glasova v nas prebujata različna si vprašanja. Tisto, ki prihaja od Boga bo: »Kaj je zame dobro?« Medtem ko skušnjavec vztraja pri drugem vprašanju: »Kaj naj še storim?« »Kaj naj še?« torej glas hudega se vrti okoli lastnega »jaza«, kaj naj še, okoli njegovih nagonov, potreb, okoli vsega in takoj. Kakor kaprice otrok, ki hočejo vse in takoj. Božji glas pa nikoli ne obljublja veselja za nizko ceno. Vabi nas, naj gremo onkraj svojega jaza, da bi našli resnično dobro, mir. Zapomnimo si, da zlo nikoli ne daje miru, najprej povzroča besnenje, zatem pa pusti zagrenjenost. To je stil zlega.

Božji glas in skušnjavčev glas nagovarjata v drugačnih si »okoljih«. Sovražnik ima raje temačnost, lažnost, opravljanje. Gospod pa ima rad beli dan, resnico, iskreno transparentnost. Sovražnik ti bo rekel: »Zapri se vase, saj te tako in tako nihče ne posluša, bodi nezaupljiv.« Dobro pa nasprotno vabi, da se odpremo, da smo jasni in zaupljivi do Boga in do drugih.

Dragi bratje in sestre, v teh časih nas številne misli in zaskrbljenosti vodijo do tega, da gremo vase. Bodimo pozorni na glasove, ki prihajajo v naše srce. Vprašajmo se, od kod prihajajo. Prosimo za milost, da bi prepoznali in hodili za glasom Dobrega pastirja, ki nas pelje ven iz ograj sebičnosti in nas vodi na pašnike prave svobode. Marija, Mati dobrega sveta, usmerjaj in spremljaj nas pri našem razločevanju.

Manj ...

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost. ...

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu …

Več ...

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost.

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu jih je Oče dal, da bi bili posvečeni v resnici, to je v Njem in bi lahko govorili in delovali v njegovem imenu, bili tako njegovi zastopniki ter s tem nadaljevali njegovi odrešenjski dejanji: lomili Kruh življenja ter odpuščali grehe. Tako je Dobri pastir dal svoje življenje za vse ovce, še posebej pa je dal in daje za vse tiste, ki jih je še posebej poklical in jih kliče, da bi hodili za njim po poti pastoralnega služenja. Na poseben način pa je Jezus prosil za Simona Petra ter se tudi daroval zanj, da mu je nekega dne na obali Tiberijskega jezera lahko rekel: “Pasi moje ovc”(Jn 21,16-17). Podobno Kristus osebno moli in se daruje za vsakega duhovnika. Samo zaradi tega je vsak duhovnik usposobljen sodelovati z Njim in pasti njegovo čredo, ki je vsa samo Gospodova.

Sedaj bi se rad dotaknil še tega, kar mi je še posebej pri srcu: molitev in njena povezanost z opravljanjem službe. Biti posvečen v duhovnika pomeni na zakramentalen in bivanjski način vstopiti v Kristusovo molitev za svoje. Od tu izhaja za nas duhovnike posebna poklicanost k molitvi, da Kristus ostaja naše središče. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu, kakor rad ponavlja evangelist Janez (prim. Jn 1,35-39; 15,4-10). To pa se še posebej uresničuje po molitvi. Naše služenje je še posebej povezano s tem 'ostati', kar je enako moliti, saj iz tega izhaja naša učinkovitost. Ob tem imamo pred očmi različne oblike molitev duhovnika, med katerimi je vsekakor vsakodnevno obhajanje svete maše, prav tako molitev brevirja, češčenje najsvetejšega, lectio divina, rožni venec in meditacija. Vse te oblike molitve, ki imajo za središče evharistijo, omogočajo v vsakdanjiku duhovnika in tudi v vsem njegovem življenju, da se uresničuje Jezusova beseda: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce”(Jn 10,14-15).«

Angelus, 15. maj 2011
Dragi bratje in sestre, bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi. Sedemdeset let je že od takrat, ko je častitljivi Pij XII. ustanovil Papeško družbo za duhovniške poklice. Pravo spoznanje mojega predhodnika je bilo utemeljeno na prepričanju, da poklici rastejo in zorijo v delnih Cerkvah, kjer to omogoča zdravo družinsko okolje, okrepljeno z vero, brezpogojno ljubeznijo in pobožnostjo. V poslanici, ki sem vam jo poslal za današnji svetovni dan, sem podčrtal, da se poklicanost začne uresničevati, ko se »izstopi iz svoje zaprte volje in ideje o samouresničenju, se potopi v Božjo voljo in se ji pusti voditi«. Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.

Dragi bratje in sestre, okrepljeni z velikonočnim veseljem in z vero v Vstalega, zaupajmo naše namene in prošnje Devici Mariji, materi vsakega poklica, da s svojo priprošnjo prebudi in podpira številne in svete poklice v službi Cerkvi in svetu.

Manj ...