Božja beseda za ponedeljek, 2. februarja 2026

Jezusovo darovanje - Svečnica, praznik

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje.« (Lk 2,35)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Odrešenik prihaja v tempelj

Berilo iz knjige preroka Malahija (Mal 3,1-4)

To govori Gospod Bog: Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. Glej, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? Kdo bo obstal, ko se prikaže? Kajti on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev. Sédel bo kakor topilec in čistilec srebra in očistil bo Levijeve sinove. Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Bogu všeč, kakor v starodavnih časih in kakor v nekdanjih letih.

Psalm 24

Odpev: »Gospod Bog je kralj veličastva.«

Dvignite, vrata, svoje glave,

dvignite se, starodavne duri,

da vstopi kralj veličastva!

Odpev: »Gospod Bog je kralj veličastva.«

»Kdo je ta kralj veličastva?«

»Gospod močni in mogočni;

Gospod mogočni v boju.«

Odpev: »Gospod Bog je kralj veličastva.«

Dvignite, vrata, svoje glave,

dvignite se, starodavne duri,

da vstopi kralj veličastva!

Odpev: »Gospod Bog je kralj veličastva.«

»Kdo je ta kralj veličastva?«

»Gospod nad vojskami,

on je kralj veličastva.«

Odpev: »Gospod Bog je kralj veličastva.«

2. berilo

Odrešenik je pravi človek

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 2,14-18)

Ker so otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako Jezus udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti. Saj se vendar ne zavzema za angele, ampak za Abrahamov zarod. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest véliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva. V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more pomagati skušanim.

Evangelij

Lk 2,32

Aleluja

Aleluja. Luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. Aleluja.

Moje oči so videle tvoje zveličanje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22-40)

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Jezusovo darovanje Svecnica
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Jezusovo darovanje - Svečnica
(2.2.2020 ob 10^h, dolžina: 9:21)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

...

Homilija, 2. februar 2014 ...

Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s …

Homilija, 2. februar 2014

Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s svojim novorojenčkom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj.

O Mariji in sv. Jožefu ponovi štirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar začutimo, kako Jezusova starša z veseljem spolnjujeta Božje predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporočenca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi želja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi občutka, da je vse v redu. V njima je močna, globoka želja, polna veselja. Je namreč to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Več kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravičen ter pobožen in je pričakoval Izraelovo tolažbo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu prišel v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami služila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni življenja! Polna sta življenja zato, ker ju poživlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

In tu je srečanje med Sveto družino ter tema dvema predstavnikoma svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

V luči tega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

Tudi v posvečenem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju in hoji po pravilu življenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temveč vedno odprti za Božji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Prenašati naprej v dobro dotične redovne družine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2014

Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja, ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.

To darovanje samega sebe Bogu se tiče vsakega kristjana, saj smo vsi po krstu Njemu posvečeni. Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo Bogu, da bo naše življenje postalo velikodušen dar tako v družini, na delu, v službi Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa živijo na poseben način to posvetitev redovniki, menihi in posvečeni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta pripadnost Gospodu omogoča tistim, ki jo resnično živijo, da še posebej pričujejo za evangelij in Božje kraljestvo. Popolnoma posvečeni Bogu so popolnoma izročeni bratom in sestram, da prinašajo Kristusovo luč tja, kjer je najbolj gosta tema in širijo njegovo upanje obupanim srcem.

Posvečene osebe so Božje znamenje v različnih okoljih življenja, so kvas za rast bolj pravične in bratske družbe; so preroštvo za delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in živeto posvečeno življenje se pokaže ravno takšno, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga svojemu ljudstvu! Vsaka posvečena oseba je dar potujočemu Božjemu ljudstvu. Velika je potreba po takšni navzočnosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za širjenje evangelija, za krščansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno molitev, za prizadevanje za človeško in duhovno formacijo mladih, družin, prizadevanje za pravičnost in mir človeške družine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo redovnic: sester v bolnišnicah, sester po misijonih, sester po šolah? Pomislite na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas, ki pelje naprej Božje ljudstvo. Resnična veličina je v teh ženah, ki posvetijo svoje življenje in posredujejo naprej Jezusovo sporočilo.

Cerkev in svet potrebujeta takšno pričevanje ljubezni in Božjega usmiljenja. Posvečeni, redovniki in redovnice ravno pričujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvaležnostjo ovrednotiti izkušnje posvečenega življenja in poglobiti poznavanje različnih karizem in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo številni mladi odgovorili z 'da' Gospodu, ki jih kliče, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni službi bratom in sestram. Posvetiti življenje v službo Bogu in bratom.

Zato bo zaradi vseh teh razlogov, kakor je bilo že naznanjeno, prihodnje leto na poseben način namenjeno posvečenemu življenju. Od sedaj naprej izročimo to pobudo v priprošnjo Devici Mariji in sv. Jožefu, ki sta bila kot Jezusova starša, prva od Njega posvečena in sta Njemu posvetila svoje življenje.

Homilija, torek, 2. februar 2021

Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

...

Sv. Beda postavi današnji praznik v časovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in štirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus prišel v svoj tempelj, da bi še drugič izpolnil Postavo. Prišel je namreč od svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in …

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

...

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav …

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.