Berilo iz knjige pregovorov (Prg 8,22-31)
To govorí Božja Modrost: »Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja. Bila sem spočeta, ko še ni bilo pravodovja, ko še ni bilo zbiralnikov, polnih vodá. Preden so bile utrjene gore, pred hribi sem bila spočeta, ko še ni narédil zemlje in pokrajin, ne prvin vesoljnega sveta. Ko je pripravljal nebo, sem bila tam, ko je zarisoval obzorje nad pravodovjem, ko je zgoraj kopičil oblake in utrjeval zbiralnike pravodovja, ko je postavljal morju njegovo mejo, da vode ne prestopijo njegovega obrežja, ko je zarisoval temelje zemlje, sem kot njegova ljubljenka bila ob njem, se veselila dan za dnem, se ves čas igrala pred njim. Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo pri človeških otrocih.«
Odpev:
»Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Ko občudujem nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih nanj pritrdil,
se sprašujem, kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ.
Odpev:
»Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Narédil si ga le malo nižjega od angelov,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Nad dela svojih rok si ga postavil,
vse si polóžil pod njegove noge.
Odpev:
»Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Vse ovce in govedo,
in tudi živali na polju,
ptice neba in ribe morjá,
vse, kar se giblje po morskih stèzah.
Odpev:
»Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 5,1-5)
Bratje in sestre, ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
prim. Raz 1,8
Aleluja
Aleluja. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Bogu, ki je, ki je bil in ki pride. Aleluja.
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,12-15)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

Vstopni spev (Graduale Simplex)
Papežev molitveni namen za maj 2026
DA BI VSI IMELI DOVOLJ HRANE
Molimo za to, da bi vsi ljudje, od velikih pridelovalcev do zadnjih uporabnikov, imeli dovolj kakovostne hrane in da hrane ne bi zavrgli.
Svetnik za vsak dan
Bernardin Sijenski
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.
Nedelja po binkoštih: Sveta Trojica - Tomislav Roškarič - Mala Nedelja
(26.5.2013 ob 10h, dolžina: 15:34)
Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.
Druge homilije za ta dan »Vse homilije »
Nedelja po binkoštih: Sveta Trojica - Dokležovje
(30.5.2010 ob 10h, dolžina: 9:53)
Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.
Vse homilije »Angel Gospodov, nedelja, 26. maj 2013
Danes je nedelja Svete Trojice. Luč velikonočnega časa ter binkošti v nas vsako leto obnavlja veselje in čudenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj bežnega, naš Bog ni Bog spray, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: 'Bog je ljubezen.'. To ni neka sentimentalna, čustvena ljubezen, temveč ljubezen Očeta, ki je vir vsakega življenja, ljubezen Sina, ki je umrl na križu in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet.
…
Angel Gospodov, nedelja, 26. maj 2013
Danes je nedelja Svete Trojice. Luč velikonočnega časa ter binkošti v nas vsako leto obnavlja veselje in čudenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj bežnega, naš Bog ni Bog spray, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: 'Bog je ljubezen.'. To ni neka sentimentalna, čustvena ljubezen, temveč ljubezen Očeta, ki je vir vsakega življenja, ljubezen Sina, ki je umrl na križu in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet. Ko pomislimo na to, da je Bog ljubezen, je to za nas dobro, saj nas uči ljubiti ter podarjati se drugim tako, kakor se je Jezus podaril nam in hodi z nami. Jezus hodi z nami po poti življenja.
Sveta Trojica ni proizvod človeškega razmišljanja, ampak je obličje, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temveč s tem, da hodi skupaj s človeštvom. In Jezus nam je razodel Očeta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas uči vse to, česar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.
Danes ne hvalimo Boga zaradi kakšne posebne skrivnosti, temveč zaradi Njega samega, 'zaradi njegove neizmerne slave', kakor pravi bogoslužna pesem. Hvalimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas vabi vstopiti v objem njegovega občestva, ki je večno življenje.
Našo hvalnico izročimo v roke Device Marije. Ona, ki je najponižnejša med ustvarjenimi bitji, je zaradi Kristusa že prispela na cilj zemeljskega romanja, je že v slavi Svete Trojice. Zato nam Marija, naša Mati, sveti kot znamenje gotovega upanja, saj je mati upanja na naši poti. Na naši poti je ona mati upanja in je mati, ki nas tolaži in je mati, ki nas spremlja na naši poti.
Angel Gospodov, nedelja, 22. maj 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na praznik Svete Trojice nam Janezov evangelij predstavi odlomek dolgega Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je imel malo pred trpljenjem. V tem odlomku On razloži globlje resnice o sebi, torej tudi opiše odnos med Jezusom, Očetom in Svetim Duhom. Jezus ve, da je blizu uresničitev Očetovega načrta, ki se bo dopolnil z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zaradi tega želi dati svojim gotovost, da jih ne bo zapustil, saj bo njegovo poslanstvo nadaljeval Sveti Duh. Sveti Duh bo nadaljeval Jezusovo poslanstvo, bo vodil Cerkev naprej v Jezusovem poslanstvu.
Jezus namreč razodeva, v čem je njegovo poslanstvo. Predvsem nas bo Sveti Duh vodil k številnim rečem, ki jih ima Jezus sam še za povedati (prim. Jn 16,12). Ne gre za nove ali posebne nauke, ampak za polno razumevanje vsega tega, kar je Sin slišal pri Očetu in je dal spoznati učencem (prim. v. 15). Duh nas namreč vodi v nove bivanjske okoliščine s pogledom usmerjenim na Jezusa, istočasno pa odprtim za dogodke in prihodnost. On nam pomaga hoditi skozi zgodovino trdno zakoreninjeni v evangeliju in tudi z dinamično zvestobo svojim izročilom ter običajem.
Skrivnost Trojice pa govori tudi o nas, o našem odnosu z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Saj nas je po krstu Sveti Duh vstavil v srce in v življenje samega Boga, ki je občestvo ljubezni. Bog je 'družina' treh oseb, ki se ljubijo tako močno, da so eno. Ta 'božanska družina' pa ni zaprta sama vase, temveč je odprta, si podeljuje med sabo med stvarjenjem, v zgodovini in je vstopila v svet ljudi, da bi vse poklicala, da bi se ji pridružili. Trinitarično obzorje občestva nas vse zajema ter nas spodbuja, da živimo v ljubezni in bratski podelitvi v gotovosti, da kjer je ljubezen, tam je Bog.
To da smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga občestva nas kliče k razumevanju nas samih kot bitij v odnosu ter da živimo medsebojne odnose v medsebojni solidarnosti in ljubezni. Takšni odnosi naj bi bili v igri predvsem po naših cerkvenih skupnostih, da bo vedno bolj jasna podoba Cerkve kot ikone Trojice. V igri naj bi bili tudi med kakršnim koli drugim družbenim odnosom, tako v družinah kot v prijateljstvih na področju dela. To so konkretne ponujene nam priložnosti za ustvarjanje vedno bolj človeško bogatih odnosov, sposobnih medsebojnega spoštovanja in ljubezni.
Praznik Svete Trojice nas vabi k prizadevanju med vsakdanjimi dogodki, da bomo kvas občestva, tolažbe in usmiljenja. Pri tem poslanstvu pa nas podpira moč, ki nam jo Sveti Duh daje. Ta ozdravlja meso ranjenega človeštva zaradi krivičnosti, nadvlade, sovraštva in pohlepa. Devica Marija je v svoji ponižnosti sprejela Očetovo voljo in je spočela Sina po delovanju Svetega Duha. Naj nam Ona, ogledalo Svete Trojice pomaga poživiti našo vero v trinitarično skrivnost in jo udejanjiti z izbirami te držami ljubezni in edinosti.
CAMERINO, sveta maša, nedelja, 16. junij 2019
»Kaj je človek, da se ga spominjaš?«, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki so zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.
Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.
Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari »ne moremo nositi« (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.
Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, neglede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki »ne osramoti« (Rim 5,5), ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni, smo nagnjeni k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov »naredili gnezdo«. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu.
Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži odznotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi.
Dragi bratje in sestre, danes sem prišel, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino, saj smo tvoji otroci, »Bog vse tolažbe« (2Kor 1,3).
Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti
…
Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.
Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, reče krstitelj »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in dušo... ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga«.
V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13), se to dogaja v nedeljskem bogoslužju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti arški župnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob začetku leta duhovnikov).
Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kličimo Blaženo Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Misli papeža Frančiška
Misli Benedikta XVI.