Brevir za 27. september 2019

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

 

Za duhovnika:
Duhovniški si ogenj v njem zanetil,
poklical v službo si ga in posvetil,
da kot predstojnik svetil bi občestvu:
duhovnik na veke.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 34,1–2.3c.9–19.22–23.27–28 Gospod rešuje v preganjanju

Gospod, nastopi zoper vse, ki me obdolžujejo, *

bojuj se zoper té, ki me napadajo.

Bodi mi za ščit in čelado, *

pridi in mi pomagaj.

Reci moji duši: *

»Jaz sem tvoja rešitev.« —

 

Moje srce se bo radovalo v Gospodu *

in se njegove pomoči veselilo.

Vsak utrip mojega srca ti kliče: *

»Gospod, kdo bi enak bil tebi?« 

Ti rešuješ bednega iz rok močnejšega, *

ubožca in zapuščenega iz rok izkoriščevalca. —

 

Vstale so lažnive priče, *

dolžijo me, česar nisem storil.

Dobro mi vračajo s hudim, *

zapuščen sem in razočaran. —

Ko so bili moji tožniki bolni, *

sem se zanje postil in molil.

Žaloval sem kakor za prijatelja in brata, *

trpel sem zanje kot za svojo mater. —

 

Ko sem obnemogel, se pa oni veselijo *

in se zbirajo zoper mene. 

Zahrbtno me napadajo in neprestano mučijo, *

zasmehujejo me, sovražijo in zaničujejo. —

– Sin moj, ohrani moje besede.
– Spolnjuj moje zapovedi in boš živel.

 

Deseti dan prvega meseca, v petindvajsetem letu našega pregnanstva, v štirinajstem letu po zavzetju mesta, prav ta dan je prišla Gospodova roka nadme in me pripeljala tja. V božjem videnju me je pripeljal v Izraelovo deželo ter me spustil na silno visoko goro. Na njej je bila zgradba, podobna mestu.

Ko me je tja pripeljal, glej, je bil tam mož, ki je bil videti kakor iz brona. Imel je v roki laneno vrvico in merilno palico, stal pa je pri vratih. Mož me je ogovoril: »Sin človekov, glej s svojimi očmi in poslušaj s svojimi ušesi! Pazi na vse, kar ti pokažem! Kajti zato si bil sem pripeljan, da ti pokažem. Oznani Izraelovi hiši vse, kar vidiš!«

Nato me je peljal k vratom, ki so gledala proti vzhodu. In glej, veličastvo Izraelovega Boga je prišlo od vzhoda. Njegovo šumenje je bilo kakor šumenje velikih voda, in zemlja je žarela od njegovega veličastva. Prikazen, ki sem jo videl, je bila kakor prikazen, ki sem jo videl, ko je prišel, da uniči mesto; tudi je bila kakor prikazen, ki sem jo videl ob reki Kobaru. In padel sem na obraz. Gospodovo veličastvo pa je vstopilo pri vzhodnih vratih v tempelj. Duh me je vzdignil in me pripeljal na notranji dvor. In glej, tempelj je bil napolnjen z Gospodovim veličastvom.

Slišal sem, kako je nekdo iz templja govoril z menoj, medtem ko je mož še vedno stal poleg mene. Rekel mi je: »Sin človekov, to je prostor mojega prestola, kraj za stopala mojih nog, kjer bom vekomaj prebival med Izraelovimi sinovi. Izraelova hiša ne bo več skrunila mojega svetega imena, ne oni sami, ne njih kralji, s svojim malikovanjem in s svojimi kraljevimi mrliči sredi sebe, ko so postavili svoj prag poleg mojega praga in svoj podboj poleg mojega podboja, tako da je bila le stena med menoj in njimi. Tako so oskrunjali moje sveto ime s svojimi gnusobami, ki so jih počenjali, tako da sem jih pokončal v svoji jezi. Zdaj pa bodo odpravili izpred mene svoje malikovanje in mrliče svojih kraljev, da bom vekomaj prebival v njih sredi.

Ti pa, sin človekov, opiši Izraelovi hiši tempelj, njegovo podobo in njegov načrt, da se sramujejo zaradi svojih krivd. Kadar se bodo sramovali vsega, kar so počenjali, popiši tempelj in njegovo opravo, njegove izhode in njegove vhode, vso njegovo podobo, vse njegove zakone; vso njegovo obliko in vse njegove postave jim naznani, in jim zapiši pred njih očmi, da se bodo držali vseh njegovih predpisov in vseh njegovih zakonov in jih spolnjevali! To je postava za tempelj: na vrhu gore bodi ves njegov okraj krog in krog presvet! Glej, to je postava za tempelj!

