Brevir za 7. december 2016

SV. AMBROŽ, ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ
Obvezni god
Sv. Ambrož (+ 397) je bil visok državni uradnik. Ko se je šele pripravljal na krst, so ga ljudje že izbrali za škofa v Milanu. Kot pridigar, učitelj in pisatelj je bil vzoren pastir svoje črede. Umrl je 4. aprila 397, današnji dan pa je spomin njegove posvetitve za škofa.

Gospod, odpri moje ustnice,

Ps 99 Veselje prihajajočih v svetišče

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče.

Védite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce.

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O svetlo sonce večnosti,
ki razsvetljuješ vse stvari
in v duše vlivaš milosti,
naj pesem ta te počasti.

 

Ti z ognjem si Duha prižgal
svetilke žive, jih navdal,
da že stoletja kažejo
rodovom svetlo pot v nebo.

 

Enako tudi naš svetnik
je Božje luči bil glasnik,
nas večnih je resnic učil,
zato zdaj hválimo ga vsi.

 

A tebe prosi naj, Gospod,
da bi hodili vsi za njim,
živeli, kakor je učil,
in zgled njegov posnemali.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 38   Bolnikova molitev v stiski

Sklenil sem: »Pazil bom na svoje ravnanje, *

da se ne pregrešim z jezikom.

Brzdal bom svoja usta, *

dokler je hudobnež pred mano.« —

 

Onemel sem, ostal brez besede in molčal, *

a zaman, moja bolečina še narašča.

Srce mi je začelo močneje biti, ko sem razmišljal, *

v boleči vročici sem vzkliknil:

»Gospod, daj, da spoznam svoj konec, *

koliko je mojih dni in kako kratko je moje življenje.« —

 

Glej, le nekaj dni si mi odmeril, *

kot nič v primeri s teboj je moje življenje.

Le kot dih je vsak človek, *

kot senca vsakdo premine.

Le za prazen nič se vznemirja, *

a ne ve, kdo bo pobral, kar je nakopičil. —

In zdaj, Gospod, kaj naj pričakujem? *

Samo vate zaupam.

Reši me vseh mojih grehov, *

ne daj me neumnim v zasramovanje.

Umolknil sem, še ust ne morem odpreti, *

zakaj ti si to naredil. —

 

Odvrni od mene svoje udarce, *

omagujem pod tvojo silno roko.

S kaznijo pokoriš človeka za krivdo, *

kakor molj uničuješ, kar je človeku dragoceno.

Le kakor dih je vsak človek, *

prazen nič je pred tabo. —

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

prisluhni mojemu vpitju.

Ne bodi gluh za moje solze, zakaj le gost sem pri tebi, *

popotnik, kot vsi moji očetje. 

Odvrni od mene svojo nevoljo, da se oddahnem, *

preden odidem in me ne bo več na zemlji. —

Ps 51   Zoper obrekovanje

 

Kaj se hvališ s hudobijo, *

ti brezsrčni mogočnež!

Ves čas zvijačno snuješ pogubo, *

tvoj jezik je kot ostra britev.

Bolj ljubiš hudo kakor dobro *

in laž bolj kot pošteno govorjenje.

Ljubiš varljive besede, *

o ti jezik zvijačni! —

 

Zato te bo Bog uničil za vedno, *

izgnal te bo iz doma in iztrebil izmed živih.

Pravični bodo to videli in se bali, *

lahko se bodo posmehovali:

»Tako se godi človeku, *

ki se na Boga ne ozira.

Zanaša se le na bogastvo *

in vztraja ošabno v svoji hudobiji.« —

 

Jaz pa hočem biti v Božji hiši kot zeleneča oljka, *

zaupam v Božjo dobroto na veke.

Gospod, hvalil te bom za vse, kar si storil, *

slavil bom tvoje ime v družbi tebi zvestih. —

- Spreobrni nas, Gospod, naš Bog,

- pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Gospod nad vojskami pripravi na tej gori vsem ljudstvom gostijo z izbornimi jedili, gostijo z žlahtnim vinom, z najboljšimi jedili, s prečiščenim žlahtnim vinom. Uniči na tej gori zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, s katerim so pokriti vsi narodi, uniči smrt za vedno. Vsemogočni Gospod obriše solze z vseh obrazov, sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje, kajti Gospod je govoril.

Tisti dan poreko: Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil. Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori. Na svojem mestu bo Moab poteptan, kakor se slama potepta v gnojnici. Četudi izteguje v njej svoje roke, kakor jih izteguje plavač pri plavanju, bo Gospod potlačil njegovo vzpenjanje kljub veščemu gibanju njegovih rok. Tvoje trdne, strme zidove prevrne, podre, zruši v prah na tla.

Tisti dan bodo v Judovi deželi peli to pesem: »Imamo trdno mesto, rešenje nam je postavil v obzidje in nasip. Odprite vrata, da vstopi pravičen narod, ki vztraja v zvestobi! Utrjeno je njegovo mišljenje. Ti mu naklanjaš mir, ker zaupa vate.

Zaupajte v Gospoda za vedno! Kajti Gospod, Vsemogočni, je večna skala, ponižal je prebivalce višave, visoko mesto, ga podrl do tal, ga zrušil v prah: teptajo ga noge bednih, koraki nizkih.«

SPEV (Raz 21, 3; Iz 25, 8)

Slišal sem govoriti močan glas s prestola: Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi * In oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi.

Gospod Bog uniči smrt za vedno in obriše solze z vseh obrazov. * In oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi.

Sv. Ambrož (ok. 330-397), škof v Milanu, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

Prejel si duhovniško poslanstvo in na krmilu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, da te ne bodo mogli zmesti hudi viharji tega sveta! Res je morje veliko, prostrano, vendar se ne boj, zakaj on je Cerkev utemeljil na morjih in jo ustalil na tekočih vodah.

Zato Gospodova Cerkev, zgrajena na apostolski skali, po pravici neomajno kljubuje tako številnim tokovom sveta in se upira silam podivjanega morja, ki ji še temeljev ne more načeti. Vanjo res pljuskajo valovi, a je ne stresejo. Čeprav prvine tega sveta često v velikem hrupu udarijo vanjo in se odbijejo, Cerkev trdno drži v rokah varen rešilni pristan, kamor sprejema tiste, ki so v nevarnosti. Čeprav se ziblje na morskih valovih, vendar plove tudi po rekah, predvsem po tistih rekah, o katerih je rečeno: Reke dvigajo svoje bučanje, reke dvigajo svoj hrum. So namreč take reke, ki bodo tekle iz osrčja tistega, ki se bo odžejal pri Kristusu in prejel Svetega Duha. Te reke torej dvignejo svoje bučanje, kadar so polne duhovne milosti.

Tudi taka reka je, ki se steka v svete kakor hudournik. Obstoji pač tudi silna reka, ki razveseli spokojno in mirno dušo. Kdor zajame iz te prepolne reke, kakor je zajel evangelist Janez in Peter in Pavel, povzdigne svoj glas; kakor so apostoli z glasnim oznanjanjem razširili glas evangeljske pridige v vse pokrajine sveta, tako tudi ta začne oznanjati Gospoda Jezusa.

Odžejaj se torej pri Kristusu, da bo zadonel tudi tvoj glas! Zajemi vode pri Kristusu, tiste vode, ki hvali Gospoda! Na več krajih zajemi vode, ki rosi iz preroških oblakov!

Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev.

Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato Sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo.

Naj bodo tvoji govori tekoči, razumljivi, pregledni, da boš lahko vlival ljudstvu v ušesa prikupne besede o nraveh, da boš z milino svoje besede navduševal ljudstvo, da bo šlo voljno za teboj, kamor ga pelješ.

Tvoji govori naj bodo modri. Tudi Salomon pravi: Ustnice modreca so orožje razuma; in drugje: tvoje ustnice naj se držijo vsebine, to je, naj bo zgradba tvojih govorov pregledna, smisel jasen, da tvoj govor ali razlaga ne bo potrebovala dodatnih pojasnil. Tvoj govor naj sam sebe podpira in nobena tvoja beseda naj ne bo prazna in brez smisla.

SPEV (2 Tim 4, 2; Sir 48, 4.8)

Oznanjuj besedo, vztrajaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari! * Opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem!

Kdo je tebi enak in se more ponašati s teboj, ki pripraviš kralje, da se spokorijo? * Opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem!

Sklepna prošnja
Molimo. Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil sveti škof Ambrož učitelj katoliške vere in zgled apostolske gorečnosti. Daj svoji Cerkvi škofe po svojem srcu, ki naj jo pogumno in modro vodijo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Kristus, naš najboljši si učitelj,
na svetlo pot zveličanja nas vodiš,
imaš besede večnega življenja
le sam ti edini.

 

Ti zaročenko Cerkev navdihuješ,
z nebeško jo modrostjo razsvetljuješ,
da sveti vedno kakor luč vsem ljudstvom
na poti življenja.

 

Izbiraš sam si modre učenike,
ki kakor zvezde jasne so na nebu,
odkrivajo globoke nam resnice,
nas vodijo k tebi.

 

Zato, Učitelj večni, slava tebi,
ki čudovite milosti Duha odkrivaš
z besedo svojih svetih in nas vabiš
v svoje kraljestvo.

 

Naj mož pravični, ki ga zdaj slavimo,
za ljudstvo tvoje prosi, tukaj zbrano,
dokler ne pelo bo na veke pesmi
ti v rajski svetlobi. Amen.

Ps 76   Spomin na Gospodova dela

 

Glasno kličem k Bogu, *

prosim ga, da bi me uslišal.

Ob dnevu svoje stiske iščem Gospoda, *

vso noč premolim in ne odneham.

Ko razglabljam o Bogu in molim, *

odklanjam vsako človeško tolažbo. —

 

Buden sem in ne morem spati, *

zbegan sem, da ne morem govoriti.

Minule dni preudarjam, *

nekdanjih let se spominjam.

Vso noč premišljujem v svojem srcu, *

razmišljam in se sprašujem: —

 

»Mar nas bo Gospod za vedno zavrgel, *

mar se ne bo več izkazal milostljivega?

Mar je njegovo usmiljenje za vedno pri kraju, *

mar je konec njegove besede za vse rodove?

Mar je Bog pozabil na svojo dobroto, *

mar se je v jezi odrekel svoji ljubezni?« —

 

Pravim: »To je moja bolečina, *

da Najvišji več ne pomaga.«

Gospod, tvojih del se spominjam, *

vedno mislim na tvoje nekdanje čudeže.

Premišljujem vsa tvoja dela, *

preudarjam tvoja čudovita dejanja. —

 

O Bog, tvoja pota so sveta; *

kdo je večji od našega Gospoda?

Ti si Bog, ki delaš čudeže, *

pokazal si med ljudstvi svojo vsemogočnost.

S svojo močjo si odrešil svoje ljudstvo, *

svoje sinove in svoje hčere. —

 

O Bog, morje te je videlo in zabučalo, *

zatrepetale so morske globine.

Oblaki so se utrgali in se ulile plohe, *

nebo je odmevalo od grmenja.

Tvoji bliski so švigali po ozračju, *

tvoje grmenje je bobnelo v viharju.

Bliski so osvetljevali zemljo, *

ves svet je trepetal in se tresel. —

 

Skozi morje je šla tvoja pot med visokimi valovi, *

a tvojih sledov nihče ni videl.

Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo *

po Mojzesovi in Aronovi roki. —

1 Sam 2,1–10   Ponižni se radujejo v Bogu

 

Moje srce se raduje v Gospodu, *

v Bogu dvigam svojo glavo.

Zdaj se nevoščljivcem lahko smejem, *

Božje pomoči se smem veseliti.

Nihče ni svet kakor Bog in nikogar ni razen njega, *

od njega nihče ni močnejši.

Nikar v oholosti toliko ne govorite, *

opustite vsako drzno govorjenje.

Gospod vse ve, Gospod vse vidi, *

pred njim so razkrita naša dejanja. —

 

Prevzetnim lomi orožje, *

moč daje slabotnim.

Do zdaj bogati si morajo kruh služiti, *

doslej lačni pa živijo brezskrbno.

Nerodovitna se veseli potomcev, *

mati mnogih je zapuščena.

Gospod jemlje in daje življenje, *

vodi v grob in dviga iz groba.

Gospod deli uboštvo in bogastvo, *

ponižuje, pa tudi povišuje.

Iz prahu vzdigne slabotnega, *

iz blata potegne siromaka.

Posadi ga med izbrane *

in mu odkaže častno mesto. —

 

Gospodovi so stebri zemlje, *

nanje jo je trdno postavil.

Korake svojih zvestih varuje, *

hudobni pa v temi izginejo.

Z lastno močjo ne pride človek do zmage; *

strti bodo, kateri se protivijo Gospodu.

Gospod bo z neba grmel nad njimi, *

ko bo sodil vso zemljo.

Moč bo podelil svojemu kralju, *

svojega maziljenca bo povišal. —

Ps 96   Gospodovo veličastvo ob vesoljni sodbi

 

Gospod je kralj, zemlja naj se raduje, *

vesele naj se obrežja in vsi otoki.

Oblak in tema ga obdajata, *

pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola.

Pred njim gre ogenj *

in použiva grešnike. —

 

Njegovi bliski razsvetljujejo ozračje, *

zemlja to gleda in se trese.

Gore se topijo kakor vosek *

pred gospodarjem vesoljne zemlje.

Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost *

in vsa ljudstva vidijo njegovo slavo. —

 

Osramočeni so vsi, ki se ponašajo z maliki, *

pred Bogom padajo na kolena.

Božje ljudstvo se veseli, ko to sliši; *

mesta in vasi se radujejo Gospodove pravičnosti.

Ti, Gospod, si vzvišen nad zemljo *

in višji kot angeli v nebesih. —

 

Vsi, ki ljubite Gospoda, sovražíte hudo, *

on varuje in rešuje življenje svojih zvestih.

Pravične bo obdala svetloba *

in veselje vse, ki so čisti v srcu.

Veselite se pravični, v Gospodu, *

njegovo večno svetost slavite. —

Kratko berilo  (Mdr 7,13–14)
Brez zahrbtnega namena sem se naučil modrosti, brez zavisti jo delim, njenega bogastva ne prikrivam. Zakaj neizčrpen zaklad je ljudem; kateri ga rabijo, si pridobe Božje prijateljstvo, priporočeni z darovi vzgoje.

O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

Hvali in časti jih vsa Cerkev.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

V čast cerkvenemu učitelju Sveti učitelji Cerkve se bodo lesketali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

V čast cerkvenemu učitelju Sveti učitelji Cerkve se bodo lesketali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost.

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil sveti škof Ambrož učitelj katoliške vere in zgled apostolske gorečnosti. Daj svoji Cerkvi škofe po svojem srcu, ki naj jo pogumno in modro vodijo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resničen mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,57–64  (VIII)  Hvala Božji postavi

 

Sklenil sem, da bom spolnjeval tvoje zapovedi, *

Gospod, to je moj delež.

Z vsem srcem te prosim, *

usmili se me po svoji obljubi.

Svoja pota preudarjam, *

uravnavam jih po tvojih besedah.

Hitim in se ne obotavljam, *

ko spolnjujem tvoje ukaze. —

 

Grešniki me zvijačno zapeljujejo, *

a ne pozabljam tvoje postave.

Sredi noči vstajam, da te hvalim *

zaradi tvojih pravičnih sklepov. —

 

Prijatelj sem z vsemi, ki te spoštujejo *

in spolnjujejo tvoje zapovedi.

Gospod, zemlja je polna tvoje dobrote, *

úči me svoje postave. —

Ps 54,2–15.17–24  Tožba zoper nezvestega prijatelja

O Bog, poslušaj mojo molitev, *

ne umikaj se moji prošnji.

Ozri se name in me usliši, *

ne najdem utehe svoji bolečini.

Ko sovražnik vpije in grešnik preklinja, *

se bojim in trepečem.

Nesreče se kar zgrinjajo name, *

z vso silo me dušijo.

Moje srce je zbegano, *

mučijo me smrtne bolečine.

Strah in trepet prihajata nadme *

in groza me prevzema. —

 

O, ko bi imel peruti, *

kot golob bi odletel in se umiril.

Nekam daleč bi pobegnil, *

ostal bi v samoti.

