Brevir za 26. januar 2024

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 68,2–22.30–37   Gorečnost za tvojo hišo me razjeda

 

Potapljam se, o Bog, ti me reši, *

saj mi voda sega že do grla.

Pogrezam se v globoko močvirje, *

ne čutim več trdnih tal pod sabo.

Zašel sem v vodno globino *

in valovi me zagrinjajo.

Utrujen sem od prošenj, ves sem že hripav; *

oči mi pešajo, ko iščem Gospoda.

Takih, ki me sovražijo brez vzroka, *

je več kot las na moji glavi.

Močnejši od mene mi krivično nasprotujejo; *

kako naj vrnem, česar nisem ugrabil? —

 

O Bog, ti poznaš mojo nespamet *

in moje pregrehe ti niso prikrite.

Naj se ne spotikajo zaradi mene *

tisti, ki zaupajo vate, Gospod, Bog vsemogočni.

Naj ne zardevajo zaradi mene *

tisti, ki te ljubijo. —

 

Zaradi tebe sem se dal zasramovati, *

izgubil sem dobro ime pred vsemi.

Tujec sem postal svojim bratom, *

sinovi moje matere me nočejo poznati. —

 

Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, *

zato me zasmehujejo tisti, ki sramotijo tebe.

Pokorim se s postom, *

oni pa se norčujejo iz mene. —

 

Oblačim se v raševino, *

pa me zaničujejo.

Opravljajo me na cestah in trgih, *

še pijanci se norčujejo iz mene. —

Gospod, ob pravem času se v molitvah obračam k tebi, *

pomagaj mi po svoji veliki dobroti.

Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, *

iz vodnih globin me reši.

Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, *

naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. —

 

Usliši me, Gospod, neizmerna je tvoja dobrota; *

pomagaj mi, tvoja ljubezen je neskončna.

Svojemu ljubljencu izkaži svojo ljubezen, *

hitro me usliši, ker sem v stiski. —

 

Bodi mi blizu in me reši, *

osvobodi me mojih sovražnikov.

Ti veš, kako me zasramujejo, *

dobro poznaš moje zatiralce. —

 

Zasramovanje me je potrlo, *

bolečina me stiska pri srcu.

Pričakoval sem, da me bo kdo tolažil, *

a nikjer nisem našel sočutja.

V jed so mi dali strupenega žolča *

in žejnega so me napajali s kisom. —

– Gospod nas bo učil svojih potov.
– Hodili bomo po njegovih stezah.

 

Tiste dni je šel Mojzes ter govoril tele besede vsemu Izraelu. Rekel jim je: »Sto in dvajset let sem danes star; ne morem več odhajati in prihajati; tudi mi je Gospod rekel: ,Ne pojdeš čez ta Jordan.' Gospod, tvoj Bog, bo šel pred teboj; on bo pokončal pred teboj te narode, da prideš v njihovo posest; in Jozue pojde pred teboj, kakor je Gospod naročil. Gospod jim bo storil, kakor je storil Sehonu in Ogu, kraljema Amorejcev, in njuni deželi, ki jih je pokončal. Gospod vam jih bo izročil; storite jim povsem po zapovedi, ki sem vam jo dal! Bodite pogumni in hrabri, ne bojte se in ne trepetajte pred njimi! Kajti Gospod, tvoj Bog, pojde s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil.«

Tedaj je Mojzes poklical Jozueta in mu rekel vpričo vsega Izraela: »Bodi pogumen in hraber! Kajti ti boš popeljal to ljudstvo v deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati njihovim očetom, in ti jim jo boš razdelil v dedino. Gospod pojde pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in ne plaši!«

Mojzes je zapisal to postavo in jo izročil duhovnikom, Levijevim sinovom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in vsem Izraelovim starešinam. Mojzes jim je zapovedal: »Vsako sedmo leto v času odpustnega leta, na šotorski praznik, ko pride ves Izrael, da se prikaže pred obličjem Gospoda, svojega Boga, na kraju, ki ga izvoli, beri glasno to postavo pred vsem Izraelom! Zberi ljudstvo, može, žene, otroke in tujce, ki so v tvojih krajih! Naj jo slišijo in naj se nauče bati se Gospoda, vašega Boga, ter natančno spolnjevati vse besede te postave. Zlasti njihovi otroci, ki je še ne poznajo, naj jo slišijo in naj se nauče bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, ki jih boste preživeli v deželi, kamor greste čez Jordan, da jo prejmete v last.«

Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, bližajo se tvoji dnevi, da boš umrl. Pokliči Jozueta in stopita v shodni šotor, da mu dam svoja naročila!« Mojzes in Jozue sta šla ter stopila v shodni šotor. Tedaj se je Gospod prikazal v šotoru v oblačnem stebru, oblačni steber pa je stal pri vhodu v šotor.

Nunovemu sinu Jozuetu pa je naročil: »Bodi močan in hraber! Kajti ti boš pripeljal Izraelove sinove v deželo, ki sem jim jo s prisego obljubil, in jaz bom s teboj!«

SPEV (5 Mojz 31, 23.6; Preg 3, 26)

Bodi močan in hraber, kajti Gospod je tvoj Bog. * On pojde pred teboj; s teboj bo, nikar se ne boj!

Vanj boš zaupal in on te bo varoval. * On pojde pred teboj; s teboj bo, nikar se ne boj!

Sv. Janez Zlatousti (ok. 350-407) iz Antiohije, škof v Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti

Pavel, zaprt v ječi, je živel, kot da bi bil v nebesih. Udarce in rane je voljneje sprejemal kakor drugi ljudje častne nagrade. Težave ni nič manj ljubil kakor plačila, saj je menil, da so težave plačilo. Zato jih tudi imenuje milost. Pomisli tole: plačilo je bilo zanj biti razvezan in biti s Kristusom, živeti v telesu pa stalen boj. A zaradi Kristusa si je raje izvolil to zadnje, ker je bilo to zanj potrebnejše.

Biti zavržen od Kristusa je pomenilo zanj boj in bridkost, oziroma še nekaj več kot boj in bridkost; biti pri Kristusu pa plačilo. Zaradi Kristusa je Pavel imel raje prvo pred drugim. Morda utegne kdo pripomniti, da mu je vse to godilo zaradi Kristusa. Priznam to, namreč da je njemu to, kar povzroča nam malodušnost, stopnjevalo uživanje. Toda zakaj pripovedujem o nevarnostih in ostalih nadlogah? Zato ker je bil tudi Pavel zelo žalosten, kot je zapisal: Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo?

Prosim vas, nikakor Pavla zgolj ne občudujte, ampak tudi posnemajte tega vzornika v kreposti. Tako bomo osvojili enake vence. Ako se čudiš besedam, da boš za isto delo prejel enako plačilo kakor Pavel, poslušaj njega samega: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik, pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod. Ali ne vidiš, kako kliče vse v isto občestvo slave? Pred nami je torej ista krona slave, zato si vsi prizadevajmo, da bomo osvojili obljubljene dobrine.

Pri Pavlu ne upoštevajmo le veličine in izrednosti njegovih krepostnih dejanj in pripravljenosti ter dovzetnosti zanje, s čimer je prišel do tako velike slave. Mislimo tudi na to, da je bil tak kot mi, človek, deležen vsega, česar smo deležni mi. Tako se nam bodo težko izvedljive stvari zdele lahke in ne težavne. V tej kratki dobi življenja bomo s premagovanjem naporov in vztrajajoč do konca dosegli nevenljivi in nesmrtni venec po milosti in usmiljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Njemu gre slava in oblast, zdaj in vekomaj. Amen.

 

SPEV (1 Tim 6,11-12; Tit 2,1)

Človek božji, prizadevaj si za pravico, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost. * Bojuj dobri boj vere, sezi po večnem življenju.

Govori, kar je primerno zdravemu nauku. * Bojuj dobri boj vere, sezi po večnem življenju.

Odličen bil si oče in voditelj,
zato tvoj god zdaj vse slavi občestvo,
ti kot svetnik se veseliš v nebesih
ves srečen v Bogu.

 

Za škofa:
Duhovnika, vodnika, učenika
bila naloga ti je podeljena,
da svoje ljudstvo bi v nebesa vodil,
delil mu darove.

 

Zato prav vsi te prosimo ponižno,
da se ozreš na duše zadolžene,
izprosiš naših grehov oproščenje
pri Bogu v nebesih.

 

Bogú edinemu vsa čast in hvala,
v nebesih večna slava in zahvala,
ki s svojimi zakoni modro vodi
brezmejno vesolje. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Jer 14,17–21 Ljudstvo žaluje ob času lakote in vojske

 

Noč in dan pretakam solze, *

 jokati ne preneham.

Silna nesreča je zadela svéto mesto, *

 moje ljudstvo neizrečeno velika nadloga.

Če grem na polje, glej, z mečem pobite, *

 če pridem v mesto, glej, od lakote oslabljene.

Tudi preroke in duhovnike so odpeljali *

 v deželo, ki je ne poznajo.

 

Ali si popolnoma zavrgel svoje ljudstvo, *

 ali se ti sveto mesto studi?

Zakaj nas tepeš, *

ali ni upanja, da ozdravímo?

Upali smo na mir, pa ne pride nič dobrega, *

čakali, da ozdravímo, pa glej sama groza!

 

Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, *

 priznavamo krivdo svojih očetov.

Grešili smo zoper tebe, *

 zaradi tvojega imena naj ne bomo osramočeni.

Ne onečasti svetišča svoje slave, *

 spomni se in ne prelomi svoje zaveze z nami. —

Ps 99   Veselje prihajajočih v svetišče

 

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče. —

 

Vedite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce. —

 

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

 obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

 v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

 ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

 otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

 spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

 da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

 v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

 pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

 ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

 kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

 in naravnal na pot miru vse naše korake.

  —

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Ps 21   Trpljenje pravičnega in uslišanje

Jezus je z močnim glasom zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, *

zakaj si se oddaljil od mene?

Zakaj mi ne pomagaš, *

ali ne slišiš, ko vpijem od bolečine?

Moj Bog, ves dan te kličem in me ne uslišiš; *

še ponoči vpijem, a ni nobenega odmeva. —

 

Ti si Sveti, ti kraljuješ na veke, *

tebe hvali Božje ljudstvo.

V tebe so upali naši očetje, *

upali so in si jih osvobodil.

K tebi so klicali in si jih rešil, *

v tebe so upali in niso bili osramočeni. —

 

Jaz pa sem kakor črv in ne človek, *

ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.

Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo, *

z glavo majejo in govorijo:

»Zaupal je v Gospoda, naj ga reši, *

naj ga otme, če mu dobro hoče.« —

 

Vate zaupam že od rojstva, *

ti si moje upanje od detinstva.

Tebi sem bil posvečen, še preden sem bil rojen, *

ti si bil moj Bog že v materinem naročju.

Ne oddaljuj se od mene v stiskah in bodi mi blizu, *

nihče drug mi ne bo pomagal.  —

Mnogo zveri me obdaja, *

obkrožajo me divje živali.

Pred menoj odpirajo svoja žrela *

in rjovejo kakor grabežljivi levi.

Moje moči so se razlile kakor voda, *

moje kosti so se razklenile.

Srce mi je postalo kakor vosek, *

raztaplja se v mojih prsih.

Kakor črepinja je suho moje grlo, *

jezik se neba prijemlje, do smrti sem izčrpan. —

 

Mnogo nasprotnikov me je obdalo, *

drhal hudobnežev preži okoli mene.

Roke in noge so mi prebodli, *

vse svoje kosti bi mogel prešteti.

Oni me pa gledajo, *

pasejo oči na mojih mukah.

Razdeljujejo si moja oblačila *

in žrebajo za mojo suknjo. —

 

Gospod, ne oddalji se od mene, *

moja moč si, hiti mi pomagat.

Reši moje življenje smrti, *

da me zveri ne raztrgajo.

Iz levjega žrela me reši, *

varuj me pred krvoločnimi volkovi.

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, *

sredi zbora pravičnih te bom hvalil. —

Hvalite Gospoda vsi, ki se ga bojite, *

slavite ga vi, ki ste njegovo ljudstvo.

Služite mu v svetem strahu *

vsi, ki ste njegovi sinovi in hčere.

Gospod ni preziral revnega v bedi, *

svojega obličja ni odvračal od njega.

Vedno je uslišal njegove prošnje, *

ko se je s klici obračal k njemu. —

 

Hvalil ga bom v velikem zboru, *

spolnil bom svoje obljube vpričo teh, ki ga ljubijo.

Ubogi bodo jedli in se nasitili; *

vsi, ki ga iščejo, bodo hvalili Gospoda.

Veselili se bodo in vzklikali: *

»Naj vaša srca živijo na veke!«

Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, *

vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. —

 

Gospodovo je kraljestvo, *

on vlada nad narodi.

Samo njega bodo molili vsi, ki živijo na zemlji, *

njemu se bodo klanjali vsi umrljivi. —

 

Tudi jaz bom živel samo njemu, *

moji potomci mu bodo služili.

Prihodnjim rodovom bodo pripovedovali o njegovi svetosti *

in oznanjali bodo njegova mogočna dela. —

O Božji mož, kreposti zgled,
naj pesem naša te slavi,
saj s tem proslavljamo Boga,
ki te je z milostmi obdal.

 

Predobri večni je Pastir
z Očetom spravil nas ljudi,
zavezo z nami obnovíl,
ki nam prinaša večni mir.

 

Izbrala Božja je modrost
še tebe za služabnika,
da Božjo bi razširjal čast
in nas privedel kdaj v nebo.

Za škofa:
Sam Sveti Duh te je izbral
in te obdaril z milostmi,
da vodiš in krepiš ljudi
z darovi mnogoterimi.

 

Trojico sveto mólimo,
ki te s častjo je venčala
in z vso nebeško radostjo,
ker služil zvest si ji vse dni. Amen.

Ps 134 Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Gospod, tvoje ime ostane večno *

tvoj spomin od roda do roda.

Gospod namreč varuje svoje ljudstvo *

in je usmiljen do vseh, ki ga častijo. —

 

Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, *

človeške roke so jih izdelale.

Usta imajo, pa ne govorijo, *

oči imajo, pa ne vidijo.

Ušesa imajo, pa ne slišijo, *

ni diha v njihovih ustih.

Nespametni so tisti, ki jih delajo, *

nespametni vsi, ki vanje zaupajo. —

 

Božje ljudstvo, slavite Gospoda, *

Božji duhovniki, slavite Gospoda.

Božji služabniki, slavite Gospoda, *

vsi, ki vanj verujete, slavite Gospoda. —

 

Gospodu na Sionu slava, *

slava njemu, ki prebiva v svetem mestu. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.