Brevir za 27. februar 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 36   Usoda dobrih in hudobnih

Ne vznemirjaj se zaradi hudobnih, *

ne zavidaj hudodelcem.

Posušili se bodo naglo kakor trava, *

zveneli bodo kakor mlado zelenje. —

 

Upaj v Gospoda in delaj dobro, *

da boš varno živel v domači deželi.

Vesêli se v Gospodu, *

izpolnil ti bo vse želje. —

 

Izroči svojo pot Gospodu, *

upaj vanj in skrbel bo zate.

Dal bo, da kakor luč zasije tvoja pravičnost *

in tvoja pravica kakor sonce opoldne. —

 

Pomiri se v Gospodu in vanj zaupaj, *

ne razburjaj se, če malopridnež uspeva.

Nehaj se jeziti in premagaj togoto, *

nikar se ne srdi, da te jeza v greh ne zavede. —

 

Hudobneži bodo iztrebljeni, *

kateri pa v Gospoda zaupajo, bodo deželo posedli.

Še malo in ne bo več grešnika, *

iskal boš njegov prostor, pa ga ne boš našel.

Krotki bodo deželo posedli *

in mir uživali v obilju. —

Grešnik pripravlja hudo pravičnemu, *

z zobmi škriplje zoper njega.

Gospod pa se mu posmehuje, *

ker ve, da je blizu dan njegovega konca. —

 

Grešniki izdirajo meče *

in napenjajo svoje loke,

hočejo pobiti siromaka *

in pomoriti tiste, ki hodijo po pravi poti.

A njih meč se bo zadrl v njih lastna srca, *

zdrobili se bodo njihovi loki. —

 

Bolje je malo, kar ima pravični, *

kakor veliko bogastvo hudobnih.

Hudobni bodo svojo moč izgubili, *

pravične pa Gospod podpira. —

 

Gospod skrbi za življenje poštenih, *

njih dediščina ostane na veke.

Ne bodo osramočeni v času nesreče, *

ne bodo stradali v dnevih lakote. —

 

Grešniki zvenejo kakor cvetje na polju, *

kakor dim izginejo Božji sovražniki.

Krivični jemlje na posodo in ne vrača, *

pravični pa je usmiljen in radodaren. —

 

Od Boga blagoslovljeni bodo deželo posedli, *

od Boga prekleti bodo pokončani.

Gospod utrjuje pravičnemu človeku korake *

in ga vodi varno do cilja.

Ne obleži, četudi pade, *

ker ga Gospod drži za roko. —

 

Od mladih let še nisem doživel, *

da bi bil zapuščen pravični.

Postaral sem se, a še nisem videl, *

da bi njegovi otroci prosili kruha.

Vedno je usmiljen in rad posoja, *

njegovi potomci so blagoslovljeni. —

 

Ogibaj se hudega in delaj dobro, *

pa boš ostal na veke.

Gospod ljubi pravičnost *

in ne zapusti svojih zvestih.

Nepošteni bodo uničeni, *

izginil bo zarod brezbožnih.

Pravični bodo posedli deželo *

in v njej prebivali na veke. —

- Zdaj je čas milosti,

- zdaj so dnevi zveličanja.

Izraelovi sinovi so odrinili iz Elima in prišli v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele.

Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.«

Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so dnevno nabrali.«

Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele. Zjutraj pa boste videli veličastvo Gospodovo. Kajti slišal je vaše godrnjanje zoper Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate zoper naju?« In Mojzes je dejal: »Po tem, da vam bo Gospod dal zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim ste godrnjali zoper njega. A kaj sva midva? Ni zoper naju vaše godrnjanje, ampak zoper Gospoda.« Mojzes je rekel Aronu: »Povej vsej občini Izraelovih sinov: ,Pristopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!'« Ko je Aron govoril vsej občini Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi in, glej, veličastvo Gospodovo se je prikazalo v oblaku.

Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov; povej jim torej: ,Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.'« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je padla rosa okoli šotorišča. Ko pa je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti. To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje za svojo hrano: en gomor za vsakega, po številu vaših oseb. Vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šotoru.«

Izraelovi sinovi so storili tako in so nabrali eden več, drugi manj. In so merili na gomor; kdor je več nabral, ni imel preveč, in kdor je manj nabral, ni imel premalo: vsak je nabral, kolikor je potreboval za svojo hrano. Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v obljudeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele.

 

SPEV (Modr 16, 20; Jan 6, 32)

Svoje ljudstvo si živil z angelsko jedjo in jim dajal iz nebes brez truda pripravljen kruh, * ki ima vsakršno slast in se prilega vsakemu okusu.

Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes, * ki ima vsakršno slast in se prilega vsakemu okusu.

Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

Kličem te, Gospod, hitro mi pomagaj. Tako moremo reči vsi. Ne pravim tega jaz, to govori ves Kristus v pomenu skrivnostnega telesa. Je pa to govoril tudi kot človeška oseba. Ko je živel na zemlji, je Kristus molil kot človeška oseba, molil je k Očetu kot oseba s telesom, in to tako, da je celo potil krvavi pot. Takole beremo v evangeliju: Molil je še bolj goreče in njegov pot je postal kakor kaplje krvi. Kaj pomeni ta kri iz njegovega telesa drugega kot trpljenje mučencev celotne Cerkve?

Kličem te, Gospod, hitro mi pomagaj. Čuj moj glas, ko vpijem k tebi! Misliš, da je s tem klicanje pri kraju, ko praviš: Kličem te? Klical si, a nikar se ne čuti varnega. Ko je stiske konec, se klicanje neha. Če pa stiska Cerkve in celotnega Kristusovega telesa traja do konca časov, je treba reči ne le: Kličem te, hitro mi pomagaj, ampak tudi: Čuj moj glas, ko vpijem k tebi. Moja molitev naj se dviga kakor kadilo in moje roke kot ob večerni daritvi. Sleherni kristjan ve, da to običajno razumemo o naši Glavi sami. Ko se je dan nagnil, je Gospod prostovoljno daroval svoje življenje na križu, da ga znova prejme. Tudi v tem primeru smo bili simbolično v njem navzoči. Kateri del njega je visel na lesu, če ne tisti, ki ga je sprejel od nas? Kako bi se sicer moglo zgoditi, da bi Oče zapustil edinega Sina, če je z njim vred en sam Bog? Tako pa je na križ pribil našo slabost, da bi bil, kot pravi apostol, naš stari človek z njim križan, in je zaklical s človeškim glasom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

To torej je večerna daritev: Gospodovo trpljenje, njegov križ, daritev v naše zveličanje, Bogu prijetna žrtev. Ta večerna žrtev je v njegovem vstajenju postala jutranja daritev. Molitev iz vernega srca pa se dviga kot kadilo iznad oltarja. Vonj nobenega kadila ni prijetnejši od Gospodovega vonja: in tak vonj imajo vsi, ki verujejo.

Vemo torej - kot pravi apostol -, da je bil naš stari človek s Kristusom vred križan, da bi telo greha bilo uničeno in bi ne bili več sužnji greha.

 

SPEV (Gal 2,19-20)

S Kristusom sem križan. * Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.

Živim v veri v božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe. * Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.