Božja beseda za nedeljo, 14. februarja 2027

Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo z obredom pepeljenja začeli postni čas in danes je prva nedelja tega bogoslužnega časa, navezujočega se na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, potem ko je bil krščen v Jordanu. V današnjem evangeliju sv. Marko piše: »Duh ga je odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr

Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo z obredom pepeljenja začeli postni čas in danes je prva nedelja tega bogoslužnega časa, navezujočega se na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, potem ko je bil krščen v Jordanu. V današnjem evangeliju sv. Marko piše: »Duh ga je odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr 1,12-13). S temi skopimi besedami je evangelist opisal preizkušnjo, s katero se je Jezus hote soočil, preden je začel svoje mesijansko poslanstvo. Iz te preizkušnje, ki ga je pripravila na oznanjevanje evangelija Božjega kraljestva, pride zmagovit. On se je med temi štiridesetimi dnevi samote »s telesa do telesa« soočil s Satanom, razkrinkal vse njegove skušnjave ter jih premagal. V njem smo zmagali vsi. Na nas pa je, da skozi vsakdan ohranimo to zmago.

Cerkev nas na to skrivnost spomni na začetku postnega časa, da nam ta da perspektivo in smisel tega časa, ki je čas boja. Med postnim časom se je potrebno bojevati, je čas duhovnega boja proti duhu zla. Medtem ko hodimo skozi puščavo postnega časa, je naš pogled usmerjen na veliko noč, ki je Jezusova dokončna zmaga nad Hudičem, nad grehom in smrtjo. Pomen prve postne nedelje je torej v tem, da odločno stopimo na Jezusovo pot, na pot, ki vodi v življenje. Gledati, kaj je storil On in hoditi z Njim.

Ta pot gre skozi puščavo. Puščava je kraj, kjer je mogoče poslušati Božji glas in glas skušnjavca. V hrupu in zmešnjavi tega ne moremo početi, saj slišimo le površinske glasove. Medtem ko se v puščavi postnega časa lahko spustimo v globino, kjer je dejansko v igri naša usoda: življenje ali smrt. In kako slišimo glas Boga? Slišimo ga po njegovi Besedi. Zaradi tega je pomembno poznati Sveto pismo, saj drugače ne bomo znali odgovoriti na hudičeve pasti. Tu se želim vrniti na svoj nasvet, da vsak dan beremo evangelij. Vsak dan brati evangelij, ga premišljevati, vsaj malo, deset minut… Vedno ga nositi s seboj, v žepu v torbici... Vedno imeti evangelij na dosego roke. Puščava postnega časa nam pomaga reči ne posvetnosti, malikom, pomaga nam pri pogumnih izbirah, ki so skladne z evangelijem ter pomaga okrepiti solidarnost do bratov.

Ne bojmo se torej vstopiti v puščavo, saj nismo sami. Smo namreč z Jezusom, z Očetom in s Svetim Duhom. Še več, kakor Jezusa, tako Sveti Duh tudi nas vodi po poti postnega časa, ta isti Duh, ki se je spustil na Jezusa in ki nam je bil dan pri krstu. Postni čas je torej ugoden čas, ki naj bi nas vedno bolj vodil k temu, da se zavemo, kaj vse je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu, storil in lahko v nas še stori. In na koncu te postne poti, med velikonočno vigilijo, bomo lahko z večjo zavestjo obnovili krsto zavezo in obveznosti, ki iz tega izhajajo.

Sveta Devica, zgled učljivosti Svetemu Duhu, naj nam pomaga, da se bomo pustili voditi Njemu, ki hoče iz vsakega od nas napraviti »novo stvaritev«.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo postno nedeljo evangelij prikliče tematiko o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici. Ti tematike: skušnjava, spreobrnjenje in dobra novica.

Evangelist Marko piše: »Duh je odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in Satan ga je skušal« (Mr 1,12-13). Jezus gre v puščavo, da bi se pripravil na svoje poslanstvo na svetu. Ne potrebuje spreobrnjenja, vendar pa kot človek mora iti skozi to preizkušnjo, bodisi zase, da bi bil pokoren Očetovi volji, bodisi za nas, da bi nam dal milost za premagovanje skušnjav. Ta priprava je namreč boj proti duhu zla, proti Hudiču. Tudi za nas je postni čas, čas duhovne »borbenosti«, saj smo poklicani soočiti se s Hudičem z molitvijo, da bomo sposobni z Božjo pomočjo premagati ga v našem vsakdanjem življenju. Zlo je žal na delu tako v našem bivanju kot okoli nas tam, kjer se pokaže nasilje, zavračanje drugega, zaprtost, vojne, nepravičnosti. Vse to je Hudičevo delo.

