Brevir za 6. junij 2024

[D]

1 Odpev Gospod je zvest, rešuje vse, ki vanj zaupajo.

2 Odpev Tvoja desnica, Gospod, me rešuje.

3 Odpev Čast Gospodu, hvala Bogu, ki me je rešil.

 

Gospod je Jobu odgovoril iz viharja in rekel: »Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje z govori brez pameti? Opaši kot junak svoja ledja! Vprašal te bom in ti me pouči!

Kje si bil, ko sem ustvaril zemljo? Povej to, če imaš razumnost! Kdo je določil njene mere, ako veš? Ali kdo je čeznjo potegnil merilno vrv? Na kaj so pogreznjeni njeni temelji, ali kdo je položil njen vogelni kamen, ko so se hkrati radovale jutranje zvezde in vzklikali vsi sinovi božji?

Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in šlo iz materinega krila; ko sem mu dal za oblačilo oblačje, temne oblake za njegove plenice; ko sem mu določil njegove meje, mu postavil zapah in vrata; in rekel: ,Do sem pojdeš in ne dalje! Tu se zlomi kljubovanje tvojih valov?' Si li kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru? Si li nakazal zori njeno mesto, da zgrabi robove zemlje in se stresejo z nje brezbožneži? Ta se spreminja ko vosek pod pečatom in se kaže kot lično oblečena. Brezbožnežem pa se odtegne njih luč in roka, že vzdignjena, se zlomi. Si li prišel do vrelcev morja in si se sprehajal v prepadu vodovja?

Ali so se ti odprla vrata smrti in si videl vrata Podzemlja? Ali razumeš daljine zemlje? Povej, če vse to znaš? Kje je pot k prebivališču luči in kje je kraj teme, da ju popelješ v njuno območje in ju poučiš o stezah k njenemu domu? Ti veš, saj si se že takrat rodil; število tvojih dni je veliko.

Si li prišel do zalog snega in videl zaloge toče, ki sem jih prihranil za čas stiske, za dan bitke in vojne? Kje je pot do tja, kjer se luč deli, od koder se vzhodni veter širi po zemlji? Kdo je plohi predrl odtok in pot grmečemu blisku, da dežuje na zemljo brez ljudi, na puščavo, ki v njej ni človeka, da napaja puste goličave, daje, da poganja zelenje? Ima li dež očeta, ali kdo je povzročil rosne kaplje? Iz čigavega telesa prihaja led in kdo poraja slano pod nebom? Kakor v kamen se strdijo vode in površina vodovja je trdno sklenjena.«

 

SPEV (Rimlj 9, 20; Job 38, 3)

O človek, kdo si vendar ti, ki bi se prerekal z Bogom? * Bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga je izdelal: Zakaj si me naredil takšnega?

Opaši kot junak svoja ledja! Vprašal te bom in povej mi: * bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga je izdelal: Zakaj si me naredil takšnega?

Sv. Gregor Veliki (ok. 540-604), benediktinski opat, ki je 590 postal papež in vodil Cerkev v času langobardskih vpadov, s spisi zelo vplival v srednjem veku

 

Jutranji svit ali zarja se spreminja iz teme v luč, zato je po pravici jutranji svit ali zarja podoba vse Cerkve izvoljenih. Ko se namreč Cerkev prebija od noči nevere k luči vere, se kakor zarja po nočni temi v sijaju nebeške svetlobe odpira v dan. Zato je lepo povedano v Visoki pesmi: Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja? Ko si namreč sveta Cerkev prizadeva za plačilo nebeškega življenja, je podobna zarji, ker zapušča temo grehov in se blešči v luči pravice.

Če natančno razčlenimo lastnost jutranjega svita ali zarje, najdemo še marsikaj, kar je treba poudariti. Zarja ali jutranji svit naznanjata sicer, da je noč prešla, vendar še ne pokažeta vse svetlobe dneva. Medtem ko namreč odrivata noč, sprejemata dan, in tako imata v lasti luč, pomešano s temo. Kaj drugega smo mi, ki v tem življenju iščemo resnico, če ne zarja in jutranji svit? Opravljamo sicer nekatera dela luči, pri drugih delih pa nismo brez ostankov teme. Zato govori prerok Bogu: Nihče, ki živi, ni pravičen pred tabo. In spet na drugem mestu beremo: V marsičem namreč grešimo vsi.

Tudi Pavel, ko pravi: Noč se je pomaknila, ne dodaja »dan je prišel«, marveč: Dan se je približal. Kdor torej trdi, da po odhodu noči dan ni prišel, marveč se je približal, očitno dokazuje, da je po temi še v zarji pred soncem.

Cerkev izbranih bo postala dan v polni meri šele takrat, ko ji ne bo primešana nobena senca greha. Postala bo pravi dan, ko bo zasijala v popolni gorečnosti svoje notranje luči. Zato je tudi ta zarja prikazana kakor še na prehodu, saj je rečeno: In zarji si pokazal njeno mesto. Komur pa se odkazuje njegovo mesto, se mora seliti od enega na drugo. In katero je zarjino zadnje mesto, če ne popolna svetloba večnega gledanja? In ko bo dospela do te svetlobe, ne bo imela več niti trohice teme preminule noči. Zarja si prizadeva priti na to svoje mesto, saj pravi psalmist: Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu; kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? Pavel se je zavedal, da zarja hiti k svojemu mestu, zato je rekel, da ima željo biti razvezan in biti s Kristusom. In spet: življenje je meni Kristus in smrt dobiček.

 

SPEV (Flp 1, 3.6.9)

Zahvaljujem se Bogu, kadarkoli se vas spomnim. * Tako zaupanje imam, da bo on, ki je v vas dobro delo pričel, to tudi dovršil, do dneva Jezusa Kristusa.

Prosim, da bi vaša ljubezen bolj in bolj rastla v spoznanju in v vsaki razumnosti. * Tako zaupanje imam, da bo on, ki je v vas dobro delo pričel, to tudi dovršil, do dneva Jezusa Kristusa.

Sklepna prošnja
Molimo. Vsevedni Bog, v svoji previdnosti in modrosti se ne moreš motiti, zato se popolnoma prepustimo tvoji dobroti. Odvrni od nas, kar nam škoduje, in nam nakloni, kar nam je v pravo srečo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[D]

1 Odpev Oglasite se, citre in harfa, prebuditi hočem jutranjo zarjo.

2 Odpev Svoje ljudstvo bo Gospod obogatil s svojimi dobrinami.

3 Odpev Velik je Gospod in slavljen v mestu našega Boga. 

Spev z odpevom

[D]

Opoldne 2 

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (Am 5,8)
On je ustvaril ozvezdje Gostosevcev in Oriona, on spreminja temo v jutranjo zarjo in dan v temno noč. On kliče vode morja in jih razliva po širni zemlji: Gospod je njegovo ime.

– Veličastvo in lepota odsevata z njegovega obličja,
– moč in okras v njegovem svetišču.
 

Molimo. Sveti Bog, v tebi ni nič temnega, nič mračnega. Napolni nas s svojo blažilno lučjo, da bomo zvesto in pogumno hodili po poti tvojih zapovedi.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

Pesem
Predobri stvarnik si sveta,
o Kristus, vseh odrešenik,
Očeta si svetal odsvit
in živi, pravi Božji Sin.

 

Ljubezen te nagnila je,
umrljivo si telo privzel,
da novi Adam vrnil bi,
kar prvi nam zapravil je.

 

O da nikdar bi ne prešla
ljubezen tvojega srca
in da bi vsi zajemali
pri tebi odpuščanja vir!

 

Zato si rane nase vzel,
zato prebosti dal Srce,
da z vodo in s krvjo izmil
gnusobo greha bi z ljudi.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki milost iz srca deliš,
Očeta tudi in Duha
naj hvali zemlja vekomaj. Amen.

1 Odpev Z večno ljubeznijo nas je Bog ljubil in ko je bil povzdignjen z zemlje, nas je poln usmiljenja pritegnil k svojemu srcu.

 —

2 Odpev Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam.

 —

3 Odpev Jaz sem dobri pastir, ki pasem svoje ovce in dam življenje zanje.

 —

Kratko berilo  (Ef 5,25b–27)

Kristus je Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil; da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna.

Odpev k Moja duša Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že vnel.

Odpev k Moja duša Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že vnel.

Prosímo Jezusa, v katerem najdemo mir svojim dušam:

Jezus, iz tvojega prebodenega srca sta pritekli kri in voda, da se je rodila tvoja nevesta Cerkev,

– posveti jo in očisti vseh madežev.

Jezus, sveti Božji tempelj, ki so ga ljudje podrli, pa ga je Oče znova postavil,

– naredi svojo Cerkev za šotor Najvišjega.

Jezus, kralj in središče vseh src, ljubiš nas z večno ljubeznijo in usmiljeno vabiš k sebi,

– obnovi z vsemi svojo zavezo.

Jezus, naš mir in naša sprava, vse ljudi združuješ v eno in s svojim križem uničuješ sovraštvo,

– privedi nas k nebeškemu Očetu.

Jezus, naše življenje in vstajenje, obteženi najdejo v tebi mir svojim dušam,

– pritegni k sebi vse grešnike.

Jezus, zaradi svoje nad vse velike ljubezni si bil pokoren do smrti na križu,

– obudi vse, ki počivajo v tvojem miru.

Sklepna prošnja
Dobri Oče, danes častimo srce tvojega ljubljenega Sina in slavimo izredne darove njegove ljubezni. Naj iz tega vrelca Božje dobrote prejemamo obilje milosti.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.