Brevir za 28. avgust 2024

[S]

[D]

1 Odpev Ljubim te, Gospod, moja moč in moj rešitelj.

2 Odpev Gospod me je rešil, ker me ljubi. 

3 Odpev Luč upanja mi prižigaš, Gospod, in temo razsvetljuješ.

Iz knjige preroka Jeremija (2, 1-13.20-25)

 

Prišla mi je Gospodova beseda: Pojdi, kliči Jeruzalemu na ušesa! Tako govori Gospod: Spominjam se miline tvoje mladosti, ljubezni tvoje zaročne dobe, ko si hodil za menoj v puščavi, v deželi, kjer se ne seje. Sveta posest je bil Izrael Gospodu, prvina njegovih pridelkov. Kdor je to jedel, je moral trpeti; nesreča ga je zadela, govori Gospod. Poslušajte Gospodovo besedo, hiša Jakobova in vse rodovine Izraelove hiše!

Tako govori Gospod: Kaj so našli vaši očetje krivičnega na meni, da so odstopili od mene, da so šli za ničevimi maliki in postali sami ničevi? Niso vprašali: »Kje je Gospod, ki nas je pripeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, v deželi pustinje in nevarnih globeli, po deželi, pusti in mračni, po deželi, po kateri nihče ne hodi in kjer noben človek ne prebiva?« Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. Vi pa ste prišli in oskrunili mojo deželo, in mojo dediščino spremenili v gnusobo. Duhovniki niso vprašali: »Kje je Gospod?« čuvarji postave me niso poznali in voditelji so odpadli od mene. Preroki so prerokovali v Baalovem imenu; za onemoglimi maliki so hodili.

Še zato vas obtožujem, govori Gospod, in otroke vaših otrok obtožujem. Pojdite vendar na otoke Kitijcev in poglejte! Pošljite v Kedar in natančno poizvedujte in poglejte, ali se je zgodilo kaj takega! Ali je zamenjal kateri narod svoje bogove? In ti sploh niso bogovi! A moje ljudstvo je zamenjalo svojega veličastnega Boga za onemogle malike.

Osupnite nad tem, nebesa, in silno se zgrozite, govori Gospod. Saj je dvojno hudobijo storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode.

Že davno je tega, kar si zlomil svoj jarem, svoje vezi raztrgal in dejal: »Ne maram ti služiti!« A na vsakem visokem griču, pod vsakim zelenim drevesom si se sklanjal kot blodnica.

Jaz sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se vendar sprevrgel v sprijeno viničje? Četudi bi se umival s sodo in bi si jemal premnogo luga: tvoja krivda ostane umazana pred mano, govori vsemogočni Gospod. Kako moreš reči: »Nisem se omadeževal, za Baali nisem hodil!« Glej na svoje početje v dolini, pomisli, kaj si storil!

Hitra kamela, ki križa svoja lastna pota, divja oslica, vajena puščave, ki sapo lovi v divjem poželenju. Kdo zadrži njeno gonitev? Kdor koli jo poželi, se mu ni truditi, jo najde ob času njene gonitve. Varuj svojo nogo, da se ne zbosi, in svoje grlo, da se ne užeja! Ti pa praviš: »Nemogoče! Ne! Zakaj tujce ljubim in pojdem za njimi!«

 

SPEV (Jer 2, 21; Mt 21, 43; Iz 5, 7)

Zasadil sem te kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se sprevrgel v sprijeno viničje? * Zato se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.

Upal sem na pravico, pa glej, krivica; na pravičnost, pa glej, brezpravnost! * Zato se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.

[L]

Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl - kakor je bilo že oko moje duše slabo - ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremenljivo luč; ali to ni bila navadna, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor da bi bila iste vrste, samo da večja, ki bi le svetila neskončnokrat močneje in zaobjemala vesoljni prostor s svojo velikostjo. Ne, to ni bila tista luč, bila je druga, čisto druga kot vse telesne luči. Tudi ni stala tako nad mojim duhom, kakor plava olje na vodi, ne kakor visi nébes nad zemljo, bila je marveč višje vrste, ker me je sama ustvarila, in jaz nižje, ker sem po njej nastal. Kdor pozna resnico, pozna njo.

O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Ti si moj Bog, k tebi zdihujem noč in dan. Ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi, da bi mi ti pokazal, kako v resnici biva, kar si mi kazal, le da jaz še nisem bil tisti, ki bi bil videti mogel. Zakaj tvoj silni žar, ki se je izlival name, mi je slepil in odbijal slabotno oko in vztrepetal sem v ljubezni in grozi: in videl sem, da sem daleč od tebe v krajini nesličnosti, in bilo mi je, ko da slišim tvoj glas iz višine: »Kruh velikih sem: zrasti pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame.«

In iskal sem pot, kako bi si pridobil moč, ki bi bil sposoben po njej tebe uživati. Ali nisem je našel, prav dokler se nisem oprijel Srednika med Bogom in ljudmi, človeka Kristusa Jezusa, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke, in nas kliče in govori: Jaz sem pot in resnica in življenje. On je primešal mesu jed, ki sem bil za nje uživanje preslab, zakaj Beseda je meso postala, da bi se tvoja modrost, po kateri si vse ustvaril, izpremenila naši otroški nebogljenosti v mleko.

Kesno sem te vzljubil, Lepota, večno davna in večno nova, kesno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal in nelepa spaka sem se poganjal za lepimi liki, ki si jih ustvaril. Z menoj si bil, jaz s teboj ne. Daleč od tebe so me držale stvari, ki bi sploh ne bivale ne, ko bi v tebi ne bile. Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladko zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.

 

O Resnica, luč mojega srca, naj mi ne govori moja tema! Blodil sem, pa sem se tebe spomnil. * In zdaj, glej, se vračam hropeč in od žeje koprneč k tvojemu studencu.

Naj ne bom sam sebi življenje: slabo sem živel iz sebe, zdaj se v tebi oživljam. * In zdaj, glej, se vračam hropeč in od žeje koprneč k tvojemu studencu.

Molimo. Gospod Bog, prenovi svojo Cerkev v duhu svetega škofa Avguština, da bomo hrepeneli po tebi, viru prave modrosti, in iskali samo tebe, začetnika večne ljubezni.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[L]

Pesem

Slavni duhovnik, prvak učenikov,
zvesti služabnik, bleščiš se v nebesih,
z vednostjo svetiš in vero ohranjaš
Cerkvi vesoljni.

 

Zbori najvišji naj dajejo hvalo
Bogu, ki tebe izbral je za škofa,
z milostjo svojo do dna te napolnil,
k sebi pritegnil.

 

Vero si branil, jo skrbno razlagal,
zmote zavračal si z bistro besedo,
nravno življenje si vneto prenavljal
z jasnim učenjem.

 

Cerkev si vodil, pastir neutrudni,
vzor vsem duhovnim, učitelj menihom,
k Bogu privedi še nas vse slabotne
s svojo priprošnjo.

 

Hvala in čast ti, presveta Trojica,
vse je življenje se vate poglabljal
Avguštin sveti, naj zdaj za nas prosi
v sreči nebeški. Amen.

 

[D]

1 Odpev V tvoji luči, Gospod, nam vse postaja svetlo.

2 Odpev Velik si, Gospod, preslaven v svoji moči.

3 Odpev Vzklikajte Bogu z veselim glasom.

[S]

Spev z odpevom

[L]

Odpev k Hvaljen Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.

[S]

[L]

Gospod Bog, prenovi svojo Cerkev v duhu svetega škofa Avguština, da bomo hrepeneli po tebi, viru prave modrosti, in iskali samo tebe, začetnika večne ljubezni.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[D]

Opoldne 1 

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (1 Pt 1,15–16)
Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedênju. Zakaj pisano je: »Sveti bodite, ker sem jaz svet.«

– Tvoji duhovniki naj živijo pravično,
– tebi posvečeni naj se radujejo.
 

Molimo. Vsemogočni in usmiljeni Bog, po tvoji dobroti se smemo opoldne odpočiti. Ozri se dobrotno na delo, ki smo ga opravili; popravi v njem, kar je zgrešeno, in pomagaj nam, da ga bomo končali, kot je tebi všeč.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

Slavni duhovnik, prvak učenikov,
zvesti služabnik, bleščiš se v nebesih,
z vednostjo svetiš in vero ohranjaš
Cerkvi vesoljni.

 

Zbori najvišji naj dajejo hvalo
Bogu, ki tebe izbral je za škofa,
z milostjo svojo do dna te napolnil,
k sebi pritegnil.

 

Vero si branil, jo skrbno razlagal,
zmote zavračal si z bistro besedo,
nravno življenje si vneto prenavljal
z jasnim učenjem.

 

Cerkev si vodil, pastir neutrudni,
vzor vsem duhovnim, učitelj menihom,
k Bogu privedi še nas vse slabotne
s svojo priprošnjo.

 

Hvala in čast ti, presveta Trojica,
vse je življenje se vate poglabljal
Avguštin sveti, naj zdaj za nas prosi
v sreči nebeški. Amen.

 

[D]

1 Odpev Ti me varuješ, Gospod, ne bojim se nikogar.

2 Odpev Koprnim po tvoji bližini, Gospod; nikar se pred menoj ne skrivaj.

3 Odpev Kristus je prvorojenec vsega stvarstva, med vsemi zavzema prvo mesto.

[S]

[L]

Odpev k Moja duša Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. Vabil si in klical, dokler nisi premagal moje gluhote.

Odpev k Moja duša Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. Vabil si in klical, dokler nisi premagal moje gluhote.

[S]

[L]

Gospod Bog, prenovi svojo Cerkev v duhu svetega škofa Avguština, da bomo hrepeneli po tebi, viru prave modrosti, in iskali samo tebe, začetnika večne ljubezni.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.