Božja beseda za nedeljo, 21. februarja 2027

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nam je bogoslužje predstavilo Jezusa, ki ga je v puščavi satan skušal, a je skušnjave premagal. V luči tega evangelija smo se ponovno zavedali, da smo kot grešniki pogojeni, a tudi zmage nad zlom podarjene tistim, ki se podajo na pot spreobrnjenja in ki kot Jezus hočejo izpolnjevati Očetovo voljo. Na to drugo postno nedeljo pa nam Cerkev pokaže cilj te poti spreobrnjenja, to je udeležbo pri

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nam je bogoslužje predstavilo Jezusa, ki ga je v puščavi satan skušal, a je skušnjave premagal. V luči tega evangelija smo se ponovno zavedali, da smo kot grešniki pogojeni, a tudi zmage nad zlom podarjene tistim, ki se podajo na pot spreobrnjenja in ki kot Jezus hočejo izpolnjevati Očetovo voljo. Na to drugo postno nedeljo pa nam Cerkev pokaže cilj te poti spreobrnjenja, to je udeležbo pri Kristusovi slavi, sijoči na obličju pokornega služabnika, ki je za nas umrl in vstal.

Evangeljski odlomek pripoveduje o dogodku spremenjenja, ki se je zgodil na višku Jezusovega javnega poslanstva. Je namreč na poti proti Jeruzalemu, kjer se bodo izpolnile prerokbe 'Božjega služabnika', in se bo izvršila njegova odrešilna žrtev. Množice tega niso razumele in so ga zaradi takšnega pogleda na Mesija, ki je bilo v nasprotju z njihovimi pričakovanji, zapustile. Oni so mislili, da jih bo Mesija rešil izpod rimske nadoblasti in bo osvoboditelj domovine. Jezusov pogled jim torej ni bil všeč in so ga zato zapustili. Tudi apostoli ne razumejo besed, s katerimi Jezus napoveduje izid njegovega poslanstva v slavnem trpljenju. Ne razumejo. Jezus se je torej odločil, da bo v naprej pokazal Petru, Jakobu in Janezu svojo slavo, tisto, ki jo bo imel po vstajenju, z namenom, da jih potrdi v veri in jih opogumi, da bi hodili za njim po poti preizkušnje, po poti križa. In tako se je na visoki gori potopljen v molitev pred njimi spremenil. Njegovo obličje, on ves, je izžarevalo bleščečo svetlobo. Trije učenci so se prestrašili medtem, ko jih je zajel oblak in se je od zgoraj zaslišal, kakor med krstom v Jordanu, Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7). Jezus je Sin, ki je postal služabnik, poslan na svet, da bi preko križa uresničil načrt zveličanja, da bi nas vse rešil. Njegova popolna privolitev Očetovi volji naredi njegovo človeškost prosojno za slavo Boga, ki je Ljubezen.

Jezus se tako razodene kot popolna ikona Očeta, izžarevanje njegove slave. On je izpolnitev razodetja, zato se ob Njem spremenjenim pojavita Mojzes in Elija, ki prestavljata postavo in preroke. To pomeni, da se vse konča in začne v Jezusu, v njegovem trpljenju in v njegovi slavi.

To, kar je apostolom in nam izročeno, je: »Njega poslušajte!« Poslušati Jezusa. On je Zveličar, hodite za njim. Poslušati Kristusa pravzaprav pomeni, prevzeti njegovo logiko velikonočne skrivnosti, podati se z Njim na pot, da bi iz svojega bivanja napravili dar ljubezni za druge in sicer v učljivi pokorščini Božji volji, z držo nenavezanosti na posvetne stvari in z notranjo svobodo. Potrebno je, če rečemo z drugimi besedami, biti pripravljeni 'izgubiti lastno življenje'(prim. Mr 8,35), darovati ga, da bodo vsi ljudje rešeni in se bomo z njimi srečali v večni sreči. Jezusova pot nas vedno pripelje do sreče. Ne pozabite: Jezusova pot nas vedno pripelje do sreče! Med potjo bo tudi križ, preizkušnje, toda vedno nas na koncu pripelje do sreče. Jezus ne vara! Obljubil nam je srečo in nam jo bo dal, če bomo hodili po njegovi poti.

