Brevir za 4. junij 2012

[D]

1 Odpev Pomagaj mi, Gospod, ker si dober.

2 Odpev K tebi, Gospod, se slabotni zatekajo v času stiske.

3 Odpev Oznanjali bomo tvojo hvalo v svetem mestu.

 

Job je nadaljeval svoj govor in rekel: »O da bi bilo z mano, kot je bilo v prejšnjih mesecih, kakor v dnevih, ko me je Bog varoval. Ko mi je svetila njegova svetilka nad glavo in sem ob njegovi svetlobi hodil tudi v temi! Kakor sem bil v času svoje zrele moške dobe, ko je Bog še ščitil moj šotor, ko je bil Vsemogočni še z mano in so bili krog mene moji mladci, ko sem si v mleku pral noge in mi je skala lila potoke olja.

Ko sem šel skozi vrata v mesto, na trgu postavil svoj sedež, so se umaknili mladci, ko so me videli, starci pa so se vzdignili in so stali, knezi so zadržali besede in si položili roko na usta, plemičem je sapo zaprlo in njih jezik se je prilepil k nebu.

Zdaj pa me zasmehujejo ljudje, ki so po dnevih mlajši od mene, katerih očetov nisem imel za vredne, da bi jih pridružil k psom svoje črede. A zdaj sem jim postal za zabavljico in jim služim za pregovor. Studim se jim, odmikajo se od mene in ne zadržujejo pljunka od mojega obličja. Kajti odpel je mojo šotorsko vrv in me uklonil; zato so uzdo pred menoj odvrgli. Na desni mi vstaja krdelo, spodnaša mi noge in utira zoper mene steze nesreče. Razdirajo mojo pot, trudijo se, da bi me uničili, in ni nikogar, da jih zaustavi. Vdirajo kakor skoz široko odprtino, med razvalinami se semkaj valijo.

Strahote se prevračajo name, kot v viharju je razpršena moja imenitnost in kakor oblak izginja moja sreča. Zdaj se žalosti moja duša v meni, oklepajo me bedni dnevi. Ponoči mi prebada kosti in ne počivajo moje glodajoče muke. Z veliko močjo me je zgrabil za obleko, zadrgnil je ovratnik moje halje. Vrgel me je v blato, postal sem kakor prah in pepel.

Vpijem k tebi, a me ne uslišiš, stojim pred tabo, a ne paziš name. V kruteža si se spremenil zame, s trdo pestjo me napadaš. V viharju me dvigaš, goniš, in v nevihti me pretresaš. Saj vem: v smrt me hočeš gnati, v hišo zbirališča vseh, ki so živeli.«

 

SPEV (Job 30,17.19; 7,16)

Še ponoči ne nehajo moje bolečine. * Ponižan sem in sem kakor prah in pepel.

Prizanesi mi, Gospod, kakor dih so moji dnevi. * Ponižan sem in sem kakor prah in pepel.

Sv. Dorotej, opat in pomemben palestinski meniški učitelj v 6. stol

 

Ljubi bratje, vprašajmo se: Zakaj se nekdo pogosto sploh ne zmeni za to, kar je neprijetnega slišal, medtem ko se drugikrat zelo užali ali razburi. Odkod ta razlika v drži? Ali ima to eno ali več razlag? Menim, da je za to več razlogov ali vzrokov. Predvsem pa je eden, iz katerega izvirajo vsi drugi, kakor je nekdo rekel: Razlika izhaja iz razpoloženja, v katerem kdo je.

Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren. Včasih se to zgodi tudi zaradi ljubezni do brata in iz ljubezni do njega prenaša vse z veliko potrpežljivostjo. Taka mirna drža do brata pa lahko včasih izhaja tudi iz prezira do njega. To je, kadar kdo zaničuje tistega, od katerega je prejel žalitev, in ga niti pogledati noče več ali spregovoriti z njim niti besede, ali kadar z drugim govori o njem, pa niti ne omenja njegovih izpadov in klevet, ker ga ima za ničvrednega prostaka.

Kot rečeno, se dogaja, da se nekdo sploh ne užali, se ne razburja, če ga kdo zaničuje, niti se ne zmeni za vse žalitve, ki jih je slišal. Zgodi se pa, da se kdo užali in muči zaradi bratovih besed, kadar je slabega razpoloženja ali če brata nima rad. Za take pojave pa so še drugi mnogovrstni vzroki, ki jih različno razlagamo. Toda prvi vzrok vsega, če zadevo podrobno raziskujemo, je v tem, da se nihče ne čuti krivega za take pojave.

Odtod izvira vsak križ in muka, odtod, da nimamo nikoli miru. Ne čudimo se temu, saj nam prav svetniki pravijo, da ni druge poti k miru, kakor priznanje lastne krivde. Da je tako, vidimo lahko iz mnogih primerov. Zagledani in zaljubljeni, kot smo, v mir, si domišljamo, da smo na pravi poti, če smo v vsem nepotrpežljivi, še zdaleč pa nam ne pride na misel, da bi obtožili sami sebe.

Tako je. Kolikorkoli kreposti bi kdo imel, četudi brez števila in meje, pa bi zašel s te poti samoobtožbe, nikoli ne bo imel miru, temveč bo neprestano sebi v breme in nenehno bo mučil druge. Zaman bo ves njegov trud in prizadevanje.

 

SPEV (1 Jan 1, 8.9; Preg 28,13)

Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo. * Ako svoje grehe priznamo, nam jih Bog odpusti, ker je zvest in pravičen.

Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče. * Ako svoje grehe priznamo, nam jih Bog odpusti, ker je zvest in pravičen.

Sklepna prošnja
Molimo. Vsevedni Bog, v svoji previdnosti in modrosti se ne moreš motiti, zato se popolnoma prepustimo tvoji dobroti. Odvrni od nas, kar nam škoduje, in nam nakloni, kar nam je v pravo srečo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[D]

1 Odpev Navsezgodaj te molim, Gospod, in ti me poslušaš.

2 Odpev Tvoje veličastno ime, Gospod, slavimo.

3 Odpev Molite Gospoda, ker je mogočen.

Spev z odpevom

[D]

Opoldne 2 

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (Jak 1,19–20.26)
Vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo. Kajti človekova jeza ne vrši Božje pravice. Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, ampak vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna.

– V vsakem času bom hvalil Gospoda.
– Vedno ga bodo hvalila moja usta.
 

Molimo. Pravični Bog, gospodar in varuh vsega našega dela, ti deliš službe in daješ pravično nagrado. Težo dneva naj tako prenašamo, da se ne bomo nikoli pritoževali nad tvojimi odločitvami.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

1 Odpev Gospod skrbi za uboge.

2 Odpev Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.

3 Odpev Bog nas je v svojem Sinu izvolil za posinovljence.