Božja beseda za nedeljo, 11. septembra 2044

Teden mladih (od druge nedelje v septembru do naslednje sobote)

24. nedelja med letom (leto A), nedelja mladih

»Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil« (Mt 18,27)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Odpuščajmo bližnjemu, da nam bo odpuščeno

Berilo iz Sirahove knjige (Sir 27,30-28,7)

Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal. Kdor se maščuje, bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbnó zapomnil njegove grehe. Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja? Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja, za svoje grehe prosil odpuščanja? Če človek, ki je le bitje iz mesa, neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov? Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti, na trohnobo in smrt pomisli in se drži zapovedi. Pomisli na zapovedi in se ne sŕdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti pogrešek.

Psalm 103

Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«

Ps 103,1-2.3-4.9-10.11-12

Slávi, moja duša, Gospoda,

njegovo sveto ime naj slaví vse moje bitje.

Slávi, moja duša, Gospoda,

ne pozabi nobenega njegovega dejanja.

Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«

On odpušča vso tvojo krivdo,

ozdravlja vse tvoje bolezni.

On iz jame rešuje tvoje življenje,

krona te z dobroto in usmiljenjem.

Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«

Ne pravda se venomer,

ne očita na veke.

Z nami ne ravna po naših grehih,

ne vrača nam po naši krivdi.

Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«

Kakor se nebo boči nad zemljo,

tako njegova dobrota objema vse, ki se ga bojijo.

Kakor je vzhod oddaljen od zahóda,

odriva od nas naše pregrehe.

Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«

2. berilo

Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi

Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 14,7-9)

Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in ožível prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.

Evangelij

Jn 13,34

Aleluja

Aleluja. Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Aleluja.

Odpuščanje nima meje

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-35)

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za maj 2026

DA BI VSI IMELI DOVOLJ HRANE

Molimo za to, da bi vsi ljudje, od velikih pridelovalcev do zadnjih uporabnikov, imeli dovolj kakovostne hrane in da hrane ne bi zavrgli.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Prot in Hijacint
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

24. nedelja med letom
(17.9.2023 ob 10^h, dolžina: 5:19)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 17. september 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že

…

Angel Gospodov, nedelja, 17. september 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg 'deset tisoč talentov', služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 13. september 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! V priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, tisti o usmiljenem kralju (prim. Mt 18,21-35), najdemo dvakrat tole prošnjo: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem« (vv. 26.29).

Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov, torej ogromno vsoto, danes bi bili milijoni in milijoni evrov. Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja temveč do istega služabnika, ki ima ogromen dolg. Njegov dolg je zelo majhen, morda kakor tedenska plača.

Jedro prilike je oprostitev, ki jo je gospodar skazal služabniku z velikim dolgom. Evangelist je poudaril, da se je »gospodar usmilil«. Nikoli ne pozabiti te besede, ki je rano Jezusova: »Se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil« (v. 27). Ogromen dolg in zato velika oprostitev. Toda ta služabnik se je takoj zatem izkazal za neusmiljenega do svojega tovariša, ki mu je bil dolžen zelo malo vsoto. Ni ga poslušal, grmel je proti njemu in ga vrgel v ječo, dokler ne bo poplačal dolga, tistega malega dolga (prim. v. 30). Gospodar je zvedel za to in je ogorčen poklical hudobnega služabnika in ga obsodil (prim. 32-34). »Jaz sem ti veliko odpustil in ti nisi sposoben odpustiti to malo?«

V priliki naletimo na dve različni drži: tisto Božjo, ki jo predstavlja kralj, ki je veliko odpustil, ker Bog vedno veliko odpušča in tisto človeško. V Božji drži je pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko je človeško ravnanje omejeno na pravičnost. Jezus nas spodbuja naj se pogumno odpremo moči odpuščanja, kajti v življenju se ne more vse rešiti s pravičnostjo, to vemo. Potrebna je namreč tista usmiljena ljubezen, ki je tudi v osnovi Gospodovega odgovora Petru na vprašanje pred priliko. Petrovo vprašanje se glasi: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?« (v. 21). Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). V simboličnem svetopisemskem jeziku to pomeni, da smo poklicani vedno odpuščati!

Kolikšnemu trpljenju, kolikšnim razkolom, kolikšnim vojnam bi se lahko izognili, če bi bila odpuščanje in usmiljenje stil našega življenja tudi po družinah, tudi po družinah. Koliko je neenotnih družin, ki si ne znano odpustiti. Koliko bratov in sester je, ki nosijo v sebi to zagrenjenost. Usmiljeno ljubezen je potrebno vnesti v vse človeške odnose: med zakonca, med starše in otroke, znotraj naših skupnosti, v Cerkvi in tudi v družbi ter politiki.

Danes zjutraj, ko sem obhajal sveto mašo, sem se ustavil, ker me je nagovoril stavek iz prvega berila iz Sirahove knjige. Stavek se takole glasi: »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6). Lep stavek. Toda spomni se na poslednje reči! Pomisli, da boš v krsti in boš to sovraštvo ponesel tja. Pomisli na konec in nehaj sovražiti. Prenehaj z zagrenjenostjo. »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti«. Ni pa lahko odpustiti, saj takrat ko je vse mirno lahko nekdo reče: »Da, toda ta in oni sta mi storila toliko hudega, pa tudi jaz sem ga veliko storil.« Bolje je odpustiti, da ti je odpuščeno. Če ne, se zagrenjenost vrne kakor nadležna muha, se vrača in vrača in vrača… Odpuščati pa ni samo nekaj trenutnega, je nekaj stalnega proti tej zagrenjenosti, temu sovraštvu, ki se vrača. Pomislimo na konec in prenehajmo sovražiti.

Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi Očenaš: »Opusti nam naše dolge, kako mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je, misli torej na konec, na Božje odpuščanje ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.

Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto.

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni

…

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg,

…

Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki nam ga je odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od vseh dolgov, ki jih imajo drugi do nas (prim. Mt 18,21-35). Ne smemo pustiti, da bi zamera do drugega v globini začela zastrupljati našo dušo. Jezus nas opominja, da nenehno očiščujemo svoj spomin tako, da iz srca drug drugemu odpuščamo, s tem umivamo noge drug drugemu in se lahko skupaj udeležujemo Božje gostije.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami: »To je življenjski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoperstavil čaru zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij. Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate. Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta' vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.

Venčeslav je umrl kot mučenec za Kristusa. Dobro je še omeniti, da čeprav je njegov brat Boleslav uspel priti na kraljevski prestol v Pragi, tako da ga je ubil, pa kraljevsko nasledstvo ne nosi Boleslavovo ime. Nosi namreč Venčeslavovo v pričevanje, da če 'kraljevski prestol sodi reveže v pravičnosti, bo ostal trden na veke'. To dejstvo imate za čudežni Božji poseg, ki ne zapusti svojih zvestih 'saj nedolžni premaganec zmaga krutega zmagovalca, podobno kot Kristus na križu in kri mučenca ne prikliče sovraštva in maščevanja temveč odpuščanje in mir.«