S Petrom, Jakobom in Janezom se tudi mi danes povzpnimo na goro spremenjenja ter se ustavimo ob zrenju Jezusovega obličja, da bi mogli razbrati sporočilo in ga prevedli v naše življenje, saj Ljubezen lahko namreč tudi nas spremeni. V resnici je Ljubezen sposobna spremeniti vse. Verjamete to? Verjamete? Po tem kar slišim, ne verjamete preveč… Verjamete, da Ljubezen spremni vse? Naj nas podpira na tej poti Devica Marija, ki jo bomo sedaj prosili z molitvijo Angelovega češčenja.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje druge postne nedelje nas vabi k zrenju Jezusovega spremenjenja (prim. Mr 9,2-10). Ta dogodek je povezan s tem, kar se je zgodilo šest dni prej, ko je Jezus razkril svojim učencem, da bo moral »v Jeruzalemu veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31). Zaradi tega oznanila je Petra in druge učence zagrabila kriza in so začeli zavračali idejo, da bodo starešine Jezusa zavrgli in potem ubili. Pričakovali so namreč močnega in gospodovalnega Mesija. Jezus pa se je predstavil kot ponižen in krotak služabnik Boga, služabnik ljudi, ki bo moral po poti preganjanja, trpljenja in smrti žrtvovati svoje življenje. Kako je mogoče iti za Učiteljem in Mesijo, katerega zemeljsko življenje se bo končalo na takšen način? Tako so oni mislili. Odgovor je ravno v spremenjenju. Kaj je Jezusovo spremenjenje? Je vnaprejšnje vstajenjsko prikazanje.

Jezus je vzel s seboj tri učence, Petra, Jakoba in Janeza in »jih peljal na visoko goro« (Mr 9,2). Tam je za trenutek pokazal svojo slavo, slavo Božjega Sina. Ta dogodek spremenjenja bo omogočil učencem, da se bodo na pozitiven način soočili z Jezusovim trpljenjem, ne da bi jih to pogubilo. Videli so ga, kako bo po trpljenju, v slavi. S temi jih Jezus pripravlja na preizkušnjo. Spremenjenje učencem pomaga, pa tudi nam, razumeti, da je Jezusovo trpljenje skrivnost bolečine, predvsem pa je dar Jezusove brezmejne ljubezni. Po dogodku Jezusove spremenitve na gori tudi bolje razumemo njegovo vstajenje. Za razumevanje skrivnosti križa je potrebno vnaprej vedeti, da ta, ki trpi in je poveličan, ni samo človek, ampak je Božji Sin, ki nas je s svojo zvesto ljubeznijo vse do smrti odrešil. Oče je tako obnovil svojo mesijansko izjavo o Sinu, ki jo je že izrekel ob reki Jordan po krstu in spodbudil: »Poslušajte ga!« (v. 7). Učenci so poklicani z zaupanjem in upanjem hoditi za Učiteljem, kljub njegovi smrti, saj se mora Jezusovo božanstvo razodeti na križu, preko njegove smrti ravno na ta način, da je evangelist Marko v stotnikove ustnice položil izpoved vere: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (15,39).

Obrnimo se sedaj v molitvi na Devico Marijo, človeško stvaritev, ki je bila s Kristusovo milostjo notranje spremenjena. Z zaupanjem se izročimo v njeno materinsko pomoč, da bomo z vero in velikodušnostjo nadaljevali pot postnega časa.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Ta druga postna nedelja nas vabi k zrenju Jezusovega spremenjenja na gori pred tremi svojimi učenci (prim. Mr 9,2-10). Malo pred tem je Jezus naznanil, da bo v Jeruzalemu veliko trpel, da ga bodo zavrgli in umorili. Lahko si predstavljamo, kaj se je tedaj zgodilo v srcu teh svojih najožjih prijateljev, učencev. Podoba močnega iz zmagovitega Mesija se je znašla v krizi, njihove sanje so se razblinile in napadla jih je stiska ob misli, da bo Učitelj, v katerega so verovali, umorjen, kot najhujši zločinec. In ravno v takšnem trenutku, s stisko v duši, Jezus pokliče Petra, Jakoba in Janeza in jih pelje na goro.

Evangelij pravi: »Peljal jih je na visoko goro« (v. 2). V Svetem pismu ima gora poseben pomen, saj je povzdignjen kraj, kjer se nebo in zemlja dotikana, kjer so Mojzes in preroki doživeli izredno izkušnjo srečanja z Bogom. Povzpeti se na goro, je vsaj malo približati se Bogu. Jezus se je povzpel v višave skupaj s tremi učenci in se ustavil na vrhu gore. Tukaj se je pred njimi spremenil. Njegovo bleščeče obličje ter njegova svetleča oblačila, ki je vnaprejšnja podoba Vstalega, so ponudili tem prestrašenim možem luč, luč upanja, luč za iti skozi temino, kajti smrt ne bo konec vsega, saj se bo odprla v slavo vstajenja. Jezus jim naznani svojo smrt, jih popelje na goro in jim da videti, kaj se bo zgodilo potem. Vstajenje.

Kakor je vzkliknil apostol Peter (prim. v. 5), je lepo biti z Gospodom na gori, živeti to »vnaprejšnjost« luči sredi postnega časa. Gre za povabilo, da se spomnimo še zlasti, ko gremo skozi težko preizkušnjo in mnogi med vami veste, kaj pomeni iti skozi težko preizkušnjo, spomniti se torej, da je Gospod Vstali in da ne dopusti temini imeti zadnjo besedo.

Zgodi se, da gremo skozi trenutke temine v svojem osebnem, družinskem ali družbenem življenju in se bojimo, da ne bo nobenega izhoda. Čutimo se prestrašene pred velikimi ugankami življenja, kot je bolezen, trpljenje nedolžnega ali skrivnost smrti. Na isti poti vere se pogosto spotaknemo, ko naletimo na pohujšanje križa ali na zahteve evangelija, ki od nas zahteva, da potrošimo svoje življenje v služenju in ga izgubimo zaradi ljubezni, namesto, da bi ga ohranjali zase in ga branili. Potrebujemo torej drugačen pogled. Luč, ki bo posvetila v globino  skrivnosti življenja in nam bo pomagala iti onkraj shem in kriterijev tega sveta. Tudi mi smo poklicani povzpeti se na goro; zreti lepoto Vstalega, ki razplamti brlenje luči v vsakem delčku našega življenja ter nam pomaga izhajajoč iz njegove velikonočne zmage razlagati zgodovino.

Bodimo pa pozorni, da ta Petrov občutek, da je »lepo za nas, da smo tukaj«, ne sme postati duhovna lenoba. Ne moremo namreč ostati na gori in uživati sami blaženost tega srečanja. Jezus sam nas povede nazaj v dolino med naše brate in sestre ter v vsakdanje življenje. Paziti se moramo duhovne lenobe. Dobro nam je z našimi molitvami in bogoslužjem in to nam zadošča. Ne! Povzpeti se na goro, ne pomeni pozabiti resničnosti. Moliti ni nikoli bežati pred napori življenja. Luč vere ne moremo uporabiti za lepe duhovne užitke. To ni Jezusovo sporočilo. Poklicani smo izkusiti srečanje z Kristusom, da ga bomo, razsvetljeni z njegovo lučjo, lahko ponesli in omogočili razsvetlitev povsod. Prižigati majhne luči v srcih oseb, biti majhne svetilke evangelija, ki prinašajo vsaj malo ljubezni in upanja, je poslanstvo kristjana.

Sveto Marijo prosimo, naj nam pomaga z začudenjem sprejeti Kristusovo luč, jo ohranjati in podeliti z drugimi.

Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo. Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci

Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo. Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci Petrom, Jakobom in Janezom na visoko goro in se tam 'vpričo njih spremenil'(Mr 9,2). Njegovo obličje ter njegova oblačila so se svetila, medtem ko sta se ob njem pojavila Mojzes in Elija. Nadalje pa je vrh gore obsenčil oblak, iz katerega se je zaslišal glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' (Mr 9,7). Torej luč in glas. Božja luč, ki je zasvetila na Jezusovem obličju ter glas nebeškega Očeta, ki pričeval zanj in jim ukazal naj ga poslušajo.

Skrivnosti spremenjenja pa ne smemo ločiti od Jezusove poti, po kateri je hodil. On se je namreč odločno namenil hoditi v smeri izpolnitve svojega poslanstva, čeprav je dobro vedel, da bo do vstajenja moral iti preko trpljenja in smrti na križu. O tem je učencem odkrito govoril. Vendar pa ga niso razumeli, še več, zavrgli so takšen pogled, saj niso mislili po Božje, temveč po človeško (prim. Mt 16,23). Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed njih ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To, kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.'

Dragi bratje in sestre, vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva (prim Kol 2,9). Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti v tem postnem času to izkušnjo, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede.

Duhovne vaje lahko primerjamo s tem, kar se je zgodilo Petru, Jakobu in Janezu, ko jih je Jezus same zase povedel s seboj na visoko goro. Medtem ko je molil, se je 'spremenil'. Njegovo obličje ter njegova oseba je postalo svetlo, čudovito (prim. Mr 9,2-10). Jezus je namreč hotel, da bi njegovi učenci, še posebej tisti, ki bodo v porajajoči se Cerkvi imeli vodilno odgovornost, imeli neposredno izkušnjo njegove božje slave, da bi se lažje soočili s pohujšanjem križa. Dejansko, ko bo prišla ura izdaje ter se bo Jezus umaknil v vrt Getsemani, da bi molil, bo vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza ter jih prosil naj čujejo in molijo z Njim (prim. Mt 26,38). Oni to sicer ne bodo zmogli, toda Kristusova milost jih bo podpirala ter jim pomagala, da bodo verjeli v vstajenje.

Želel bi poudariti, da je bilo Jezusovo spremenjenje predvsem izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj višek in postane izvir notranje luči takrat, ko človekov duh soglaša z Božjim in njuni volji, kot da bi postali eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v konteplacijo Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da bi rešil človeštvo. Ob Jezusu sta se pojavila Elija in Mojzes, kar je pomenilo, da Sveto pismo soglaša z naznanilom velikonočne skrivnosti, torej s tem, da bo Kristus moral trpeti in umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46). V tistem trenutku je Jezus videl pred sabo, kako se izrisuje križ, skrajna žrtev, potrebna za našo osvoboditev od nadvlade greha in smrti. V svojem srcu je ponovno ponovil svoj 'amen'. Izrekel je 'da', tukaj sem, naj se zgodi Oče, tvoja volja ljubezni. Kakor se je zgodilo po krstu v Jordanu, sta iz nebes prišli znamenji, ki sta izrazili zadovoljstvo Boga Očeta. Svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa ter glas, ki ga je razglasil za 'ljubljenega Sina' (Mr 9,7).

Skupaj s postom in deli usmiljenja predstavlja molitev temelje našega duhovnega življenja. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da najdete v tem postnem času daljše trenutke tišine, če je mogoče, se udeležite duhovne obnove, da bi pregledali svoje življenje v luči načrta ljubezni nebeškega Očeta. Pustite se v tem pozornem poslušanju Boga voditi Devici Mariji, učiteljici in zgledu molitve. Ona namreč tudi v neprehodni temi Kristusovega trpljenja ni izgubila temveč je ohranila v svoji duši svetlobo božanskega Sina. Zato jo kličemo kot Mati zaupanja in upanja.