Takoj po skušnjavah v puščavi je začel Jezus oznanjati evangelij, torej dobro novico, druga beseda, ki pa od človeka zahteva spreobrnjenje, tretja beseda, in vero. Takole naznanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo«, in zatem opominja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15), verujte torej dobri novici, da je Božje kraljestvo blizu. V svojem življenju vedno potrebujemo spreobrnjenje, vse dni in Cerkev nas napotuje, da molimo za to. Ker dejansko nismo nikoli dovolj dobro usmerjeni proti Bogu, moramo zato nenehno usmerjati svoj razum ter svoje srce k Njemu. Da pa lahko to storimo, je potrebno zavrniti vse tisto, kar nas spelje s poti, torej lažne vrednote, ki nas prevarajo tako, da na sleparski način pritegnejo našo sebičnost. Nasprotno pa moramo zaupati Gospodu, njegovi dobroti ter njegovemu načrtu ljubezni za vsakega od nas. Postni čas je čas pokore, pa vendar ni žalosten! Na to moramo biti pozorni, ni žalosten čas, ni čas žalovanja. Je namreč veselo in resno prizadevanje, da slečemo svojo sebičnost, svojega starega človeka in se prenovimo z močjo milosti našega krsta.

Samo Bog nam lahko podari resnično srečo, zato je nekoristno zapravljati svoj čas za njeno iskanje drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri… Božje kraljestvo je namreč uresničitev naših najglobljih in najpristnejših hrepenenj, saj je istočasno zveličanje človeka in slava Boga. Na to prvo postno nedeljo smo torej povabljeni pozorno prisluhniti in sprejeti Jezusov poziv, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Spodbujeni smo začeti s prizadevanjem na poti proti veliki noči, da bomo vedno bolj sprejemali milost Boga, ki hoče spremeniti svet v kraljestvo pravičnosti, miru in bratstva.

Naj nam Sveta Marija pomaga živeti ta postni čas v zvestobi Božji Besedi in v nenehni molitvi, kakor je to v puščavi storil Jezus. Ni nemogoče! Gre za to, da preživljamo dneve v goreči želji po sprejemanju ljubezni, ki prihaja od Boga in hoče preoblikovati naše življenje in ves svet.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo s spokornim obredom pepeljenja začeli pot postnega časa. Danes, na prvo nedeljo tega bogoslužnega časa, nam Božja Beseda kaže pot, da bi na rodoviten način živeli štirideset dni, ki nas vodijo do vsakoletnega obhajanja velike noči. To je pot, ki jo je prehodil Jezus, ki jo evangelij z Markovim stilom bistvenega povzame rekoč, da se je On pred začetkom svojega pridiganja umaknil za štirideset dni v puščavo, kjer ga je Satan skušal (prim. Mr 1,12-15). Evangelist poudarja, da ga je »Duh (Sveti Duh) odvedel v puščavo« (v. 12). Sveti Duh, ki se je spustil nadenj takoj, ko je prejel krst od Janeza v reki Jordan, je isti Duh, ki ga sedaj vodi v puščavo, da bi se soočil s Skušnjavcem, da bi se bojeval proti Hudiču. Vse Jezusovo bivanje je v znamenju Božjega Duha, ki ga poživlja, navdihuje in vodi.

Razmislimo sedaj o puščavi. Ustavimo se za trenutek pri tem okolju, naravnem in simboličnem, ki je tako zelo pomemben za Sveto pismo. Puščava je kraj, kjer Bog govori človeku na srce in kjer začne v molitvi izvirati odgovor. Torej puščava samote, ko se je srce ločilo od drugih stvari. Samo v tej samoti se (srce) odpre Božji Besedi. Je pa tudi kraj preizkušnje in skušnjave, kjer Skušnjavec, izrabljajoč človeško krhkost in njegove potrebe, podtika svoj lažnivi glas kot alternativo Bogu, ki ti kaže drugo pot, drugo lažno pot. Skušnjavec zapeljuje. Dejansko se je med štiridesetimi dnevi, ki jih je Jezus preživel v puščavi začel dvoboj med Jezusom in Hudičem, ki se je sklenil s trpljenjem in križem. Vse Jezusovo javno delovanje je boj proti Zlobcu, ki se je razodeval na različne načine: ozdravitev od bolezni, eksorcizmi nad obsedenci, odpuščanje grehov. Gre torej za boj. Po prvem obdobju, v katerem je Jezus pokazal, da govori in deluje z Božjo močjo, se zdi, da gre Hudiču bolje, ko so začeli Božjega Sina zavračati, ga zapuščati in ga končno ujeli ter obsodili na smrt. Zdi se, da je zmagal Hudič. Zdi se torej, da je on zmagovalec. V resnici je bila ravno smrt zadnja puščava, ki jo je bilo potrebno prečkati, da se porazi Satana in se vse nas osvobodi njegove oblasti. Tako je Jezus zmagal v puščavi smrti in dokončno zmagal v vstajenju.

Vsako leto nas na začetku postnega časa ta evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi spominja, da je krščansko življenje, če gre po Gospodovih stopinjah, boj proti duhu zla. Pokaže nam, da se je Jezus hote soočil s Skušnjavcem in ga premagal. Istočasno pa nas spominja, da je hudiču podeljena možnost delovati nad nami s svojimi skušnjavami. Zavedati se moramo navzočnosti tega zvijačnega sovražnika, ki si želi naše večne obsodbe, našega poloma ter se pripraviti, da se bomo pred njim branili in se z njim bojevali. Božja milost nam zagotavlja skupaj z vero, molitvijo in pokoro, zmago nad sovražnikom. Rad pa bi poudaril eno stvar. V skušnjavah Jezus nikoli ne vstopi v dialog z Hudičem. Nikoli! V svojem življenju Jezus ni nikoli vstopil v dialog z Hudičem. Nikoli! Ali ga je izgnal stran iz obsedencev, ali ga je obsodil in pokazal na njegovo zlobo. Nikoli pa nobenega dialoga. V puščavi se zdi, da je dialog, ko mu Hudič predstavi tri predloge in mu Jezus odgovori. Vendar Jezus ne odgovori s svojimi besedami. Nikoli! Odgovori z Božjo besedo, s tremi odlomki Svetega pisma. To velja za vse nas, ko se približa Zapeljivec in nas začenja zapeljevati, naj mislimo na to ali delamo to, je skušnjava v tem, da bi vstopili v dialog, kakor je to storila Eva. Eva je rekla, da se ne sme…, in je tako vstopila v dialog. Če mi vstopimo v dialog z Hudičem, bomo poraženi. To si položite tako v glavo kot v srce. Z Hudičem se nikoli ne vstopi v dialog. Nikoli dialoga. Nobenega dialoga, samo z Božjo besedo.

V postnem času Sveti Duh vodi tudi nas kakor Jezusa, da vstopimo v puščavo. Ne gre, kot smo videli za fizičen kraj, ampak za bivanjsko razsežnost, v kateri je potrebno utihniti, začeti poslušati Božjo besedo, da bi se v nas »zgodilo spreobrnjenje« (Glavna prošnja za 1. postno nedeljo leto B). Ne bojte se puščave. Iščite več trenutkov molitve, tišine, da bi vstopili vase. Ne bojte se. Poklicani smo hoditi po Božjih poteh, obnoviti krstne obljube ter se odpovedati Satanu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu zapeljevanju. Sovražnik je tam ugnezden. Bodite pozorni. Toda nikoli vstopiti v dialog z njim. Izročimo se materinski priprošnji Device Marije.

Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema. Potem ko

Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema. Potem ko je prijel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosi, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.

V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave... toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom, se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.

V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom, kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je potem, ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po Sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo. Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.

Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, 'stregli' Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. 'Angel' pomeni 'poslani'. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo. Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31). Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.

Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15) ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga. Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni

Goreče prosimo Sveto Marijo, da s svojim varstvom spremlja našo postno pot ter nam pomaga vtisniti v naše srce ter naše življenje besede Jezusa Kristusa, da se spreobrnemo k Njemu.