Brevir za 4. maj 2004

Iz knjige Razodetja (14,1-13)

Jaz, Janez, sem videl: glej, Jagnje je stalo na gori Sion in z njim sto štiriinštirideset tisoč njih, ki so imeli zapisano na svojih čelih njegovo ime in ime njegovega Očeta. In slišal sem glas z neba kakor šumenje mnogih voda in kakor bobnenje silnega groma; in glas, ki sem ga slišal, je bil, kakor bi strunarji brenkali na harfe. In peli so kakor novo pesem pred prestolom in pred štirimi živimi bitji in starešinami. In nihče se ni mogel naučiti pesmi razen onih sto štiriinštirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. Ti so, ki se z ženskami niso omadeževali: so namreč deviški. Ti so, ki spremljajo Jagnje, kamor gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in Jagnje in v njih ustih se ni našla laž; brezmadežni so.

In videl sem drugega angela, letečega po sredi neba; imel je večen evangelij, da bi ga oznanil prebivalcem na zemlji, vsakemu ljudstvu in rodu in jeziku in narodu, in govoril je z močnim glasom: »Bojte se Boga in dajte mu čast, ker je prišla ura njegove sodbe, in molite njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in studence voda.«

In za njim je prišel drug angel in je govoril: »Padel, padel je veliki Babilon, ki je s pekočim vinom svojega nečistovanja napojil vse narode.«

In za tema je prišel tretji angel in je govoril z močnim glasom: »Če kdo moli zver in njeno podobo ter sprejme znamenje na svoje čelo ali na svojo roko, bo tudi sam pil od vina božjega srda, ki je pripravljeno čisto v čaši njegove jeze, in bo mučen z ognjem in žveplom pred svetimi angeli in pred Jagnjetom. In dim njihove muke se dviga na vekov veke; in nimajo počitka noč in dan ti, ki molijo zver in njeno podobo in nosijo znamenje njenega imena. Tukaj je stanovitnost svetih, ki se drže božjih zapovedi in vere Jezusove.«

In slišal sem glas iz nebes, ki je govoril: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki bodo poslej umrli v Gospodu. Da, govori Duh, spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi.«

Iz govorov sv. Avguština, škofa (329. govor, Ob rojstnem dnevu mučencev)

V slavnih dejanjih mučencev, s katerimi se povsod zaljša Cerkev, ugotavljamo na lastne oči, kako res je to, o čemer smo peli: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Dragocena je v naših očeh in v očeh njega, za katerega so jo pretrpeli.

Cena za te smrti je smrt enega. Ta je s svojim umiranjem odkupil tolikšno število smrti! Ako bi on ne bil umrl, bi se pšenično zrno ne razmnožilo. Slišali ste njegove besede, ki jih je povedal, ko je šel trpljenju naproti, to se pravi, ko je šel naproti naši odrešitvi: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.

Na križu je bila sklenjena velika kupčija. Tam je bila plačana odkupnina za nas. Ko je vojakova sulica prebodla Jezusovo stran, je iz nje pritekla odkupnina za ves svet.

Odkupljeni so bili verniki in mučenci. Toda vera mučencev je bila preskušena in zanjo je pričala kri. Kar jim je bilo dano, so vrnili. Izpolnili so, kar pravi sv. Janez: Kristus je dal za nas življenje; tudi mi smo dolžni dati za brate življenje. Nekje drugje je tudi zapisano: Sedel si za bogato mizo; dobro pazi, kaj se stavi predte. Zakaj take reči boš moral tudi ti pripraviti. Miza pa je gotovo bogata tam, kjer se daje v jed sam gospodar mize. In nihče ne pogosti gostov s samim seboj, kakor je to storil Gospod Kristus. Ta je gostitelj, je jed in pijača. Mučenci so vedeli, kaj so jedli in pili, drugače ne bi tako vrnili.

A kako bi sploh mogli vrniti, če bi jim tega ne dal on, da bi vrnili, on, ki je prej zanje dal življenje? Kaj nam priporoča psalm, ki smo ga prepevali: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih?

Tu človek premišlja, koliko je prejel od Boga; preudarja, kolikšni darovi milosti Vsemogočnega so to, da ga je ustvaril, izgubljenega poiskal, najdenemu odpustil, v boju slabotnega okrepil, v nevarnostih ne zapustil, ga kot zmagovalca ovenčal, mu za nagrado dal samega sebe. Premišlja vse to in vzklikne: Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil.

In kakšen je ta kelih? To je grenki in zdravilni kelih trpljenja. Če bi ga prej ne bil pil zdravnik, bi se ga tudi bolnik ne upal dotakniti. Ta kelih je pil Gospod. To povedo Kristusove besede: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.

O tem kelihu so govorili mučenci, ko so rekli: Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical Gospodovo ime. Se mar bojiš, da boš v trpljenju obnemogel? Ne, zatrjuje mučenec. Kako to? Zato, ker bom klical Gospodovo ime. Učenci so zmagali, ker je v njih zmagal tisti, ki je rekel: Zaupajte, jaz sem svet premagal. Vladar nebes je vodil njihovega duha in jezik ter je po njih potolkel hudiča na zemlji, v nebesih pa jih kot mučence kronal. Blagor njim, ki so pili iz tega keliha! Prestali so muke in prejeli čast.

Glejte, preljubi, česar z očmi ne dosežete, premišljujte z duhom in razumom in spoznavajte, kako dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih.