Brevir za 27. februar 2017

Gospod, odpri moje ustnice,

Ps 99 Veselje prihajajočih v svetišče

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče.

Védite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce.

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Ko nočni vlada mračni čas,
nas kliče blagovesti glas,
prihaja ženin, vabi nas,
vladar sveta, Gospod neba.

 

Družice pametne gredo
naproti mu, ko bliža se,
s prižganimi svetilkami
se ženina radujejo.

 

Nespametne ga zamudé,
ker luči so jim ugásnile,
zaman na vrata trkajo,
zaprto zanje je nebo.

 

Pripravljeno naj bo srce
in v njem naj svetla luč gori,
veselo čaka, da Gospod
povabi nas na svatbe čas.

 

Podéli nam, o Kristus Kralj,
kraljestva svojega sijaj,
kjer iz srca prepevali
ti bomo hvalo vekomaj. Amen.

 

2. Med letom podnevi
Prepevamo ti, Kristus, ki živiš
v svetnikih, milost jim in moč deliš,
ki vlivaš v duše mir in kažeš pot
ljubezni nam.

 

Kar sveti, tebi zvesti, zmorejo,

storijo, govorijo, sklenejo,
po tvoji le ljubezni to store,
ki vodi jih.

 

Nakloni mir, utrdi vero nam
odpusti grehe nam, ozdravi nas,
privedi nas do srečne večnosti
v nebeški raj.

 

Kot večnemu Očetu vse nebo
in sveti vsi Zveličarju pojó,
tako naj Svetega Duha časti
vse zemlje krog. Amen.

Ps 72   Zakaj pravični trpi

 

Kako dober je Bog pravičnim, *

njim, ki so čisti v srcu.

Jaz bi se skoraj spotaknil, *

malo je manjkalo, da nisem padel.

Ko sem videl srečo grešnikov, *

sem hudobnežem zavidal. —

 

Dobro jim gre, nič jim ne manjka, *

zdravi so, ne muči jih bolezen.

Človeške skrbi jih ne tarejo, *

ni jim treba trpeti kakor drugim. —

 

Z domišljavostjo se ponašajo kakor z ogrlico, *

brezobzirnost jim je kakor vsakdanja obleka.

Zaliti obrazi izžarevajo krivico, *

iz srca jim vrejo neumnosti.

Rogajo se in počenjajo hudobijo, *

zviška grozijo z nasiljem. —

 

S svojim govorjenjem se zaletavajo v nebesa, *

s svojim jezikanjem blatijo ljudi po vsej zemlji.

Zato ljudje drvijo za njimi *

in se zaslepljeni sprašujejo:

»Kje je vendar Bog, da nič ne vidi, *

zakaj se Najvišji za to ne zmeni?«

Da, takšni so ošabni grešniki, *

dobro se jim godi in so vedno srečni. —

Premišljam, ali sem svoje srce zaman ohranil čisto *

in svoje roke neomadeževane.

Saj ves čas trpim nadloge, *

vsak dan imam svojo pokoro. —

 

Vendar če bi rekel: »Še jaz bom tako govoril,« *

bi se izneveril veri naših očetov.

Skušal sem to skrivnost doumeti, *

a je bilo pretežko zame.

Ko pa sem stopil v tvoje svetišče, *

sem spoznal končno usodo hudobnih.

Hodijo sicer po gladki poti, *

toda ta vodi v pogubo. —

 

Kako hitro lahko padejo, *

izginejo in se pogubijo!

Kot se razblinijo sanje, ko se zbudimo, *

tako ti, Gospod, razpršiš njihove načrte. —

Ko sem se vznemirjal zaradi grešnikov, *

sem bil zares nespameten.

Ko sem si gnal k srcu njihovo srečo, *

sem bil kot žival, ki ničesar ne razume.

Zdaj pa želim vedno le s teboj ostati, *

ti me dobrotno držiš za roko.

Vodil me boš po svoji previdnosti *

in me končno sprejel v svojo slavo. —

 

Koga potrebujem v nebesih razen tebe? *

Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji.

Telo in duša mi koprnita po tebi, *

ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke.

Kdor se oddaljuje od tebe, je na poti v pogubo, *

kdor ne ostane v tebi, izgubi življenje.

Jaz pa sem srečen, če sem v tvoji bližini; *

zato se ti z veseljem izročam v varstvo.

Javno in povsod bom oznanjal *

tvoja čudovita dela. —

– Kako prijetne so tvoje besede, Gospod,
– bolj kot med prijajo mojim ustom.

 

Zgodilo se je nekega dne, da so prišli božji sinovi in stopili pred Gospoda; tudi satan je prišel med njimi in stopil pred Gospoda.

Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Gospod je rekel satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega. Še vedno je utrjen v svoji pobožnosti. Ti pa si me zaman nadražil zoper njega, da bi ga uničil.« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Koža za kožo, človek da za svoje življenje vse, kar ima. Toda stegni le svojo roko in se dotakni njegovega telesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!« Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki bodi, le življenje mu ohrani!«

In satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba z nevarnim uljesom od podplatov njegovih nog do temena. Ta si je vzel črepinjo, da se je strgal z njo; pri tem je sedel na smetišču.

Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti? Boga prekolni in umri!« Pa ji je odgovoril: »Govoriš kakor neumnica. Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.

Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifaz Temanejec, Baldad Suhejec in Sofar Naamatejec. Dogovorili so se namreč skupno, da pojdejo ter mu izrazijo sožalje in ga potolažijo. Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so začeli glasno jokati: pretrgali so vsak svoje oblačilo in natresli prahu na svoje glave. Potem so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika.

SPEV (Ps 37, 2.3.4.12)

Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi, kajti tvoje šibe so me udarile. * Moje telo je ena sama rana zaradi tvojega srda.

Moje rane se studijo mojim prijateljem in znancem. * Moje telo je ena sama rana zaradi tvojega srda.

Sv. Gregor Veliki (ok. 540-604), benediktinski opat, ki je 590 postal papež in vodil Cerkev v času langobardskih vpadov, s spisi zelo vplival v srednjem veku

 

Ko je Pavel spoznal v sebi bogastvo božje modrosti, a je hkrati ugotavljal krhkost svojega telesa, je dejal: Ta zaklad nosimo v glinastih posodah. Glej, tudi blaženi Job se je zavedal, kako mu glinasto posodo njegovega telesa razjedajo uljesa, toda mu niso mogla prizadeti zaklada njegove duše. Po telesu je bil ves poln ran kakor razpokana posoda, v duši pa se mu je množil zaklad modrosti, tako da je privrela na dan z besedo: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega? Dobro imenuje božje darove, bodisi zemeljske bodisi večne; hudo pa nesreče tega življenja, o katerih pravi Gospod po preroku: Jaz sem Gospod in drug nobeden, ki delam luč in ustvarjam temo in napravljam mir in povzročam zlo.

Jaz delam luč in ustvarjam temo. Medtem ko nesreče tega življenja zavijajo človeka kakor v temo, se mu v duši jasni spoznanje velikih duhovnih doživetij. Jaz napravljam mir in povzročam zlo. Medtem ko nam lepota ustvarjenih stvari podeljuje mir, se nam sprevržejo v bolečino, ko neredno poželimo po njih. Zaradi greha pridemo v spor z Bogom, zato je prav, da nas nesreče spet povedejo v spravo z njim. Kadarkoli se namreč ustvarjena dobrina spremeni nam v trpljenje, se prerojeni spet ponižno vračamo k Stvarniku miru.

Občudovanja vredna je Jobova pronicavost duha, ko zavrača trditve svoje žene: Če smo dobro prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?

Vsekakor je v nesreči velika tolažba spomin na prejete Stvarnikove dobrote. Nobena nesreča nas ne more spraviti v obup, če se spomnimo na tolažbo, ki so nam jo dali Gospodovi darovi. Zato je zapisano: V času blagostanja ne pozabi na nesrečo, v času stiske pa pomisli na srečne dneve.

Kdorkoli živi v izobilju, pa ga ni strah nesreče, se bo od uživanja prevzel v samopašnosti. Komur pa pod težo nesreč ni v tolažbo spomin na prejete dobrote, ga bo strl obup.

Zato je treba povezati oboje, tako da eno podpira drugo. Spomin na blagostanje naj blaži trpljenje, nezaupanje in strah pred nesrečo pa naj brzdata uživanje zemeljskih dobrin. Blaženi Job je torej potrt od bolečin mislil na nekdanjo srečo in dejal: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega?

SPEV (Job 2, 10; 1, 21-22)

Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli? Gospod je dal in Gospod je vzel; kakor je bilo Gospodu všeč, tako se je zgodilo. * Bodi češčeno Gospodovo ime!

Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami in ni nič nespodobnega rekel proti Bogu. * Bodi češčeno Gospodovo ime!

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Obdarjaš z lučjo nas, Gospod,
ki se razliva vsepovsod
in v novi dan se razprostre,
ko nočne minejo teme.

 

Danica prava si svetá,
a ne kot zvezde bledi svit,
ki novi nam naznanja dan
in tek njen skoraj je končan.

 

Svetlejši si, kot je zlato,
ki sonce z njim prižge nebo,
ti vidiš nam do dna srcá
in v hipu razsvetliš duha.

 

Naj čistost našega srca
obvlada poželjivo slo,
da tudi naše bo telo
svetišče Svetega Duha.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

Iz 42,10–16  Pesem Bogu, zmagovalcu in rešitelju

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegovo hvalo do kraja zemlje.

Naj ga slavi morje in kar se v njem giblje, *

otoki in njih prebivalci.

Glasno naj vzklika puščava in njena naselja *

in vsi, ki tam prebivajo.

Prebivalci gorá, hvalite Gospoda, *

z vrha planin mu vriskajte.

Povsod naj doni slava Gospodu, *

hvalijo naj ga tudi daljne dežele. —

 

Gospod nastopa v vsej svoji moči, *

prevzema ga volja do zmage.

Kot junak se pokaže pred svojimi sovražniki, *

z močnim glasom zakliče: —

 

»Dolgo sem molčal in potrpežljivo čakal, *

zdaj pa vpijem kakor v porodnih bolečinah.

Uničim in opustošim hribe in doline, *

posušim vse zelenje.

Rečne struge spremenim v otoke *

in močvirje v suho zemljo.

Slepe povedem po poti, ki je ne poznajo, *

po neznanih stezah jih popeljem.

Temo pred njimi spremenim v svetlobo, *

hrapavo pot izgladim v ravnino.« —

Ps 134,1–12  Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

 

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Kratko berilo  (Jdt 8,21b–23)
Spomnite se, kako so bili naši očetje skušani, da se izkaže, ali res časte svojega Boga. Spomniti se morate, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah preskušen postal Božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti.

Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Pojte mu novo pesem.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Odpev k Hvaljen Hvaljen Gospod, ki nas je obiskal in odrešil.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Hvaljen Gospod, ki nas je obiskal in odrešil.

Kristus rad usliši vse, ki vanj zaupajo. Prosímo ga in mu kličimo:

Gospod, obilno je tvoje usmiljenje,

– zahvaljujemo se ti za neizmerno ljubezen, s katero nas ljubiš.

Ti z Očetom neprestano deluješ v svetu,

– vse prenovi v moči Svetega Duha.

Nam in našim bratom odpiraj oči,

– da bomo danes prepoznali v življenju tvojo čudovito roko.

Danes nas spet kličeš v svojo službo,

– naj kot oskrbniki tvoje mnogotere milosti služimo bratom in sestram.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog, stvarnik sveta, človeku si izročil zemljo, naj jo varuje in obdeluje, in silne moči narave, da se jih poslužuje. S tvojo pomočjo naj danes zvesto delamo v tvojo slavo in blagor bližnjega.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118, 129–136   (XVII)  Hvala Božji postavi

 

Tvoja postava, Gospod, je čudovita, *

z veseljem jo hočem spolnjevati.

Spoznanje tvoje volje nas razveseljuje, *

poučuje neizkušene. —

 

Željno čakam in poslušam, *

kar koprnim po tvoji besedi.

Obrni se k meni in se me usmili, *

kakor delaš s tistimi, ki te ljubijo. —

 

S svojo besedo vodi moje korake, *

naj me ne prevzame nobena hudobija.

Nasilja ljudi me reši, *

da se bom držal tvoje zapovedi. —

 

Bodi milostljiv svojemu služabniku, *

úči me svojih zakonov.

Solze mi vrejo iz oči od bridkosti, *

ker se ljudje ne držijo tvoje postave. —

Ps 81   Obsodba krivičnih sodnikov

 

Bog spregovori v zboru prvakov, *

sredi sodnikov izreče sodbo: —

 

»Doklej boste sodili krivično *

in podpirali pravdo hudobnih?

Branite slabotne in sirote, *

prisojajte pravico preprostim in ubogim.

Osvobajajte stiskane *

in iz rok izkoriščevalcev rešujte reveže. —

 

Sodniki so nevedni in v temi hodijo, *

majejo se vsi temelji zemlje.

Jaz sem mislil, da ste kakor bogovi, *

da imate veljavo Najvišjega.

Toda umrli boste kakor vsak človek, *

padli kot katerikoli izmed voditeljev.

O Bog, vzdigni se in sodi zemljo; *

tvoja so vsa ljudstva. —

Ps 119 Hrepenenje po miru

V svoji stiski kličem Gospoda, *

gotovo me bo uslišal. —

 

Gospod, reši me lažnivih ustnic *

in obvaruj zvijačnega jezika.

Kdo more ukrotiti krivični jezik, *

ostre puščice lokostrelca in žareče oglje? —

 

Gorje mi, ker živim v teh divjih krajih *

in bivam v teh brlogih.

Predolgo sem že med tem ljudstvom, *

med ljudmi, ki mir sovražijo.

Zagovarjam mir in spravo, *

oni pa netijo prepire. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Izvir si luči, Bog, in sama luč
poslušaj naših prošenj glas,
iz duš preženi grehov težki mrak,
razsvetli nas.

 

Končali delo tega dneva smo,
ti si obvaroval nas hudega,
iskreno se ti zahvaljujemo
za vsak tvoj dar.

 

Zašlo je sonce in je spet večer,
naj tista luč nam sije zdaj v srce,
ki osrečuje zbore angelske
na vekomaj.

 

Kar smo grešili, obžalujemo,
odpusti, Kristus, nam usmiljeno,
da bomo čisti preživeli noč
po milosti.

 

Očetu bodi slava večnemu
in Sinu, tudi Duhu Svetemu,
Trojici sveti, Bogu vsa oblast
na vekomaj. Amen.

Ps 135 Velikonočna pesem

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

resnično je dober.

Boga edinega hvalite, *

resnično je dober. 

Gospoda vseh gospodov hvalite, *

resnično je dober. —

 

Samo on dela velike čudeže, *

resnično je dober.

Naredil je nebo z modrostjo, *

resnično je dober.

Utrdil je zemljo nad vodami, *

resnično je dober.

Ustvaril je nebesne luči, *

resnično je dober.

Sonce, da gospoduje dnevu, *

resnično je dober.

Luno in zvezde, da gospodujejo nôči, *

resnično je dober. —

V Egiptu je pokazal moč na prvorojencih, *

resnično je dober.

Izpeljal je svoje ljudstvo iz Egipta, *

resnično je dober.

S svojo močjo in previdnostjo ga je vodil, *

resnično je dober. —

 

Razdelil je Rdeče morje na dvoje, *

resnično je dober.

Skozi sredo morja je peljal svoje ljudstvo, *

resnično je dober.

Rešil ga je faraona in njegove vojske, *

resnično je dober. —

 

Svoje ljudstvo je vodil skozi puščavo, *

resnično je dober.

Ponižal je velike kralje, *

resnično je dober.

Premagal je mogočne vladarje, *

resnično je dober.

Dal nam je v last njih deželo, *

resnično je dober.

V last svojemu izvoljenemu ljudstvu, *

resnično je dober. —

 

Spomnil se nas je, ko smo bili ponižani, *

resnično je dober.

Osvobodil nas je naših sovražnikov, *

resnično je dober.

Vsemu, kar je živo, daje kruha, *

resnično je dober. —

 

Boga nebes in zemlje hvalite, *

resnično je dober. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Kratko berilo  (1 Tes 3,12–13)
Gospod naj vas obogati in obilno napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakršni smo tudi mi do vas, da tako vaša srca utrdi, da bodo v svetosti brez graje pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus Kristus z vsemi svojimi svetimi.

Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Kakor se dviga kadilo pred teboj.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Odpev k Moja duša Moja duša naj te vedno poveličuje, moj Bog.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Moja duša naj te vedno poveličuje, moj Bog.

Jezus ne zapusti nikogar, ki vanj zaupa. Zato ga ponižno prosímo:

Kristus, Gospod, ki nas razsvetljuješ, razsvetli svojo Cerkev z lučjo svoje resnice,

– naj oznanja narodom veliko skrivnost učlovečene ljubezni.

Ohrani duhovnike in vse služabnike svoje Cerkve,

– naj bodo vsi, ki učijo druge, sami zvesti v tvoji službi.

Pomagaj zakoncem z obilno milostjo,

– da bodo čim popolneje predstavljali skrivnost tvoje Cerkve.

S svojo krvjo si človeštvu prinesel mir,

– odvračaj od nas zlo nesloge in šibo vojske.

Podeli vsem rajnim odpuščanje grehov,

– naj se po tvojem usmiljenju spočijejo med svetniki.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Jezus, ostani z nami, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil. Spremljaj nas na poti, daj nam goreče srce in vzbujaj v nas upanje, da bomo v Božji besedi in v lomljenju kruha skupaj z našimi brati spoznali tebe, ki z Bogom Očetom v občestvu Svetega Duha živiš in kraljuješ vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 85 Molitev ubogega v nesreči

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Gospod, nagni se k meni in me usliši, *

zakaj ubog sem in nesrečen.

Ker sem ti zvest, me varuj, *

reši svojega služabnika. —

 

Ti si moj Bog, moje edino upanje, *

usmili se me, Gospod, neprestano te kličem.

Razvesêli, Gospod, svojega služabnika, *

k tebi se obračam.

Dober si in odpuščaš, *

poln usmiljenja do vseh, ki te kličejo. —

 

Čuj mojo molitev, *

poslušaj mojo prošnjo.

V svoji stiski te kličem, *

saj me boš uslišal. —

 

Gospod, ni tebi enakega, *

tvoja dela so neprekosljiva.

Prišli bodo vsi narodi, ki si jih ustvaril, *

molili te bodo in slavili.

Ti si mogočen in delaš čudeže, *

resnični Bog si ti edini. —

 

Svojo pot mi pokaži, *

da bom zvest tvoji resnici.

Naj bo moje srce iskreno, *

da ti bom v spoštovanju služil.

Slavil te bom z vsem svojim srcem, *

poveličeval tvoje ime na veke.

Velika je tvoja ljubezen do mene, *

rešil si me večne pogube. —

 

Zoper mene so se vzdignili sovražniki, *

ne ozirajo se na Boga in mi strežejo po življenju.

 

Ti, Gospod, si milostljiv in usmiljen, *

potrpežljiv in poln ljubezni.

Ozri se name, usmili se svojega služabnika, *

daj svojo moč sinu svoje dekle. —

 

Izkaži mi ljubezen, nasprotnike pa ponižaj, *

naj vidijo, da mi ti pomagaš in me tolažiš.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,9-10)

Bog nas je namenil, da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl, da bi mi z njim živeli, naj bedimo ali spimo.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, podeli nam za zdravje potrebni počitek. Kar smo danes s trudom sejali, naj rodi sadove za večnost.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.