Brevir za 27. junij 2008

Iz prve Samuelove knjige (25, 14-24.28-39)

Tiste dni je Nabalovi ženi Abigaili eden izmed hlapcev sporočil: »Glej, David je poslal iz puščave sle pozdravljat našega gospoda; pa jih je ozmerjal.

A ti možje so bili zelo dobri do nas in nam niso nič žalega storili. Nič nam ni zmanjkalo ves čas, dokler smo hodili z njimi, ko smo bili na polju. Kot zid so bili okoli nas noč in dan ves čas, ko smo v njihovi bližini pasli ovce. Zdaj torej premisli in glej, kaj ti je storiti! Kajti hudo je sklenjeno zoper našega gospoda in zoper vso njegovo hišo. Sam pa je prehudoben, da bi mogel kdo z njim govoriti.«

Abigaila je hitro vzela dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovac, pet meric opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev, jih naložila na osle ter naročila svojim hlapcem, ne da bi svojemu možu Nabalu kaj povedala: »Pojdite pred menoj; glejte, jaz pridem za vami!« Ko je za goro skrita na oslu jezdila, glej, ji je prišel David s svojimi možmi nasproti, tako da jih je srečala. David je ravno menil: »Zastonj sem torej varoval temule vse njegovo imetje v puščavi, da nič ni manjkalo od vsega, kar je bilo njegovega; on pa mi vrača hudo za dobro. Tako naj stori Bog Davidovim sovražnikom in tako še pridene, če pustim do jutra kaj moškega od vsega, kar je njegovega!«

Ko je Abigaila zagledala Davida, je hitro stopila z osla, padla pred Davidom na obraz in se poklonila do tal. Padla mu je k nogam in rekla: »Odpusti, prosim, pregrešek svoji dekli! Kajti Gospod bo mojemu gospodu gotovo ustanovil trajno hišo, ker moj gospod bije Gospodove boje. Naj se torej ne najde nič hudega na tebi ves čas tvojega življenja. Če bi se kdo vzdignil, da bi te preganjal in ti stregel po življenju, naj bo tvoje življenje, moj gospod, ohranjeno v zboru živih pri Gospodu, tvojem Bogu! A življenje tvojih sovražnikov naj vrže kakor s prače! Ko bo Gospod dal mojemu gospodu vse dobro, kar je obljubil, in te postavil za vojvoda čez Izraela, tedaj te, moj gospod, to ne bo peklo in ti srca težilo, da bi bil po nedolžnem kri prelil in bil sam sebi, moj gospod, storil pravico. Ko potem Gospod nakloni mojemu gospodu srečo, spomni se svoje dekle.«

David je govoril Abigaili: »Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki te je danes poslal meni naproti! Hvaljena bodi tvoja modrost in hvaljena bodi ti sama, ki si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in si nisem storil pravice z lastno roko! Toda, kakor resnično živi Gospod, Izraelov Bog, ki me je obvaroval, da ti nisem storil nič žalega: ko bi mi ne bila hitro prišla naproti, bi ne ostalo Nabalu do jutranjega svita nič moškega!« Potem je David sprejel iz njene roke, kar mu je prinesla, in ji rekel: »Pojdi v miru domov! Glej, uslišal sem te in se ozrl nate.«

Ko je Abigaila prišla k Nabalu, glej, je imel v svoji hiši gostijo, kakor kraljevo gostijo. Nabal je bil dobre volje in že zelo pijan. Zato mu ni nič povedala, ne majhnega ne velikega, do jutranjega svita. Ko se je pa Nabal zjutraj iztreznil od vina, mu je njegova žena to povedala. Tedaj mu je srce v njegovem telesu omrtvelo, bil je kakor kamen. Po kakih desetih dneh pa je Gospod udaril Nabala, da je umrl. Ko je David slišal, da je Nabal umrl, je rekel: »Hvaljen bodi Gospod, ki je moje osramočenje na Nabalu kaznoval in svojega služabnika obvaroval hudega! Gospod je Nabalovo hudobijo obrnil na njegovo glavo!«

Odlok Kongregacije svetih obredov o potrditvi češčenja (5. januarja 1938)

Po tem božjem opozorilu svetega evangelija je z vso modrostjo ravnala sveta Ema, krška grofica. Čeprav je imela veliko premoženje, ni postala ošabna, ni zaupala v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam v obilju daje vse, kar potrebujemo. Bila je bogata zemeljskih dobrin, a še bolj dobrih del, zato je dobrine z lahkim srcem razdajala in jih delila z drugimi, uporabljala jih je tako, da je molila Boga v njegovih darovih, in jih varno shranjevala tam, kjer bi jih vedno lahko našla.

Le malo vemo iz njenega življenja, kar pa se je ohranilo do naših časov, dovolj in še preveč dokazuje, kako so prebivalci Krke in sosednjih dežel z nekakšnim pametnim čutom častili Emo kot svetnico.

Ema se je rodila v plemeniti družini grofov iz Brež na Koroškem v drugi polovici 10. stoletja. Poročila se je z Viljemom, mejnim grofom Savinjske marke, a že pred letom 1016 je postala vdova. Dvajset let pozneje, ko je v vojski padel tudi njen sin Viljem, je podedovala upravo nad vsem velikim premoženjem in bogastvom, ki ga je pa velikodušno porabila v dobro ljudstva in Cerkve. Z odobritvijo salzburškega nadškofa je postavila in oskrbela devet župnijskih cerkva. V kraju Krka je ustanovila samostan in cerkev za redovnice sv. Benedikta in ga bogato obdarila. Poskrbela je tudi, da je nadškof ustanovil drug samostan za menihe v admontski dolini. Poročajo, da je umrla 29. junija 1045, pokopana pa je v cerkvi v Krki, ki jo je sama zgradila. Ko so leta 1174 postavili novo krško stolnico, so Emino truplo prenesli in spoštljivo shranili v veliki in prelepi že urejeni kripti.

V 13. stoletju je nedvomno izpričano, da so jo že častili kot svetnico in da so ljudje radi romali na njen grob. Poročajo, da je na njeno priprošnjo Bog delal številne čudeže, ki so popisani v skoraj sodobni listini. V naslednjem stoletju je bil že sestavljen liturgični oficij v njeno čast. Vse to očitno dokazuje, da so Emo častili v bogoslužju vsaj že v 14. stoletju, da so imeli mašo njej v čast in da so jo klicali za svetnico … Cesar Friderik III. in koroški plemiči so leta 1466 prosili papeža Pavla II., naj bi začel apostolski postopek za ugotovitev Eminega svetništva. Papež je nato ustanovil komisijo treh kardinalov, ti pa so za preiskavo poverili sekovskega in ljubljanskega škofa ter opata v Št. Lambertu in Vetrinju. Že naslednje leto je bila preiskava končana, ugotovitve pa so poslali v Rim istemu papežu, toda politične zmede so preprečile nadaljnji postopek.

Češčenje blažene Eme pa je vedno bolj rastlo, posebej slovesno so 1745 obhajali sedemstoletnico njene smrti. Bogoslužni praznik, ki so ga že obhajali v krški škofiji, so tedaj s papeževim dovoljenjem razširili tudi v drugih škofijah. V zadnjih letih pa so zbrali številne dokumente, da bi češčenje, ki ga izkazujejo sv. Emi, odkar ljudje pomnijo, apostolski sedež tudi uradno potrdil … Kongregacija svetih obredov je na svoji redni seji dne 4. januarja 1938 pozitivno odgovorila na postavljeni dvom glede češčenja, papež Pij XI. pa je naslednji dan sklep kongregacije odobril in potrdil.