Božja beseda za nedeljo, 28. junija 2026

Sv. Hieronim pravi: »Ljubi svojega očeta, svojo mater, svoje otroke, a ljubi jih urejeno v odnosu ljubezni do Boga.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Z ugotovitvijo, da ima Bog takšno moč in sposobnost pritegniti k sebi človeške otroke in ločiti jih od njihovih staršev, Jezus le-tem zapoveduje naj se ne upirajo temu.« Sv. Avguštin dodaja: »Tako reci svojim staršem: 'Ljubim vas v Kristusu, toda ne ljubim vas namesto Kristusa. Z mano boste v Njem, ne bom pa

Sv. Hieronim pravi: »Ljubi svojega očeta, svojo mater, svoje otroke, a ljubi jih urejeno v odnosu ljubezni do Boga.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Z ugotovitvijo, da ima Bog takšno moč in sposobnost pritegniti k sebi človeške otroke in ločiti jih od njihovih staršev, Jezus le-tem zapoveduje naj se ne upirajo temu.« Sv. Avguštin dodaja: »Tako reci svojim staršem: 'Ljubim vas v Kristusu, toda ne ljubim vas namesto Kristusa. Z mano boste v Njem, ne bom pa jaz z vami brez Njega'.« Neznan avtor pravi: »Bolje je umreti iz ljubezni v Boga ter tako večno živeti, kot pa živeti samo z ljubeznijo do človeških dobrin in utrpeti večno smrt.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Kristusa ni vreden tisti, ki zavrača, da bi sprejel svoj križ, pod katerim trpimo, umremo, smo pokopani in vstanemo z Njim, saj ni hodil za Gospodom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Poglejte, kakšno škodo utrpijo tisti, ker imajo preveč radi svoje življenje, in kakšno korist dosežejo tisti, ki znajo življenje prezirati in ga izgubiti?« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Kristus se nam je predstavil kot posrednik, kot tisti, ki je prišel od Boga.« Neznani avtor o dejavni ljubezni pravi: »S čim boš pogostil popotnika, to boš prejel ti, ki si v svojo hišo sprejel popotnika.« Teodor iz Herakleje dodaja: »Kdor sprejme apostole, ki pridigajo Očeta, Sina in Svetega Duha, sprejme tudi polnost božanstva.« Origen pojasnjuje: »Kdor je sprejel pravilen pomen apostolskih spisov in ni narobe razumel njihovega smisla, je sprejel apostola kot, da bi bil Kristus sam, ki govori in prebiva v apostolu.«

Beseda nas danes še posebej spominja in uvaja v novost Kristusa, v njegov vonj, okus in njegovo misel, ki nam je bila podarjena pri krstu.

Malo pred izbranim evangeljskim odlomkom beremo, kako Jezus ni prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč – da loči človeka id njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče.

On je namreč Božja beseda, živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve

Beseda nas danes še posebej spominja in uvaja v novost Kristusa, v njegov vonj, okus in njegovo misel, ki nam je bila podarjena pri krstu.

Malo pred izbranim evangeljskim odlomkom beremo, kako Jezus ni prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč – da loči človeka id njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče.

On je namreč Božja beseda, živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve (Heb 4, 12). Beseda – Kristus, vzet zares, prinaša torej ločitev med človeškimi načrti in Božjimi, med človeško mislijo in Kristusovo mislijo. Loči ne zato, da bi ostalo ločeno, ampak zato, da razmeji in poimenuje. Loči zato, da prinese jasnost, kajti nemogoče je, da bi človeško mišljenje doseglo božje. Zato je tako težko slišati: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden: in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« In še nadaljuje z Besedami, ki se zdijo kakor kladivo. 

Biti vreden po božje pa pomeni živeti skladno z resnico o nas, ki jo čudovito predstavi apostol Pavel v drugem berilu. S krstom smo bili skupaj z Njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja. S krstom smo mi že bili pokopani in v Kristusu že vstali. Mi že živimo to novo življenje in že imamo Kristusovo misel.  In ker smo vstali s Kristusom, ki ne umre več, pomeni, da je resnična smrt, ki s strahom določa mnoge, že za nami. Tisto, česar se najbolj bojimo, smo že preživeli in je za našimi rameni. Kar je umrlo, je umrlo enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu, kajti vstali smo v novo življenje. 

Na nas in na Božji milosti je torej, koliko skladno s tem tudi živimo. Kot tisti, ki so že prešli »Rdeče morje« ali kot tisti, ki imajo smrt še pred sabo, za sabo pa »egipčane«. Razlika je očitna in se pozna tudi v najbolj banalnih konkretnostih vsakdana in odnosov.  Biti vreden Kristusa, živeti resnico o nas samih, pomeni živeti to novo življenje v krstu, kjer je Kristus na prvem mestu, nad in pred vsakim človeškim odnosom. 

Samo tam, kjer otroci, mladi in odrasli postavijo Kristusa na prvo mesto, bodo lahko odkrili in zmogli živeti to, kamor jih Gospod kliče. Kajti Božji načrt ima ime, ki si ga starši v vsej ljubezni do svojih otrok, ne morejo zamisliti, lahko jih le izpustijo in blagoslovijo. Zato so tudi starši lahko resnično starši samo toliko, kolikor ni na prvem mestu skrb za otroke, ampak Kristus. Kajti v njem bo pogled postal vreden, tj. skladen z veličino naše resnice in svobode. In v tem pogledu bodo zmogli pustiti, da da njihovim otrokom ime sam Stvarnik. Šele ko postavimo Boga na prvo mesto, lahko šele ljubimo druge in to veliko bolj kakor če bi bili na prvem mestu.

V tej novi miselnosti tako tudi križ dobi drugačno vrednost. Na križ je Gospod nesel to, kar je moralo umreti – naš greh. Sprejeti svoj križ pomeni torej sprejeti sebe z vso grešnostjo in se vedno znova spominjati svoje odrešenosti.  Zanimivo pa je tudi, da je beseda sprejeti namenjena križu in bratu. 

Jezus kliče o sprejemanju križa, govori pa tudi o sprejemanju preroka, pravičnega, enega izmed malih ... Zanimivo. Sprejeti brata, postati gostoljuben, kakor je postala gostoljubna premožna žena v Šunemu, pomeni sprejeti križ, napor, pomeni pa skupaj s tem bratom prejeti tudi blagoslov in dar. Nekoč je nekdo dejal: »Občestvo je kot palica v roki in breme na hrbtu.« Živeti bratstvo med nami pomeni tako oboje – breme umiranja lastnemu egoizmu in veselje odkrivanja bogastva bližine in skrivnega daru. Kjerkoli živimo sprejemanje in gostoljubje je v tem že skrit dar tistega »sina, ki ga ženi napove prerok Elizej«. 

Naša velika skušnjava je, da bi najprej čakali občutek polnega naročja, občutek sitosti in odžejanosti, potem bi morda odprli vrata. Gospod pa nas uči nasprotnega. Takrat, ko damo piti kozarec vode drugemu, četudi smo sami žejni, se zgodi tista čudovita zamenjava. Odpre se pot in zgodi se rodovitnost takrat, ko tega še ne doživljamo: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.«

Dati piti, ko smo sami žejni je moč Kristusovega učenca, ki ve, da je smrt že za njim. Ki ve, da je življenje že najdeno in podarjeno in ne nekaj, kar je potrebno osvojiti. Tak ve, da mora najprej kaj izpustiti zato, da bi lahko prejel še večji dar. Tak ve, da mu drugi ne more ničesar vzeti, ker mu je vse podarjeno, zato daje, sprejema, odpira, deli. Tudi, če je v tem skrit križ. 

Tisti pa, ki ostaja izven Kristusove misli in živi le v človeški misli, ki še ni dovolila, da Beseda loči in zareže med to dvoje, bo nenehno v strahu in skrbi iskal svoje življenje, da bi ga našel. Iskati pa pomeni, da nečesa nimam in si moram pridobiti sam. In ko to naposled najdem oziroma mislim, da imam, postane vse le osvojena trofeja, ki ne služi drugemu kakor razkazovanju lastnega ega in iskanja aplavzov. To ni Kristusov učenec in to ni drža vredna novega življenja. 

Samo v zavedanju Njegove misli, ki gre onkraj človeškega, samo v Resnici, ki nam jo je Sin razodel, smemo in moramo živeti kakor izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod. Ne kakor tisti, ki morajo še nekaj najti, osvojiti in pridobiti, ampak tisti, ki so najdeni, osvojeni in pridobljeni in zato svobodni, da podarjajo in dajejo – do konca.