Božja beseda za nedeljo, 11. aprila 2027

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 19. april 2015 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan. Med svetopisemskimi berili današnjega bogoslužja dvakrat slišimo besedo priče. Najprej iz Petrovih ust po ozdravitvi hromega pred jeruzalemskimi tempeljskimi vrati, ko je vzkliknil: »Vi ste začetnika življenja ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče« (Apd 3,15). In drugič iz ust vstalega Jezusa, ko je učencem zvečer na veliko noč oprl um za umevanje skrivnosti svoje smrti in vstajenja, ko rekel: »Vi ...

Več ...

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 19. april 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan. Med svetopisemskimi berili današnjega bogoslužja dvakrat slišimo besedo priče. Najprej iz Petrovih ust po ozdravitvi hromega pred jeruzalemskimi tempeljskimi vrati, ko je vzkliknil: »Vi ste začetnika življenja ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče« (Apd 3,15). In drugič iz ust vstalega Jezusa, ko je učencem zvečer na veliko noč oprl um za umevanje skrivnosti svoje smrti in vstajenja, ko rekel: »Vi ste priče teh reči« (Lk 24,48).

Apostoli, ki so s svojimi očmi videli vstalega Kristusa, niso mogli molčati o tem izjemnem izkustvu, saj se jim je prikazal zato, da bi resnica o njegove vstajenju preko njihovega pričevanja dosegla vse. Cerkev ima zato nalogo, da skozi čas nadaljuje to poslanstvo. Vsak krščen je poklican k pričevanju tako z besedami kakor z življenjem, da je Jezus vstal, da je živ in navzoč med nami. Vsi mi smo poklicani pričevati, da je Jezus živ.

Vprašam se lahko: Kdo je priča? Priča je tisti, ki je videl, si zapomni in pripoveduje. Videti, zapomniti si in pripovedovati so trije glagoli, ki opišejo njegovo identiteto in poslanstvo. Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje. Priča je tisti, ki je spremenil življenje.

Vsebina krščanskega pričevanja pa ni neka teorija, ideologija ali zapleten sistem zapovedi in prepovedi ali moralizem, temveč je sporočilo zveličanja, konkreten dogodek, še več Oseba. To je vstali in živi Kristus, edini Zveličar vseh. O njem lahko pričujejo tisti, ki imajo osebno izkušnjo Njega v molitvi, v Cerkvi preko poti, ki ima svoj temelj v krstu, hrano v evharistiji, pečat v birmi, in nenehno spreobrnjenje v spovedi. Iz te poti, ki jo vedno vodi Božja Beseda, lahko vsak kristjan postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o 'vstajenju', kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

Marija naša Mati naj nas podpira s svojo priprošnjo, da bomo lahko postali, skupaj z našimi omejitvami, a z milostjo vere, priče vstalega Gospoda ter prinašali vsem, ki jih srečujemo velikonočna darova veselja in miru.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 15. april 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču te tretje velikonočne nedelje je izkušnja Vstalega, ki so jo imeli vsi skupaj njegovi učenci. To je jasno nakazano predvsem v evangeliju, ki nas ponovno uvede v dvorano zadnje večerje, kjer se je Jezus razodel apostolom tako, da jih je pozdravil: »Mir vam bodi!« Pozdrav vstalega Kristusa nam da mir: »Mir vam bodi!« (Lk 24,36). Gre tako za notranji mir, kakor tudi za mir, ki se vzpostavi med osebami. Dogodek, ki ga pripoveduje evangelist Luka, zelo vztraja na realnosti vstajenja. Jezus ni duh! Saj se ne prikaže Jezusova duša, ampak On, resnično navzoč s svojim vstalim telesom.

Jezus je opazil vznemirjenje apostolov, ko so ga zagledali in da so se jim pojavili dvomi, saj je bila resničnost vstajenja za njih nepojmljiva. Mislili so, da vidijo duha. Vendar pa vstali Jezus ni duh, je človek s telesom in dušo. Zato jim je, da bi jih prepričal, rekel: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (v. 39). In ker to še ni zadoščalo, da bi prepričal nevero učencev, glede tega pravi evangelij zanimivo stvar, da so imeli v sebi tako veliko veselje, a od tega veselja niso mogli verovati: »To ne more biti res! To ne more biti tako! Tolikšno veselje, nemogoče!« In Jezus jih je prosil: »Imate tukaj kako jed?« (v. 41). Ponudili so mu pečeno ribo. Jezus jo je vzel in pojedel pred njimi, da bi jih prepričal.

Jezusovo vztrajanje glede realnosti vstajenja, razsvetljuje krščanski pogled na telo, ki ni ovira ali zapor za dušo. Telo je ustvaril Bog in človek ni popoln, če ni združitev telesa in duše. Jezus, ki je premagal smrt in je vstal s telesom in dušo, nam da razumeti, da moramo imeti pozitiven pogled na svoje telo. To lahko postane priložnost ali orodje greha, vendar pa greha ne povzroči telo, temveč naša moralna slabost. Telo je čudovit dar Boga, ki je v združenju z dušo namenjeno, da v polnosti izrazi Njegovo podobo in podobnost. Zato smo poklicani imeti veliko spoštovanje in skrb za svoje telo in tudi do telesa drugih.

Vsaka žalitev ali rana ali nasilje nad telesom našega bližnjega je huda žalitev Boga stvarnika! Z mislijo sem predvsem pri otrocih, ženah, ostarelih, s katerimi telesno grdo ravnajo. V mesu teh oseb najdemo Kristusovo telo. Kristus: ranjen, zasmehovan, zasramovan, ponižan, bičan, križan. Jezus nas je s tem učil ljubezni. Ljubezen, ki se je v njegovem vstajenju pokazala močnejša od greha in smrti in ki želi odkupiti vse tiste, ki prenašajo na lastnem telesu sužnosti današnjega časa.

V svetu, v katerem prepogosto prevlada nadvlada nad najšibkejšim ter materializem, ki duši duha, nas današnji evangelij kliče, naj bomo osebe, ki so sposobne gledati globlje, se čuditi in zelo veseliti, saj so srečale vstalega Gospoda. Vabi nas, da smo osebe, ki znajo utrgati in ovrednotiti novost življenja, ki ga On seje v zgodovini in ga usmerjajo proti novim nebesom in novi zemlji. Naj nas na tej poti podpira Devica Marija, v katere materinsko priprošnjo zaupljivo zaupamo.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 18. april 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to tretjo velikonočno nedeljo se vračamo v Jeruzalem v dvorano zadnje večerje pod vodstvom dveh emavških učencev, ki sta med potjo z veliko gorečnostjo poslušala Jezusove besede in sta ga zatem prepoznala »po lomljenju kruha« (Lk 24,35)«.

Sedaj se v dvorani zadnje večerje Vstali Jezus predstavi v sredi skupine učencev ter jih pozdravi: »Mir vam bodi!« (v. 36). Toda oni so prestrašeni in mislijo, da »vidijo duha« (v. 37), kot pravi evangelij. Tedaj jim Jezus pokaže rane svojega telesa in pravi: »Poglejte moje roke in moje noge, (rane), da sem jaz sam. Dotaknite se me« (v. 39). In da bi jih prepričal, vpraša za hrano ter jo poje pred njihovimi osuplimi pogledi (prim. vv. 41-42). Ena podrobnost je v tem opisu. Evangelij pravi, da apostoli zaradi velikega veselja še niso verjeli. Tako veliko je bilo veselje, ki so ga imeli, da niso mogli verovati, da je to res. In še druga podrobnost: Bili so osupli, začudeni. Začudeni, ker srečanje z Bogom vedno prinese začudenje, ki gre onkraj navdušenja, onkraj veselja, saj je namreč drugačna izkušnja. Bili so torej veseli, a veseli tako, da jim je dalo misliti, da to pa ne more biti res, ne, ne more biti tako. To je začudenje zaradi Božje navzočnosti. Ne pozabite na to stanje duše, ki je tako lepo.

Za ta evangeljski odlomek so značilni trije zelo konkretni glagoli, ki v nekem smislu odsevajo naše osebno in skupnostno življenje: gledati, dotakniti se in jesti. To so tri dejanja, ki lahko dajo veselje resničnemu srečanju z živim Jezusom.

»Poglejte moje roke in moje noge«, pravi Jezus. Gledati ni samo videti, je več, saj vključuje tudi namen in voljo. Zaradi tega je eden od glagolov ljubezni. Mamica in očka gledata svojega otročka; zaljubljenca gledata drug drugega; dober zdravnik s pozornostjo pregleduje bolnika… Gledati je prvi korak zoper ravnodušnost, proti skušnjavi obrniti obraz in gledati na drugo stran proč od težav in trpljenja drugih. Gledati. Jaz vidim ali gledam Jezusa?

Drugi glagol je, dotakniti se. S tem ko učence povabi, naj se ga dotaknejo in tako ugotovijo, da ni duh, jim in tudi nam Jezus nakaže, da naš odnos z njim ter z našimi brati ne more ostati »na razdalji«. Ne obstaja krščanstvo na razdaljo, ne obstaja krščanstvo na nivoju pogleda. Ljubezen zahteva gledanje in tudi bližino, zahteva stik, podelitev življenja. Usmiljeni samarijan se ni omejil le na gledanje tistega človeka, ki ga je našel napol mrtvega ob poti, ampak se je ustavil, se je sklonil, mu oskrbel rane, dotaknil se ga je in ga naložil na svoje živinče ter ga odpeljal v gostišče. Tako je tudi z Jezusom samim, saj ljubiti pomeni vstopiti v življenjsko in konkretno občestvo z Njim.

Preidimo sedaj k tretjemu glagolu, jesti, ki dobro izrazi našo človeškost v njeni najbolj naravni pogojenosti, torej v naši potrebi po hranjenju, da lahko živimo. Toda hranjenje, ko to počnemo skupaj v družini ali med prijatelji, prav tako postane izraz ljubezni, občestva, praznovanja… Večkrat nam evangeliji predstavijo Jezusa, ki živi to razsežnost gostije! Celo Vstalega s svojimi učenci. Pa vse do tega, da je evharistična gostija postala prepoznavno znamenje krščanske skupnosti. Jesti skupaj Kristusovo Telo, je središče krščanskega življenja.

Bratje in sestre, ta evangeljski odlomek nam pove, da Jezus ni »duh«, temveč živa Oseba. Saj nas Jezus, ko se nam približa, napolni z veseljem do te mere, da ne verjamemo in nas pusti osuple s tistim začudenjem, ki ga lahko da le Božja navzočnost. Kajti Jezus je živa oseba in biti kristjani ni predvsem doktrina ali moralni ideal, temveč je živ odnos z Njim, z Vstalim Gospodom. Gledamo ga, se ga dotikamo, se hranimo z Njim in spremenjeni po njegovi ljubezni gledamo, se dotikamo in hranimo druge kot bratje in sestre.

Devica Marija naj nam pomaga živeti to izkušnjo milosti.

Manj ...

Na tretjo velikonočno nedeljo bogoslužje ponovno postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Zmagovalec nad zlom in smrtjo, začetnik življenja za naše grehe žrtvovan kot spravna žrtev, »se ne neha za nas darovati, in nas vedno zagovarja in brani. Na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke« (Velikonočni hvalospev 3). Pustimo, da nas notranje razsvetli velikonočna svetloba, ki izhaja iz te velike skrivnosti ter za to prosimo z današnjim odpevom med psalmom: »Dvigni, Gospod …

Več ...

Na tretjo velikonočno nedeljo bogoslužje ponovno postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Zmagovalec nad zlom in smrtjo, začetnik življenja za naše grehe žrtvovan kot spravna žrtev, »se ne neha za nas darovati, in nas vedno zagovarja in brani. Na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke« (Velikonočni hvalospev 3). Pustimo, da nas notranje razsvetli velikonočna svetloba, ki izhaja iz te velike skrivnosti ter za to prosimo z današnjim odpevom med psalmom: »Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!« (Ps 4,7).

V evangeliju po Luku srečamo vstalega Jezusa, kako se prikaže zbranim učencem (prim. Lk 24,36), ki so nezaupljivi in prestrašeni mislili, da je prikazen. Romano Guardini je zapisal: 'Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja... ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno... saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, preko katere je moral iti, torej trpljenje in smrt. Vse je resničnost. Čeprav spremenjena, pa vendar je dotakljiva resničnost'. Ker vstajenje ni izbrisalo znamenj križanja, je Jezus svojim apostolom pokazal roke in noge. In da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti. Tako so mu učenci 'ponudili kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel' (Lk 24,42-43).  Sveti Gregor Veliki razlaga, da'na ognju pečena riba pomeni trpljenje Jezusa, Srednika med Bogom in ljudmi. On se je namreč blagovolil potopiti v vode človeškega rodu. Sprejel je, da mu bo naša smrt zadrgnila zanko ter bo postavljen na ogenj, da bo prenašal bolečine v času trpljenja'.

Po zaslugi teh zelo nazornih znamenj so učenci prerasli začetne dvome in se odprli daru vere. Ta vera jim je omogočila razumeti, kar je bilo napisanega o Kristusu v 'Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih' (Lk 24,44). Beremo namreč, da jim je Jezus 'odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: 'Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom... Vi ste priče teh reči' (Lk 24,45-48). Zveličar nam zagotavlja svojo resnično navzočnost med nami po Besedi in evharistiji. Kakor sta namreč emavška učenca prepoznala Jezusa po lomljenju kruha (prim. Lk 24,35), tako tudi mi srečamo Jezusa med obhajanjem evharistije. Sv. Tomaž Akvinski glede tega razlaga, da 'je potrebno, kot pravi katoliška vera, priznati, da je celoten Kristus navzoč v tem zakramentu... ker božanstvo ni nikoli zapustilo telo, ki ga je prevzelo' (S.Th. III, q. 76, a. 1).

Ko sveti Luka v današnjem evangeliju poroča o prikazovanjih vstalega Jezusa (24,35-48, ravno na začetku odlomka omenja, da sta dva učenca iz Emavsa, ki sta se v naglici vrnila v Jeruzalem, pripovedovala, kako sta Jezusa prepoznala po 'lomljenju kruha' (Lk 24,35). Kristusova učenca sta namreč dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti.

Medtem ko sta pripovedovala svojo nenavadno izkušnjo srečanja z Gospodom, je »On sam stopil mednje« (Lk 24,36). Zaradi nenadnega prikazanja so se vznemirili in obšel jih je takšen strah, da jim je moral Jezus, da bi jih pomiril ter v njih premagal vsako omahljivost in dvom, reči, naj se  ga dotaknejo, saj ni duh, ampak človek iz mesa in kosti in tudi naj mu dajo jesti. Ponovno, kot se je zgodilo z učencema v Emavsu, medtem ko je za mizo jedel s svojimi, se je vstali Kristus razodel učencem, jim pomagal razumeti Pisma ter brati zveličavne dogodke v luči velikonočne skrivnosti. »Mora se izpolniti vse, kar je zapisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih« (Lk 24,44). Povabil jih je zazreti se v prihodnost z besedami: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (Lk 24,47).

To isto izkušnjo podoživlja vsaka skupnost pri obhajanju evharistije, še posebej nedeljske. Evharistija je prednostni kraj, kjer Cerkev prepozna'začetnika življenja' (prim Apd 3,15) in 'lomljenje kruha', kakor to imenujejo Apostolska dela. Med evharistijo po veri vstopimo v občestvo s Kristusom, ki je'oltar, žrtev in duhovnik obenem' (Velikonočni hvalospev 5). Zbiramo se okoli Njega, da se spominjamo njegovih besed in dogodkov, ki so opisani v Svetem pismu ter podoživljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko obhajamo evharistijo smo v občestvu s spravno žrtvijo Kristusom, od katerega zajemamo odpuščanje in življenje. Kaj bi bilo naše krščansko življenje brez evharistije? Evharistija je nenehna in živa dediščina, ki nam jo je Gospod zapustil v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. O njej moramo nenehno razmišljati in poglabljati, kakor je zatrdil častitljivi papež Pavel VI., da 'bo lahko neusahljivo učinkovala vse dni našega umrljivega življenja' (Insegnamenti, V (1967), str. 779).

Božja Mati naj nam pomaga, da bomo pozorno poslušali Gospodovo Besedo in se vredno približevali mizi evharistične daritve ter s tem postajali priče novega človeštva.

Manj ...