Brevir za 31. julij 2025

Za redovnike
Svetnika god obhajamo,
ki tebi služil je zvestó,
hvaležni zdaj ti, o Gospod,
veselo pesem pojemo.

 

Za tabo hodil je vsak dan,
preziral svetne radosti,
posvétil tebi se je ves
v ponižnosti, pokorščini.

 

Ugajati ti je želel,
samo po tebi hrepenel,
ljubezen Božja vir bila
njegovih del je in besed.

 

Ljubezni svete so vezi
ga tukaj nate vezale,
v nebo se duh njegov je vzpel,
kjer večno zmago zdaj slavi.

 

Njegov naj zgled bi tudi nas
privedel kdaj pred tvoj obraz,
kjer bomo Troedinega
slavili z njim na vekomaj. Amen.

Ps 17,31–51   Hvalnica Bogu za zmago

Bog je popoln in zvest v svojih obljubah, *

rešuje vse, ki vanj zaupajo.

Kdo je Bog razen Gospoda, *

kdo razen njega naše zavetje?

Bog me je okrepil in utrdil; *

on mi daje, da živim brez graje.

Mojim nogam daje hitrost jelenov, *

da v nevarnosti zbežim v višine.

Roke mi vadi za bojevanje *

in mišice, da napenjajo lok iz medenine. —

Ščiti in rešuje me tvoja desnica, *

zmagujem po tvoji dobroti.

Dal si prosto pot mojim korakom *

in moje noge niso opešale.

Zasledoval sem svoje sovražnike in jih dohitel; *

nisem se vrnil, dokler jih nisem premagal.

Premagal sem jih, da niso mogli več vstati, *

ko so pred menoj na tla popadali.

Za boj si me usposobil, *

uklonil si moje nasprotnike. —

 

V beg si pognal moje sovražnike, *

razpršil si vse, ki me mrzijo.

Klicali so na pomoč, a jim nihče ni pomagal; *

vpili so h Gospodu, a jih ni uslišal.

Kakor prah jih je odnesel veter, *

pohojeni so bili kot blato na cesti.

Otel si me ob uporu mojega ljudstva, *

postavil si me za poglavarja drugih narodov.

Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi, *

na prvo besedo mi je pokorno.

Tujci se mi kažejo prijazne, pogum jim upada, *

ne zanašajo se več na svoje utrdbe. —

– Odpri mi, Gospod, oči za svoje načrte,
– da spoznam, kako čudovito si vse uredil.

 

Bratje! Ali sem storil greh, ko sem se poniževal, da bi se vi povišali, ker sem vam brezplačno oznanjal božji evangelij? Druge cerkve sem oropal, ko sem vzel plačilo, da sem vam služil. In ko sem bil pri vas in trpel pomanjkanje, nisem bil nikomur nadležen. Kar mi je namreč manjkalo, so doložili bratje, ki so prišli iz Makedonije, in tako sem se v vsem varoval in se bom varoval, da bi vam ne bil nadležen. Kakor gotovo je v meni Kristusova resnica, ta hvala o meni ne bo umolknila v pokrajinah ahajskih. Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? Bog ve.

Kar pa delam, bom še delal, da priložnost odvzamem onim, ki iščejo priložnosti, da bi se v tem, v čemer se hvalijo, izkazali kakor mi. Zakaj taki so krivi apostoli, slepivi delavci, ki si nadevajo podobo Kristusovih apostolov. In ni čuda, kajti sam satan se spreminja v angela luči. Ni torej nič posebnega, če se tudi njegovi služabniki spreminjajo v služabnike pravice; njih konec pa bo po njihovih delih.

Zopet pravim: Nihče naj ne misli, da sem nespameten; če pa vendar, me tudi kakor nespametnega sprejmite, da se tudi jaz kaj malega pohvalim. Kar govorim v tej zadevi hvale, ne govorim po Gospodu, temveč kakor v nespameti. Ker se mnogi hvalijo po mesu, se bom še jaz hvalil. Saj radi prenašate nespametne, ker ste pametni. Prenašate namreč, če vas kdo usužnjuje, če vas kdo ujeda, če vam kdo jemlje, če se kdo povišuje, če vas kdo v obraz bije. V nečast pravim: smo bili pač slabotni!

V čemer si pa kdo kaj upa - v nespameti govorim - si tudi jaz upam: So Hebrejci? Jaz sem tudi. So Abrahamov zarod? Jaz tudi. So Kristusovi služabniki? - V nespameti govorim - jaz še bolj: s trudi čez mero, z ječo čez mero, z ranami v izobilju, v smrtni nevarnosti pogostoma. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat sem bil šiban, enkrat kamnan, trikrat se je z menoj ladja razbila, eno noč in en dan sem prebil na odprtem morju. Mnogokrat sem bil na potih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati; v trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti.

Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo?

SPEV (Gal l,11.12; 2 Kor 11, 10.7)

Evangelij, ki sem ga jaz oznanil, ni človeški; * zakaj jaz ga tudi nisem prejel od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa.

Kakor gotovo je v meni Kristusova resnica, tako sem vam oznanjal božji evangelij; * zakaj jaz ga tudi nisem prejel od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa.

Sv. Ignacij Lojolski (1491-1556), ustanovitelj Družbe Jezusove, duhovni pisatelj in voditelj

 

Ignacij je zelo rad bral posvetne in izmišljene povesti, ki so opisovale izredna dela slavnih mož. Kakor hitro je okreval, je prosil, naj mu dajo takih knjig, da bi si z njimi krajšal čas. Toda v tej hiši niso imeli nič takega berila. Zato so mu dali knjigo, ki je imela naslov »Kristusovo življenje«, in še eno z naslovom »Cvetje svetnikov«. Obe sta bili pisani v domačem jeziku.

S pogostnim branjem teh dveh knjig je nekako vzljubil to, o čemer sta pisali. Večkrat je prešel od branja teh knjig k razmišljanju o rečeh, ki jih je v prejšnjih časih bral. In spet se je prepuščal ničevim mislim, v katerih se je prej pogosto zaustavljal, in mnogim drugim, kakor so mu pač prihajale.

Tedaj pa ga je v svojem usmiljenju Bog obiskal. Navdihnil mu je tudi misli v zvezi z branjem omenjenih dveh knjig. Ko je namreč prebiral življenje Kristusa, našega Gospoda, in življenje svetnikov, je sam pri sebi takole razmišljal: »Kaj če bi jaz storil, kar je storil sv. Frančišek? Ko bi delal, kar je delal sv. Dominik?« Taka razmišljanja so trajala dolgo časa. Potem pa so se mu povrnile spet tiste ničeve in posvetne misli in tudi v njih se je zadrževal dolgo časa. Misli so se vrstile in trajale vsaka po več ur.

Vendar je bil med temi mislimi razloček. Ko je razmišljal o posvetnih rečeh, je v njih užival; ko pa jih je utrujen pustil, se je čutil žalostnega in pustega. Kadar pa je premišljeval o spokornih delih, kakršna so delali svetniki, je čutil v srcu veliko tolažbo, ne le, ko je o tem razmišljal, temveč je bil vesel v srcu tudi še potem. Tega razločka pa sam niti ni opazil niti cenil, dokler se mu niso nekega dne odprle duhovne oči. Tedaj se je začudil nad to razliko in je iz lastnega izkustva spoznal, da se ga je po enih mislih lotevala žalost, po drugih pa veselje. To je bilo njegovo prvo spoznanje, ki ga je imel o božjih rečeh. Ko je pozneje začel duhovne vaje, je bilo razsvetljenje in spoznanje o razločevanju duhov prvo, kar je učil svoje tovariše.

 

SPEV (1 Pt 4,11.8)

Če kdo govorí, govôri kakor božje besede. Če kdo služi, naj služi kakor z močjo, ki jo daje Bog, * da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu.

Predvsem imejte močno ljubezen med seboj * da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu.