Božja beseda za nedeljo, 26. januarja 2025

Tiste dni je dal duhovnik Ezra prinesti knjigo postave pred zbor, pred može in žene, in pred vse tiste, ki so ji mogli z razumevanjem prisluhniti. To je bilo prvi dan sedmega meseca. Na trgu pred Vodnimi vrati je bral iz nje od trenutka, ko se je zdanilo, do popoldneva, pred možmi in ženami in pred tistimi, ki so mogli umeti. Ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena h knjigi postave. Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili. Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, vélikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili Gospodu z obrazom do zemlje. Brali so iz knjige Božje postave po odstavkih in razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali. Tedaj so upravnik Nehemíja, duhovnik ter pismouk Ezra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave. Dalje jim je rekel: »Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljenega. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.«

Odpev: »Gospod, tvoje besede so duh in življenje.«

Gospodova postava je popolna, poživlja dušo;

Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.

Gospodovi ukazi so pravi, razveseljujejo srca;

Gospodova zapoved je jasna, razsvetljuje poglede.

Odpev: »Gospod, tvoje besede so duh in življenje.«

Gospodov strah je čist, ostaja na veke;

Gospodove sodbe so resnica, vse so pravične.

Naj ti bodo besede mojih ust in misli mojega srca v veselje

pred tvojim obličjem, Gospod, moja skala, moj rešitelj.

Odpev: »Gospod, tvoje besede so duh in življenje.«

Bratje in sestre, kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi s Kristusom. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega uda, ampak iz več udov. Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Kje bi bil sluh, ko bi bilo vse telo oko? Kje bi bil vonj, ko bi bilo vse telo sluh? Tako pa je Bog vse posamezne ude razpostavil po telesu, kakor je hôtel. Ko bi bilo vse skupaj en sam ud, kje bi bilo telo? Tako pa je veliko udov, telo pa je eno. Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.« Še več, udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje in z manj uglednimi še lepše ravnamo, medtem ko ugledni tega ne potrebujejo. Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi udje enako skrbeli drug za drugega. Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak posamezni je njegov ud. Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo?

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«