Hitro bi si poiskal zavetje *

pred viharjem in nevihto. —

 

Gospod, razkrôpi sovražnike in zmešaj jim jezike, *

prepir in nasilje so zasejali med nami.

Noč in dan na nas prežijo, *

širijo zvijačo in prevaro.

Zločini se dogajajo po naših cestah, *

krivice in nasilja je polna dežela. —

Če bi me sramotil neprijatelj, *

bi pač prenašal.

Če bi mi nasprotoval sovražnik, *

bi se mu izognil.

Toda to si naredil ti, moj prijatelj, *

moj tovariš in zaupnik.

Kako prijetna je bila najina družba, *

skupaj sva hodila k Božji službi. —

 

Za pomoč se bom obrnil k Bogu *

in Gospod me bo rešil.

Zjutraj, opoldne in zvečer bom zaupljivo molil *

in Bog me bo uslišal.

Obvaroval me bo pred sovražniki, *

osvobodil me bo mnogih napadalcev.

Bog, ki kraljuje na veke, me bo uslišal *

in jih bo ponižal. —

 

Kršijo premirje, ki so ga sklenili, *

prav nič se Boga ne bojijo.

Izdajajo svoje zaveznike, *

prelamljajo dogovore.

Prijaznosti so polna njihova usta, *

a njih srce je željno boja.

Njihove besede so lepe na zunaj, *

za njimi pa se skrivajo nabrušeni meči. —

 

Prelôži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral, *

nikdar ne bo pustil, da bi pravični omahnil.

 

Gospod, ti boš prevzetne kmalu pahnil v jamo pogube, *

zame pa boš neomajno zaupanje. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
Devic prejasna váruhinja,
prečista Bogorodica,
nebeška vrata vzvišena,
veselja vir si našega.

 

Med trnjem bela lilija
in golobica lepa vsa,
kraljevega rodu si hči,
ozdravljaš bolne nas ljudi.

 

Razženi temne sence nam,
vrtincev skritih reši nas
in skoz besneče nam vodé
blodečim varno pot odpri.

 

Edine izmed vseh ljudi
okužil ni te dedni greh,
hudobni kači glavo stri,
ko zalezuje Božji rod.

 

Slavimo Sina tvojega,
Očeta, Svetega Duha,
ki te obdal je z milostmi,
da sveta si nad vse stvari. Amen.

Hvalite Gospoda vsi, ki mu služite, *

hvalite ga in slavite.

Naj bo slavljeno ime Gospodovo *

zdaj in na veke. —

 

Gospodovo ime naj bo hvaljeno *

od sončnega vzhoda do zahoda.

Gospod je vzvišen nad narode, *

njegovo veličastvo se dviga nad nebesa.

Kdo je enak Gospodu, našemu Bogu? *

Vzvišen je nad nebo in zemljo. —

 

Iz prahu dviga siromaka, *

iz blata povišuje ubožca.

Sprejme ga med izvoljene, *

med kneze svojega ljudstva.

Nerodovitni daje, da ima družino *

in je vesela mati med svojimi otroki. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Sovražnik se ne more veseliti zmage nad menoj.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Nebeški Oče je hotel, da Marijo, mater njegovega Sina, častijo vsi rodovi. Poveličujmo ga s hvalnicami in ponižno prosimo:

O Bog, ki delaš čudeže, ti si dal brezmadežni Devici Mariji, da je z dušo in telesom deležna Jezusove nebeške slave,

– privedi tudi nas do iste sreče, saj smo tvoji otroci.

Marijo si nam dal za nebeško mater, na njeno priprošnjo podeli bolnikom zdravje, žalostnim tolažbo, grešnikom odpuščanje,

– vsem pa mir in zveličanje.

Mariji si dal, da je mati usmiljenja in dobrote,

– naj čutijo vsi, ki so v nevarnosti, njeno materinsko roko.

Hotel si, da je bila Marija v Jezusovem in Jožefovem domu gospodinja in mati,

– naj z njeno pomočjo vse družinske matere skrbijo za ljubezen in svetost v družini.

Marijo si v nebesih kronal za kraljico,

– naj se naši rajni z vsemi svetimi vekomaj veselijo v tvojem kraljestvu.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.