Božja beseda za petek, 2. novembra 2029

Laurentino, homilija, petek, 2. november 2018 ...

Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se. ...

Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. …

Več ...

Laurentino, homilija, petek, 2. november 2018

Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.

Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.

Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina." Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

Homilija, ponedeljek, 2. november 2020

Job je bil poražen, še več konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s kožo, ki se je skoraj odluščila, je bilo že na točki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Rešenika. S temi očmi ga bom videl. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. Takšna gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec življenja, je krščansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse končno poraženo, da po smrti ni več nič. A Jobov glas se vrača, vrača: »Vem, da je moj Rešenik živ in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi očmi«.

Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privlači in nam da smisel življenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Božji dar, ki nas privlači v življenje, v večno veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajoč te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Rešenik živ in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v težkih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.

Ta gotovost je Božji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi močmi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.

To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razočara: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. Življenje v upanju je takšno, da se močno oprijemamo z vrvjo v roki vedoč, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razočara, ne razočara.

Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so odšli, nam bo dobro delo gledati pokopališče in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. In to je moč, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.

Manj ...

Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti …

Več ...

Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.

V svoji okrožnici o krščanskem upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12). Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljanja v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje – večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav to sploh hočemo – večno živeti?

Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to pove na primer Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Radi bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo. Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.

Manj ...