Reci uporni hiši, Izraelovi hiši: Tako govori vsemogočni Gospod: Dosti vam bodi vseh vaših gnusob, hiša Izraelova! Tujce neobrezanega srca in neobrezanega telesa ste vodili v moje svetišče, da so skrunili moj tempelj, ko ste darovali mojo hrano, tolščo in kri, in tako razdrli mojo zavezo z vsemi svojimi gnusobami. Službe v mojem svetišču niste sami opravljali, ampak ste postavili one, da opravljajo službo v mojem svetišču. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Noben tujec, ki je neobrezanega srca in neobrezanega telesa, ne sme stopiti v moje svetišče, nobeden izmed vseh tujcev, ki prebivajo med Izraelovimi sinovi.«

SPEV (Ezek 43, 4.5; prim. Lk 2, 27)

Gospodovo veličastvo je vstopilo pri vzhodnih vratih v tempelj. * In glej, tempelj je bil napolnjen z Gospodovim veličastvom.

Starši so prinesli dete Jezusa v tempelj. * In glej, tempelj je bil napolnjen z Gospodovim veličastvom.

Sv. Vincencij Pavelski (1581-1660), voditelj lazaristov in usmiljenih sester v skrbi za uboge in zapuščene

 

Revežev ne bomo cenili po njihovi zunanji obleki in uglajenosti, in tudi ne po duhovnih sposobnostih, ki se zdi, da jih imajo; saj so dostikrat bolj nevzgojeni in zaostali; a če boste gledali nanje v luči vere, boste spoznali, da predstavljajo božjega Sina, ki je hotel biti ubog. Čeprav namreč tedaj, ko je trpel, skoraj ni bil podoben človeku in je postal za pogane nespamet, za Jude pa pohujšanje, je vendar s tem postal oznanjevalec evangelija ubogim. Poslal me je oznanjat evangelij ubogim. Enakega mišljenja moramo biti tudi mi in delati tisto, kar je delal Kristus: skrbeti namreč moramo za uboge, jih tolažiti, jim pomagati in priporočati drugim.

Kristus je hotel priti na svet ubog; za učence si je izbral uboge može, sam je postal služabnik ubogih in se je tako enačil z ubogimi, da je dejal: karkoli dobrega ali hudega storite revežem, bom sprejel, kot da je meni storjeno. Ko Bog ljubi uboge, ljubi seveda tudi tiste, ki uboge ljubijo: če ima namreč kdo koga rad, se njegovo čustvo ljubezni raztegne tudi na tiste, ki ljubljenemu izkazujejo prijateljstvo ali usluge. Zato tudi sami upamo, da nas bo Bog zaradi revežev ljubil. Ko torej reveže in uboge obiskujemo, skušajmo imeti razumevanje zanje in tako sočustvujmo z njimi, da bomo čutili kot apostol, ki pravi: Vsem sem postal vse. Zavzeti se moramo, da bomo zaradi skrbi in bede bližnjega globoko ganjeni Boga prosili, naj nas navda s čustvom usmiljenja in sočutja, naj z njim naša srca napolni in jih polna ohrani.

Službi ubogih moramo dajati prednost pred vsem drugim in se ji nemudoma posvetiti. Če je v času molitve treba kakšnemu revežu nesti zdravilo ali pomoč, lahko mirne duše greste k njemu; delo, ki ga morate opraviti, darujte Bogu, kot da bi bili pri molitvi. Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.

Ko torej opustite molitev, da greste na pomoč kakšnemu bolniku, revežu, ne pozabite, da prav s tem služite Bogu. Ljubezen je večja kot vsa pravila in k njej mora biti vse usmerjeno; ker je torej tako visoka gospa, je treba narediti, kar ukazuje. Z obnovljeno srčno ljubeznijo izkazujmo torej usluge revežem in iščimo tiste, ki so najbolj zapuščeni, ker so naši gospodje in gospodarji.

 

SPEV (1 Kor 9,19.22; Job 29, 15-16)

Čeprav sem od vseh neodvisen, sem se vsem uslužil, slabotnim sem postal slaboten. * Vsem sem postal vse, da bi jih vsekakor nekaj rešil.

Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga; oče sem bil ubogim. * Vsem sem postal vse, da bi jih vsekakor nekaj rešil.