Brevir za 26. november 2021

Gospod, odpri moje ustnice,

Ps 99 Veselje prihajajočih v svetišče

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče.

Védite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce.

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

 

Sredi nočne je temine
zdaj petelin že zapel,
upanje budi se v duši:
nov spet dan bo zdaj prišel.
Duh se naš h Gospodu dviga,
da ga moli in časti.

 

Kristus, kakor luč mogočna
si prišel med nas na svet,
ko so vladale temine
in je molk objemal vse,
ko so nam stvari se zdele,
kot da mrtve bi bile.

 

Ti budiš nas zdaj iz spanja
hudobije, grešnosti,
luč nam vračaš za življenje,
da se duh osvobodi,
moč nam iz nebes naklanjaš,
ki življenje prerodi.

 

Slava večnemu Očetu,
slava tebi, Božji Sin,
čast in hvala ti, Duh Sveti,
večni, troedini Bog,
ti naš mir si, luč, življenje,
ti si naša sreča vsa. Amen.

 

Zdaj z nami bodi, o Gospod,
Očeta večnega odsvit,
brez tebe, ki ustvarjaš svet,
zajel bi nas tesnobni strah.

 

Naj Sveti Duh nas razsvetli,
naj pride v nas in v nas živi,
tedaj sovražnik premeten
zapeljeval nas bo zaman.

 

Naj sredi dnevnih opravil,
ki pač življenje terja jih,
brez vsake krivde bi bili
pokorni tvojim zákonom.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 37   Molitev skesanega grešnika v veliki stiski

 Od daleč so stali vsi njegovi znanci (Lk 23,49).

Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi *

in ne pokôri me v svojem srdu.

Tvoje šibe so me udarile, *

tvoja težka roka me je zadela. —

 

Zaradi tvojega srda je moje telo ena sama rana, *

bolečina mi kljuje v kosteh zaradi mojih grehov.

Moja krivda mi sega čez glavo *

kakor težko breme, ki ga ne morem nositi. —

Moje rane se vnemajo in zaudarjajo *

zavoljo moje nespameti.

Potrt sem čez mero, *

sključen sem in ves dan tavam okrog prežalosten. —

 

Moja ledja so polna vnetja, *

nič zdravega ni na mojem telesu.

Silno sem potrt in izčrpan, *

tako mi je hudo, da kar tulim. —

 

Gospod, ti poznaš vse moje hrepenenje, *

moje vzdihovanje ti ni prikrito.

Srce mi razbija in moč me zapušča, *

luč mojih oči mi ugaša. —

 

Moje rane se studijo prijateljem in znancem, *

sorodniki se me izogibajo.

Tisti, ki mi strežejo po življenju, *

premišljajo, kako bi se me znebili.

Želijo mi hudo in grozijo s smrtjo, *

nenehno snujejo zvijače. —

Kakor gluh sem in ne poslušam, *

kakor nem svojih ust ne odpiram.

Sem kot tisti, ki nič več ne dojema *

in se ne more braniti. —

 

Gospod, moj Bog, le v tebe zaupam, *

ti boš govoril zame.

Moji sovražniki naj se ne veselijo moje nesreče; *

ko me vidijo na tleh, naj ne slavijo svoje zmage. —

 

Ne morem zdržati, *

moja bolečina me muči brez prenehanja.

Priznavam svojo krivdo, *

žalosten sem zaradi svojega greha. —

 

Mnogo jih je, ki me brez vzroka sovražijo, *

in postajajo vedno močnejši.

Vračajo mi hudo za dobro, *

napadajo me, ker se potegujem za pravico. —

 

O Gospod, moj Bog, nikar me ne zapusti, *

ostani mi ob strani.

Hiti mi pomagat, *

moj Gospod in moja rešitev. —

– Silno hrepenim po tvoji pomoči,
– po tvoji pravični besedi.

 

To je, preljubi, že drugo pismo, ki vam ga pišem; v obeh z opominjanjem dramim vaše iskreno mišljenje, da se spomnite besed, ki so jih napovedali sveti preroki, in zapovedi Gospoda in Zveličarja, ki so jo oznanili vaši apostoli. Vedite predvsem to, da bodo v poslednjih dneh s posmehom prišli posmehovalci, ki bodo živeli po svojem poželenju in govorili: »Kje je obljuba njegovega prihoda? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo, kakor je bilo od začetka stvarjenja.«

Prikrito je namreč njim, ki to hočejo, da sta bila zdavnaj nebo in zemlja, ki je nastala iz vode in po vodi z božjo besedo; po teh je bil tedanji svet v povodnji pokončan. Sedanje nebo in zemlja sta pa po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi.

Eno pa naj vam, preljubi, ne bo prikrito, da je en dan pri Gospodu kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša obljube, kakor nekateri menijo, da je to odlašanje, marveč potrpi z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi se vsi spokorili. Prišel bo pa Gospodov dan kakor tat; tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju raztopile, zemlja in dela na njej pa bodo zgorela.

Ker bo torej vse to tako razpadlo, kakšni morate biti v svetem vedenju in pobožnosti, ko pričakujete in pospešujete prihod božjega dne, zaradi katerega bo nebo v ognju razpadlo in se bodo prvine v požaru raztopile. Čakamo pa po njegovi obljubi novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost.

Ker tega pričakujete, preljubi, si torej prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru; in potrpljenje našega Gospoda imejte za zveličanje, kakor vam je z dano mu modrostjo pisal tudi naš preljubi brat Pavel, kakor tudi v vseh pismih, ko v njih o tem govori; v njih so težko umljive nekatere stvari, ki jih nevedni in neutrjeni prevračajo, kakor tudi druga pisma, v svojo lastno pogubo.

Vi torej, preljubi, ki to naprej veste, se varujte, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti; rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in na dan večnosti. Amen.

SPEV (Iz 65,17.18; Raz 21, 5)

Glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo. Veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim. * Glej, vse delam novo.

Jeruzalem preustvarim v radost in njegovo ljudstvo v veselje. * Glej, vse delam novo.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

 

Pomnimo, da moramo izvrševati ne svojo, marveč božjo voljo, kakor nam je Gospod vsak dan zapovedal moliti. Kako napak je in kako narobe, če prosimo, naj se njegova volja zgodi, ko pa nas Bog s tega sveta pokliče in povabi, nismo takoj poslušni ukazu njegove volje. Ustavljamo se in upiramo in se damo kakor trmasti sužnji z žalostjo in nejevoljo vleči pred Gospodovo obličje in gremo odtod le po pritisku sile, ne iz voljne poslušnosti, pa vendar hočemo, da nas nagradi z nebeškim plačilom, ko neradi pridemo k njemu. Čemu tedaj molimo in prosimo, naj pride nebeško kraljestvo, če nas ujetništvo na zemlji veseli? Čemu s pogostnimi molitvami prosimo in želimo, naj skoraj napoči dan kraljestva, če bolj želimo in silneje hrepenimo služiti tukaj hudiču kot kraljevati s Kristusom.

Ko svet sovraži kristjana, kaj ljubiš tega, ki te sovraži, in ne hodiš rajši za Kristusom, ki te je odkupil in te ljubi? Janez v svojem pismu kliče in govori in svari, naj ne ljubimo sveta in ne živimo po mesenem poželenju: Ne ljubite sveta ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni v njem Očetove ljubezni. Zakaj, karkoli je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči in napuh sveta, ki ni od Očeta, marveč od svetnega poželenja. In svet preide in njegovo poželenje; kdor pa vrši voljo božjo, ostane vekomaj. Bodimo, ljubi bratje, rajši s čistim srcem, kar Bog hoče. Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost, ki pride. Pokažimo, da smo, kar verujemo.

Preudarjati moramo, ljubi bratje, in neprestano premišljevati, da smo se svetu odpovedali in da samo kot tujci in popotniki nekaj časa tukaj živimo. Veselimo se dneva, ki bo vsakemu odkazal njegovo stalno bivališče, ki nas bo vzel odtod, nas oprostil svetnih vezi in privedel nazaj v raj in kraljestvo. Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi, ko hiti čez morje k svojcem, srčno želel ugodnega vetra, da bi mogel čim prej objeti svoje drage? Očetnjava nam je raj; očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in tečemo, da bi mogli videti domovino, pozdraviti očete? Veliko število naših dragih nas ondi pričakuje, številen in močan zbor staršev, bratov, otrok po nas hrepeni, že brez skrbi za svojo rešitev, a še v skrbi za naše zveličanje. Kakšno skupno veselje njim in nam, če jim pridemo pred oči, pridemo v njih objem! Kakšna radost v nebeškem kraljestvu, kjer ni strahu pred smrtjo, kakšna silna in neminljiva blaženost, kjer je življenje večno! Tam je apostolov slavni zbor, tam radujočih se prerokov število, tam mučencev neštevilna množica, za zmago v slavnem boju in trpljenju venčana; tam so zmagoslavne device, ki so poželenje mesa in telesa z zdržnostjo pogumno ukrotile; tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so ubožcem hrano in miloščino deleč opravljali pravična dela, ki so spolnjujoč Gospodove zapovedi spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, s koprnečim srcem hitimo, da bi bili kmalu pri njih; da bi kmalu srečno prišli h Kristusu, želimo! To misel naj Bog v nas vidi, ta sklep našega srca in naše vere naj Gospod Kristus zagleda, ki bo dal bogatejše plačilo svoje sreče tistim, ki bodo bolj goreče hrepeneli po njem.

SPEV (Flp 3, 20-21; Kol 3, 4)

Naša domovina je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, našega Gospoda Jezusa Kristusa, * ki bo preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.

Ko se prikaže Kristus, naše življenje, takrat se boste tudi vi prikazali v slavi z njim, * ki bo preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Ti sama luč si, o Gospod,
in luči vir, nebo držiš
in vsem svetlobo milostno
deliš z očetovsko rokó.

 

Že v zarji zvezde ugašajo
in vedno bolj žari nebo,
iz jutranje meglè prši
in v travi rosa se iskri.

 

Razgublja nočna se tema
in zvezda je danica vzšla,
podoba Kristusa, Boga,
ki je nebeška luč sveta.

 

O Bog, ti dan si naših dni,
neskončna polnost luči si,
ti vsemogočen, eden si,
v skrivnosti sveti troedin.

 

Zveličar, zdaj te hvalimo
in kot Boga te molimo,
s teboj Očeta večnega,
enako Svetega Duha. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Hab 3,2–4.13a.15–19    Bog prihaja k sodbi

 

Gospod, razodel si mi svoje načrte, *

napolnil si mi dušo s svetim strahom.

Pokazal si mi delo odrešenja, *

ki ga uresničiš v bližnji prihodnosti.

Izvršiš ga v prihodnjih letih, *

v svoji pravičnosti se spomniš svojega usmiljenja.

Prihajaš kakor ob rešitvi iz Egipta *

in se razodevaš kakor na Sinajski gori. —

 

Tvoje veličastvo pregrinja nebesa, *

zemlja je polna tvoje slave.

Kakor luč se blesti tvoja svetloba, *

s svojimi žarki zakrivaš svojo vsemogočnost. —

 

Prišel si, da rešiš svoje ljudstvo, *

da rešiš svoje izvoljene.

V morje poženeš konje sovražnikov, *

da se pogreznejo v globokem vodovju.

Od groze se tresem, ko slišim *

in gledam stisko svojega ljudstva.

Vendar bom mirno počival ob dnevu stiske, *

ko pride ljudstvo, ki nas napade. —

 

Smokva namreč ne bo cvetela, *

na vinski trti ne bo grozdja.

Pridelek oljke bo odpovedal, *

polja ne bodo dajala hrane.

Ovce bodo iz staj odpeljali, *

v hlevih ne bo več živine. —

 

Vendar se bom veselil v Gospodu, *

se radoval v Bogu, svojem rešitelju.

Moja moč bo v Gospodu Bogu, *

gibčen bom kakor jelen. 

Kot zmagovalca me bo vodil po višinah, *

od veselja bom prepeval. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Kratko berilo  (Ef 2,13–16)
Zdaj ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekdaj daleč, blizu prišli po Kristusovi krvi. Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega, novega človeka ter posredoval mir in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu, s tem da je na njem uničil sovraštvo.

Gospoda najvišjega kličem, izkazuje mi dobrote.
— Gospoda najvišjega kličem, izkazuje mi dobrote.

Iz nebes naj mi pomaga in me reši.
— Gospoda najvišjega kličem, izkazuje mi dobrote.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospoda najvišjega kličem, izkazuje mi dobrote.

Odpev k Hvaljen Odrešenik nas bo obiskal po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Odrešenik nas bo obiskal po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Molimo Kristusa, ki se je daroval po Svetem Duhu s svojo krvjo Očetu, da bi očistil našo vest vseh mrtvih del. Iskreno izpovejmo:

Začetek novega dne si nam naklonil,

– naj začnemo po tvoji milosti tudi novo življenje.

Vse si ustvaril, za vse skrbiš in ohranjaš,

– naj v vsaki stvari odkrivamo tvojo ljubezen.

S svojo krvjo si zapečatil novo in večno zavezo,

– naj ji ostanemo zvesti s spolnjevanjem tvojih zapovedi.

Ko si visel na križu, sta pritekli iz tvoje strani kri in voda,

– s tem zveličavnim studencem izmij naše grehe in razvesêli svojo Cerkev.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, podeli nam, da bomo hvalnice, ki jih sedaj opravljamo tebi v čast, skupaj s tvojimi svetimi še lepše peli v večnosti.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,73–80 (X)       Hvala Božji postavi

 

Tvoja roka me je naredila in izoblikovala, *

daj mi pamet, da spoznam tvojo voljo.

Tvoji zvesti me bodo z veseljem gledali, *

ker zaupam v tvojo besedo. —

 

Vem, Gospod, da so tvoji odloki pravični, *

vem, da si me po pravici ponižal.

Tvoje usmiljenje naj me potolaži, *

kakor si mi obljubil. —

 

S svojo ljubeznijo me poživi, *

tvoja postava je moje veselje.

Prevzetne naj bo sram, ko me stiskajo po krivici, *

jaz pa bom premišljeval tvoje zapovedi. —

 

Naj se mi pridružijo vsi, ki te ljubijo *

in priznavajo tvoje ukaze.

Naj popolnoma živim po tvojih zapovedih *

in ne bom osramočen nikoli. —

Ps 58,2–5.10–11.17–18   Molitev zoper sovražnike

 

Moj Bog, otmi me sovražnikov, *

reši me mojih napadalcev.

Iztrgaj me iz rok hudodelcev, *

krvoločnih ljudi me obvaruj.

Strežejo mi po življenju, *

z veliko silo me napadajo.

Nedolžen sem in brez krivde, *

pa se vendar zbirajo zoper mene. —

 

Gospod, vstani in hiti pomagat; *

vate zaupam, moja moč in moja obramba.

Moj Bog, moj rešitelj, na pomoč mi pridi; *

naj slavim zmago nad njimi. —

 

Tvojo moč bom opeval in poveličeval tvoje usmiljenje, *

ker si me v stiski varoval in branil.

Tebi, moj Bog, bom brenkal na strune, *

ti si moj rešitelj, moja moč in ljubezen. —

Ps 59   Molitev po porazu

 

O Bog, zavrnil si nas in nas razpršil, *

razsrdil si se na nas, a zdaj se k nam obrni.

Zamajal si deželo, da se je razklala; *

zaceli njene razpoke, da se ne poruši.

Svojemu ljudstvu si poslal hude nesreče, *

kar mešalo se mu je od velike bridkosti. —

 

Vsem, ki te ljubijo, si zavetje, *

v njem so varni pred sovražnikom.

Pomagaj nam s svojo desnico in nas usliši, *

da bomo rešeni, ker nas ljubiš. —

 

Bog nam govori iz svojega svetišča: *

»Jaz bom slavil zmago in si osvojil vse dežele.

Moje ljudstvo je krona moje glave *

in žezlo mojega kraljestva.

Podvržem si narode, *

k nogam si položim vsa ljudstva.« —

 

Kdo nas popelje prek zidovja, *

kdo nas povede v varno zavetje?

Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel, *

ker smo zaupali sami vase. —

 

Daj nam pomoč zoper sovražnike, *

zakaj ničeva je človeška podpora.

Z Bogom bomo delali junaštva, *

on bo poteptal naše sovražnike. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem med letom 

K večeru se nagiba dan,
naš delavnik je dokončan,
zato je prav, da molimo
in Bogu se zahvalimo.

 

Napor je dnevni zdaj minil,
ki zanj si, Kristus, nas najel;
zdaj delavcem v vinogradu
plačilo daj obljubljeno.

 

Obljubil slavo si neba,
ki bo vso večnost trajala;
že misel nanjo je v pomoč,
utrujene nas poživi.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 114 Zahvala

 

Ljubim Gospoda, ker me je uslišal, *

ko sem ga prosil.

Gospod se je sklonil k meni, *

kadarkoli sem ga klical. —

 

Zgrabile so me smrtne stiske, *

zašel sem v hude težave in nadloge.

Tedaj sem klical Gospoda: *

»Gospod, reši mi življenje.« —

 

Gospod je dober in pravičen, *

naš Bog je usmiljen.

Gospod varuje nebogljene, *

bil sem v nesreči in me je rešil. —

 

Umiri se, moja duša, *

Gospod je bil zame dober.

Otel mi je življenje pred smrtjo, *

obrisal solze in me obvaroval pred padcem.

Še bom živel na zemlji *

in bival v Božji bližini. —

Ps 120 Varuh Božjega ljudstva

 

Željno se oziram v višave, *

odkod mi pride rešitev.

Pomoč mi prihaja od Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo. —

 

Ne bo pustil, da ti spodrsne noga, *

ne bo zadremal, saj je tvoj varuh.

Gospod ne zaspi in ne zadremlje, *

on varuje Božje ljudstvo. —

 

Bog bo varoval tudi tebe, *

njegova desnica bo tvoja obramba.

Ne bo ti škodilo sonce podnevi, *

ne luna ponoči. —

 

Gospod te bo obvaroval vsega hudega, *

Gospod bo varoval tvoje življenje.

Gospod te varuje od rojstva do smrti, *

zdaj in na veke. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (1 Kor 2,7–10a)
Oznanjamo skrivnostno Božjo modrost, ki jo je Bog pred veki naprej določil v naše poveličanje in ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta. Ko bi jo bili namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne bili križali; ampak, kakor je pisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo,« je nam Bog razodel po svojem Duhu.

Kristus je za naše grehe umrl, da bi nas privedel k Bogu.
— Kristus je za naše grehe umrl, da bi nas privedel k Bogu.

Usmrčen po telesu, pa oživljen po duhu.
— Kristus je za naše grehe umrl, da bi nas privedel k Bogu.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus je za naše grehe umrl, da bi nas privedel k Bogu.

Odpev k Moja duša Spomni se, Gospod, svoje dobrote, kakor si obljubil našim očetom.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Spomni se, Gospod, svoje dobrote, kakor si obljubil našim očetom.

Kristusa, našega Gospoda, ki je usmiljeno in ljubeče brisal solze žalostnim, hvalímo ter ga z ljubeznijo in ponižnostjo prosímo:

Gospod Jezus Kristus, ponižane tolažiš,

– usmili se trpljenja revežev.

Begunce in izgnance vodi v svoji previdnosti,

– da se bodo vrnili v svojo zemeljsko domovino, nekoč pa prišli v nebeško.

Tvoja ljubezen naj premaga vse, ki nesrečno tavajo v grehih,

– naj se spravijo s teboj in tvojo Cerkvijo.

Usmiljeni Bog, poslušaj ječanje umirajočih,

– naj jim tvoj angel stoji ob strani in jih krepča.

Milostno reši naše umrle brate in sestre,

– naj dosežejo polnost tvojega odrešenja.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Sveti Bog, svojo neizrekljivo modrost si čudovito razodel v pohujšanju križa. Naj tako premišljujemo slavo Kristusovega trpljenja, da se bomo vedno hvalili s križem tvojega Sina, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati.

K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen